Letos smo se pri pouku druţbe bolj podrobno posvetili dvema vprašanjema:
Ali smo naravo res premagali? Ali ljudje res ogrožamo sami sebe? Med pogovorom smo prišli do zaključkov, da ljudje v naravo pretirano posegamo. Ker so nas posledice nepremišljenega posega zanimale, smo se lotili projekta, ki ga je razpisala humanitarna organizacija Karitas. V uvodu smo si ogledali animirani film o ţivljenju ljudi v Afriki, kasneje pa še podrobnejšo predstavitev podnebnih sprememb, ki jih povzročajo naši posegi v naravo in nas spremljajo v vsakdanjem ţivljenju. Delo smo si razdelili in nastali so zanimivi izdelki, ki vam jih ţelimo predstaviti v sliki in besedi.
1. skupina je ustvarjala pripovedno zgodbo o videnem. 2. skupina je pisala podajanko o videnem. 3. skupina je ustvarjala likovno zgodbo. Nekaj nas je bilo pridnih in smo napisali tudi pesmi z naslovom »Prihodnost je v naših rokah« in neljube posledice predstavili s pomočjo PowerPoint predstavitve. razredničarka 5.b razreda Alenka Balon Naše slike si lahko ogledate na spletni strani: - http://www.karitas.si/podnebne/
NEKAJ NAŠIH PRVIH VTISOV PO OGLEDU ANIMIRANEGA FILMA: - To pa teţko gledam. Rad bi jim poslal hrano, denar, ţivljenjske potrebščine… - Ţivijo zelo teţko, nihče ne hodi v šolo. Fant upa, da bo imel v prihodnosti laţje ţivljenje. Bodimo prijazni do Zemlje, varčujmo z elektriko, ne tratimo vode, ne onesnaţujmo zraka… - Deček ţivi v revni, sušni deţeli. Nihče ni izobraţen. Ljudje se sploh ne zavedamo, da so v Afriki in Aziji zelo revni. - Tole bi bilo grozno, če bi se sam znašel tam. Pa saj imajo srečo, ker jim ni treba v šolo, vendar še vseeno raje hodim v šolo, kot da ţivim tako kot ta deček. - Mi se iz hrane norčujemo, oni pa za malo hrane in vode garajo ţe kot otroci. Mi nočemo hoditi v šolo, oni pa bi z veseljem, vendar zaradi pomanjkanja denarja ne morejo. - Ob gledanju in branju o pomanjkanju vode in hrane, sem si rekla, da upam, da tega ne bom doţivela. Upam, da se bomo ljudje zavedali, kaj nas čaka, če bomo s tem nadaljevali. Ţelim, da prenehamo s tem. - Teţko je pomisliti na to, da ţiviš v lakoti, dehidriran, v boleznih, deţeli brez šolanja, zdravnika… komaj dobiš osnovne potrebe, otroci so zaposleni … - To je grozno, da nekateri otroci zaradi našega ravnanja ne dobijo dovolj hrane, pitne vode, zdravil, šol… mi smo podrli vse ravnovesje in to bomo popravili. - Njegovo ţivljenje je zelo strašno. Nimajo hrane, pijejo umazano vodo, otroci hodijo vedno lačni spat…
1.
skupina:
Pripovedna zgodba o videnem
V neki daljni deţeli, v kateri sta vladala suša in lakota, je ţivel deček Albin. Njegova druţina je bila zelo revna in zato je bilo ţivljenje zelo teţko. Imeli so koze. Vsak dan so jih vodili na pašo, a hrane je primanjkovalo. Koze so bile edini vir hrane. Ţal so jim dajale le malo mleka in s tem so dobili tudi malo sira. Ker so bile koze suhe, so dobili tudi manj mesa. Zavladala je lakota in deček si je zaţelel, da bi se časi spremenili. Ţal pa je postajalo vse slabše. Zaradi hude suše jim je veliko ţivali poginilo. Imeli so vodnjak, ki pa je ostal suh. Sestra je morala vsak dan hoditi po vodo daleč po nekaj kilometrov. Njena pot je bila teţka in dolga. Bilo je vroče, pot je bila peščena in prašna, poleg tega pa je bila še neizmerno ţejna. Ljudje v Afriki dobro vedo, kaj pomenijo suša, lakota in ţeja. Mi, prebivalci zahodnega sveta, pa to le opazujemo in zelo malo ali skoraj nič ne ukrenemo. Zdi se nam, da to nas ne more doleteti in se s podobnimi stvarmi premalo ukvarjamo. Po vsej verjetnosti pa smo za nastalo situacijo krivi mi. V ozračje izpuščamo preveč izpušnih plinov, strupenih snovi in pršil. S tem povzročamo, da se ozon tanjša, kar pa najbolj prizadene juţni del sveta. S tem se segreva tudi ozračje, kar pa povzroča da se preveč segreva tudi Zemlja.
Posledice segrevanja pa so pogoste naravne katastrofe kot so: poplave, potresi, izbruhi starih vulkanov, cunamiji kot posledica potresov na morju, suše, na tečajih se tali led in izginjajo ledeniki. S tem se gladina vode dviguje in obstaja nevarnost, da obmorska mesta izginejo. Zadnji čas je, da začnemo razmišljati o našem ravnanju. Naravne katastrofe so se začele pojavljati tudi ţe pri nas. Morda pa bi jih s skrbnim ravnanjem z Zemljo lahko preprečili ali vsaj omilili. Nika Kovačič, Anja Berlič, Leonora Kaluţa, Arijana Gartnar, Adelisa Bronja, Rina Mazreku, Ardita Mazrekaj
2.
skupina:
Podajanka o videnem
V Afriki in drugih nerazvitih drţavah je veliko suše in s tem tudi lakote. Primanjkuje jim tudi pitne vode. Zaradi tega vsako leto umre veliko otrok. Hrano in vodo je zelo teţko pridobiti, ker so to območja, kjer je zelo vroče, deţja pa malo. Ogromno majhnih otrok umre zaradi bolezni kot so dehidracija in malarija. Ker so to nerazvite drţave, ne morejo nuditi dovolj zdravniške pomoči in zato ljudje in otroci tam umirajo precej mlajši, kot v razvitem svetu. Večinoma smo za to katastrofo v Afriki in drugod po svetu krivi mi in vse ostale razvite drţave. Dolţni smo jim pomagati kot posamezniki in pomagati tudi humanitarnim organizacijam kot so Karitas, Rdeči kriţ in Unicef. Mi z odpadki, preveliko porabo vode in elektrike pripomoremo k temu, da onesnaţujemo zrak in zemljo. Avtomobili so največji onesnaţevalci okolja, narave in seveda tudi ozona, ki nas ščiti pred močnimi sončnimi ţarki. Zato delamo veliko škodo sebi in ostalim ljudem, ki so na tem svetu. Veliko je tudi naravnih katastrof, ki so posledica neprimernega ravnanja z naravo. Cunamiji so vedno pogostejši in ob tem umre veliko ljudi in zalije obale in celo cela obalna mesta. To mora biti res grozno.
Večina ljudi se tega ne zaveda, kar ni dobro in nam v ponos. Za naravo bi lahko bolje skrbeli. Lahko bi posadili več dreves, varčevali z elektriko, očistili izpušne pline iz tovarn, več bi se vozili s kolesi ali pa hodili peš. Tudi na naše zdravje bi to ugodno vplivalo. Če bi za okolje bolje skrbeli, bi se imeli vsi skupaj lepše, mi, ki ţivimo v razvitem svetu in Afričani in ostali prebivalci nerazvitega sveta. Ozračje bi bilo čistejše in bolj zdravo, vreme bi bilo bolj uravnoteţeno in ţivljenje na Zemlji bi bilo lepše za vse. Tjaša Semler, Aleksandra Atanasova, Maric Kodelja, Jure Ţeljko, Jan Martinčič, Nik Leskovec, Janez Podlogar
3.
skupina:
Likovna zgodba
Pia Vratarič, Tjaša Fatur, Eva Gregorčič, Jan Mavec, Martin Hari, Sara Grum
PRISEGE NEKATERIH UČENCEV: - Namesto da se bom kopala, se bom odslej naprej tuširala. - Prevečkrat pustim priţgano luč, zato jo bom odslej naprej redno ugašala. - Poskušala bom pojesti vso hrano, ki jo imam na kroţniku. Kuharjem bom rekla, naj mi je dajo malo manj. - Kadar si umivam zobe, mi voda še vedno ves čas teče, čeprav vem, da to ni v redu. Od sedaj naprej bom med umivanjem zob bolj pridno zapirala vodo. - Pri ločevanju odpadkov nisem bila prav vztrajna. Ločevala sem jih le, kadar se mi je dalo. Sedaj bom bolj vztrajna pri ločevanju. - Velikokrat pustim priţgano televizijo, ko grem na igrišče. Sedaj bom vestno in vsakič, ko televizije ne bom gledala le to tudi ugasnila. Nika Kovačič, Anja Berlič, Leonora Kaluţa, Arijana Gartnar, Adelisa Bronja, Rina Mazreku, Ardita Mazrekaj
Česa se moramo zavedati, nas je spomnil Matic Kodelja.
PRIHODNOST V NAŠIH ROKAH
Na Zemlji živi veliko ljudi. Nekateri žive v bogastvu, drugi v revščini. V največji revščini žive ljudje v Afriki. Otroci ne hodijo redno v šolo, ker starši nimajo denarja za plačilo učiteljem. Tudi učiteljev je premalo. Veliko jih je, ki ne znajo ne brati, ne pisati.
Prav bi bilo, da na svetu ne bi bilo več revnih ljudi. Ker bogate države premalo naredijo za to, moramo mi prispevati denar ali predmete, da zmanjšamo število revnih.
napisal Matic Kodelja
•
Vendar to ni vse. Zavedati se moramo, da uničujemo naravo, kar se nam lahko maščuje. Divjim živalim na vseh celinah se zmanjšuje življenjski prostor. Ljudje sekajo gozdove, zato živali nimajo dovolj hrane in skrivališč pred plenilci. Na severu se že talijo ledeniki. Uničevanje narave se pozna tudi na zdravju ljudi. Zaradi izpušnih plinov avtomobilov ima vedno več ljudi zdravstvene težave. To se še posebej pozna v kotlinah, kot je Ljubljanska, kjer dihamo zelo slab zrak.
• Grdega ravnanja z naravo je še veliko. Naše dolžnost je, da spoštujemo naravo in tudi odrasle opozarjamo na to.
• Tudi odpadkov je vedno več. To je zato, ker kupujemo preveč plastenk in druge embalaže. Še vedno premalo ljudi ločuje odpadke. Odvržejo jih v naravo, ali zažigajo na svojih vrtovih in zrak še dodatno zastrupljajo.
Kako naj bi bilo potrebno varčevati, pa nas je opozoril Janez Podlogar.
VARČUJMO Z VODO Skrajšajmo čas prhanja. Med ščetkanjem zob in šamponiranjem las vedno zaprajmo vodo. Odpravimo slabo tesnjenje pip. Shranimo deževnico, ki odteka s strehe, in jo v sušnih dneh uporabimo za zalivanje rož, vrtov in zelenjave.
PLANET V NAŠIH ROKAH Janez Podlogar 5.b
VARČUJMO Z ELEKTRIKO ODPADKI Kupujmo stvari, ki imajo čim manj embalaže. V trgovino vzemimo vrečke za večkratno uporabo. Odpatke ločujemo in jih odložimo v primerne zabojnike.
Ugašajmo luči, ko jih ne rabimo. Čez dan odgrnimo zavese, da dobimo naravno svetlobo in nam ni treba prižgati luči. Perilo sušimo na zraku in ne v sušilnem stroju, kadar to res ni potrebno.
S spretnim vihtenjem naših peres, so nastale tudi naslednje pesmi na temo: PRIHODNOST JE V NAŠIH ROKAH. Afričani revni so, mi pa škodo delamo, to pa je zelo grdo, ker sedaj ostali skoraj brez vsega so. Pomagati moramo vsem, ki pomoč rabijo, zdruţimo moči, da srečni bomo vsi. Podajmo jim roko, ker bo to za vse zelo lepo. Adelisa Bronja, Tjaša Fatur, Aleksandra Atanasova
Iz tovarn strupeni plini se valijo, ledeniki se talijo in v Afriki trpijo. Svet postaja vse bolj onesnaţen, veliko pitne vode primanjkuje, za nas pa naš planet sploh ni vaţen. Zato predlagam, da vsi zdruţimo moči, da vse dneve in noči, manj ljudi v Afriki trpi. Eva Gregorčič
Da na svetu nam bo lepo, poskrbimo sami za to. Varčujmo z energijo, vodo in lučmi, saj radi bi ţiveli še mnogo dni. Ločujmo in pobirajmo smeti, saj tako lepše nam bodo poti. Zbirajmo star papir in drevesom dajmo mir. Naj avto bo v garaţi, da zrak naš bo laţji. Na koncu pa še to, ohranimo naravo to!
Mi se sploh ne zavedamo, da veliko škodo delamo, še najbolj pa Afriki, kjer je suša vse leto dni.
Martin Hari
Tam umira na tisoče ljudi, brez pitne vode so dni na dni. Z izpušnimi plini tanjšamo ozon, ki ščiti nas in naš planet, ki je kot bombon. Vozili bi se lahko s kolesi ali hodili peš, trud moraš vloţiti, tako da veš!
Ardita Mazrekaj, Rina Mazreku, Anja Berlič
Medtem ko s hrano mastimo se mi, v Afriki ogromno ljudi trpi. Večina črncev gre lačnih in ţejnih spat, a pri nas se vsi gremo najprej kopat. Zdravilo da nam ponovno moč, v Afriki pa potrebujejo zdravniško pomoč. Zdravilo«Lekadol« preţene bolečino, tam pa ima vsak drugi vročino. Pia Veatarič
Projekt smo zaključili z izdelovanjem opozorilnih tablic za varčevanje z vodo in elektriko, ki jih bomo obesili poleg vodovodnih pip in stikal po vsej šoli.
V ţelji, da bi naše delo opazili, da bi nas pri varčevanju in spreminjanju navad podprli in se nam pridruţili vas pozdravljajo učenci 5.b razreda z razredničarko Alenko Balon.