November

ANŽE IRMAN KOLAR

November nas je letos presenetil s sončnimi dnevi in za ta mesec precej visokimi temperaturami, ki smo jih izkoristili za aktivnosti na prostem. Učenci že pridno zbiramo ocene, se učimo in pišemo domačo nalogo; eni sicer bolj kot drugi. Ta mesec pa so se zvrstili tudi dogodki, na katerih smo se lahko tudi malo sprostili. Eden med njimi je bil obisk pisatelja Primoža Suhodolčana, s katerim smo preživeli smeha polno šolsko uro. Smo tik pred tem, da nas vase potegne praznično decembrsko vzdušje.

Glorija

Dogajalo se je …

Intervju

V četrtek, 10. novembra, nas je obiskal otroški in mladinski pisatelj Primož Suhodolčan. Njegova dela mladi bralci dobro poznamo, saj je že več let na vrhu avtorjev najbolj branih knjig. Na prireditvi je pripovedoval o svojih otroških dogodivščinah, ki so bile duhovite in zabavne. Po prireditvi pa sem z njim opravila še intervju.

Kakšne knjige ste brali kot najstnik?

Ha ha ha! Kakšne knjige sem bral? Jaz sem bral čisto vse. Začel sem s telefonskimi imeniki, kuharskimi knjigami, celo leksikone sem rad bral, podatkovnike,

enciklopedije … Te stvari sem res rad bral. Cankarjev leksikon sem trikrat prebral od a do ž. (smeh) Povedali ste nam, da ste zelo radi brali stripe. Zakaj jih niste potem tudi pisali?

Ja, saj nekaj malega poskušam. Zelo rad sam delam stripe, recimo tudi v Živalskih novicah je nekaj teh stripov. Tudi z ilustratorjem Urošem Hrovatom sva o tem razmišljala, ampak je s stripom ogromno dela, risanja. Ampak enkrat pa bom naredil strip.

Kako je delo vašega očeta vplivalo na vas?

Vedno sem mu gledal čez ramo. Vse, kar je naredil, kar je bilo otroških in mladinskih knjig, mi je vedno dal prvemu prebrati pa seveda moji sestri tudi. Potem pa je sledilo: Zdaj mi pa ti povej, kaj je hotel pisatelj povedati. Potem sva se pogovarjala o zgodbi, včasih sem zadel, včasih pa zgrešil. (smeh) Vsak najde v zgodbi tisto, kar mu je najbolj zanimivo.

Je pomembneje, kaj je želel pisatelj povedati z zgodbo ali kaj ste vi povzeli iz tega?

Po moje je drugo najbolj pomembno. Najpomembneje je, kako in na kak način te knjiga nagovori. Pomembno je, kako zgodba pride do bralca. Če si recimo zgodbo, ko jo preberemo, zapomnimo, je že veliko. Če si jo zapomni cel razred je super, če si jo zapomni pa cela generacija, je pa odlično. (smeh) Ali se vam zdi, da tudi vaše delo vpliva na vašega sina?

Hm, ja! Ko je bil Peter star deset let, se je prijavil na natečaj S knjigo na potep. On je edini Suhodolčan, ki je dobil nagrado strokovne žirije za zgodbo z naslovom Ho ho, žaba. O žabi, ki je govorila tuje jezike. (smeh) Kako se znajdete pri kuhinjskih opravilih? Mi si vas namreč poskušamo predstavljati s predpasnikom.

To bi pa morali mojo ženo vprašati. (smeh) Pri nas je tako: kuhinja je moja, žena Lijana ima pa pranje pa likanje. Jaz resnično rad jem, jedel bi kar 24 ur na dan, 365 dni v letu. Če bi mi tule dali dve pici, bi kar obe pojedel, samo potem bi bil pa tak (pokaže na trebuh). Enkrat sem tudi kuhinjo v »luft spustil«. Hotel sem biti kuhar in v naslednjem življenju bom kuhar. Res! Imam par prijateljev, s katerimi vsak teden debatiram, kako pripraviti kakšno jed.

Ko sem bil star deset let, sem hotel pripraviti kosilo za naše domače. Pa sem rekel, da bom pripravil špinačo, pire krompir pa pečena jajca. Enostavna hrana. Ampak to je bilo pred davnimi časi. Špinača ni bila taka kot danes, ko jo samo pogreješ, treba

jo je bilo skuhati. In jaz sem jo dal kuhati, in to v ekonom lonec. (smeh) Potem pa sem šel na stranišče, se usedel in na vse pozabil. Bral sem strip in kar naenkrat: Buuumm! Sem mislil, da mi je rit razneslo. (smeh) Je pa razneslo ekonom lonec in je bila cela kuhinja zeleno pobarvana. Resnična zgodba! In so mi rekli, da kuhar pa ne bom. Veliko potujem in zelo rad pokušam »street food«, torej hrano na cesti. In to je tista ta prava hrana.

Ali ste kdaj dobili ponudbo, da bi po vaši knjigah posneli tudi film?

Prav danes grem v Ljubljano, kjer je grobo zmontiran film Košarkar naj bo, ki bo v kinodvoranah naslednje leto. Letos poleti so snemali, potem se naredi groba montaža, da se vidi, kateri deli so zanimivi, kaj je treba ven vzeti. Potem pa je še veliko dela z zvokom in raznoraznimi zadevami; narediti takšen film traja. Napisal sem scenarij za film, ki je mešanica knjige Košarkar naj bo ter Ranta vrača udarec.

Kaj pa trenutno pišete ali pripravljate?

Ravnokar sem končal knjigo Peter nos in debela pamet s podnaslovom Kdor ima debelo pamet, daleč vidi. (smeh) Peter Nos in njegovi prijatelji bodo v dedijevi delavnici ustvarjali z rokami in pametjo. Prihaja pa tudi nova knjiga o slovenskih športnikih, a ne smem povedati katerih. (smeh)

Tina Jernjec, 8. b

FESTIVAL ZNANOSTI V petek, 18. 11, se je deset devetošolcev udeležilo Festivala znanosti na Gimnaziji Celje-Center, ki je letos potekal na temo Droge in zasvojenosti.

Od pouka smo odšli že po tretji uri in se odpeljali v Celje. Tam so nam najprej pripravili predavanje, kjer so sodelovali Veronika Jazbec iz Centra za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog, Lara Rojc s kriminalistične policije Celje in Bojan Kodelja, vodja programa Ne-odvisen.si. Predavanje je bilo poučno, saj smo se na njem naučili, kako prepoznati pasti, ki nas lahko zapeljejo v zasvojenost.

Predstavili so nam tudi indikatorje za prepoznavo kokaina in heroina, ki pa so bili negativni, saj je uporaba drog na šolah prepovedana. Nekaj besed nam je povedal ravnatelj gimnazije Gregor Deleja, zaigral pa nam je bend, čigar član je tudi Matej Zidarn, lanski devetošolec. Sledila je malica, nato pa smo učenci po skupinah šli na delavnice. Na prvi delavnici smo spoznavali človeška čutila. Pripravljene so bile vaje, na katerih smo preizkusili svoj vonj, vid in okus.

Na drugi delavnici smo sami izvajali različne kemijske poskuse, kot so slonja zobna pasta, ognjemet v vodi in veliko drugih.

Na zadnji delavnici smo preizkusili svoj smisel za glasbo. Izdelali smo pojoče cevi, na katere smo nato tudi sami zaigrali.

Celoten dan se mi je zdel zelo dobro izpeljan. Vse delavnice so bile zanimive, še posebej kemija. Tudi predavanje je bilo zanimivo in zelo poučno.

Glorija Mikek, 9. b

KEMIJSKE DELAVNICE V ponedeljek, 21.11, smo učenci, ki obiskujemo izbirni predmet poskusi v kemiji, odšli na I. gimnazijo v Celje. Najprej smo imeli kratko predavanje o nitratih in njihovem vplivu na zdravje človeka ter o problematiki pretirane rabe sladkorja. Dobili smo navodila za izvedbo poskusov.

Nato smo odšli v laboratorij. Pred delom smo si oblekli bele halje, da smo zaščitili svoja oblačila.

Razdelili smo se v skupine ter začeli z delom.

Najprej smo merili raven sladkorja v različnih pijačah. To smo izmerili tako, da smo s kapalko vzeli kapljico tekočine ter jo previdno kanili na refraktometer. Nato smo ga obrnili proti svetlobi, da smo lahko razbrali, koliko je kazala skala. Našo ugotovitev smo primerjali z zapisom na plastenki ali steklenici in ugotovili, da so se pri večini pijač številke ujemale.

Pri drugem poskusu smo merili količino nitratov v zelenjavi. Narezali smo 10 gramov solate ter jo zdrobili v terilnici. Dodali smo še 40 ml vode in vse skupaj filtrirali. V filtrat smo pomočili posebne lističe, ki so spremenili barvo. S pomočjo legende smo ugotovili, katero število predstavlja določena barva, in rezultat zapisali. Po končanem delu smo skupine med seboj primerjale ugotovitve. S poskusom smo dokazali, da nobena izmed testirane zelenjave ne vsebuje preveč nitratov in je zato primerna za uživanje.

Delavnice so bile zabavne in poučne, saj smo do ugotovitev prišli sami in se ob tem veliko novega naučili.

Tina Jernejc, 8. b

MUZIKAL 13 V četrtek, 17. novembra 2016, smo si učenci od šestega do devetega razreda v Kulturnem domu v Velenju ogledali muzikal z naslovom Muzikal 13. Glasbeno-gledališko predstavo so uprizorili učenci II. osnovne šole Celje in dijaki Gimnazije Celje-Center. Nastopajoči so na odru peli v živo ob spremljavi glasbene zasedbe The Takeover.

Predstava govori o zanimivih letih najstništva in odraščanja. Dotakne se tem, kot so medsebojno razumevanje, medkulturni in medgeneracijski dialog, ki so predstavljene na komični način, odet v pop-rock ritme. Muzikal na svojevrsten način slika tista nepozabna leta, ki so za vsakega neizogibna.

Predstava nam je bila všeč. Veliko se nas je že znašlo v situaciji, ko smo morali izbirati med prijateljstvom in popularnostjo. V predstavi so nam prikazali, da imajo naše odločitve tudi posledice. Spoznali smo, da lahko napake, ki jih naredimo, tudi popravimo.

Anja Purnat, Eva Slapnik, 9. a

EMIL IN DETEKTIVI

23. novembra smo si učenci 5. in 6. razreda v Domu II. slovenskega tabora v Žalcu ogledali predstavo Emil in detektivi, ki so jo uprizorili igralci Lutkovnega gledališča Ljubljana. To je detektivska zgodba o dečku, ki sam potuje v Berlin. Zgodba je napeta, zabavna in polna presenečenj, dogaja pa se v času, ko so še plačevali z markami in so bili popularni tramvaji.

Scena je bila zanimiva, saj so samo s tremi vagoni prikazali vlak, banko, stanovanje, hotel, skrivališče, gostišče in tramvaj.

Gašper Repše, 6. a Predstava mi je bila všeč, predvsem igralci. Kar šest jih je bilo iz nadaljevanke Usodno vino, kar se mi je zdelo še posebej zabavno. Tudi drugim priporočam, da si predstavo ogledajo.

Andraž Stenšak, 6. a Predstavo Emil in detektivi so zelo dobro uprizorili. Všeč mi je bilo, saj imam rad detektivske zgodbe. Odločil sem se, da bom prebral tudi knjigo, ki jo je napisal Erich Kästner. Najbolj se mi je priljubil tat, ki je Emilu ukradel 140 mark. Všeč mi je bilo, ker je dogajanje postavljeno v preteklost, saj me to zelo zanima.

Filip Dolšak, 6. a

Literarni kotiček LISIČIN ROJSTNI DAN Lisica je prirejala zabavo za svoj rojstni dan. Odločila se je, da bo povabila medveda, volka in zajca.

Prišel je dan zabave. Volk ji je prinesel novo odejo, medved svež med, zajec pa šopek rož. Lisica s šopkom ni bila zadovoljna, zato se je odločila, da se bo zajcu maščevala. Odšli so na pohod. »Pojdimo skozi gozd na travnik,« je predlagala lisica.

Strinjali so se z njo. V gozdu je bilo zelo hladno, zato se je lisica odločila, da se bo ogrnila in pod odejo vzela volka in medveda. Zajec pa se za to ni zmenil. »Pojdimo na travnik ob rob prepada in jejmo,« je rekla lisica.

Vsi so bili zelo lačni, zato so se z njo strinjali. Lisica je odprla med, ga ponudila medvedu in volku ter ga še sama malo pojedla. »Zakaj pa z mano ne deliš stvari?« jo je vprašal zajec. »Ker s tvojim darilom nisem zadovoljna,« je rekla lisica in se zapodila za njim naravnost proti prepadu. »Želim ti lep pristanek,« se je zasmejala in se zapodila proti zajcu.

Ta pa ji je ušel med nogami in lisica je pristala na veji v prepadu.

Nato jo je zajec vprašal »Ali si lepo pristala?« Še preden bi lahko slišal njen odgovor, je odskakljal proti domu.

NAUK ZGODBE: Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade.

Eva Venek, 7. a

Gazele Šla bi Ne vem še točno kam in kako – ampak šla bi, tukaj je lepo – ampak šla bi.

Rada bi spoznala nove ljudi in kulture, saj svet je velik in lep – šla bi.

Vem, da je tudi krut in nepravičen, a vseeno nočem živeti tu in tako – šla bi.

Anja Purnat, 9. a Porcelan Misliš, da srce ni občutljivo, je kot porcelan.

Pa vendar veš, da je neprecenljivo, je kot porcelan.

Se zavedaš, kaj si zmožen narediti, ko z njim ravnaš, kot da ni lomljivo? Je kot porcelan. Škodo pustiš lahko ogromno, saj narediš me res nezaupljivo. Sem kot porcelan.

Eva Slapnik, 9. a Tišina Zjutraj, preden sonce svet s toplimi žarki obsije, takrat je tišina.

Preden ptica ob zori svojo prvo pesem zapoje, takrat je tišina.

Takrat, ko svet okoli tebe hiti in se vsem ves čas mudi, so trenutki, ko se zazreš v daljavo in te mir oblije, kot da je tišina.

Ko te trga žalost in ti obup pogled zamegli, ko se čas ustavi in se tema okoli tebe naredi, te duši ta grozna tišina.

A vendar na koncu pride belina in večni spokoj ti prinese mir.

V srcih drugih ostane praznina, v tebi večna tišina.

Glorija Mikek, 9. b Ne vem Kaj bom, ko bom velik? – Ne vem.

Zakaj tak krik? – Ne vem.

Bom policaj, še raje zdravnik? – Ne vem.

Morda kirurg, kaj pa voznik? – Ne vem.

Vem le to, da ne vem.

Nina Perger, 9. b

Kozlovska sodba v viĹĄnji gori

Ana Petek, 7. a

Priporočamo Prebrala sem knjigo z naslovom Zlobna zobarka. Bila je zelo zanimiva ter zabavna.

Knjiga vsebuje veliko smešnih ilustracij, hkrati pa je polna zanimivih domislic. Pripoveduje o dvanajstletnem dečku Alfiju, ki ima zelo težko življenje. Skrbeti mora za očeta, ki je na invalidskem vozičku; vse pa še otežujejo redni obiski socialne delavke. V mesto je prispela nova zobozdravnica - gospa Korenina. Alfi ni največji ljubitelj zobozdravnikov. Že več let ni obiskal nobenega in želel si je, da bi tako tudi ostalo. Socialna delavka je to ugotovila in ga naročila na pregled zob. Upiral se je, vendar mu zmaga ni bila naklonjena. Zobozdravnica mu je populila vse zobe. Alfi je imel le eno prijateljico Gabi. Ugotovila je, da se v mestu dogajajo čudne stvari. Nekdo je ponoči kradel zobe ter pod blazine nastavlja mrtve živali, prašičje oči, mačje kremplje … Sumila je gospo Korenino in ji zato sledila. Ko se več ur ni vrnila, jo je Alfi odšel iskat. Zlobna zobarka je oba ugrabila in ju želela skuhati, a sta na srečo oče in socialna delavka še pravi čas prišla in ju rešila. Na žalost pa je zobarka ubila Alfijevega očeta, zato je deček odšel živet k socialni delavki.

Tina Jernejc, 8. b