Mentorica: mag. prof. slov. Melisa Ramdedović
Grafična urednica: Anna Bella Bec, 8. b
Lektorica: Veronika Mulej, 8. a
Novinarji:
• Mila Trobec, 8. b
▪ Alina Petkovšek, 8. b
▪ Jure Vrbnjak, 8. b
▪ Lora Đorđević, 8. b
▪ Patrik Semenič, 8. c
▪ Karolina Semenič, 8. c
▪ Ota Klavora Medved, 7. a
▪ Lana Kos, 7. a
▪ Zara Šimek Dolinšek, 7. b
▪ Ajda Bajc, 7. b
▪ Daša Bernik, 7. c
▪ Lana Eberlinc, 7. c
▪ Eva Ilinčić, 7. c
▪ Ela Jurak, 7. c
▪ Neža Kramar, 7. c
▪ Naja Kuder, 7. c
▪ Laura Mučić, 7. c
▪ Neja Murko, 7. c
▪ Sandra Skok, 7. c
▪ Zara Maxilliene Šef, 7. c
In ugledal je luč sveta …
No, pa ga imamo. Naš prvi šolski časopis, ki je kljub številnim preizkušnjam
ugledal luč sveta. Ker smo združili dve številki, bo časopis odlično čtivo za poletne počitnice. Poskusili smo zajeti vsaj delček dogajanj na šoli, ki pa še
zdaleč niso blizu temu, kar nam naša šola nudi. Prepletena so dogajanja in zgodbe, ki so polna čustev. Od ponosa, veselja, sreče, vzhičenosti pa vse do
žalosti in strahu.
Strah je čustvo, ki je prisotno vseskozi šolanja naših otrok. Strah pred slabo
oceno, strah pred učitelji, strah pred zamudo, strah pred sošolci, strah pred
neuspehom … hkrati pa je strah tudi čustvo, ki v nas zbuja občutek moči, da
lahko ustvarimo nekaj dobrega iz njega. Zato bomo naš Gajski časopis začeli s pesmico, ki je nastala v lanskem šolskem letu in napisal jo je lanskoletni osmošolec.
mentorica Melisa Ramdedović
Strah Strah je notri zunaj pa ne. Nekoga nekaj prestraši, nekoga pa ne.
Strah se lahko pojavi, ko bi najmanj želeli, a včasih bi ravno
zaradi tega preživeli.
Strah je čudna stvar, saj ne vemo, zakaj je tu in zakaj nam je mar.
Včasih je dobro strah začeti premagovati, da bi začeli druge cilje zmagovati.
Amon Kobav, 9. b (a)
Slike straha
Če bi bila ravnateljica, bi uredila, da …
- bi imel vsak svojo omarico, ki bi jo lahko zaklenil,
- v vsakem prostoru šole bi imeli rastline,
- enkrat na teden bi imeli piknik v naravi, takrat bi učenci in učenke prinesli prigrizke, pijačo in raziskovali bi okolico,
- prav tako bi imeli čas za prigrizke tudi v šoli, ta čas bi bil med malico in kosilom,
- odmori bi bili daljši,
- enkrat na leto bi bil dan živali, kar pomeni, da bi lahko prinesli v šolo svoje ljubljenčke,
- šola bi se začela ob 9. 15,
- vsak teden bi si sami naredili urnik, na katere ure bi radi šli,
- imeli bi šolske uniforme, petek pa bi bil dan, ko bi se lahko oblekli po svoje.
Ajda Bajc, 7. b
KORONA
Ko se je v Sloveniji pojavil Covid-19, smo se morali držati priporočil strokovnjakov in epidemiologov. V Sloveniji je bila razglašena epidemija, ki pa je imela posledice oz. ukrepe tudi na naši šoli.
V času epidemije je potekal pouk na daljavo. Takrat smo imeli drugačno tudi ocenjevanje pri predmetih, saj je bilo dovolj, da si bil ocenjen s tremi ocenami.
Ko pa se je končno končalo obdobje epidemije, pa se je tudi za nas učence ponovno vrnilo obdobje, kot je bilo pred epidemijo.
Spremembe po Covidu-19:
1. V šolo smo pričeli prihajati brez obveznega nošenja mask.
2. Od 6.- 9. razreda se je pričela menjava razrednega pouka za različne predmete.
3. V jedilnico prihajamo skupaj.
4. Lahko se družimo s sovrstniki in se prosto sprehajamo po šolskih prostorih.
5. Zopet se na šoli izvajajo prireditve, šolski plesi, sejmi …
6. Končal se je pouk na daljavo in končno se s sošolci in sovrstniki zopet družimo, zabavamo …
Obdobje, ko nismo hodili k šolskemu pouku in se družili, je končno minilo in močno si želim in upam, da se ne bo ponovilo.
Zara Š. D., 7. b
TEKMOVANJE BOBER
Bober je tekmovanje računalniškega mišlenja, na katerega se lahko prijavi kdorkoli, in sicer od drugega razreda naprej; prav tako se ga lahko udeležijo tudi srednješolci.
Ideja Bobra se je rodila v Litvi, prof. Valentini Dagiene, leta 2004. Še isto leto so tam priredili prvo tekmovanje. Prvo leto je tekmovala samo Litva kasneje – leta 2012, pa se je tekmovanju pridružila tudi Slovenija. Seveda so se pred in po letu 2012 vključevale tudi druge države kot so: Nemčija, Kanada, Japonska …
Vsako leto se na Bobra prijavijo tudi učenci iz naše šole, od katerih se vsaj en prebije na do državnega tekmovanja. Lansko leto smo imeli kar veliko dobrih učencev in nekaj več kot ponavadi jih je prišlo na državno tekmovanje.
Letos se je državnega tekmovanja udeležilo malo učencev-samo trije, na rezultate Bobra pa zaenkrat še čakamo.
Ota Klavora Medved, 7. a
MEDNARODNO
TEKMOVANJU FRIST LEGO LEAGUE FLL
Cilj tekmovnja Frist Lego League je otroke in mlade navdušiti nad znanostjo in tehnologijo, udeležence opremljati z idejo timskega duha, učiti jih podjetnosti ter spodbuditi otroke in mlade, da rešujejo kompleksne naloge na ustvarjalen način. Tekmovanje je sestavljeno iz treh delov: projektne naloge, robotske tekme in vrednot. S projektno nalogo rešujemo probleme na področju, ki ga določijo organizatorji tekmovanja. Pri robotski tekmi robot rešuje naloge povezane s področjem projektne naloge. Vrednote FLL- ja so: odkrivanje, inovativnost, vpliv, vključevanje, skupinsko delo, zabava.
V letošnjem letu je tema za projektno nalogo energija.
Z ekipo Robostorms 001, ki jo sestavljajo: Taras Vuk, Jure Vrbnjak, Jakob Rojs iz 8. b, Aleksander Šarc iz 7.b, Nadja Vrbnjak, Lara Terdič in Nai Merhar iz 6. a smo se letos udeležili regijskega tekmovanja, ki je potekalo v Šenjerneju v stavbi podjetja Eltek. Uvrstili smo se na državno tekmovanje, na tekmi robotov pa smo dosegli 1. mesto.
Na državnem tekmovanju, ki je tudi finale regije Adria smo bili skupno 9., na robotski tekmi pa 11. Sodelovalo je 28 ekip iz Slovenije, Srbije, Hrvaške, Črne gore ter Bosne in Hercegovine. Tekmovanje je potekalo v soboto, 18. marca 2023 na Fakulteti za Elektrotehniko. Na tekmovanju smo ocenjevalcem predstavili svoj projekt, vrednote in robota ter opravili tri tekme robotov. Spoznali smo tudi druge ekipe in njihove projekte.
Prvo mesto je zasedla ekipa Black&White iz 1. osnovne šole Celje. Drugo mesto LEGO Mafia, Prva kragujevačka gimnazija, Srbija,. Tretje mesto pa RoboSončki, osnovna šola Koper.
Jure Vrbnjak, 8. b
SAN MARINO IN MIRABILANDIJA
San Marino je ena izmed najmanjših držav na svetu, ki je popolnoma obkrožena z Italijo. Glavno mesto San Marina se imenuje San Marino, ki se nahaja tik pod vrhom gore Titano. V jedru tega mesta je »luštno« hoditi, saj tam ni avtomobilov in se lahko sprehajamo po mili volji. Na skoraj vsaki ulici v San Marinu najdemo trgovino s parfumi in oblekami, saj se veliko ljudi ukvarja s turizmom in obrtmi. Na trgu Piazza della Liberta se nam ponuja čudovit pogled na mesto San Marino. Zraven pa si lahko ogledamo še palačo Pallazo Pubblico.
Mirabilandija je največji zabaviščni park v Italiji. Ima 9 vlakcev smrti in 9 vodnih vlakcev. Ima najvišji vodni vlakec, ki je visok 60 metrov. Mirabilandija je bila tudi krasno okrašena za noč čarovnic in bilo je zelo lepo »strašljivo«. Tam je bil tudi cirkus s strašnimi klovni ter veliko hiš strahov. ISpeed je med najhitrejšimi vlakci smrti na svetu. Če postanete lačni, greste lahko samo v McDonalds in vam ob tem ni potrebno zapustiti Mirabilandije.
Lana Eberlinc, Naja Kuder, 7. c
Ž Š
Škrat Maj, z najdaljšimi rjavimi lasmi v Smaragdni deželi, se je sprehajal med hišami. Prepeval si je pesem, ki prosto živi v njegovih mislih že nekaj dni, ko ga je poklicala babica. Čez deset korakov in pol je že bil pri njenih vratih in vprašal, kaj potrebuje. »Vstopi, Maj, pridi notri in namesti se na stolček pri jedilni mizi. Nekaj pomembnega ti moram povedati.« je spregovorila babica. Škrat je vstopil in se usedel za mizo. Babica je čez trenutek prišla s piškoti v rokah in jih položila na mizo. Nato je rekla: »Danes zjutraj sem dobila grozno novico. Črni škratje bodo napadli našo deželo. Spodili nas bodo iz hiš in tiste, ki se bodo upirali, bodo ubili ali pa zasužnjili. Preveliko vojsko imajo, da bi jih premagali, zato bomo še danes odšli. Vzemi le stvari, ki jih lahko nosiš, te ti bodo pomagale na poti, potem pa gremo.« Maj je žalostno pogledal v tla in vstal. Počasi je odkorakal ven iz hiše in v sosednjo ulico, v svojo hišo. Na hodniku si je ogledoval obešene slike, kjer je prvič shodil, potem ko je dobil medaljo za najbolj negovane lase v deželi in družinsko sliko z mamo in očetom, ki sta pred nekaj leti umrla. V svojo torbo je položil nekaj hrane, par majic in plastenko bele vode, ki je značilna za ta kraj. Pogledal je skozi okno in notri je priletela ptica s sporočilom. Maj ga je odprl in prebral. Pisalo je, da če se preda Črnim škratom, ne bodo napadli Smaragdne dežele. Takoj je vedel, kaj mora narediti, vzel je torbo in odšel na pot. Nič več si ni pel tiste pesmi, le tiho je premišljeval, ko je skakljal po debelih koreninah. Ko je končno prispel, so ga sprejeli vojaki oblečeni v svetleče oklepe. Odpeljali so ga do gospodarja Črnih škratov, ki je kar takoj rekel: »Slišal sem, da lasje v tvoji družini, vsebujejo čarobno moč. Če so obdelani pravilno, se jih lahko spremeni v mogočno orožje, s katerim bi lahko premagali vsakogar.« Maj ga je začudeno pogledal in dodal: »Torej, če vam dam pramen svojih las, me izpustite in pustite mojo deželo pri miru?« »Ne. Potrebujem vsak tvoj las in vsako leto znova, se boš prišel postrič. Potem te bom izpustil in pustil bom tvojo deželo nedotaknjeno,« je odvrnil gospodar Črnih škratov. Maj je žalostno dvignil glavo in rekel: »Dogovorjeno.« Služabnik je vzel škarje in odstrigel večino Majevih las v posodo. Ostanek je pobril z britvico. Škrat se je poslovil in napotil domov plešast. Njegova špičasta ušesa so bila zdaj veliko bolj opazna. Doma ga nihče ni prepoznal, vse dokler se ni predstavil in povedal svojo naporno zgodbo. Vsi so bili presenečeni in se mu zahvalili, da je rešil njihovo deželo. Babica mu je sešila modro kapo, ki jo je ves čas nosil, in po kateri je bil zdaj znan. Dobil je tudi medaljo za svoje pogumno ukrepanje.
Laura Mučić, 7. c
Patrik in Karolina Semenič se nam predstavita
Moje ime je Patrik Semenič. Star sem13 let in obiskujem Osnovno šolo VižmarjeBrod. Treniram tenis, v prostem času pa rad vozim karting, igram igrice in se družim s prijatelji.
Tenistreniramžeod5.leta,zanjmejenavdušilpredvsemoče,zatosemgaprosil, če lahko tudi jaz poskusim. Sprva se mi je zdel težak šport, ampak s časom mi je postal lažji.
TenistreniramvteniškemklubuSlovan,zmojimnajboljšimprijateljemBorisomin to 6 krat na teden.
Radtekmujemindosegamdobrerezultate.Tekmujemnamednarodnihturnirjihdo 14 letternaslovenskihturnirjihdo14 indo 16 let.Naslovenskilestvicisem drugi v svoji kategoriji. Na tekmovanjih sem spoznal veliko novih ljudi in se z njimi spoprijateljil.
Moja želja je, da bi mi uspelo priti med 100 najboljših igralcev na svetu.
Patrik Semenič, 8. c
Tenis sem začela igrati šele, ko sem bila stara 8 let. Pred tem nisem želela igrati. Željodotenisasemdobilaspodporodružine.Mojoče,mamiinbratsoigrali,samo jaz nisem. Moji prvi udarci so bili v kotu teniškega igrišča, kjer je oče treniral mojega brata. Takrat sem igrala za sladkarijo. Potem pa je prišel dan, ko sem si premislilainsizaželelaitinaturnir.Intaželjasemijeuresničila.Poturnirjusem začela trenirati tudi v skupini. Bile smo štiri punce vse približno istih let. Treniral nas je trener, s katerim še vedno kaj poigram oz. imam z njim kondicijo. Ta naša mala skupinica se je kakšno leto kasneje končala in vse smo odšle na različne poti. Vmes,medtemobdobjem,pajebilmojdrugiturnir,kjersempokazala,kakodobro lahko igram in presenetila starše. Dobila sem tudi prvi pokal.
Začelasemvednovečtreniratiintudipotem,kobinekajkratskorajnehalaigrati, semodkrilaželjoinveseljedotenisa.Predtemsemtreniralavelikošportovinbila
srečna kot še nikoli prej, a sem se še vseeno odločila, da se bo moja kariera v športu nadaljevala s tenisom. Menim, da je tenis eden izmed najtežjih športov na svetu, ker ni pomembna le kondicija, ampak je pomembna psihološka priprava. Za to odločitev so bili najbolj zaslužni moji prijatelji in seveda, kot sem že prej omenila, moja družina. Za to sem jim neizmerno hvaležna, saj sem ugotovila mojo predanost, srečo in spoznala sem neverjetne ljudi. Tenis mi pomeni zelo veliko. Zdaj sem v reprezentanci Slovenije do 13 leta in vsak dan se na igrišču sproščam in pozabljam na vse skrbi. Četudi mi je velikokrat težko začeti oz. se gibati, mi še vedno uspeva trenirati in upam, da bo tako ostalo. Treniram 6-7 krat na teden po šoli, oz. kdaj tudi pred začetkom pouka. Trenira me oče skupaj z mojim bratom. Nekajkratnatedentreniramtudivskupinizmojiminajboljšimiprijatelji.Odigram tudi veliko sparingov oz. trening tekem. Najbolj pri srcu so mi tekme, ker gre tam zares. Od sebe moraš dati 100 % moči in odigrati tako, kot znaš. Brez milosti. Na tekmi sem največkrat živčna, a to so samo izkušnje. Najlažje mi je igrati proti boljšim, saj mi zmage ne pomenijo veliko. Seveda je lepo zmagati kakšno tekmo, ampak iz tekme se lahko zelo veliko naučiš. Mogoče še več kot na treningih. Letos sem odigrala tudi več kot 20 turnirjev. Nekaj izmed turnirjev je bilo tudi v tujini. BilismovBeogradu,naLošinju,v Vrsarju…Tamsempaspoznalavelikoprijateljev, s katerimi sem še danes v stiku.
Veliko vprašanj pa dobim tudi o šoli. Res je, ni lahko usklajevati šole in športa, a šola je vedno na prvem mestu. Tudi, ko nimam ravno časa za vse, vedno naredim vse, kar je v moji moči. Namesto, da bi šla ven s prijatelji, delam za šolo. Sicer pa imajo tudi prijatelji zasedene urnike. Vsak vikend in vsak prosti dan, večinoma namenim šoli. Naredim naloge, se učim itd.
V tenisu pa obstajajo tudi težki dnevi tako kot v vseh drugih športih. Lahko igraš zelodobroinlahkopremagašvsakega,spetdrugičpaizgubištudiprotinajslabšim. Seveda pa so izkušnje zelo pomembne. V pravih trenutkih se moraš zbrati, odpravitivse slabemislise nasmehnitipatudi,četigrenajok.Toje medtežjimi, a hkrati med pomembnejšimi. Pomembno je tudi to, da imaš od sebi ljudi, ki te spodbujajo ne glede na situacijo. Ne samo družino, ampak tudi prijatelje. Verjemite, s prijatelji je vse lažje! Zato mi je tenis tudi tako pomemben, ker kot prvo ga z družino igramo skupaj skoraj vsak dan in pa kot drugo, ker imam tam prijatelje, ki mi pomenijo zelo veliko in me spodbujajo pri vsem kar naredim.
Karolina Semenič, 8. c
Srce naše šole
Nekega dne sem z učenko, ki obiskuje 2. razred, hodila po hodniku proti moji pisarni. Med potjo sva se sproščeno pogovarjali in klepetali. Zaupala mi je, da še nikoli ni bila v moji pisarni.
Ko sva prišli do vrat kabineta, sem jo pozvala naj mi prebere kaj piše na vratih. Deklica začne počasi in zavzeto črkovati: S V E T O V … in naenkrat izstreli kot iz topa: Svetovna služba!!!
Brez besed sem se popolnoma strinjala z njo. Maja Strohsack, svetovalna delavka
Ko je odnos vzpostavljen, lahko sledi karkoli. Odkrit pogovor, sočustvovanje, iskanje rešitev, zdravljenje, spremembe stališč, spremembe življenjskega sloga in pogleda na življenje. Skozi procese, skozi smeh in solze, skozi čas. Skozi delo, ki je trdo, ki je prepletanje strokovnosti, odgovornosti, empatije, ustvarjalnosti, predanosti in ljubezni. Delo, ki je lahko pusto, togo, zoprno, lahko pa hudomušno, inovativno, navdihujoče, zabavno. Kakor si kdo izbere.
Kot rečeno, zgodb je bilo veliko. Izpostavljam eno, za katero (za njen dober izid) imam shranjene materialne dokaze.
Citiram pisemce, ki sem ga na eni od valet dobila v kuverti. Še dobro, da ne uporabljam make upa, ker bi bila na tisti valeti še najbolj podobna pandi:
»Hoj Meri!
Hvala, hvala za vsa »orodja«, ki si mi jih dala da se lažje prebijam skozi ta moj dnevnik. Vedno znova, ko ni eden izmed boljših dni, se spomnim na tvoje besede, da naj se božam, se tolažim, razvajam...
Hvala tut za takrat, ko si me nekega deževnega jutra nadrla. Neki najmanjšega se je v men premaknil v tistem trenutku, se pa je začel velik spreminjat.
Dons je klicala psihologinja – predlaga me k psihoterapevtu, ker so moji problemi »zelo globoki«. Vrjamem, da so, sej me mučjo v vsakdanu, ampak vrjamem tut, da če sem zmožna s svojim razmišljanjem zapadt tok globok, sem zmožna svoj um natrenirat in prilezt vn iz tega. Sej že lezem, v glavnem zarad tvojih nasvetov, podpore, ki jo mam iz vseh strani, pa zarad sebe vrjetno tut hah.
Mislim pa, da dolgujem mojmu telesu mal več pozornosti.
Ej uživita še naprej z Vido! Upam, da bom lahko tut, ko ne bom več v OŠ, še kdaj pršla mal pozdravit pa poklepetat, ker se iz klepetanja s tabo naučim presenetljivo ogromno, glede na to, da običajno klepetava okrog 20 minut.
Uživajta! « Marija Vincek
Nositi svojo dušo široko razprostrto je včasih nevarno in boleče, veliko večkrat pa je to povod za vse lepe trenutke, zgodbe in uspehe, ki sem jih dnevno deležna od otrok. Med našimi dušami se namreč tkejo drobne nitke, ki krepijo tako njih kot mene. Zato mi je težko izbrati prav eno samo konkretno zgodbo, ki se me je res dotaknila. Pa bom vseeno izpostavila eno ker je »sveža« in ker se mi velikokrat zgodi, da se čisto iznenada spomnim nanjo.
V novembru smo intenzivno vadili, ker smo se pripravljali na koncert, ki smo ga poimenovali Glasbena tortica. Vaje so bile seveda zabavne in prijetne, a zame kot eno izmed organizatork koncerta tudi precej naporne. Vajo smo odlično oddelali, in ko smo zaključili smo, kot običajno, začeli s pospravljanjem. Bila sem prepričana, da sem v prostoru, kjer smo vadili, ostala sama, vsa naveličana in utrujena sem pobirala še zadnje stvari, in ko sem se obrnila, sem zagledala eno izmed deklet, ki je sodelovala na vaji. Gre za dekle, s katero sem delala že lansko leto. Bila je ena tisti, za katero sem imela občutek, da ji kljub moji široko razprostrti duši ne uspem priti blizu in ji ponudit tistega, kar bi potrebovala. Tudi njeno sodelovanje na koncertu je bil v začetku zgolj slučaj, za katerega sem še danes hvaležna, saj mi je pokazal izjemen glasbeni talent. Prej sva sodelovali, se skupaj učili, se pogovarjali, a vse je potekalo na distanci. Pa če se vrnem nazaj. Vsa tečna, s polnimi rokami opreme se obrnem in zagledam dekle pred sabo. Stopila je še bližje meni in me objela. Preden sem se uspela začeti navduševati temu, da me je objela – fizični stik ji namreč ni preveč po godu –, je sledilo naslednje presenečenje. Na uho mi je zašepetala: »Hvala, ker si verjela vame«. Te besede mi še danes odzvanjajo v ušesu in mislim, da jih nikoli ne bom pozabila. Pet besed, ki je povedalo tako veliko. Ko sem prišla do sape, sem ji še vsa naježena odgovorila: »Pa še naprej bom!«. Morda se zdi dialog banalen, ampak midve veva, da sva si povedali ogromno. In to je eden tistih trenutkov, ko se prepletajo nitke duš. Od tam naprej se je najin odnos samo še razvijal in jaz do danes s ponosom opazujem, kaj vse punca zmore, kako napreduje in kako cveti (da ne bo pomote, zasluge za vsak njen uspeh so izključno njene!).
To so zgodbe – včasih krajše, včasih daljše, včasih bolj, včasih manj intenzivne – ki dajejo mojemu delu smisel, ki mi pomagajo verjeti v dobro in delati dobro še naprej. Hvaležna sem zanje in upam, da jih bom lahko pomagala soustvarjati, dokler bom živa. Vida Vincek
HITER ZAČETEK, ŠE HITREJŠI KONEC
Šolski radio se je po dveh letih nedelovanja končno začel. Večina učencev je bila zelo vesela, da se je spet vrnil, nekateri pa ne. Nekaterim učencem je bilo všeč to, da so lahko med rekreativnim odmorom poslušali glasbo, nekaterim, da so lahko predvajali glasbo in tudi kaj povedali, nekaterim pa je bilo všeč to, da se je nekaj dogajalo na hodniku. Ampak se je na žalost radio kar hitro končal. Razlog nam ni znan, vseeno pa upamo, da se kmalu vrne.
NežaKramar,7.c
Pismo učiteljem in učiteljicam
Sedim in razmišljam, kako se mi zdijo pravila na naši šoli nepotrebna, da ne govorim o tem, kako jih nekateri jemljejo preveč resno.
Prvo pravilo je to, da ne smemo imeti žvečilnih gumijev med poukom. Nekateri jih žvečimo lepo, z zaprtimi usti, kar pomeni, da niti ne cmokamo, medtem ko se drugi obnašajo, kot da je to tekmovanje, kdo bo bolj naglas cmokal. Verjamem, da so lahko s tem moteči za učitelja, ampak zakaj moramo vsi trpeti posledice. Na primer, pri predmetih, pri katerih ne uporabljamo veliko besed, bi morali biti dovoljeni.
Poleg tega pa bi nam lahko pustili, da imamo med poukom na glavi kapuco. To je pravilo, ki ga še najmanj razumem. Upam, da se zavedate, da smo v obdobju pubertete in da nas včasih frizerji grdo postrižejo in zato nosimo kapuco, ne pa zaradi nespoštovanja do vas. Grozno je, ko moramo po opozorilu dati kapuco dol, ker se zavedamo, da bodo vsi videli našo pričesko.
Lahko bi imeli daljše odmore, večkrat petnajst minutni odmor in ne samo dvakrat. Ali pa združitev dveh odmorov v pol ure. Super ideja, kaj ne? Nekateri učitelji nas zadržijo in potem imamo še manj odmora kot sicer. Če pa zamudimo k pouku, pa dobimo neopravičeno uro, tudi če smo zamudili zaradi prejšnjega učitelja.
Mislim, da se strinjate z nami, da je življenje učenca težko. Kdo si bo zapomnil vsa ta pravila? No, še dobro, da ste vi tukaj, da nas opomnite na to, če ne, bi vsi povprek žvečili in lepili žvečilke pod mize, vsi bi zamujali k pouku in tridesetminutni odmor bi postal dolgočasen, ker bi vsi želeli sedeti v razredu, saj bi na hodniku bila gneča.
Lana Kos, 7. a
Intervju: Anita Dernovšek, učiteljica slovenščine
1. Kako ste prišli do ideje, da svoje učence/ke povabite v radijsko oddajo?
Pravzaprav to ni bila moja ideja, ampak sem bila kot urednica nove knjižne zbirke slovenske in mladinske klasike Zvezdna Beletrina povabljena v radijsko oddajo Hudo! S strani voditeljice sem bila naprošena, da s seboj pripeljem nekaj učencev, ki so dobri in zgovorni bralci ter bi se znali o branju in knjigah pogovarjati pred radijskimi mikrofoni. Ideja, kako sem izbrala prav te učence, pa se zagotovo poleg dejstva, da so ustrezali zahtevam, skriva tudi v mojem srcu! Super smo se imeli in vedno me veseli, ko učencem omogočim neko novo izkušnjo, pa naj bo ta v razredu ali izven šolskih klopi.
2. Pomnite ime osebe, ki vas je priporočila za pisanje didaktičnih gradiv?
Generalni krivec za marsikaj, kar počnem danes kot urednica ali učiteljica slovenščine, je kriv moj profesor književne didaktike, prof. dr. Igor Saksida, ki je bil že v času študija na Filozofski fakulteti, in je še dandanes, moj velik vzornik. Seveda se tudi zelo dobro spomnim časa, ko sem prvič napisala didaktično gradivo za knjigo Avtobus ob treh, Nataše Konc Lorenzutti. Ne spomnim se le naslova knjige, ampak predvsem tudi dvomov, ki so me preplavljali, ali je besedilo dovolj zanimivo za mladega bralca. Drzno sem si omislila popolnoma svojo metodo obravnave zgodbe na podlagi mladim dobro poznane igre »flaša resnice«. Zapisala številna vprašanja, ene vrste kot »resnice«, ki se navezujejo na razumevanje zgodbe, in »izzive«, ki bralca razkrijejo v svojih dejanjih, razmišljanju, izkušnjah in so na en način povezani z zgodbi ali literarnimi osebami. Danes to gradivo ni več osamljen primer. Rada se vedno znova preizkušam v pisanju didaktičnih gradiv in urim svojo domišljijo.
všeč vloga razredničarke, se znajdete v njej?
Najprej iskrena hvala. Sem počaščena. Vsako leto, odkar sem učiteljica, se pravi 27 let (uffff, nisem tega rekla, heh-heh), sem tudi razredničarka. Verjetno bi se mi zdelo, če bi bila kakšno leto brez razredništva, kot da hodim v razred le z enim čevljem na nogi. Res je, da to delo rada opravljam, saj na ta način spoznavam mladostnika in si upam trditi, da ga tudi dobro poznam navkljub svojim ne prav rosnim letom. Rada se družim z mladimi, spremljam njihovo razmišljanje, čustvovanje kot tudi njihove težave, predvsem pa jih spoštujem in poskušam razumeti ter voditi, da bi postali najboljša različica sebe – zdaj ali pa v bližnji prihodnosti!
3. Biti razrednik je odgovorno delo in vi ga opravljate po mnenju mnogih odlično. Kaj pa vi menite, vam je
4. Če bi lahko učili katerikoli predmet razen slovenščine, kateri predmet bi to bil?
Zagotovo matematika. Vedno sem jo imela rada, v osnovni šoli in gimnaziji sem imela zagotovo lepše urejen zvezek za matematiko kot za slovenščino. Najverjetneje je bilo tudi odličnih ocen pri matematiki več kot pri slovenščini. Tudi učiteljico za matematiko sem imela rajši. Vedno pa sem raje brala kot reševala račune.
5. Zakaj ste se odločili poučevati slovenščino?
Nikoli nisem razmišljala, da bi postala učiteljica slovenščine. Želela sem učiti, delati z ljudmi, otroki … Sprva sem na Filozofski fakulteti vpisala smeri Umetnostna zgodovina, tovrstno »branje« likovne umetnosti me je od nekdaj privlačilo, ter smer Etnologija in kulturna antropologija, a sem sredi semestra ugotovila, da me umetnost in kultura v takšne podrobnosti ne zanimata. Dolgočasila sem se na predavanjih, včasih smo po cel teden gledali v eno sliko. Prepisala sem se, a nisem dobro vedela, kaj bi pravzaprav rada študirala. Stala sem pred veliko tablo različnih oddelkov in smeri v avli Filozofske fakultete in v mislih kljukala in delala križce ob različnih možnostih. Knjiga, branje, znanje v knjigah me je od nekdaj privlačilo. Vpisala sem slovenistiko kot samostojni študij. Verjetno bolj priložnostna kot odločna izbira. Nikoli nisem te izbire obžalovala!
6. Knjige so bogastvo, ki smo ga deležni vsi, če nas vsaj malo veseli branje. Bi lahko izpostavili vašo najljubšo knjigo, tako h kateri se z veseljem vračate?
Težko se odločim za eno. Nikoli tudi ne berem ene knjige. Ni vsaka knjiga za vsako priložnost, kot tudi vsakdan v mojem življenju ni enak. So dnevi, ko hrepenim po poeziji, spet drugič z zgodbo brišem prah po mislih, spet drugič želim skozi sito sejati čustva, kot tudi včasih le brati kaj lahkotnega, mladinskega … A naj poizkusim, posebno mesto ima v mojem srcu zagotovo Mali princ, določene odlomke vedno znova rada preberem; vedno znova rada berem poezijo Cirila Zlobca in Ferija Lainščka. Vsako leto poleti preberem knjigo Ženske, ki tečejo z volkovi, Clarisse Pinkole Estes.
7. Vsako leto naredite za svoj razred seznam knjig za domače branje, nam zaupate vaš seznam knjig oz. vaš sanjski seznam knjig domačega branja?
Knjige Zvezdne Beletrine (ha-ha-ha-ha). To je pa najtežje vprašanje. Mislim, da seznam dobrih knjig ne obstaja. Knjige in zgodbe so del nas, našega bralnega okusa in izkušenj v življenju. Ni dobrih in slabih zgodb, so ali pa niso po našem okusu. Knjige primerjam z ljudmi, ki tudi so ali
niso po našem okusu. Zagotovo pa rada ponudim mladim kvalitetno ubesedene zgodbe, pa čeprav so starejših izdaj. Včasih mladostniki tega ne prepoznajo, ampak enkrat bodo spoznali, zakaj so kaj z učitelji v šoli brali. Če bi mi kdo od učiteljev v času moje osnovne šole predlagal s seznamom, da berem poezijo, bi se mu smejala, saj poezije še v gimnaziji nisem marala. Vzljubila sem jo veliko kasneje, ko sem pravzaprav začela raziskovati v pesmih sebe, se na nek način primerjala z izbranimi lirskimi subjekti ali pa literarnimi junaki. Je pa res, da vedno znova poudarjam, da je moj opij branja – slog pisanja!
8. Vedno ste pozitivni in nasmejani, kje dobite inspiracijo za tako počutje?
Tako pravijo, ja. (heh) Kaj pa vem, enostavno sem, kakršna sem. Ne trudim se ugajati ne sebi, ne drugim. Poskušam se razumeti, kot tudi ljudi okoli sebe, jih sprejemati takšne, kot so, kot zmorejo biti. S težavo in slabo voljo se soočim na štiri oči, sem iskrena do sebe in svojih občutkov. Vse kar počnem, počnem s srcem, sicer ne počnem ali pa opravim kot rutino. Obožujem in sem hvaležna za malenkosti, trudim se ničesar in nikogar ne jemati kot samoumevno. Veliko energije mi da ustvarjanje česarkoli – vedno znova in znova se lotim česa novega. Podpišem se pod vsak verz Toneta Pavčka v pesmi Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca:
Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca. Spomladi do rožne cvetice, poleti do zrele pšenice, jeseni do polne police, pozimi do snežne kraljice, v knjigi do zadnje vrstice, v življenju do prave resnice, v sebi do rdečice čez eno in drugo lice. A če ne prideš ne prvič, ne drugič do krova in pravega kova poskusi: vnovič in zopet in znova.
9. Včasih učenci tarnamo nad učnim načrtom, tudi če se ne poglobimo vanj, kakšen se pa vam zdi učni načrt slovenščine, tudi vi kdaj potarnate?
Ah, ne. To pa res ne. Učni načrt je okvir, kot šolska vrata v šolo. Sliko pa naslikaš sam, s svojo temo, barvami, tehnikami … Predpisane teme, ki so na prvi pogled nezanimive, lahko dober učitelj, predstavi zelo zanimivo, kot tudi obratno. Stavim na učitelja, ne na učni načrt!
10. Vsak učitelj vzpostavi nek odnos do šole, kakšen je vaš? Vam je všeč šola, na kateri poučujete? Ali bi učili na gimnaziji oz. ste kdaj učili na gimnaziji?
Menim, da je vsakdo svoje glave in dejanj gospodar. Ne glede na kateri šoli bi učila, bi sledila in ohranjala vrednote, ki so mi jih dali v družini ali pa sem si jih skozi življenje izoblikovala sama. Znanje je zame velika vrednota, še večja pa razvijanje sposobnosti in veščin, da do uporabnega znanja sploh lahko pridemo. Všeč mi je delo z učenci, poučevanje, opazovanje njihovih sposobnosti in občutek, da napredujejo. Njihove uspešnosti se bolj veselim kot oni. Iskreno! Le en razlog me vleče v gimnazijo, to so zahtevnejša besedila, s katerimi bi še bolj odpirala in poglabljala svoje in druge bralne ter izkušenjske svetove. Nikoli se ne, kaj prinese čas prihodnosti.
11. Kje bolj žarite, ko je na vrsti slovnica ali književnost? Katera je vaša najljubša tema/snov pri pouku slovenskega jezika?
Oboje in več njih. Vsako uro uživam, ko predajam svoje znanje in opazujem, kako učencem leze pod kožo. Všečne ure razvlečem, manj všečne obravnavam bolj na hitro, včasih na kakšno »manj pomembno snov« tudi »pozabim«. Sicer pa bi na to vprašanje morali odgovoriti moji učenci in učenke. Verjetno bi rekli, da mi je književnost ljubša.
In za konec še najpomembnejše vprašanje, od 1 do 10, kako bi ocenili letošnji 8. B?
Ha-ha-ha-ha, še dobro, da sem se na vaš intervju (končno) odzvala še v tem, šolskem letu, ko ste še 8. razred. Čakali ste me slabe 4 mesece. Zagotovo ste po mojem okusu! Ker ocenjevanj ne maram, to učenci, ki me dobro poznajo, vedo, naj raje razložim, kar pa zelo rada počnem. V tem razredu smo spletli prav posebne vezi, pa čeprav smo zaradi epidemije zelo malo časa v 6. in 7. r preživeli v razredu. Spomnim se ZOOM ur, ko kar nismo in nismo mogli prenehati z uro. Še vedno mi odmeva v ušesih: »Učiiiiteljica, …« Vedno sem rada prišla v ta razred, mislim, da smo si kar pošteno zlezli pod kožo. Nekatere iz 8. b razreda še vedno učim, a naj priznam, da bi prav zaradi tega razreda ukinila pouk v manjših učnih skupinah in vas z velikim veseljem učila kot razred še v 8. in 9. razredu. Rada vas imam!
Alina Petkovšek, Mila Trobec, 8. b
ZA VSE UČITELJE 2
Verjamem, da ima vsak učenec in učenka svojega najljubšega učitelja, tudi sama ga imam.
Po navadi nam je najboljši tisti, ki je prijazen in se zna tudi pohecati z nami. Moje mnenje je, da se vsi učitelji hecajo s tistimi razredi, ki so tudi njim všeč. Najhuje je takrat, ko imaš dobrega učitelja za predmet, ki ti ni všeč in zato posledično včasih tudi učitelja ne maraš več.
Dobri so pa tudi tisti, ki govorijo o svojem življenju, saj so lahko zgodbe zelo zanimive, včasih pa nam na podlagi tega tudi ura hitreje mine.
Med najboljše pa spadajo tudi tisti, ki nas učijo na zabaven način oz. snov razlagajo na zabaven način. Hitreje si jo zapomnimo, saj se nam zdi lažja. Boljše pa je tudi, če jo razložijo na kratko ter jedrnato, saj imaš lahko napisano celo stran razlage in nič ne razumeš.
Trdim, da ima vsak učitelj vsaj eno dobro lastnost.
Lana Kos, 7. a
Anketa
Učenki 8. razreda sva ustvarili anketo, s katero sva želeli izvedeti, kateri učitelji, učilnice ipd. … so na naši šoli najbolj priljubljeni. Anketo so reševali učenci od 7. - 9. razreda (večina).
Vprašali smo jih, kaj bi spremenili na naši šoli. Bilo je veliko zanimivih idej, nekatere so se ponavljale. Najbolj si želijo, da bi nekateri učitelji imeli daljšo razlago snovi. Prav tako bi učitelji lahko večkrat pohvalili učence, tudi tiste, ki niso odličnjaki in so veliko napredovali. Bile so tudi pripombe glede omaric. Veliko učencev je že doživelo, da so jim ukradli kos garderobe kot npr. čevelj, dežnik, … Predlagali so, da bi bilo bolje, da bi vsak učenec imel svojo omarico s ključavnico in ključem. Nekaj pritožb je bilo glede razporeditve kosila, ker je včasih preveč ljudi v jedilnici naenkrat. Nekaj oseb si želi večji izbor solate ter vegetarijanski jedilnik, ne samo mesni.
Na šoli smo prav tako dobili nova pravila oblačenja. Nekateri se z njimi strinjajo, drugi manj, težava pa je, da teh pravil niso uvedli vsi učitelji. Nekaterim se ne zdi pravično, da ga morata upoštevati samo dva razreda, drugi pa ne. Nekaj učencev je predlagalo tudi uniforme.
Vprašali smo tudi to, kateri učitelj jim je najbolj všeč. Poudariti je treba, da je bilo veliko takih odgovorov, ki so nam povedali, da so vsi učitelji zelo dobri. Skoraj vsi učitelji so dobili vsaj enega oboževalca, nekateri pa tudi več. Uvrstitev prvih treh je bila:
1. Melissa Ramdedović
2. Petra Škofic Valjavec
3. Barbara Purkat
Pri zadnjem vprašanju ankete smo jih vprašali, katera učilnica jim je najbolj in katera najmanj všeč ter zakaj. Pogosti kriteriji so bili: izgled (stene, mize, okrasitev), zračnost in vonj ter učitelji, ki učijo v tej učilnici. Navedenih je bilo veliko učilnic, rezultate pa si lahko ogledate na grafu spodaj (Pri grafu so ob stolpcih napisane številke učilnic, levo pa koliko glasov so dobile. Pri ustvarjanju grafa smo upoštevali glasove priljubljene in nepriljubljene učilnice. Tiste učilnice, ki imajo negativno število glasov so bile označene kot nepriljubljene).
Lora Đorđević, Anna Bella Bec, 8. b
KAIEVA ZGODBA
Kai je že od malih nog oboževal adrenalinske športe in se nikakor ni našel v športih, ki so jih večinoma obiskovali njegovi vrstniki. Preizkusil se je v plezanju, skejtanju (rampa) ter boksu, potem pa se je srečal z minimotom. Kai se je udeležil AMZS - jevega Motošportnega dneva za otroke na Vranskem, kjer se je preizkusil v gokartih, krosu, trailu ter minimotu, ki je postal njegova ljubezen, takoj po odpeljanih prvih metrih, star je bil 7 let. Minilo je skoraj 1 leto, da sta se starša organizirala in mu izpolnila željo po njegovem prvem motorju. Prvo leto je vozil promo dirke, letos pa je pričel resno trenirati in seveda je v njegovi glavi že mali Valentino Rossi. V svoji prvi tekmovalni sezoni je osvojil že prve stopničke, kar mu je dalo dodatnega zagona.
Kot perspektiven mladi dirkač je bil povabljen v nov klub, ki izvaja treninge tudi v Italiji, kjer je ta šport veliko bolj razvit. Pod okrilje ga je vzel trener iz dirkaške šole iz Ferrare, kjer bo Kai preko zime treniral. Je predan treningom in odločen, da mu uspe. Kai ima pred sabo še 2 leti tekmovanja z minimotom, potem se seli v Ohvale in pri 15 letih lahko presedla na »odrasle kategorije«.
Kaia in njegove dosežke lahko zasledite na instagramu kaiveho10 (KaiVeho#10), ali pa na spletni strani www.kaiveho10.com
Dosežki:
- 2020, 2021: promo kategorija Državega prvenstva Slovenije
- 2022: prva tekmovalna sezona v kategoriji MINIMOTO OTROCI 1:
• skupna uvrstitev v DRŽAVNEM PRVENSTVU 2022 je 6. mesto (zaradi odsotnosti je odvozil 1 dirko manj)
• doseženo 3. mesto na zadnji dirki za državno prvenstvo na dirkališču Vrtojba
• doseženo 2. mesto v mešani kategoriji minimota za Pokalno dirko Hrvaške na dirkališču Šmirka (Rijeka)
Karolina Semenič, 8. c
hlapica – žensko poimenovanje za deklo
hlapka – prav tako žensko poimenovanje za deklo; v primeru, da te učiteljica grdo
pogleda, ko izgovoriš hlapica, potem poskusiš s hlapko
bontonen – nekdo, ki se vede spoštljivo, vljudno, po bontonu
pričkan – kvačkan
padevati – padati
Lepa Vrba – poskus združitve dveh Prešernovih pesmi (O, Vrba in Lepa Vida)
povišana – vzvišena
vijugaš – podčrtovanje povedka
povaziti – pobarvati vazo
malika – velika in mala začetnica skupaj
prebraj – veleni naklon glagola prebrati
sladkarna – združitev slaščičarne in Cukrarne
dedinja – ženska oseba, ki je dedek nekomu.
Intervju: Nataša Jakše, učiteljica slovenščine
Ali ste že od malih nog vedeli, da boste učiteljica?
Ne.
Kje se vidite čez pet let?
Vidim se na šoli, še vedno se vidim na šoli.
Zakaj ste se odločili za slovenščino?
Ker mi je bila všeč, že od osnovne šole, in ker sem rada pisala pesmi, spise … rada sem tudi nastopala. Tekmovala sem za Cankarjevo priznanje, pa na drugih področjih tudi, npr. iz zgodovine, saj sem zgodovino tudi študirala. Zato sem se tudi odločila za študij slovenščine in zgodovine.
Kako bi se opisali?
Sem radovedna, rada raziskujem, zelo rada delam z ljudmi, še posebej z mladino. Rada imam glasbo v vseh oblikah, prav tako rada hodim na koncerte, v opero. Zanima me psihologija in se tudi izobražujem na področju psihologije. Rada imam živali,naravo in knjige.
Koliko časa že delate na naši šoli?
Triindvajset let.
Kakšni se vam zdimo učenci na tej šoli?
Živahni, zanimivi, razigrani … takšni kot rabijo otroci biti v sodobnem svetu.
Ali imate raje slovnico ali književnost?
Veliko raje imam književnost (haha).
Kakšno žanr knjig imate najraje?
Zgodovinske romane, ljubezenske romane, psihološke romane. Rada berem o ljudeh, ki so nekaj v življenju dosegli, ki so dali težke stvari skozi.
Katera je vaša najljubša knjiga?
Imamcel seznam,tako dasamo ene nočem izpostavljati. Rada imamvse romane našega najboljšega pisatelja Draga Jančarja, to so knjige, ki jih vi ne poznate še, ker ste premladi.
Sandra Skok, Zara M. Šef, 7. c
Intervju: TARAS VUK
Kdaj si se začel prvič zanimati za matematiko? Ali je bilo to že pred šolo?
Pred šolo sem se nekaj časa učil preproste kombinatorike in računanja.
Ali se ti zdi, da je matematika pomembna za vsakdanje življenje? Zakaj da oz. ne?
Lažjo matematiko v življenju pogosto uporabljamo, kot je npr. štetje denarja, višja matematika, pa je uporabljena v tehnologijah, ki so prav tako del vsakdana večino oseb.
Če razumeš potek naloge, kako se je lotiš?
Na nalogo pogosto poskusim pogledati še s kakšne druge strani, poskušam si jo predstavljati v resničnem življenju, preden jo rešim.
Zakaj te privlači matematika?
Ker rad rešujem težke in na prvi pogled nerešljive naloge. Predvsem zato, ker vse kar potrebujem je papir in pisalo ter glava seveda.
Kako matematika vpliva nate?
Tako, da se mi je povečalo abstraktno mišljenje, kar mi je pomagalo, da sem se izboljšal v številnih namiznih igrah.
Učenci in učitelji smo si podobni !
Laura Mučić, 7. c
Intervju: Urban KrŽanom
Koliko časa že učite matematiko?
- Približno 20 let.
Kje ste do zdaj učili?
- Na osnovnih šolah in tudi na srednjih šolah.
Zakaj ste se odločili za učenje matematike?
- Ker mi je matematika blizu in ker jo imam rad.
Kakšno je bilo učenje na gimnaziji?
- Nasploh učenje je kar zahtevno. V to je bilo potrebno vložiti veliko truda, veliko je bilo domačih nalog in potrebno se je bilo sproti učiti.
Kateri je vaš najljubši učenec kadarkoli?
- Nimam najljubšega učenca.
Kaj Vam je bolj všeč, matematika ali fizika?
- Matematiko imam rajši, saj je bolj čista veda kot fizika.
Kako bi ocenili vaš 8. b razred od 1-10?
- Če bi ocenjeval razred od ena do deset, najverjetneje z 8.
Kaj je Vaša najljubša tema pri matematiki?
- Več je zanimivih tem. Najljubša mi je osnovnošolska veda. Všeč so mi recimo ulomki, potem od geometrije bi se tudi dalo kaj najti, načrtovalne naloge recimo iz geometrije.
Kje so boljši pogoji za učenje, na osnovni šoli ali na gimnaziji?
- Jaz bi rekel, da so povsod plusi in minusi, ampak je po svoje osnovna šola morda nekoliko bolj naporna, ker se je potrebno več ukvarjati z disciplino učencev.
Kaj bi spremenili na tej šoli?
- Učence.
Lora Đorđević, Alina Petkovšek, 8.b
Brez besed …
Intervju: Tomaž Murn
Zakaj učite?
Uff, to je pa dolga zgodba. Učim zato, ker včasih nisem maral učiteljev in sem rekel, da bom spremenil sistem, tako da bom jaz začel učiti in da bom jaz drugačen kot oni, ki so mene maltretirali, ko sem bil mlajši in bili zelo zoprni učitelji. Tako sem si rekel, da bom jaz enkrat mogoče dobil priliko in bom popravil ta vtis, ki so ga oni ustvarili meni. In tako sem jaz začel učiti, bolj sproščeno in bolj zabavno.
Čisto slucajno sem začel učiti. Prej sem bil čisto na drugi starni reke Stiks. Bil sem med tistimi, ki niso marali učiteljev, potem pa sem sam postal učitelj. Ne vem, ali je to karma ali kaj drugega, da moram zdaj trpeti 30 let učiteljstva.
Drugo leto pa penzija, pa gremo domov. Nikoli več se ne bom vrnil v šolo. Še vedno delam osnovno šolo, če ste opazili.
Ali vam je všeč učenje?
Odvisno kdaj. Včasih je v redu.
Povejte nakaj zanimivega o sebi.
Jaz sem bil vedno otrok. Ko sem bil že 3 leta star, so me našli na vrhu strelovoda
na bloku. Zelo živ otrok sem bil. Jaz sem zanimiv v celoti. Potrebovali bi par ur, da bi vse predebatirali.
Katera je vaša najljubši/a koleg/ica na naši šoli?
Naredil bi krivico, nikoli se ne sme izpostaviti enega najboljšega. Učitelji so tako posebni kot otroci. Tako, kot je vsak človek poseben, tako je vsak učitelj.
Ampak mislim, da bo to zagotovo učiteljica, ker je učiteljev na šoli bolj malo.
Zakaj se ne ukvarjate več profesionalno s športom- tenis?
Zato, ker sem leta 2000 zbolel za železno okno. Takrat sem si rekel, da se ne bom več ukvarjal s profesonalnim športom. V bistvu bi se lahko, ampak sem imel slabe
izkušnje z njim.
In tako sem se odmaknil od vsega tega in se skril v šolo, v kateri sem preživel
še 30 let.
Kateri učitelj vam je bolj všeč, učitelj Kržan ali učiteljica Purkat?
Podobno sta stara. Če bi dobro pogledal, bi bila kombinacija teh dveh skupaj zelo dobra. Oba imata neke svoje posebne/zanimive značilnosti. Oba sta tehtnici po horoskopu, oba sta zanimiva.
Purkat, ta je ena na milijon. Take ne najdeš nikjer na svetu, zato sem zelo vesel, da jo poznam, ker me vedno preseneti. Kržana ne poznam tako dobro, ker je šele par let na naši šoli. Kdo pa mi je najmanj sivih las naredil? Kržan (SMEH).
Kaj je najbolj neumno opravičilo, ki vam ga je dal učenec?
Joj! Pri meni se sploh ne opravičijo. Jaz nikoli nisem bil razrednik, tako da jaz dejansko nikoli nisem opravičil sprejmal.
Zakaj ste izbrali to šolo?
Naključje. Prej sem delal v šoli na Prušnikovi in sem delal polovico manj. Tam sem začel, ker je moj prijatelj iz Partizana Bežigrad tam učil telovadbo in mi je rekel, da bi potrebovali popoldne nekoga za učenje računalništva. Vprašal me je, če bi jaz prišel, ker sem takrat ravno naredil višjo šolo. In sem sprejel. Dejansko sem prišel v prvi razred, kjer sem imel nadomeščanje tehniko. Spomnim se, da sem jih spraševal, s katerim športom se ukvarjajo. Vsak je moral vstati, se predstaviti. To je bila zelo zanimiva “ta prva ura”.
V moji časih ni bilo tako kot dandanes, ko so učitelji boljši od učencev (smeh). Hecam se, ampak mogoče pa je v tem nekaj resnice.
No, iz tiste šole sem prišel na to, ker sta se ravnatelja poznala. In sta me vprašala, če bi bil jaz še pol delovnega časa v šoli, tukaj na Brodu. In sem šel na Brod, kadar sem šel tja sem šel še na Šmarno goro. Sem si mislil, super šola, Šmarna gora, Sava, krasno! Na koncu je prišlo do tega, da tam niso več potrebovali računalništva. Tako sem vprašal ravnateljico Lamut, če bi mene celega vzela na to šolo. In tako sem začel učiti v celoti na tej šoli.
Poklic učitelja je zelo zanimiv. Če bi se v naslednjem življenju moral odločiti za
poklic, ne bi bil nikolu več učitelj (smeh). Bil bi profesor na faksu.
Izjemni Svit Suljić se predstavi
Živjo, sem Svit Suljić star sem 13 in treniram tenis, hodim na OŠ Vižmarje-Brod, kjer obiskujem osmi razred.
Vsi v moji družini so se ukvarjali s športom. Za tenis pa sta me navdušila starša, ki sta redno hodila igrat tenis in enkrat sem se odločil, da se jima pridružim. Ko sem prvič primil lopar v roke, ga nikoli več nisem hotel izpustiti.
Tenis sem začel trenirati pri štirih letih, kar pomeni da treniram že skoraj 10 let. Na dan treniram 2 do 3 ure tenisa in dobro uro kondicije.
Res je, da tenis spada med dražje športe, vendar se jaz s tem ne ukvarjam, saj zato skrbita moja starša, ki sem jima zelo hvaležen. Tenis je zelo lep in zanimiv šport, popularnost tenisa pa iz leta v leto še narašča.
S športom sem dobil veliko discipline, ki sem jo dobro vnesel v svoje življenje. Tenis in šolo ni lahko uskladiti, ampak se moram zato zahvaliti vsem učiteljem in sošolcem, ki mi resnično pomagajo.
Cilji za prihodnost so visoki, ampak da jih uresničiš je najbolj pomembno, da verjameš vase. Tako da vsi, ki hočete doseči svoje cilje ali sanje, zapomnite si da brez tega, da verjameš vase in brez truda ne bo nič. Ko je najbolj težko, pa se vedno spomni vseh dobrih stvari, ki si jih že dosegel ali naredil.
Patrik Semenič, 8. c
