Issuu on Google+

Glasnik Občine Divača • letnik 17 • št. 2 • julij, 2011


aktualno

2 Pred vami je druga številka Glasnika, še precej zajetnejša kot prva, ki pa je izšla, kot po navadi, tik pred občinskim praznikom. Na hitro si lahko še ogledate izčrpen spored dogajanj, ki vam ga je pripravila urednica Vesna, in pohitite na prve četrtkove prireditve. Vsekakor pa ne smete zamuditi petkovega odprtja filmskega muzeja na Škrateljnovi domačiji, ki bo prvi in edini filmski muzej v Sloveniji. Pred tem pa bo v Hotelu Malovec javna, svečana seja občinskega sveta, kjer bodo podelili občinska priznanja najzaslužnejšim občanom. Sobota bo posvečena športu in druženju. Navdušeni tekači se lahko udeležijo prvega divaškega teka, pohodniki pa gredo na voden ogled v razsvetljeno Divaško jamo. Tudi pasjeljubci bomo prišli na svoj račun, saj bomo šli svoje ljubljenčke okopat v Reko. Seveda pa bo največji »žur« v soboto, ko se boste naposlušali godbe na pihala in zvečer naplesali s Happy dayem. Da pa ni vse tako rožnato, si lahko preberete v rubriki Aktualno, kjer je predstavljena kruta življenjska usoda našega sovaščana. Naš dobri dopisnik Mitja Rebec pa bo sedaj, ko ni več cenzure, končno dočakal izid svojega članka o avtocestnem odseku proti Hrvaški, ki se ga vsi otepajo in bi ga zelo radi podtaknili nam in Vremcem. Če jim to uspe, bo prosta pot za vetrnice na Vremščici, saj v tako degradirano okolje lahko umestiš vse, česar drugi nočejo. Dobro, da gospod Mitja budno spremlja dogovarjanje o trasi bodoče avtoceste in nas o tem obvešča, da bomo pravočasno šli na barikade za naše zeleno okolje. Čez dober teden boste ponovno listali Glasnik, tokrat tematsko številko, ki bo posvečena našemu slikarju Stojanu Zafredu, ki bi sredi julija dopolnil šestdeset let. Drugi del pa bodo zapolnili senožeški gasilci, ki tudi praznujejo okroglo obletnico. Naslednji Glasnik bo izšel oktobra, prispevke pa zbiramo do konca septembra. Zanimive počitnice vsem otrokom in mladini, tudi odraslim želimo čim lepši dopust, vsekakor pa začnite praznovati poletje na raznovrstnih prireditvah za občinski praznik. Glavna urednica

Največja človeška sreča je, da se otrok rodi v urejeni družini, ima srečno otroštvo in skrbne starše. Družina ti da vse tisto, kar je podlaga za življenjsko pot. V življenju so stvari, na katere lahko vplivamo in so svari, v katerih smo nemočni. Sporočilo proslave je bilo: »Svoboden ljubim svobodno zemljo.«

Predsednik Združenja veteranov vojne za Slovenijo Janez Pajer …»Slovenski narod je ubranil našo domovino. Današnja politika pa ne izvršuje volje ljudi. Veterani vojne za Slovenijo morajo biti vest njihovih del. … Pridobitev države je preveč dragocena, da bi jo zapravili.«

Glasnik si lahko ogledate in prelistate na spletni strani

www.divaca.si

pod rubriko glasnik (klik na napis na levi), kjer so tudi arhivske številke Glasnika (zaenkrat samo prejšnja številka). Na občinski strani je odprt tudi elektronski poštni naslov

Bivši divaški župan Matija Potokar pa je za svoje aktivno sodelovanje v obrambi naše države pred jugoslovanskimi agresorji prejel spominski kipeC ”dan prej”.

na katerega pošiljajte prispevke, lahko pa jih seveda tudi pošljete ali prinesete na Občino. Prosimo tudi, da si na spletni strani ogledate navodila avtorjem za pisanje člankov v Glasnik. GLASNIK OBČINE DIVAČA julij 2011, letnik 17, številka 2 Izdajatelj in založnik: Občina Divača; Glavna urednica: Vlasta Bratož Štokelj; urednica: Vesna Matevljič; člani uredniškega odbora: Andreja Borovič, Dušan Cerkvenik, Petra Arko, Alenka Štrucl Dovgan, Iztok Felicjan, Jože Požrl; Oblikovanje in tisk: JPStudio Divača; naklada 1700 izvodov.

Foto: JOŽE POŽRL

glasnik@divaca.net

Kolesarji ”divačani močnejši wd burje” so 25. 6. 2011 prevozili Slovenijo od Hodoša do Sečovelj. Čestitke!

postanek v divači pred restavracijo risnik, kjer jih je pričakal in jim čestital tudi župan g. drago božac.

Življenjska pot našega vaščana Karla Vihtnerja, po rodu Nemca, pa je še posebej ganljiva. Rodil se je v manjši vasici sredi Banata (Srbija). Prebivalci vasi so bili po narodnosti Nemci. Leta 1945, ko je končala vojna, je bil Karlo star 13 let. Mir, ki je sledil vojni, je za tam živeče Nemce postal pekel. Ostal je brez družine, uboga nebogljena sirota. Težki so bili tisti časi, ko je iz otroka čez noč postal mož. Po končani osnovni šoli je šel v obrtno šolo in se izučil za zidarja. Vsa mladostna odrekanja, boj za lasten obstoj, izvirni greh, da je po narodnosti Nemec, so v mladem človeku pustile globoke sledi. Nadaljnja pot ga je vodila v Sežano, kjer je našel zaposlitev pri Kraškem zidarju. Zaradi slabega sporazumevanja z vodilnimi in ker ni trpel krivice, je delovno razmerje samovoljno prekinil. Streho nad glavo pa je našel v Divači pri Medvedovih na Kraški cesti št. 4. Kar nekaj let je delal sam in se z vso skromnostjo prebijal skozi življenje. Predsednik KS Zvone Vatovec je Karlota dobro poznal še iz mladih dni in je poskrbel, da se je redno zaposlil v KS Divača. Opravljal je vsa potrebna vzdrževalna dela, skrbel je za vaško pokopališče in za čistočo po vaških veselicah in divaških ulicah pred »vrlo« Komunalo. Opravljal je koristno in skupnosti potrebno delo. Vsi Divačani in prebivalci sosednjih vasi smo cenili in še cenimo njegovo delo, ki ga je desetletja vlagal v naš prostor. Skoraj pol stoletja živi na Kraški cesti 4. Dolga leta je vzdrževal hišo, prekril streho, na novo uredil kopalnico, pleskal stene, »farbal« okna in vrata, skratka bil pravi gospodar. Pokojna gospodinja Angela ga je cenila, saj je za vse skrbel kot pravi sin. Negoval jo je v bolezni, ji kuhal, pospravljal in plačeval stroške za namestitev v

domu upokojencev v Ilirski Bistrici do njene smrti. Vsa leta vzorno skrbi za njen grob na divaškem pokopališču. A minila so leta in vse je bilo pozabljeno, ko se je pojavil kupec, ki je želel kupiti hišo, kjer je Karlo stanoval. Dediči so očitno v hipu pozabili na vse in ostal je le gol interes, da se hišo hitro in dobro unovči. Karlo je bil šokiran. Trdno je bil prepričan, da ima v hiši do smrti vsaj stanovanje, saj si je to tudi zaslužil. Na sodno pot se zaradi obzirnosti, poštenosti in v pričakovanju uvidevnosti ni podal. Odločba, da se mora do 4. junija izseliti iz hiše, ga je dotolkla. Znašel se je na cesti. Človek v stiski se zateče po pomoč k človeku, ki mu zaupa. Valter Malovec mu je takoj obljubil pomoč. Ponudil mu je stanovanje v Vremah ali opremljeno sobo v depandansi gostilne v Divači. Karlo se je odločil za Divačo, ker mu zaradi starosti in drugih potreb bolj ustreza. Odločitev, da ostane v Divači, ga je neizmerno osrečila, saj ima tu znance in prijatelje, ki mu vselej priskočijo na pomoč. V času bolezni in vsa leta so zanj skrbeli požrtvovalni sosedje Magda in Mitja Rebec ter družina Đukić, ki so bili pri njem vsak dan. Takšne sosede si vsak človek lahko samo želi. Sam sem poskušal storiti vse, da Karlo ostane v Divači. Iskrena hvala direktorici centra za socialno delo ge. Nevenki Doles in socialni delavki ge. Dajani Čok za vso strokovno pomoč. Posebno zahvalo pa si zasluži VALTER MALOVEC, človek visoke srčne kulture, ki zna ceniti sočloveka in mu pomagati v stiski. Vendar pa zgolj na njegovo pomoč ne moremo računati v nedogled, zato bi bilo potrebno razmišljati o pomoči v obliki donacij na transakcijski račun, odprt posebej za Karlota. Na žalost moram povedati, da sem naletel na nerazumevanje prav tam, kjer sem pričakoval največjo podporo. Pri pisanju tega prispevka sta mi bila pred očmi Cankar in Gregorčič. Prav Gregorčičev verz je primeren za konec te žalostne zgodbe: Gorje mu, kdor v nesreči biva sam, a srečen ni, kdor srečo uživa sam. Alojz Mahorčič

Ob praznovanju občinskega praznika bomo v Divači poleg Muzeja slovenskih filmskih igralcev odprli tudi nova parka. Občina Divača je sprva na projektu »Za kvalitetnejši prosti čas«, ki ga delno financira Evropska unija, in sicer iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, kandidirala za pridobitev sredstev za izgradnjo parka v naselju SI9. Na pobudo občinskega svetnika Dobrivoja Subiča, ki je poskrbel tudi za glavno zasnovo razširitve projekta, pa bomo v občini s sredstvi tega projekta uredili še drugi, otroški park pri zdravstvenem domu v Divači. Evropa investira v podeželje v višini 50 % upravičenih stroškov – tj. 18.243,92 EUR. Projekt pa se izvaja v okviru izvajanja ukrepov 4. osi skupne kmetijske politike Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007–2013 po pristopu LEADER. V naselju SI9 v Divači bo skoraj 30 arov sedaj zapuščene doline dobilo zeleno podobo z zatravitvijo površin in drevoredom, namestitvijo klopic, košev za smeti in s postavitvijo izobraževalnih tabel. Z dopolnitvijo in prerazporeditvijo sredstev kandidature za evropska sredstva bo pri zdravstvenem domu v Divači na 1.120 m2 postavljenih 6 certificiranih igral, 3 klopi s koši za smeti in 2 stojali za kolesa ter obrazložitvene table. Park bo še vedno na zelenih površinah, obdanih z drevesi in ograjo, v obsegu 145 m2, z dvema vhodoma in 100 m2 urejenih talnih igralnih površin. V parku se bodo občasno odvijale tudi športno-zabavne prireditve za otroke. Izvajalec del, Hortikultura Sežana d. o. o., bo dela zaključil predvidoma 7. julija 2011. Vesna Matevljič

3


aktualno

aktualno

Po skoraj štirih letih premora je zopet zaživela razprava o izgradnji AC od državne meje v Jelšanah do Pivke in od tam do priključka na primorsko AC med Razdrtim in Postojno, o čemer je tedaj poročalo Delo 6. 6. 2007. Ker je govora tudi o odcepu od Ribnice oz. od Kala do Čebulovice nad Divačo, sem tudi sam tedaj v člankih, objavljenih v Delu in Nedeljcu, predstavil svoje stališče in razmišljanje o tej temi. Zaradi izredno aktualne pro-

blematike pa sem želel septembra 2007 v »GLASNIKU« objaviti obširnejši članek o tem (ter tudi o drugih tedaj aktualnih temah – kamnolom in dve tovarni Fassa Bortolo v Gabrčah, golf in hoteli na Drenku ob letališču ...), žal, pa do objave tedaj ni prišlo, ker moji pogledi in stališča niso bili skladni s tedanjo uredniško (in tudi občinsko) politiko. Tako pač je. Sem bil pa sedaj toliko bolj prijetno presenečen ob povabilu novega ure-

dniškega odbora, da sedaj, ko je problematika te AC zopet zelo aktualna, ta članek objavim v skrajšani obliki. Pa naj še kdo reče, da ne drži star pregovor, da čez sedem let vse prav pride! Ko boste brali spodnje pisanje, nikar ne pozabite, da je bilo napisano že pred štirimi leti, še v času prejšnje občinske garniture. Pa vsemu navkljub mislim, da je kar primerno tudi za današnje čase in tudi za današnje občinske velmože in žene.

Občanom, ki redno spremljajo časopis DELO, v zadnjih nekaj mesecih zagotovo niso ostali neopaženi članki, ki se nanašajo na občino Divača. Bilo jih je sicer več, sam pa se bom osredotočil le na dva oziroma tri. Skupno jim je to, da se vsi nanašajo na (iz)rabo prostora in okolja in na prostorske načrte divaške občine. Teme so vsekakor resne in dovolj tehtne, da si zaslužijo vso našo pozornost. V marsičem pa nas lahko tudi upravičeno skrbi, kaj in kako počnejo oziroma nameravajo početi v našem imenu. Sedaj pa k članku »POVEZAVA JELŠANE– DIVAČA BI SVETNIKOM ZADOŠČALA«, objavljenem v DELU 6. junija 2007. Novinarka v njem navaja, da sta Ministrstvo za okolje in prostor in DARS v začetku junija seznanila primorske poslance in notranjsko-kraške župane z novostmi pri umeščanju trase AC proti Jelšanam. Pivškim svetnikom so podrobno predstavili kar sedem možnih variant povezave med Jelšanami, preko Pivke, do Postojne oz. Razdrtega, z odcepom od Kala ali Ribnice do Divače. Ta projekt so še nedavno imenovali »Y«. Da ne bom dolgovezil: Pivčani, ki so izredno pametni ljudje z županom in občinskimi svetniki na čelu, so gospodom z DARSA in ministrstva povedali, da oni AC ne potrebujejo, zato, pa so oni sami predlagali svojo, torej že osmo varianto, in sicer da naj gre AC od Jelšan do Ribnice, od tam pa po dolini reke Reke do Divače oziroma Čebulovice. Njim pa naj se obstoječo regionalno cesto do Postojne le modernizira in zgradi obvoznice ob naseljih. Da bi vso stvar še podkrepili, je pivški župan g. R. Smrdelj še navrgel, da ta varianta ni v nasprotju z interesi drugih občin, in da ji ne nasprotujejo niti v Postojni niti v Divači!! Seveda se z njim z veseljem strinjajo vsi na Pivškem, saj bi s tem svojo občino

obvaroval pogubnih učinkov AC. Ni kaj, ljudje so pametni. Sam nisem mogel verjeti svojim očem, češ, da tudi divaška občina s tem soglaša. Mislil sem, da ne vidim prav. Prepričan sem bil, da bomo že v naslednjih dneh lahko na istem mestu prebrali demanti gornje trditve divaških vodilnih mož. Ker pa so se mi porajali dvomi o tem, sem sam reagiral na članek s pismom, ki sem ga na DELO poslal že 8. julija 2007 in ki je bilo objavljeno pod enakim naslovom v »Pismih bralcev« šele 23. julija, torej šele dan po tem, ko je bilo isto moje pismo objavljeno tudi Nedeljskem dnevniku v »Odmevih« pod uredniškim naslovom »K sosedom nikar«. V njem sem izrazil svoj dvom, da divaška občina soglaša s pivško varianto in sem od naše občine (torej od župana in svetnikov) zahteval, da nam nalijejo čistega vina in nam javno pojasnijo svoja stališča. Vse do danes (tole pišem na praznik Primorcev 15. septembra 2007) sem ga zaman naivno pričakoval. Ta molk prav vpije in je zelo zgovoren in ga lahko razumemo le kot potrditev napisanega. Me pa to pravzaprav niti ne preseneča. Tisto, kar pa me zares skrbi, je molk in nezainteresiranost ljudi iz Vremske doline (oziroma v alternativi Košanske doline) in okolice, ki jih bo ta uničujoča ideja najbolj dotolkla. Ali si ljudje sploh predstavljajo, kaj pomeni AC skozi Dolino, dobesedno preko vrtov in pred vrati njihovih hiš? Ali zares ne čutijo nobene odgovornosti do bodočih rodov, da bi še pravočasno zaustavili tako nepremišljene ideje neodgovornih politikov? Bojim se, da se bodo ljudje zbudili prepozno, ko ne bo več pomoči. Vremska dolina je biser, je ena sama in edinstvena. Vsak tako grob in uničujoč prostorski poseg vanjo je nepovraten in nepopravljiv. Vremci, ko se zjutraj vozite

v službo po Gabrku proti Divači, se samo za trenutek zazrite v razdejano Čebulovico. Naj se vam vtisne v srce, da bo taka in še bolj razdejana, ranjena in oskrunjena tudi vaša Dolina. Ko bo zanamcem treba polagati račune, ne bi hotel biti zraven. Trdim, da je krak AC od Kala (oziroma od Ribnice) do Čebulovice popolnoma nepotreben in predvsem škodljiv. Za gospodarstvo Slovenije je nepomemben in ni nič drugega kot priklanjanje tujcem, da jim bomo skrajšali pot za nekaj kilometrov, za ceno dokončnega in večnega uničenja enega najlepših kotičkov naše dežele. Poleg tega je to čisto razmetavanje davkoplačevalskega denarja, da kreditov, ki jih bodo odplačevali še naši pravnuki, sploh ne omenjam. Edini, ki bi imeli korist od tega uničujočega posega, so nenasitni gradbeniški lobiji in bankirji. Prepričan sem, da je divaška občina že dovolj žrtvovala v te namene in zagotovo bo še morala žrtvovati za tisto, kar je zares neizogibno (železnica, industrijska cona, zazidalna območja itd.). Zato je prav neverjetno, da se take stvari sprejemajo z molkom in da niti župan in niti občinski svetniki ne čutijo dolžnosti pojasniti svojih stališč volivcem, ki smo položili svojo usodo v njihove roke. In končno: tudi tako lahkotno ponujanje Drenka (območje Gabrka ob letališču) za golf in hotele (bodite pozorni na množino!) visoke kategorije, kot je bilo navedeno pred nekaj meseci v DELU, se mi zdi neresno, da ne rečem neodgovorno. Se kdo sploh vpraša, od kod bodo napeljali vodo za namakanje golf-igrišča? Ali ljudje vedo, da že za razvpito igrišče v Lipici porabijo toliko vode, kot jo porabi cela Sežana s 7000 prebivalci? Ali se kdo zamisli nad tonami škodljivih kemikalij, ki so potrebne za negovanje igrišča za golf in ki seveda obvezno končajo v podtalnici?

Ali ne bi bilo bolj človeško, da bi najprej uredili spodobne vodovode po vaseh v Brkinih in sploh povsod tam, kjer so ljudje še vezani na nezanesljive in neustrezne lokalne vodovode in kapnice? Da o lokalnih cestah, kanalizaciji, čistilnih napravah in drugih problemih sploh ne govorim. Mislim, da bi morali postoriti še dosti drugega, da bi našim ljudem zares olajšali življenje. Z golfom jim ga zagotovo ne bomo. In ne bi bil presenečen, če bomo nekega lepega dne v časopisu prebrali, da na Gabrk vabijo razvpiti Harrah's z njegovim mega zabaviščem, ki se ga na Goriškem in Vipavskem tako otepajo. Takole bom rekel: mi vsi smo – vsaj v besedah – strašansko ponosni na našo za sedaj še kar dobro ohranjeno naravo in kulturno krajino, ki smo jo prejeli za doto od naših prednikov. Ali se sploh zavedamo, s kakšnimi žrtvami, odrekanjem, trpljenjem, garanjem in neizmerno ljubeznijo do rodne grude so naši dedje to uspeli narediti in za nas ohraniti? Verjetno ne ali pa vsaj premalo, kar potrjuje naš, dostikrat mačehovski odnos do narave in okolja in ravnanje z njim. Narava ne dopušča napak in vedno izstavi svoje račune. Tudi mi vsi bomo jutri predniki našim vnukom. Ali se nas bodo tudi oni lahko spominjali s takim ponosom? Zelo dvomim. Avtoceste, vso mogočo in nemogočo industrijo, vetrnice, hotele in zabavišča danes lahko naredi prav vsakdo in kjer koli. Naravo, kakršno smo prejeli v varstvo za naše potomce, pa lahko pokloni le Vsemogočni. Domišljavi in napuha polni homo sapiens pa ima na izbiro samo dve možnosti: da jo poskuša ohraniti, ali pa jo dokončno uniči. Globoko v srcu čutim, da se bomo vsemu navkljub odločili za prvo možnost. In za zaključek: gospe in gospodje, ki smo vas volili in izvolili, nikar ne pozabite na svoje predvolilne obljube. Sicer jih mi volivci nismo vzeli čisto zares, pa vendar bi bilo lepo od vas, da se jih vsaj približno držite in jih skušate izpolniti korak za korakom in brez velikopotezne in nepremišljene zaletavosti. Za ljudi bo bolje, če bo realizirano večje število malih, vendar za njih življenjsko važnih projektov, namesto posameznih velikih in lepo zvenečih, vendar slabo domišljenih in morda celo za naravo in okolje škodljivih projektov. Pa tudi nič hudega ne bo, če boste pustili še kaj za postoriti svojim naslednikom, saj štiri leta hitro minejo. Iskreno upam, da bo to pisanje sprejeto dobronamerno, kot je tudi mišljeno. Mitja Rebec

5

Zaradi reorganizacije Slovenskih železnic in splošne finančne krize bi občina Divača s 1. junijem izgubila pomembno z javnim prevozom povezano turistično relacijo Divača-Park Škocjanske jame. »Ker Občina Divača takšnega projekta ne more financirati sama, sem kot pobudnik teh prevozov in občan ter uslužbenec Slovenskih železnic naredil vse, da bi to povezavo ohranili,« je povedal občinski svetnik Dobrivoj Subič. »Dogovorjeno je, da avtobus na tej relaciji še vozi vsaj do konca poletja, Slovenske železnice, Park Škocjanske jame in Občina Divača pa poiščejo možne rešitve tega problema. Ena med njimi je tudi kandidatura na evropskih projektih, kot je Adria Cargo, ki bi potencialno omogočila tudi širitev avtobusne povezave Divače s kampom in kraji Vremske doline,« je še pojasnil Subič. Vesna Matevljič

USTANAVLJANJE ZDRUŽENJA AGRARNIH SKUPNOSTI SLOVENIJE V združenju, ki naj bi pokrilo celotno Primorsko in slovenski prostor, bi sodelovale tudi agrarne skupnosti iz zamejstva. Agrarna skupnost (AS) Gabrče, ki jo že od vsega začetka vodi predsednik Anton Može, dolgoletni predsednik krajevne skupnosti Senožeče, je ena izmed najuspešnejših agrarnih skupnosti na Slovenskem. Ima 23 članov in gospodari z 255 hektarji zemljišča.

Foto: OLGA KNEZ

4


zgodilo se je

Sredi aprila so organizirali že tradicionalno delovno akcijo, ki poteka že več let zapored v pomladnem času. Na zemljišču pod Vremščica je gozd in nekaj pašne površine, ki jih uspešno oddajajo v najem Veterinarski fakulteti in zasebnikoma Stanetu Možetu in Ivu Suši. »Tudi tokrat smo delovno akcijo izpeljali v dveh skupinah, ki sta šteli nekaj manj kot dvajset ljudi. Prva skupina je za vasjo Gabrče v Vremščico čistila gozdove, druga skupina pa odpadke ob cesti na Vremščico. Žal še vedno ugotavljamo, da imamo neekološko ozaveščene ljudi, ki iz malomarnega odnosa do naše prečudovite narave odlagajo odpadke vsepovsod v naravo, kar pa ni dopustno. Pri čiščenju so članom AS pomagali še vaščani Gabrč,« pravi Može. Na delovni akciji so sodelovali kar štirje mladi fantje (do 14 let). Posadili so tudi sadike bukve, skrbijo za načrtovano sečnjo in čiščenje gozdnih površin. Program, ki ga izvajajo v gozdu, nadzira sežanska enota Zavoda za gozdove, ki je nadvse zadovoljna z delom gabrške agrarne skupnosti. V AS Gabrče si prizadevajo za ustanovitev združenja Agrarnih skupnosti Slovenije. Prav Može je eden izmed prvih članov iniciativnega odbora za ustanovitev omenjenega združenja, ki bo pomagalo agrarnim skupnostim na Primorskem (v začetku) in v celi Sloveniji kot tudi v zamejskem prostoru, kjer delujeta AS Boljunec in Draga. Prav slednji sta tudi zainteresirani za vključitev v združenje AS, ki naj bi ga ustanovili meseca junija. Olga Knez

Foto: Foto: Branko Majcen

7

Foto: Matej Skubic

zgodilo se je

Foto: OLGA KNEZ

6

Tako kot že več kot šestdeset let smo Laženci tudi to pomlad, pred veliko nočjo, izvedli čistilno akcijo v vasi. Ob devetih je vsak udeleženec prijel za svoje orodje - metlo, motiko, lopato, Sašo pa je sedel na traktor. Razkropili smo se po vasi in počistili plevel in pesek, ki se je nabral čez zimo. V dobrih dveh urah so Laže dobile lepšo podobo, mi pa smo veseli posedli pod lipo sredi vasi, se okrepčali in pokramljali, seveda z občutkom, da smo naredili nekaj dobrega za naš kraj. Skoraj tradicionalen pa je v Lažah postal

V soboto, 11. junija, smo ljubitelji tomosov preživeli lep motoristični dan. Na križarjenju po Krasu smo se ustavili tudi v Divači, kjer smo konjičke parkirali na čudovitem ‘’borjaču’’ Hotela Malovec, v katerem smo se tudi okrepčali. Tina Kocjan

prvomajski pohod na Nanos ali Vremščico, vendar pa smo se letos odločili za pohod do Zavinke, manjše jame v bližini, v kateri so naši predniki kopali »Pietra pomice« za čiščenje posode. Starejši, mladi in dva rosno mlada - dojenčka v vozičkih, smo krenili izpod lipe in v dobri uri prišli na cilj. Nekateri so si ogledali jamo, ostali pa smo pripravili vse za piknik pri lovski koči, ki je sledil po rekreaciji. Po lepem, sončnem dnevu nas je sicer presenetil dež, a se nismo dali in smo se preselili v kočo, kjer smo ob harmoniki prepevali do poznega večera. Martina Žetko

Foto: Foto: Boris Kampuž

V soboto, 26. marca, je bil izredno lep sončen dan, ki je organizatorjem 3. tradicionalnega pohoda po Magajnovi poti na Vremščico obetal precej pohodnikov. Žal pa se je ob predvideni uri zbrala skupina blizu trideset pohodnikov, ki so krožno pot iz Famelj skozi Gornje Vreme na Vremščico ter Dolnje Vreme spoznavali z vodenim pohodom planinskih vodnikov PD Sežana. Člani Športnega društva Ruj, ki so organizatorji pohoda, so pred tem poskrbeli za promocijo na spletni strani, z objavo v medijih in z obvestili po gospodinjstvih v KS Vreme. Poskrbeli so tudi za hrano in čaj, ki so jo pripravili na Dujčevi kmetiji na Škofljah. Ob tem moram pohvaliti gospo Emiljano, ki se vedno lepo odzove in poskrbi za dober čaj in okusno joto. V ta namen je bil odprt tudi bife pri športnem centru, kjer so lahko pohodniki popili jutranjo kavo, ob prihodu pa še pijačo po želji. Kljub slabemu odzivu udeležencev pohoda organizatorji niso obupali. Tradicionalna pot v spomin na rojaka dr. Bogomirja Magajno ostaja še naprej, saj smo domačini nanj zelo ponosni. Ponosni smo na njegovo poklicno delo zdravnika psihiatra ter na njegovo bogato literarno zapuščino in na prelepe kraje v Vremski dolini, o katerih je tako rad pisal. Cilj tega pohoda ni, da bi se zbralo na tisoče ljudi, kot je običajno pri drugih literarnih poteh po Sloveniji, veseli pa bi bili, da bi postal pohod nekoliko bolj odziven, saj bi lahko tako promovirali naše prelepe kraje in se bolj množično poklonili pisateljevemu spominu. MFF

17. aprila je Turistično društvo Škocjan že 16. leto zapored organiziralo pohod ob ponoru reke Reke. Ljubitelji narave in kulturnih znamenitosti so ponovno imeli priložnost prehoditi približno 11 kilometrov dolgo označeno pohodno pot in se naužiti lepot naših krajev. Člani društva smo pohodnike pozdravili na startnem mestu v Matavunu in jih usmerili na začetek pohodne poti, ki vodi proti Danam. Sredi poti med obema vasema pohodna pot zavije proti vasi Naklo, kjer se nad udorno dolino Sokolak odpira čudovit razgled na celoten park Škocjanske jame in pokrajino vse do Vremščice in Nanosa. Od vasi Naklo je pohodnike pot vodila v dolino reke Reke, kjer del poti poteka skozi podzemlje – Mahorčičevo jamo, ki je bila od poplave leta 1965 za obiskovalce zaprta. V letošnjem letu pa so dokončali obnovo poti, uredili razsvetljavo in postavili nov most, zato je ta del jame, kjer reka Reka prvič ponikne v sistem Škocjanskih jam, od aprila 2011 obiskovalcem ponovno na ogled. Iz jame so pohodniki pot nadaljevali pod vasjo Škocjan v sotesko reke Reke mimo ostankov nekdanjih mlinov, nato pa so se povzpeli na rob soteske, kjer so si ogledali razvaline gradu Školj in zakorakali proti Brežcu. Tam se je prilegel krajši počitek s kozarcem toplega čaja in drugimi dobrotami, ki so jih postregli domačini. Iz Brežca so pohodniki sledili oznakam v dolino Dol, nato pa se povzpeli do vasi Gradišče, kjer so si ogledali cerkvico Sv. Helene z zgodovinskimi freskami Janeza iz Kastava (njegovo delo so tudi znamenite freske v cerkvi v Hrastovljah) in domačini so jim v izkaznice priskrbeli odtis pohodnega kontrolnega žiga. Na poti iz Gradišča proti Škocjanu sledi še veliko naravnih kraških lepot. Udornica Lisična in razgledna točka

nad Veliko in Malo dolino ponujata čudovite razglede. Ravno čez naravni most med obema dolinama pohodnike vodi trasirana pot, ki se nato vzpne do vasi Betanja in v Škocjan, kjer je se tudi zaključi. Na cilju v Škocjanu smo vsakega pohodnika vpisali v seznam, ki ga vodimo že vsa leta, zato je znano, kolikokrat se je posameznik udeležil pohoda. Slednje dokazujejo tudi kontrolni žigi v pohodnih izkaznicah. Pohodniki za tretjo udeležbo prejmejo bronasto priponko, za peto srebrno, za sedmo pa zlato priponko. Za udeležbo na desetih pohodih jim podelimo priznanje, posebej izdelano spominsko plaketo za udeležbo na 15-ih pohodih pa smo letos podelili štirim pohodnikom. Na cilju so se pohodniki okrepčali s tipičnimi domačimi dobrotami in se zavrteli ob glasbi ansambla Navihani lisjaki. Priskrbeli so si lahko domače pridelke družinske kmetije Biščak iz Buj, ki so svoje dobrote ponujali na stojnici. Na ogled pa so vabile tudi muzejske zbirke Parka Škocjanske jame. Pohoda so se udeležili tudi predstavniki Škocjana (San Canzian d'Isonzo) v Italiji, ki jih je spremljal divaški župan g. Drago Božac in direktorica Parka Škocjanske jame ga. Gordana Beltram. Na 16. tradicionalnem pohodu ob ponoru reke Reke smo evidentirali 1300 pohodnikov. Zabavi na cilju pa se je pridružilo še veliko več ljudi. Vabimo vas, da se nam naslednje leto (ponovno) pridružite tudi vi – najverjetneje tretjo nedeljo v aprilu 2012. Katja Fedrigo


8

zgodilo se je

Preko 130 pohodnikov in zagovornikov vrednot NOB-ja se je letos že četrto leto ob dnevu upora proti okupatorju podalo na štiriurni pohod po partizanski kurirski poti iz Dan pri Divači do Varej in se po isti poti vračalo na izhodišče. Pohod je organiziralo Turistično, kulturno in športno društvo Mejame iz Dan pri Divači ter krajevna organizacija borcev za vrednote NOB-ja Divača. Zbrane je najprej pozdravil predsednik domačega društva Joško Valečič, ki je tudi predsednik divaške občinske borčevske organizacije. Pohodniki so se podali na pot, po kateri so med NOBjem hodili kurirji, do Potoka oz. Podgrada pri Vremah, se tam okrepčali in odšli na ciljno mesto na Vareje, kjer je sledila slovesnost ob spomeniku. Tam jih je pričakal tudi 93-letni Anton Grandič iz Divače oz. Toni Maticev, rojen v Danah pri Divači, ki je tudi sam kot kurir med vojno večkrat prehodil to pot. Prav na tej poti je bil leta 1944 ranjen, od koder so ga pripeljali v brkinsko partizansko bolnišnico Zalesje, kjer je ostal 28 dni. Zbrane sta nagovorila divaški župan Drago Božac in predsednik sežanskega območnega združenje borcev za vrednote NOB-ja Emil Škrl. Božac je poudaril, da v letošnjem letu praznujemo kar dva pomembna praznika: 70-letnico ustanovitve osvobodilne fronte slovenskega naroda in 20-letnico samostojne Slovenije. Spomnil se je zgodovinskih

Letos je komemorativna svečanost na Kozjanah, v spomin na preboj Brkinske čete 13. marca leta 1943, potekala 14. maja. Na slovesnosti so se zbrali nekdanji borci, veterani vojne za Slovenijo, Slovenska vojska in policija, praporščaki ter predstavniki nekaterih primorskih občin. Številnim obiskovalcem so se pridružili tudi pohodniki, ki so prehodili partizansko pot od Vatovelj do Kozjan. Zbrane obiskovalce je poleg divaškega župana Draga Božaca nagovoril tudi slavnostni govornik, akademik in podpredsednik ZZB NOB Slovenije dr. Matjaž Kmecl. Borci so tako kot vsako leto doslej k spomeniku na Kozjanah

zgodilo se je

dogodkov in se zaustavil pri aktualnih vprašanjih današnjega časa. »Po Sloveniji praznujemo 70-letnico ustanovitve OF-a. Spomin nas popelje v tragične dogodke, ko so okupatorji razkosali Slovenijo z namenom, da uničijo slovenski narod. Prav v tem času je bila poudarjena borbenost našega naroda, da se upre. Danes smo na ta upor ponosni, saj nas je popeljal med zmagovalne narode v času 2. sv. vojne. Vendar pa je upor terjal 35 tisoč padlih partizanov, 60 tisoč izginulih v taboriščih, večje število padlih aktivistov in civilnega prebivalstva, požgane vasi. Slovenski narod je vzdržal, se osvobodil in leta 1991 osnoval samostojno državo. Danes pozdravljamo plebiscitarno odločnost iz tistega časa. Borci menimo, da bi se moral slovenski narod ponovno združiti in ustanoviti novo OF, da mladi in neobremenjeni ljudje prevzamejo vodenje države in odpravijo moralno krizo, ki jo doživlja slovenska družba. To misel je še posebej poudaril

položili vence, ZZB NOB Slovenije pa je ob tej priložnosti nekdanjemu divaškemu županu Matiji Potokarju podelilo srebrno plaketo “za ohranitev zgodovinske resnice o NOB-ju, spoštovanje njegovih vrednot in za uspešno sodelovanje pri uresničevanju programskih nalog zveze“. V kulturnem programu prireditve so sodelovali divaški mešani pevski zbor in godba na pihala ter recitatorji OŠ Vreme. Ob zaključku prireditve je Vstala Primorska v izvedbi divaškega mešanega pevskega zbora, Pihalnega orkestra Divača in večine obiskovalcev slovesnosti dodala poseben pomen. Petra Arko Kovačič

Foto: OLGA KNEZ

predsednik slovenske borčevske organizacije tov. Janez Stanovnik na svečani seji glavnega odbora in pozval mlado generacijo, da se nam pridruži pod prapori, ki zagovarjajo vrednote NOB-ja,« je v slavnostnem govoru poudaril Škrl. Delegacija mladih je pred spomenik NOB-ja položila cvetje. V kulturnem programu pa so s partizansko pesmijo nastopili člani moškega pevskega zbora Slavnik, pod vodstvom dirigentke Andreje Hrovatin, zaigral je tudi harmonikar Matic Štavar, zaključili pa so s primorsko himno Vstajenje Primorske. Na turistični kmetiji Benčič na Varejah je sledilo okrepčilo s kraško joto in toplim čajem, pohodniki pa so se po isti poti vračali v Dane, kjer so zaključili z družabnim srečanjem v društvenih prostorih ob zvokih harmonike Mirice Rener, s partizansko pesmijo in prijetnim klepetom. Organizatorji so poskrbeli še za topel obrok (polento s fižolom). Olga Knez

Tudi letos je zadnjo nedeljo v maju zaznamoval dan parka Škocjanske jame, jamski praznik - »Belajtnga«. Letošnja je bila že peta zapored, kar pomeni, da se je praznik med obiskovalci dobro prijel, pa tudi, da je ekipa med domačini in zaposlenimi v parku dobro usklajena. Aktivnosti za izvedbo Belajtnge so se začele več kot mesec pred dogodkom. Skupni sestanki, nabor in izbor stojničarjev, pridobivanje vseh potrebnih soglasij ter oblikovanje programa praznika so bile prve naloge. Tisto »vidno« delo se je začelo v petek, 27. maja, ko so fantje pripeljali stojnice in izbrali mlaja, ki predstavljata dobrodošlico obiskovalcem praznika; ženski del pa je poskrbel za pripravo trakov za njegovo okrasitev in označitev poti do jame. Z vremenom nekoliko muhasta sobota je bila namenjena postavitvi in krasitvi mlajev, označevanju poti in številnim drugim obveznostim, ki smo jih skupaj izvedli v dobri volji, zaključili pa ob dobri hrani. Za razliko od nekaterih preteklih Belajtng nas je nedelja pričakala v soncu, ki je poskrbelo za dodatno pozitivno vzdušje. Jamski praznik je obiskalo skoraj 1500 obiskovalcev, za njih pa je skrbelo 60 domačinov in uslužbencev parka. Ti so usklajeno delovali pri urejanju parkiranja, skrbi za varnost v jami ter organizaciji otroških delavnic in družabnih iger. Letos smo bili še posebej veseli, da smo lahko udejanjili enega od ključnih namenov izvorne Belajtnge. Upravljavec jame je domačinom in ostalim gostom na ogled postavil, kaj je bilo v jami storjenega v preteklem letu. Na Belajtngi 2011 so si obiskovalci tako ogledali Mahorčičevo in Mariničevo jamo ter Malo dolino. Ta del jamskega sistema je obiskovalcem ponovno na ogled po več kot 40-ih letih. Obnova poti po jami in druge infrastrukture so potekale v okviru operacije »Vlaganja v turistično infrastrukturo parka Škocjanske jame«, ki je sofinancirana iz Evropskega sklada za regionalni razvoj in sredstev Ministrstva za gospodarstvo Republike Slovenije. Po ogledu tega nadvse zanimivega dela jamskega sistema so se obiskovalci sprehodili po vaseh parka, kjer so bile na ogled in na prodaj številne dobrote

Delavnice za otroke so pritegnile številne obiskovalce.

in izdelki zlasti iz širšega območja parka. Predstavili so se učenci in študentje. Učenci OŠ Divača so predstavili projekt »Doživimo kamen in pustimo v njem svoje sledi«, njihovi vrstniki s podružnične šole Vreme pa projekt »Izdelava netopirnic«. Študentje Višje šole iz Sežane so pripravili predstavitev projekta spominkov parka Škocjanske jame ter prikazali klesanje kraškega kamna. Člani TD Škocjan so poskrbeli za ogled cerkve, v prostorih društva pa je bila na ogled slikarska razstava Cveta Vidoviča. Domačinke in zaposlene v parku so poskrbele za bogat program za najmlajše. Na trgu v Matavunu so se lahko zabavali z risanjem s kredami, izdelavo piščalk in koškov iz trpotca, pečenjem palačink in izdelavo šebese. Na Vnckovem ognjišču so najmlajši prisluhnili pravljici o Brkonji Čeljustniku v izvedbi

9

Foto: Matej Skubic

Vilme Žnidarčič. Predvsem moški del ekipe pa se je vneto zagrel za škorvanje, kasneje pa tudi za turnir v briškoli na turistični kmetiji Pr' Betanci, kjer se je tudi zaključila Belajtnga 2011. Za nami je torej še ena uspešna Belajtnga. Brez delovne vneme in dobre volje ne bi šlo. Zato naj se v tem članku iskreno zahvalimo vsem domačinom v parku in zaposlenim za vse delo, ki je bilo storjeno. Iskrena zahvala tudi vsem ostalim sodelujočim – stojničarjem in ostalim, ki so predstavljali svoje dejavnosti, in ponudnikom gostinskih storitev v parku. Rosana Cerkvenik,

vodja Belajtnge 2011, Park Škocjanske jame.


zgodilo se je

Le malokdo ve, da se krajevna skupnost Senožeče razteza vse do obrobja Vipavske doline, kjer ob vznožju Nanosa leži vasica Otošče. V soteski ob potoku Močilnik je raztresenih devet hiš, od tega šest naseljenih. Otošče pa niso bile od nekdaj Otošče, nekoč so se imenovale Vitovše. Ime so dobile po vitezih, ki so prebivali tam v 13. in 14. stoletju. Ostanke njihovega gradu, ki naj bi stal na hribu za Žagarjevo domačijo, je na žalost že vzel čas. Včasih so bile Otošče ključnega gospodarskega pomena za širšo okolico, premogle so pet mlinov in žago. Po prvi svetovni vojni so te dejavnosti počasi začele usihati, tako da je do druge svetovne vojne ostal samo še mlin. Danes v vasi ni več ne mlinov ne žag, a to ne pomeni, da v Otoščah ni več življenja. Nekaj mladih družin se je odločilo živeti na domovih svojih prednikov in prav ti mladi in seveda tudi starejši Otoščani so nas v soboto sredi maja prijazno sprejeli.

V okviru obiska poslanske skupine Slovenske demokratske stranke v Južnoprimorski regiji je del skupine obiskal tudi Občino Divača. Sprejema pri županu in razprave o problematikah v divaški občini so se udeležili poslanci: Danijel Krivec, Alenka Jeraj, dr. Vinko Gorenjak, Iztok Podkrižnik in Branko Marinič ter strokovna sodelavka Mojca Megušar. Župan g. Drago Božac je poslancem razgrnil kar nekaj strateških problemov občine Divača. Dotakni se je infrastrukturnih projektov, kot so drugi tir, peti koridor in avtocestni odcep. Glede na široka delovna področja poslancev so si ti z županom izmenjali veliko pomembnih informacij in pogledov, koristnih za našo občino. Jernej Franc Premrl,

predsednik OOSDS Divača

zgodilo se je

Občinski svetniki smo se namreč zmenili in organizirali piknik v tej vasici, ker marsikdo izmed nas še nikoli ni bil v njej. Na piknik smo povabili še občinsko upravo, župana, predsednike krajevnih skupnosti in seveda tudi vaščane. Naš kmetovalec Matjaž Volk je prispeval »prašička«, punce smo spekle nekaj sladkih dobrot, fantje so poskrbeli, da ne bomo žejni, še vaščani so nekaj prinesli in gostija se je začela. Dobrega razpoloženje nam ni pokvarilo niti slabo vreme. Prostor za piknik nam je pripravila naša svetnica Liljana Žorž pri domačiji svojih staršev.

Predstavnik vasi v svetu KS »Štefko« nas je v spremstvu še ostalih vaščanov popeljal po vasi, do cerkvice Marije Magdalene, ki stoji na hribčku nad vasjo. Sprehodili smo se po obrobju vasi, kjer so včasih stali vinogradi. Danes jih je zelo malo. V tej majhni vasici smo se v družbi vaščanov prijetno počutili in obljubili smo, da se še vnemo. Nekoč sem nekje prebrala besede, ki jih je zapisala domačinka Antonija Frelih, Liljanina nona: »Naša vasica je polna romantike, tu je hladna senca, sprehodi ob Močilniku ter grički, s katerih je lep razgled po Vipavski dolini – vse to privlači človeka.« in vse to smo tudi doživeli. Alenka Dovgan Štrucl

Delo tajnic in poslovnih sekretarjev je večinoma sedeče, zato smo se članice kluba tajnic in poslovnih sekretarjev Krasa in Notranjske odločile, da pred mesečnim sestankom poskrbimo tudi za svoje zdravje. Odpravile smo se na Kokoško. Po končanih delovnih obveznostih se nas je na »rekreativnem« druženju zbralo kar 14. Tudi Suzana z Občine Divača je bila z nami. Članstvo v klubu je večje, a nekatere se za take pohode ne odločijo zaradi časovne stiske ali pa morda iz bojazni, da bo pohod prenaporen. A tokrat smo ugotovile, da imajo upokojene članice najboljšo kondicijo, saj jim verjetno redna rekreacija samo koristi. Vreme je bilo kot naročeno. Sončen pomladni popoldan. Ob sončnem zahodu je bil krasen razgled na morje, na kraška polja, a zaradi klepetanja bi nam vsi ti krasni pogledi skoraj ušli. Orjana Gombač

Glasba lahko premaga vse ovire je bila rdeča nit tokratne akcije Za mladost brez drog, ki je potekala od novembra 2010 do junija 2011. Na zaključni prireditvi v večnamenskem prostoru OŠ Divača so bila predstavljena najboljša likovna in literarna dela ter podeljena priznanja njihovim ustvarjalcem. Občina Divača je že leta 2010 razpisala literarni in likovni natečaj, na katerega so se poleg učencev osnovne šole dr. Bogomirja Magajne iz Divače odzvali tudi učenci osnovne šole Dragomirja Benčiča Brkina iz občine Hrpelje - Kozina, varovanci VDC-ja Koper – enota Divača in varovanci CUEV-a Strunjan – enota Divača. V pisnih spretnostih so se najbolje odrezali: Eva Salopek, Lea Ražem, Evita Radulović Lindić, Kristina Matevljič, Aljoša Mihelj, Tomaž Lunder in Larisa Bric iz OŠ Divača ter Urška Novak, Ela Bolčič, Tilen Gerlica in Nika Ivanovič iz OŠ Hrpelje - Kozina. Na likovnem področju pa so se izkazali: Benjamin Creeps, Irena Šabić, Tilen Žiberna, Laura Šturm, Gaja Roj, Sandi Dulić, Ajla Durić, Sejhan Salkoska, Nika Može, Vita Gombač, Lana Furlan, Jurij Žnidarčič, Mia Ražem, Lenart Kavčič, David Macarol, Anja Metlikovec, Luka Vuleta, Anja Rešeta, Matej Rožac in Miha Urbič – vsi iz OŠ Divača. Da so spretni slikarji in pisci, so dokazali tudi varovanci VDC-ja Koper – enota Divača, saj so si prislužili kar skupinsko nagrado.

11

Foto : arhiv kluba tajnic

10

Tudi varovanci CUEV-a Strunjan – enota Divača niso ostali praznih rok, saj se bodo okrepčali s picami picerije Etna. Organizatorji prireditve ocenjujemo, da je bila akcija uspešna, za kar gre zahvala vsem koordinatorjem, ustvarjalcem in njihovim mentorjem. Nataša Macarol

za Iniciativni odbor akcije

ZA MLADOST BREZ DROG


12

zgodilo se je

»Zemlja ima korenine do pekla, težko jo izvlečeš iz človeka, ki je zrasel na kmetiji,« pravi Milko Novič, doktor kemijskih znanosti in idejni ter izvedbeni oče projekta »Sivka na Krasu«. Ko se je srečal z izzivom, kaj storiti z lastno neobdelano zemljo na Brjah pri Koprivi, je idejo našel na enem od številnih potovanj leta 2002. V avstralski Tasmaniji si je med enoletnim službovanjem ogledal in užival v žetvi na največjih nasadih sivke na južni polobli in počasi začel razmišljati, ali bi bila prav ta rastlina strateško primerna za rekultiviranje kraškega podeželja. Sivka se je izkazala kot rastlina, ki bi zaradi svojih lastnosti potencialno lahko uspevala na kraški zemlji in smiselno ter uspešno zaključevala krog gojenja, predelave in butičnega

zgodilo se je

trženja te rastline v procesu revitaliziranja kraškega podeželja in turizma. Trenutno se eden največjih nasadov sivke na Krasu, ki je že obrodil, razteza na približno polovici hektara v Brjah in šteje približno 6000 sadik. Prav prva žetev sivke na Brjah, pove Milko, je bila morda največja spodbuda za prve individualne poskusne nasade sivke na širšem območju Krasa. Žetve sta se udeležila tudi Bogdan Križman in Ingrid Dolgan, ki sta iskala svojo pot nazaj k naravi. Odločitev se je zgodila verjetno takoj in tako intenzivno, da sta se odločila poizkusiti z gojenjem sivke na lastni zemlji blizu vasi Brežec pri Divači. Tako je petnajst parov pridnih rok prvo soboto v maju (letošnjega leta) v sveže preorane brazde nekdanjega vinograda v dolini pod Brežcem položilo prvih 5000 sadik hibrida sivke, vrste budrovka. S tem smo najverjetneje postavili temelje v kratkem največjemu nasadu sivke na Krasu s približno 10.000 sadikami, v lasti Bogdana Križmana in Ingrid Dolgan. Ingrid in Bogdan sta se tudi pod Milkovim mentorstvom za lasten nasad odločila, ker že dobro leto izdelujeta in

celoto. To veličastno delo narave predstavlja eno največjih atrakcij v Evropi. Jezera povezujejo steze in poti, kar obiskovalcem omogoča, da uživajo v lepoti in miru tega prekrasnega naravnega pojava. Jezera so na seznamu Unesca že od leta 1979. 9. aprila zgodaj zjutraj smo se člani društva in ostali udeleženci izleta oboroženi z dobro voljo z avtobusom odpeljali iz Dolenje vasi proti Plitvicam. Pot nas je vodila mimo Ljubljane, preko Karlovca, po rodovitni dolini Korane do Slunja in naprej do naravnega parka Plitvička jezera. Sprehodili smo se po stezicah med jezerci in slapovi, ki se med seboj prepletajo kot biseri na ogrlici. Popeljali smo se z ladjico po enem izmed jezer in občudovali čudovito barvo jezer, v katerih se zrcalijo gosti gozdovi. Dan smo polni prijetnih doživetij in lepote narave zaključili s poznim kosilom v bližnji restavraciji in se v večernih urah vrnili domov. Alenka Dovgan Štrucl

tržita ročno izdelana mila iz naravnih sestavin pod blagovno znamko Milina. V Sivkinem butiku, kakor sta poimenovala lastno podjetje, lahko najdemo sivkina trda in tekoča mila z dodatki kraških dišavnic, različnih eteričnih olj, kozjega mleka, solne kopeli in podobne, na sivkinem eteričnem olju bazirane produkte, ki jih že uspešno tržijo številne trgovine in verige z naravnimi proizvodi in lekarne po Sloveniji. Ker zanimanje za gojenje sivke še vedno raste, se je nekaj pridelovalcev že povezalo v Društvo gojiteljev dišavnic na Krasu, zato se nadaljnje aktivnosti počasi razvijajo v smeri ustanovitve zadruge, kot jo poznajo v bližnji Pušji vasi v Benečiji. Takšno povezovanje bi »sivkarjem« omogočilo cenejšo destilacijo, žetev, trženje, učenje itd. Če se bodo sadike lepo prijele, bomo prvo - sicer še ne polno - žetev pod Brežcem lahko opravili že naslednje poletje, do takrat pa vas vabimo na poletno žetev sivke v Brje pri Koprivi, o čemer si lahko več preberete na www.lavanda.si. Vesna Matevljič

Krajevna skupnost Senožeče in krajevna organizacija Zveze združenj borcev za vrednote NOB-ja sta v soboto, 4. junija, pripravili prireditev v okviru krajevnega praznika. Prireditev je posvečena dogodkom, ki so se zgodili v Dolenji vasi 2. junija leta 1944, ko so Nemci zverinsko ustrelili šest domačinov in dva partizana ter jih vrgli v gorečo gostilno. Predstavniki krajevne organizacije Zveze združenj borcev za vrednote NOB-ja, predstavniki KS in občine so pred slovesnostjo položili vence na osrednjem spomeniku v Senožečah in pri grobnici v Dolenji vasi. Slavnostni govornik na osrednji proslavi v Dolenji vasi je bil župan občine Divača g. Drago Božac. V svojem govoru je poudaril, da sta nam oba okupatorja namenila vlogo postopnega uničenja in zasedbe našega ozemlja. Zasluga vseh,

ki so se okupatorju postavili po robu, tudi za ceno svojega življenja, je, da smo še vedno tukaj in govorimo slovensko. Omenil je tudi vlogo tigrovcev in zlasti domačina Danila Zelena, ki je padel 13. maja 1944 na Mali gori pri Ribnici kot ena prvih žrtev fašistične agresorske soldateske. Bogat kulturni program je vodila Zdenka Može Jedrejčič, v njem pa so sodelovali Mešani pevski zbor Divača, pod vodstvom Antona Baloha, Pihalni orkester Divača, pod taktirko Igorja Zafreda, dramsko-recitatorski krožek OŠ Divača, podružnica Senožeče, pod vodstvom Lidije Uršič, članice otroškega pevskega zbora OŠ Divača, pod vodstvom Ade Škamperle, recitatorka Zala Hreščak in plesalci plesnega društva Srebrna iz Senožeč, pod vodstvom Nataše Dukić Vasić. Nastop mladih nas je opozoril na to, naj se nehamo deliti po barvah, na leve in desne, postanimo složnejši pri ključnih odločitvah za boljšo prihodnost, ki je v veliki meri v naših rokah. Slovesnost se je nadaljevala z zabavo in plesom v okrilju čudovitih starih vaških lip. Alenka Dovgan Štrucl

Razvojno društvo Bandera je tudi letos organiziralo pomladni izlet društva, tokrat smo raziskovali nacionalni park Plitvička jezera. Narodni park Plitvička jezera se nahaja v Ličko–senjski župniji in se razprostira med bukovimi gozdovi na površini 192 km2. Šestnajst jezer v čudovitih modrozelenih pastelnih barvah se v slapovih zliva eno v drugo in ustvarjajo edinstveno

14. maja je organizacija Tigr organizirala spominsko slovesnost na Mali gori pri Ribnici v spomin na junaško smrt Danila Zelena iz Senožeč, ki je tam padel 13. maja 1941. Za nas Primorce in ves slovenski narod je 70. obletnica smrti tega domoljuba zelo pomembna. Organizacija Tigr ni politična organizacija, ampak organizacija, ki skrbi za ohranjanje rodoljubne tradicije in spoštovanja borbe naših Primorcev. Tigrovci so začeli svoj boj proti fašizmu že v letu 1930, ko so fašisti ustrelili bazoviške žrtve. Primorci moramo poskrbeti za to, da to obdobje ne gre v pozabo.

Pred odhodom na Malo goro je bila v rojstni vasi Danila Zelena krajša slovesnost. Krajevna skupnost Senožeče, s predsednico Alenko Dovgan Štrucl, je pripravila krajši kulturni program. Mešani pevski zbor iz Senožeč, pod vodstvom Ade Škamperle, je zapel pesem Lipa zelenela je, progam so obogatili učenci podružnične šole iz Senožeč. Delegaciji občinskega sveta občine Divača in društva Tigr sta položili ob spomeniku spominske venčke. Po končani prireditvi je delegacija občine Divača skupaj z društvom Tigr nadaljevala pot na Malo goro. Alenka Dovgan Štrucl

13


zgodilo se je

Meseca maja smo obiskali Marijo Požrl iz Gorič, oskrbovanko v Domu upokojencev v Sežani, ki je praznovala 90 let. Z njo smo se pogovarjali v senci terase pred domom, kjer so se nam pridružili še ostali oskrbovanci iz Vrem. Lepo je bilo poklepetati z njimi in ugotavljati, kako hitro čas beži in da se jim bomo lahko prav kmalu pridružili tudi mi. Mirjam Frankovič Franetič

Razstave Dobrote slovenskih kmetij, ki je potekala od 19. do 22. maja 2011na Ptuju, so se udeležili tudi naši kmetje in prejeli kar nekaj priznanj. Na letošnjo razstavo je bilo prijavljenih rekordno število izdelkov - 1369, od katerih je kar 1108 prejelo priznanja. Strokovne komisije so ocenjevale kise, olja, suho sadje, žganja, sokove, krušne izdelke, kompote, mlečne izdelke, marmelade, mesne izdelke, sadjevce in vina. Podeljenih je bilo 462 zlatih, 367 srebrnih in 279 bronastih priznanj. Kdor pa je tretje leto zapovrstjo prejel zlato priznanje, si je letos prislužil znak kakovosti. Če se osredotočimo na pridelovalce iz divaške občine, si je srebrno priznanje za Brkinski slivovec prislužil Jožef Čepar iz Barke, poleg kmetije Strajnar iz Gorenj pri Divači in sadjarske kmetije Morelj iz Buj. Srebrno hruškovo žganje je pridelala kmetija Volk iz Senožeč ter Zorka in Boris Klemen. Za Kraški brinjevec pa so zlata priznanja prejeli : Drago in Milena Požrl iz Brežca pri Divači, kmetija Ban iz Podgorja, kmetija Strajnar iz Gorenj, Franc Jelušič iz Slop in Zdravko Kralj iz Kobdilja. Vsa ta priznanja dokazujejo, da smo na pravi poti in znamo pridelati odlična žganja, več truda pa bomo morali posvetiti trženju. Vsem nagrajencem iskreno čestitamo! Milena Štolfa KSS Sežana

V spomladanskem obdobju smo v zdravstveni postaji Divača izpeljali dve usmerjeni preventivni zdravstveno vzgojni akciji, ki sta bili namenjeni odrasli populaciji. Prva, s katero smo obeležili svetovni dan ledvic, je bila 9. marca. Ta je letos potekal pod geslom »Varuj svoje ledvice, zaščiti srce«. Geslo opozarja na povezavo med kronično ledvično boleznijo in boleznimi srca in ožilja. Najpogostejša vzroka za kronično bolezen ledvic sta sladkorna bolezen in zvišan krvni tlak, kronična ledvična bolezen pa zvišuje tveganje za nastanek srčnega infarkta in možganske kapi. Akcije se je je udeležilo 24 ljudi. Na njej smo merili krvni tlak in nivo sladkorja v krvi (iskali vzroke za kronično ledvično bolezen) in filtracijsko sposobnost ledvic. Druga zanimiva akcija je bil test hoje na dva kilometra, ki je bil izpeljan na divaškem nogometnem igrišču 18. maja. Namenjen je bil bolnikom s sladkorno boleznijo. Z njim smo skušali bolnikom približati telesno dejavnost kot

panceto, jajca, moko, parmezan, pinjole, sol, poper in peteršilj. Spoznali smo, da je užitna cela rastlina, s tem, da je treba korenine brati pred cvetenjem, listi pa so najboljši, preden se cvetovi spremenijo v lučke, saj so takrat manj trdi in grenki. Regratu grenkobo jemljemo z blanširanjem na različne načine. Največkrat tako, da ga poparimo v vodi, v kateri raztopimo maslo in dodamo nekaj zrnc sladkorja. Eksperimentalna kuhinja v skladu s smernicami naših prednikov? Bo šel naš vsakdanji jedilnik morda v to smer? Bo zelenjava prevzela vlogo mesa? Mimoidoči turisti in mi smo si obliznili prste. Darja Kranjc

Foto: Darja Kranjc

OBISKALI SMO ...

»Pozdrav pomladi«, tudi tako bi lahko poimenovali našo kuharsko delavnico s Sandro Pelicon, v ponedeljek, 2. 5. 2011. Sprva čemerno jutro se je prelevilo v prekrasen sončen dan, kot nalašč za preizkušanje Sandrinih receptur, ki so ponovno potrdile, da so najboljše stvari preproste. S polnimi vrečkami regratovih listov in cvetov, v žganju namočenimi cvetovi in z »na cikorijo« posušenimi in zmletimi regratovimi koreninami smo se udeleženke in udeleženec zglasili na upravi PŠJ, da si na prazničen dan, pod vodstvom predsednice Društva Planta, pripravimo regratovo gostijo. Začeli smo z likerjem, nadaljevali z namazom, s katerim smo pripravili popečene kruhke, sledili sta dve vrsti omlete, nato smo pripravili solato in testenine s tremi vrstami omak in si po štirih urah kuharskih vragolij postregli s kavo. Vse na bazi regrata. Za pripravo omenjenih jedi smo regratu dodajali sladkor, limono, vodo, žganje, smetano, skuto, mleko, olivno olje, kis,

Foto: Darja Kranjc

Krajevna skupnost Vreme in TKŠD Urbanščica sta v mesecu aprilu skupaj z vaškimi predstavniki pozvali vaščane, da se ob dnevu Zemlje udeležijo delovnih akcij. Te so po vaseh krajevne skupnosti potekale različno, po dogovoru z vaškim predstavnikom. Vaščani so aktivno pristopili k delu, tako da se je po vaseh marsikaj koristnega postorilo. Zahvala gre tudi Hortikulturi Sežana, d. o. o., Robertu Rogiču, ki je maja podaril KS Vreme cvetje in grmovnice. Z njimi so vaščani okrasili avtobusne čakalnice, spominska obeležja in vaške zelenice.

Foto: MIRAN FAKIN

DELOVNE AKCIJE

15

Foto: Darja Kranjc

zgodilo se je

Foto: MILENA ŠTOLFA

14

pomemben del zdravljenja sladkorne bolezni in jim praktično pokazati, da le-ta pomembno vpliva na znižanje nivoja krvnega sladkorja. Ker gre za občutljivo populacijo, je primerne kandidate izbral njihov osebni zdravnik Miran Fakin. Osemindvajsetim bolnikom smo poslali natančna navodila za izvedbo testa hoje in poseben obrazec. Svetovali smo jim šestdnevno vsaj polurno telesno dejavnost pred dnem, ko je bil načrtovan test hoje. V obrazec so bolniki zapisovali nivo krvnega sladkorja pred in po telesni dejavnosti, v rubriko »opombe« pa zabeležili vrsto in trajanje telesne dejavnosti in

morebitne zaplete ob njej. Testa hoje se je udeležilo šestnajst bolnikov. Za varno in pravilno izvedbo testa hoje je skrbela petčlanska ekipa z zdravnikom Miranom Fakinom iz splošne ambulante Divača, dvema diplomiranima medicinskima sestrama, Klaro Peternelj - edukatorko iz ambulante za diabetike Sežana ter patronažno medicinsko sestro Bojano Rolih Prelec iz zdravstvene postaje Divača. Udeležencem smo izmerili krvni sladkor pred testom in po njem ter spremljali vpliv hoje na nivo sladkorja v krvi. Pri skoraj vseh udeležencih, razen pri enem, je bil opazen padec nivoja krvnega sladkorja. Telesno zmogljivost smo ovrednotili s časom testa hoje in srčnim utripom neposredno po prihodu v cilj, upoštevajoč telesno višino in težo posameznika.Po pregledu zapisov sedemdnevnega spremljanja vpliva telesne dejavnosti na nivo krvnega sladkorja, ki smo ga uspešno zaključili s testom hoje na dva kilometra dolgi progi, so bolniki zaznali pozitiven vpliv telesne aktivnosti na nivo krvnega sladkorja in na splošno počutje.


kultura

Opisana dogodka sta popestrila običajne kontakte med zdravstvenim timom in bolniki. Test hoje na dva kilometra, v katerega smo vključili samo bolnike s sladkorno boleznijo, pa smo izvedli prvi v naši državi. Apeliramo na občane, da se v čim večjem številu udeležujejo preventivnih akcij in tako tudi sami prispevajo h krepitvi in varovanju svojega zdravja. Klara Peternelj,

dipl.m.s., ZD Sežana Foto: MIRAN FAKIN

Potovanja so priložnost za širjenje obzorij, spoznavanje drugačnosti in razvijanje strpnosti. Na srečanjih našega krožka se vsak prvi torek v mesecu zbiramo člani, željni novih znanj. Ob spoznavanju novih dežel so nam v pomoč strokovne in leposlovne knjige, ki jih v knjižnici razstavim ob predavanjih. Najpomembnejši pa so vtisi, ki jih z nami podelijo predavatelji, popotniki. Od oktobra do konca maja smo na desetih srečanjih »potovali« po desetih državah. Tanja Godnič in Borut Benedejčič sta nam odkrivala lepote Afrike, eksotiko živali in nacionalnih parkov. Topla Afrika nas je opogumila za pot na sever. »Obiskali« smo Islandijo z Damjanom Končnikom, ki nam jo je približal pred in po izbruhu vulkana. Z Andrejo Rustja, ki je med Eskimi preživela kar tri mesece, smo »odpotovali« med Inuite. Zaradi prostovoljnega dela so jo kot prvo Slovenko sprejeli za svojo. Obogatena z njihovo kulturo jo je podelila z nami in tudi za najmlajše pripravila eskimsko pravljico »Ni zime za Eskime«. Ker »smo bili« že tako visoko na severu, nas je zamikalo, kako je na strehi sveta. Majda Mateta

nam je odstirala tančico skrivnostnega, ki kot magnet vabi obiskovalce v Tibet. Prevzeti nad spoznanjem, da je mir mogoč, če znaš živeti v sozvočju z naravo, da se tako morda nikoli ne postaraš, da ti nihče ne more vzeti te osebne svobode, smo za nekaj časa pozabili na današnjo podobo Tibeta. Na naslednjem »potovanju« smo z Marjeto Malešič spoznavali življenje v Nepalu in Indiji. Zahotelo se nam je malo sonca, zato smo Marjanu Oleniku »sledili« v Egipt in ga odkrivali skozi zgodovino od faraonov pa do Mojzesa. Z mlado popotnico, domačinko Tjašo Perhavec, smo »prekrižarili« dobršen del Maroka in spoznali to deželo nasprotij, kjer si tradicionalno in moderno ves čas nasprotujeta. Letošnjo pomlad se sonce nikakor ni hotelo ogreti, zato smo z Majdo Mateta »odšli« v deželo vzhajajočega sonca Nippon. Čeprav jo je hiter razvoj postavil v sam vrh razvitih dežel, še vedno negujejo tradicijo. Na Japonskem velja narava za božanstvo. Češnjevemu cvetu priredijo praznik. Zacvetel je tudi letos kot upanje po vsem, kar jih je spomladi doletelo. Vse lepo in prav! Sedeti v knjižnici in »prepotovati« toliko dežel! Kaj ko bi šli enkrat zares? In smo šli, v naravni park

doline Glinščice. Povabili smo izkušenega planinca Marjana Olenika, da nas je vodil po tej čudoviti poti. Ko smo na razgledišču v italijanski vasici Jezero dobili vse podatke in napotke, smo nestrpno čakali na pravi raziskovalni pohod. Po ozki gozdni stezi smo se spustili do trase nekdanje železnice, ki je povezovala Kozino s Trstom. Pot nas je vodila do Botača, nekdanjega maloobmejnega prehoda. Ogledali smo si ostanke Sancinovega mlina, znameniti slap Supet in se povzpeli do cerkvice sv. Marije na Pečah. Nadaljevali smo po obrobju grebena nad brzicami in tolmuni Glinščice. Videli smo ostanke starega rimskega vodovoda, razvaline Muhovega gradu. Ob prekrasni naravi ni bilo časa za utrujenost. Ponosni, da zmoremo tudi nekatere srnine stezice, smo sklenili ponoviti še en raziskovalni podvig jeseni. Vabim, da se nam pridružite. Prav tako bomo veseli novih članov na našem krožku. Kod vse bomo »potovali« v naslednjem letu, se bomo dogovorili na prvem srečanju v mesecu oktobru. Pred vami je poletje. Naj vas obogati z novimi doživetji! Morda boste katero želeli podeliti z nami. Mi vas bomo z veseljem poslušali. Magda Bezlaj

V knjižnici Divača je med 13. in 27. majem gostovala razstava, ki jo je pripravila ljubljanska Fakulteta za arhitekturo na podlagi arhitekturne delavnice v okviru projekta KRAS2011, pod mentorstvom dr. Domna Zupančiča in dr. Boruta Juvanca. Pri njegovi izvedbi so sodelovali še ZVKDS OE NG, Park Škocjanske jame, Pedagoška fakulteta v Ljubljani ter osnovne šole iz Hrpelj, Divače, Komna in Dutovelj. Delavnica KRAS2011 je potekala med 18. in 22. 4. na različnih lokacijah po Krasu. Udeležili so se je študentje arhitekture, etnologije in Pedagoške fakultete v Ljubljani ter druga zainteresirana javnost. Dva dni so bila posvečena terenu. Ogledali smo si suhe zidove in pastirske hiške v okolici Lokve, v Braniku in parku Škocjanske jame. Poleg malih modrosti velikih mojstrov smo spoznali različne tehnike gradnje zidov, prisotne na Krasu, lastnosti kamna, primernega za zidavo, in načine njegovega pridobivanja, različne tipe in rabe hišk ter zakaj in kje so se zidali suhi zidovi ter kakšne so bile razlike med vrzelami od ene do druge kraške vasi. Posebno navdušenje je med mojstri požela ledenica v Paredu, o kateri pogovor ni zamrl še prihodnje dni. Sledilo je praktično delo v Lokvi in Trebčah, kjer so se udeleženci preizkusili v popravilu in zidavi suhih zidov ter pastirskih hišk.

Študijski krožek filmske umetnosti 35 mm traja v Divači že več let in poteka pod okriljem Kosovelove knjižnice Sežana. Izbor mesta Divača za sedež krožka ni naključna, saj je to domači kraj Ide Kravanja, bolje poznane z umetniškim imenom Ita Rina, prve slovenske igralke, ki se ji je uspelo uveljaviti tudi zunaj naših meja. Obnovljena rojstna domačija (Škrateljnova hiša v Divači) pa bo v kratkem postala Muzej slovenskih filmskih igralcev. Namen krožka je dvigniti nivo zahtevnosti gledalcev. Tako smo v preteklih letih tehnično secirali film, v tem letu pa se predvsem ukvarjamo s filmsko vsebino.

Literatura in film

V letošnjem letu se posvečamo odnosu literature in filma. Za vsako srečanje izberemo film, posnet po literarni predlogi, in ju primerjamo. S tem se

Foto: Darja Kranjc

kultura

Foto: Darja Kranjc

16

Razstavo, nastalo v sklopu delavnice, sta v Divači odprla mojstra suhozida g. Boris Čok in častni gost iz Škotske g. Norman Haddow, ki sta z g. Pinom Hrovatinom iz Trebč, Zdravkom Škrljem in Rudijem Bakom iz Škofelj ter Mitjem Kobalom iz Branika najbolj zaslužna za posredovana in dokumentirana znanja na delavnici in obenem živ dokaz, da je vzdrževanje in ohranjanje suhozidov na Krasu možno in posameznikom celo v veselje. JZ PŠJ je k delavnici KRAS2011, v okviru katere je nastala razstava, pristopil z namenom,

srečujemo s specifikami dveh različnih medijev. Večinoma se nam zdi knjiga boljša, kot pa sama ekranizacija le-te. Medtem ko nam napisane besede dopuščajo prosto pot domišljije, nas filmska različica popelje v interpretacijo besedila ene osebe, v tem primeru režiserja. Gledalec postane pasiven opazovalec dogajanja, medtem ko se bralec aktivno prebija skozi zgodbo. S primerjavo obeh dobimo vpogled v glavna načela filmskega jezika. Filmov, ki imajo za izhodišče literarno predlogo, je nešteto, vendar smo se pri izbiri materiala za razpravo osredotočili na določene posebnosti, ki jih ponujajo filmske različice. Pričeli smo pri sodobni ekranizaciji Shakespearove tragedije Romeo in Julija s filmom Baza Luhrmanna Romeo + Juliet iz leta 1995, z Leonardom Di Capriom v glavni vlogi, prešli na leto 1979 z ekranizacijo Büchnerjeve drame

da podpre prizadevanja za dokumentiranje tipologije, veščin in znanj o gradnji suhozidnih konstrukcij na Krasu in z vsemi vpletenimi spodbudi njihovo nadaljnje ohranjanje ter popularizacijo med Kraševci. Zavedati se namreč moramo, da smo mi tisti edini, ki odločamo o tem, ali bomo suhozide na svojih parcelah vzdrževali, obnavljali in morda celo gradili, ali pa bomo ta segment kulturne krajine še naprej prepuščali zobu časa in postopnemu, a neizbežnemu propadu, kar je na neki način, z vidika razsežnosti kmetijske dejavnosti na Krasu, razumljivo. Ne kmetujemo več toliko. Rušitev suhega zidu pa je ne nazadnje lahko tudi posledica sodobnih tehnik kmetovanja. Nov argument za ohranjanje bi lahko bil kvečjemu turizem in posledično bi njihovo ohranjanje lahko bilo v interesu vseh, ki razvijajo to dejavnost. Torej, zakaj razstava Suhozid na Krasu? V prvi vrsti zato, da suhozide počasi vrnemo nazaj njihovim dedičem in da jih predstavimo kot našo vrednoto tudi širši javnosti, ki obišče naše kraje. Z vzdrževanjem suhozidov pa tudi trajnostna raba in ohranjanje kraške kulturne krajine ne bo izostala. Darja Kranjc,

Park Škocjanske jame, Slovenija

Woyzeck, v režiji Wernerja Herzoga in končali poglavje dramatika in film s filmom japonskega režiserja Akire Kurosawa, RAN (Kaos) iz leta 1985, ki nam podaja lastno interpretacijo Shakespearovega Kralja Leara. V drugem sklopu Literature in film smo vzeli roman in njegovo filmsko različico. Začeli smo z romanom Thomasa Manna Smrt v Benetkah in ga primerjali z istoimenskim filmom Luchina Visconteja iz leta 1971. Visconti je v filmu uspešno ostal zvest romanu z izredno občutljivostjo in poetiko ter vizualno estetiko. Govorimo o romanu, ki ni opisne narave, ampak temelji na introspektivni analizi intime glavnega junaka. V februarju smo nadaljevali še z enim Nobelovim nagrajencem, in sicer smo za primerjavo izbrali roman kolumbijskega pisatelja Gabriela Garcíe Márqueza, Ljubezen v času kolere in ga primerjali s filmsko različico iz leta 2007.

17


kultura

kultura

Foto: JOŽE POŽRL

18

Da pesem resnično ne pozna meja, pa naj si bodo politične, administrativne, ali jezikovne, smo še z enim koncertom dokazali člani MePZ-ja Divača. Z veseljem smo namreč sprejeli povabilo turistične agencije Meridian iz Ljubljane na skupni koncert s francoskim zborom Renaissance, v jezuitski cerkvi Sv. Jakoba v Ljubljani. S člani zbora smo se na krajši skupni vaji srečali že dan pred koncertom, saj je skupina skoraj 50-ih pevcev svoje bivanje v Sloveniji začela prav v Lipici. In že takoj se je med nami vzpostavil pristen in sproščen odnos, kljub jezikovnim oviram. A z nekoliko internacionalizacije smo se že čez nekaj minut počutili med prijatelji. Zato smo še toliko nestrpneje in z navdušenjem pričakovali večer koncerta. V četrtek, 5. maja, smo se zbrali v prelepi cerkvi Sv. Jakoba, ki leži ob vznožju ljubljanskega gradu, njena zgodovina pa sega že v 12. stoletje. Veliki oltar je iz 18. stoletja in je delo kiparja Francesca Robbe. Sicer je cerkev poznana po tem, da ima več kamnitih baročnih oltarjev, kar deset jih je, in zelo veliko umetniških kipov, ki so delo italijanskih kiparjev. Po večerni maši

Na naslednjem srečanju smo vzeli za primer eden najbolj kultnih romanov Parfum, Patricka Süskinda, ki je dočakal adaptacijo po dvajsetih letih. Aprila smo vzeli pod drobnogled literarno klasiko Alice v čudežni deželi, Lewisa Carrolla in njeno najnovejšo filmsko adaptacijo v režiji Tima Burtona. V nadaljevanju smo se posvetili slovenskim filmskim ustvarjalcem, saj je skoraj polovica slovenskih filmov literarnih priredb. Maja smo diskutirali ob filmu Nasvidenje v naslednji vojni iz leta 1980 v režiji Živojina Pavlovića. Na zadnjem, desetem srečanju filmskega krožka se je naša mentorica Mojca Valič pogovarjala z gostjo dr. Barbaro Zorman, avtorico dela Sence besede – Filmske priredbe slovenske literature (1948-1979) o razmerju med filmom in literaturo v evro-ameriškem prostoru. Mojca Valič

smo najprej nastopili člani našega zbora, pod umetniškim vodstvom našega neutrudnega zborovodje, prof. Antona Baloha in z orgelsko spremljavo Petre Sosič. Pod mogočnimi cerkvenimi oboki je ubrano zazvenela tudi Wecklerjeva Maša, Mozartov Ave verum, nekaj slovenskih in tujih sakralnih skladb, prvi del nastopa pa smo zaključili z gospelom Oh, happy day in solistko Enejo Baloh. Drugi del koncerta je pripadel francoskemu zboru z naborom latinskih ter francoskih nabožnih skladb, pri katerih so se menjavali kar trije dirigenti. Slabi dve uri trajajoč koncert smo zaključili z dvema skupnima skladbama, eno smo zapeli v francoščini, drugo pa v slovenščini. Krajše družabno srečanje, ki je sledilo, seveda ni moglo miniti brez petja, saj smo ugotovili, da znamo kar nekaj skupnih skladb, seveda pa smo z veseljem prisluhnili tudi drug drugemu. S prisrčnim stiskom rok, objemom in obljubo, da se zagotovo spet srečamo, smo se v poznih večernih urah poslovili od naših novih prijateljev. Monika Kontelj

MePZ Senožeče je v prvi polovici letošnjega leta izvedel kar nekaj zanimivih koncertnih večerov. Že v prvem tednu novega leta je zbor gostoval v Števerjanu, onkraj naše meje, kjer je izvedel božično-novoletni koncert in v zaključnem delu zapel s pevci MePZ-ja F. B. Sedej iz Števerjana.

Začetek kulturnega meseca je zaznamovalo kar nekaj priložnostnih nastopov, z veseljem pa se spominjamo koncerta, ki smo ga izvedli v Ljubljani v sklopu prireditev »Po Prešernovih stopinjah«. Pomladni meseci so nam nasuli veliko nastopov v počastitev osmemu marcu in materinskemu dnevu.

Združeni otroški zbor OŠ dr. Bogomirja Magajne iz Divače združuje pevce iz Divače in Senožeč. Že pred dvema letoma je znani slovenski skladatelj in dirigent Ambrož Čopi napovedal lepo prihodnost našemu zboru. Z vso vnemo smo tako pevci kot zborovodkinja sledili njegovim priporočilom in se že v lanskem letu uvrstili v ožji krog najboljših primorskih otroških pevskih zborov (na Primorskem jih deluje 110), in sicer s sodelovanjem na gala koncertu zaključne revije Naša pomlad, ki se je odvijal v Pivki. V letošnjem letu smo se ojunačili in se na prigovarjanje strokovne spremljevalke pevskih revij, Majde Hauptman, prijavili na dve tekmovanji (v Italijo in Slovenijo). Na tekmovalni razpis je bilo potrebno poslati zvočne posnetke, ki ne smejo biti starejši od enega leta. Poleg zvočnega posnetka mora zborovodja izbrati program, ki ustreza razpisnim tekmovalnim pogojem. Očitno smo že v pripravljalnem delu tekmovanja prepričali dve različni komisiji, ki sta naš zbor izbrali za obe tekmovanji. Desetega aprila smo se popolnoma

neobremenjeni odpeljali na tekmovanje v Gorico (Italija), kjer smo se pomerili z zbori iz Goriške, Tržaške pokrajine, Benečije in Slovenije. Žal je narava tekmovanja takšna, da nismo imeli možnosti poslušati drugih zborov, zato nismo vedeli, kako smo se odrezali. Po uradnem zaključku tekmovanja smo si vsi nastopajoči ogledali gledališko predstavo Mali korenjak, predstavi pa je sledilo nestrpno čakanje na razglasitev rezultatov. Komisije pa ni in ni bilo od nikoder. V nabito polni dvorani Lojzeta Bratuža smo si krajšali čas s prepevanjem. Po osmi uri so se končno vrnili člani žirije in na oder povabili vse zborovodje in predstavnike zborov. Pričel je najbolj razburljiv del tekmovanja. Predsednik komisije je podelil priznanja za sodelovanje, bronasta priznanja, srebrna priznanja, toda o našem zboru še ni bilo niti besedice. Naposled je bilo slišati iz zvočnikov ime našega zbora. Kakšni kriki radosti in veselja so se izlili iz grl naših zlatih pevcev, je kar težko opisati. Prejeli smo zlato priznanje za izveden program in posebno priznanje za najlepši zborovski zvok tekmovalnega dne. Vse skupaj pa je bilo podkrepljeno z denarno nagrado, ki smo jo domov grede skoraj v celoti pojedli. Ustavili smo se namreč v Vipavi in si privoščili mega sladoled. Že čez mesec dni, natančneje 12. 5. 2011, je potekalo tekmovanje primorskih otroških in

Vsakoletna prireditev društva Dobrnič iz Senožeč seveda ne mine brez pevskih vložkov, ki jih z veseljem pripravi naš zbor. Tudi tradicionalna prireditev ob materinskemu dnevu je priložnost, da se zbor predstavi domačim poslušalcem. Meseca aprila smo v goste povabili Komorni zbor Postojna, s katerim smo sooblikovali čudovit glasbeni dogodek v našem kraju. Sledilo je zanimivo sodelovanje z mladim pihalnim orkestrom Tabor, ki ga je pred dvema letoma ustanovil gospod Leander Pegan. Koncert je izzvenel na Štjaku in razvnel dlani tamkajšnjih poslušalcev. Obeležitvi spomina sedemdesete obletnice smrti Danila Zelena je sledilo sodelovanje pri cerkvenem bogoslužju, saj smo pevci polepšali praznik prvoobhajancem, birmancem iz Senožeč in Štorij ter mladi nevesti našega zbora, pevki Petri Margon. Z velikim veseljem pa smo sooblikovali prireditev Gasilskega društva Senožeče, ki je v začetku junija praznovalo častitljivo obletnico svojega delovanja.

mladinskih pevskih zborov v Novi Gorici. Na tekmovanje je bilo uvrščenih petnajst zborov, med njimi tudi naš. Z nekoliko drugačnim programa smo se po mnogih zapletih (polovica pevcev je prav tisti teden bila v šoli v naravi na Debelem Rtiču) le postavili na oder novogoriškega kulturnega doma, pred strogo komisijo, ki ocenjuje kvaliteto petja ne samo v Sloveniji, pač pa tudi izven naših meja. Pevci smo kljub napornemu, vročemu in soparnemu dnevu napeli vse sile in zapeli v svojem slogu. Tudi popolnoma drugi komisiji smo morali dokazati, da zmoremo poseči po najvišjem rezultatu. Po opravljenem nastopu smo se morali čim prej vrniti na Debeli Rtič. Med potjo nas je poklicala naša hostesa in nam sporočila čudovito novico: »Prislužili ste si zlato priznanje.« Preplavilo nas je nepopisno veselje. Utrujenost je nenadoma izginila. Vse do doma smo prepevali in se veselili. Zvečer smo se predstavniki zbora in zborovodkinja udeležili slavnostne podelitve, kjer smo poleg zlatega priznanja prejeli še priznanje za najboljši tekmovalni program. Zbor je na obeh tekmovanjih spremljal pianist Matej Barič. Veseli velikih uspehov odhajamo na počitnice in že snujemo načrte za novo pevsko sezono. Mladi pevci in Ada Škamperle, zborovodkinja OPZ

19


20

kultura

kultura

Foto: BOGDAN MACAROL

Foto: BOGDAN MACAROL

Foto: SILVESTER MARINŠEK

Foto: SILVESTER MARINŠEK

Foto: SILVESTER MARINŠEK

Foto: SILVESTER MARINŠEK

Plesno društvo Srebrna se redno udeležuje nastopov, ki jih organizira Javni sklad za kulturne dejavnosti. V januarju 2011 smo se pridružili srečanju kraških plesnih skupin v Sežani in se predstavili z irskimi plesi. Nastopale so tri skupine plesnega društva: najmlajši, šolska in mladinska skupina. V aprilu smo bili povabljeni na srečanje primorskih plesnih skupin v Izolo. Predstavile so se naše najmlajše miške in šolska skupina Snežink. Kot vedno je bila naša mentorica Nataša Đukić Vasić deležna pohvale plesnega selektorja za uspešno in ustvarjalno delo z mladimi plesalci na plesnem področju. Dragica Gerželj

V soboto, 11. junija, se je v Sežani zbralo veliko tistih, ki se radi smejijo in nadvse uživajo v pripovedovanju skrivnostnih pravljic. V pravljični svet smo jih za en večer popeljali plesalci Plesnega društva Srebrna iz Senožeč z našo pravljico o senožeški Sneguljčici. »Nekoč sta živela kralj in kraljica …,« je pravljico začela Zala Hreščak, pripovedovalka in solo pevka v naši predstavi. Imela sta ljubko svetlolaso hčerko Senožuljčico (Manca Dekleva), ki sta jo imela neizmerno rada. A sreča ni trajala dolgo, kraljica je namreč hudo zbolela in kmalu nato tudi umrla. Kralj ni hotel, da bi njegova hči odraščala brez mame, zato se je hitro znova poročil, vendar Senožuljčice njena mačeha ni marala in jo je zato ves čas zanemarjala. Sneguljčica je ostala čisto sama in družbo so ji delale le grajske miške, ki so jih nadvse ljubko predstavili naši najmlajši plesalci. Ko pa je miške pregnal dvorni maček, so jo obiskale gozdne vile, ki so jih upodobili naši šolski plesalci. Čas je mineval in Senožuljčica (Lea Ražem) je rasla. Med igro in plesom je postajala vse lepša in lepša. Ko je mačeha ugotovila, da je Sneguljčica postala najlepša v kraljestvu, je iz ljubosumja lovcu naročila, naj jo odpelje v gozd in tam ubije. Dobrosrčni lovec se je Senožuljčice usmilil in jo peljal k palčkom. Naši seniorji plesnega društva, preoblečeni v palčke in palčice, so bili Sneguljčice zelo veseli. Skupaj z njimi je hodila na delo v rudnik, večkrat pa tudi nabirat rožice in na pohode na bližnjo Vremščico in Nanos. Nekega dne je pri vračanju z Vremščice Senožuljčica (Anamarija Čotar) srečala princa (Luka Franetič) in zgodila se je ljubezen na prvi pogled. Tega srečanja Sneguljčica ni mogla pozabiti. Zala Hreščak je ob spremljavi komorne zasedbe zapela skladbo »Zbudi se dobri princ«. Gledalcem v dvorani je med Zalinim petjem zastal dih, nagradili so jo z bučnim aplavzom. Na kresno noč se je Senožuljčica skupaj z vilami odpravila na Predjamski grad in prispela ravno na večer grajskega plesa, kjer si je princ izbiral svojo nevesto. Grajska gospoda, ki so jo predstavili naši mladinci, je na grajskem plesu navdušila s temperamentnim tangom. In kot se za vsako pravljico spodobi, je kmalu sledila poroka, na katero so bili povabljeni vsi palčki, vile, miške … Na svatbi so se v ritmih poskočnih irskih plesov predstavile vse skupine plesnega društva. Še posebno velik aplavz so si, kot vedno, prislužili plesalci in plesalke mladinske skupine. Celo naša plesna mentorica je pripomnila, da so v tej točki prekosili sami sebe. Čestitamo! Princ in Senožuljčica pa sta seveda srečno živela do konca svojih dni. Največ zaslug, da smo Senožuljčico poročili, imajo seveda plesna mentorica Nataša Đukić Vasić, mentor komorne zasedbe Ljubo Vasič in predsednica društva Mirjana Kocen Čamer. Brez pomoči naših mladih in manj mladih plesnih mentorjev seveda ne bi šlo. Nataša Hreščak se je neumorno trudila s šivanjem naših kostumov. Za oblikovanje plakatov in scene pa je poskrbela Jana Pečečnik Žnidarčič. Na dan predstave pa sta naše plesalke polepšali frizerki Mira Plestenjak in Ines Plešnar ter vizažistka Alenka Dubrovič. Prireditev so nam nesebično pomagali oblikovati številni člani društva, starši plesalcev in prijatelji plesnega društva, za kar se jim prav lepo zahvaljujemo. Za finančno podporo se zahvaljujemo občini Divača in KS Senožeče. Urška Gerželj

V nedeljo, 14. maja, se je v dvorani Kosovelovega doma odvijala že 7. Baletna revija na Krasu. Letošnjo revijo so obogatile nove koreografije, pester izbor gostujočih plesalcev in ponovno sodelovanje s Konzervatorijem za glasbo in balet Ljubljana ter Društvom baletnih umetnikov Slovenije. Najštevilčnejše so se predstavile skupine društva gostitelja, saj je po desetih letih zavel nov svež veter, ki je v vrste baletk prinesel vse od klasičnega baleta, modernih koreografij in prvih baletnih preizkusov najmlajših članic. V goste so bili povabljeni baletniki iz Komna, Postojne, Sežane, Maribora in Ljubljane. Še posebej smo ponosni na skupno točko z Opero in baletom Ljubljana /Rdeča kapica/, saj smo tako dokazali, da se tudi nabolj vešči lahko približajo uka željnim.

Po nekajletnem premoru so se starši baletk DLBU-ja odločili, da bodo dekleta ponovno preverjala svoje znanje v Ljubljani. 16. junija so tako potekali izpiti na ljubljanskem Konservatoriju za glasbo in balet. Pred strogo in profesionalno tričlansko komisijo je bilo uspešnih večina deklet. Nekaj pomanjkljivosti bo odpravljenih v jesenskem roku. Ocene so bile nekoliko nižje, saj se pozna, da dekleta lansko leto niso bila pripravljena za tovrstno preizkušnjo in da smo bili prisiljeni opustiti sodelovanje z Ljubljano. V zadnjem letu, po menjavi učiteljice, pa ni bilo moč vsega nadoknaditi. Kljub vsemu smo z rezultati zadovoljni, predvsem pa z dejstvom, da ponovno lahko preverjamo uspešnost deklet pod budnim očesom slovenskega baletnega vrha. Andreja Borovič

Kaj se da s trudom doseči, so pokazali plesalci Opere in baleta Ljubljana, Urša Vidmar in Gregor Guštin ter učenci Visoke šole za balet iz Ljubljane. Še posebno smo bili veseli obiska in nekaj vzpodbudnih besed našega dologletnega spremljevalca, Vojka Vidmarja.

Ob tem pa je potrebno poudariti, da je vse koreografije za domače baletke in scenarij predstave prispevala nova učiteljica Alena Medič, ki naše baletke poučuje od jeseni leta 2010 dalje. Predstavi je sledila tradicionalna pogostitev. Andreja Borovič

21


kultura

kultura

23

GOLOBICA Ivko Spetič Magajna nadaljuje pisateljsko tradicijo Oštarijevih iz Gornjih Vrem, bratov pisateljev Franceta in Bogomirja Magajna V aprilu 2011 (sicer z letnico 2010) je izšla drobna pesniška zbirka literata Ivka Spetiča Magajne s simboličnim naslovom PREDALI. »Pesmi te zbirke, ki so nastale v obdobju od leta 1960 do 1990, so po predalih v molku ležale, skorajda zamolčane, tako kot še marsikaj in marsikdo.« je v Uvodnih mislih zapisal avtor, ki je v zbirki razvrstil 50 svojih pesmi po datumih nastanka ter zabeležil tudi kraj nastanka pesmi (Ilirska Bistrica, Vreme, Koper, Istrske Toplice). Ptica pesnikove duše je iz predalčkov ven spustila v obliki pesmi občutja, ki so se Spetiča dotaknila, a so bila doslej zaklenjena v molk. Pesnik pravi: »Tudi pozabljeno ima pravico do življenja, ki sem ga pesmim takrat dal.« Pesnik namreč svojo zbirko pesmi posveča krajem in časom, v katerih so pesmi nastale. Opeva reko Reko, ki povezuje obe pesnikovi domovanji, tako Ilirskobistriško kot tudi Vremsko dolino. Omenja Barade in Vremsko polje – ptica v njegovi duši zapoje tudi o ljubezni do vsega in vsakogar. Kot kritičen intelektualec, ki zmore stopiti iz vrste in vztraja v resnici, se Spetič pošali tudi na račun sebe v verzih: »Na položaj nikoli ne pozabi, na stolček

Priletela golobica čisto bela snežna ptica, v jutru priletela, do večera ni zapela, v tihem mraku komaj gruliti je tiho smela. Odletela golobica čisto temna nema ptica.

Golobica avtorju enkrat pomeni misel, drugič ljubezen, tretjič pesniški navdih, prijateljstvo … Ivko Spetič Magajna (roj. 3. avgusta 1931 v Ilirski Bistrici) je v samozaložbi izdal svojo pesniško zbirko PREDALI, ki je bila natisnjena (6. 4. 2011) v Tiskarni Mljač Divača.

sedi ali vsaj prisedi! Jaz pa sedel sem na tla brez položaja in zlata.« Obsega pa Spetičev dosedanji književni opus 11 del: STEKLENICA (1998), POZABLJENE PRAVLJICE (1998), STIHOMISLI (1999), VSAKDANJE ZGODBE (2001), BARVA ČASA (2001), HUMORESKE (2002), MONTPASSION (2002), GROTESKE (2003), KVADRILIJE (2004), STARE PRAUCE (2006), PREDALI (2010).

Vsa Spetičeva dela, s svojo kritičnodovtipno in šaljivo-ironično noto ter s polnim naročjem upov in nad, želja in sanj – so ogledalo prostora in časa, v katerem so nastala, in pomagajo bralcu v današnjem razdrobljenem vsakdanu ozavestiti delce sebe in svojo ujetost v duhovno dediščino, da bi se mogli integrirati in prisluhniti vsak svoji ptici v duši, povezati z drugimi in tako tkati mrežo ljubezni, vedrine in spoštovanja. Vabljeni k branju Spetičeve poezije in proze! Jožica Planinc

29. maja smo se že v zgodnjih jutranjih urah z avtobusom odpravili proti Vrhniki, kjer se je ob 10h začelo že 31. tekmovanje slovenskih godb. Bili smo prvi od šestih godb v tretji kategoriji. Za ogrevalno skladbo smo odigrali Peer Gynt Suite Nr.1: 2. stavek Aase`s Death, skladatelja Edvarda Griega, sledila ji je Encanto, skladatelja Roberta W. Smitha, in kot zadnja obvezna skladba slovenskega skladatelja Jake Puciharja Radi igramo. Po končanem koncertu smo imeli kosilo, po kosilu pa tudi piknik pred godbenim domom, da se malo družimo, tudi brez vaj. Zvečer so bili objavljeni rezultati, dosegli smo 82,41 točk od 100. To pomeni, da smo dobili srebrno priznanje, kar je za nas še dodaten uspeh v letošnjem letu in spodbuda, da se udeležimo še kakšnega tekmovanja.

Osemdeset slovenskih muzejev, galerij, zavodov in ustanov v tridesetih mestih in krajih je v soboto, 18. 6. 2011 speljalo svoje brezplačne programe v sklopu Poletne muzejske noči, ki jo vsako leto organizira Skupnost muzejev Slovenije in Ministrstvo za kulturo RS. Med njimi je bil tudi Park Škocjanske jame.

V avli Občine Divača se od meseca junija dalje s svojimi fotografijami predstavljata člana FK Žarek Sežana Tatjana Remih, ki je doma na Krasu, in Zvonko Malovec, ki je iz Vremske doline. Oba sta novejša člana fotokluba. Zvonko v svojih fotografijah daje prednost naravi, pokrajini in živalim, Tatjana pa se je posvetila ljudem in predvsem otroškim portretom. Razstavi se odlično dopolnjujeta, saj nedvoumno dokazujeta prefinjen občutek obeh avtorjev za izrazno fotografijo. Avla Občine Divača je med fotografi že priznana razstavna galerija, saj je v njej razstavljalo že veliko znanih slovenskih fotografov in likovnikov. Za Zvonka in Tatjano je bila to prva fotografska razstava, odprl jo je predsednik FK-ja Jadran Čeh, ki je poudaril, da sta avtorja s prvo fotografsko razstavo dokazala, da imata ostro fotografsko oko in prefinjen občutek za lepoto. Obema je zaželel še veliko razstav in uspešno pot v svetu fotografije. V imenu Občine Divača je razstavo odprla gospa Suzana Škerlj. Maruša M. Maraž

Po uvodnem pozdravu nas je vodja Službe za raziskovanje in razvoj, mag. Vanja Debevec Gerjevič, popeljala skozi zgodbo o apnencu, kraškem podzemlju in njegovih prebivalcih ter površju s svojim življem. Obiskovalci so bili deležni posebne predstavitve človeške ribice in netopirjev, zgodovinsko gledano najbolj stigmatiziranih prebivalcev jamskega sveta. Iz globin se je zaslišal neznani zvok in po obiskovalce je prišla v svečenico napravljena arheologinja Sabina Pugelj. Popeljala nas je skozi bronasto, železno dobo tja do antike na širšem območju Škocjana. Kdo so bili ti predhodniki, ki so pustili sledove v tem prostoru, kaj so počeli nad Mušjo jamo, kakšne pokope so poznali, so znali pisati, zakaj, kako so se kitili, kje so imeli prebivališča, kakšen je bil njihov predstavni svet in kdo je bila misteriozna ženska z najbogatejšimi grobnimi dodatki? Sledil je prehod skozi ogenj. Začetek očiščevanja, ki sta ga suvereno prevzeli in do konca izpeljali harfistki Bilka Peršič (1999) in Lejla Umer (1996), učenki 6. razreda Glasbene šole Koper. Kot pravi njuna profesorica, Svetlana Lučka Joksić, vsestransko aktivni in sončni dekleti. V polurni glasbeni pravljici v objemu kraškega borjača sta nas popeljali od Handla do Bernatovića. In sledilo je slavje. Ob kozarčku rujnega. Hvala vsem, ki ste dogodek oblikovali, ter tistim, ki ste se ga udeležili in verjeli, da bo uspel. Darja Kranjc

Park Škocjanske jame

1. maja je pihalni orkester Divača odigral že tradicionalno budnico. Začeli smo ob 6h z igranjem po Divači, nadaljevali v Gorenjah, Povirju, Žirjah, Plešivici ter v domu ostarelih v Sežani, saj v njem biva kar lepo število starejših iz občine Divača. Nekaj godbenikov je odšlo odigrat tudi nekaj koračnic v oddelek za nepokretne, tako da so tudi njim pričarali nekaj nepozabnega. Pot nas je nato vodila po Vremski dolini. Najprej smo se ustavili v Gradišču, nato pa Brežcu, Goričah, Famljah, Vremskem Britofu, Dolnjih Vremah, Gornjih Vremah, Gornjih Ležečah ter Škofljah. V vsaki vasi smo dobili lepo dobrodošlico in polne mize dobrot. V Škofljah nas je še za dodatno obloženo mizo povabil naš praporščak Zvonimir Vatovec. Po končani budnici nam je naš sponzor Valter Malovec pripravil odlično kosilo.

Foto: Nensi Iulita in Darja Kranjc

22


Šport

šport

Uspešno, a naporno spomladansko obdobje članov Karate kluba Bushi iz Divače se je pričelo v nedeljo, 13. 2. 2011, z udeležbi na državnem prvenstvu v Račah, ki ga je organizirala japonska karate zveza - JKA. Udeležilo se ga je 192 tekmovalcev iz 15 klubov, naš klub pa je na tekmovanju osvojil 2. mesto v skupnem seštevku. Naši člani so osvojili pet zlatih medalj (Jan Bogatec, Eva Sikirica, Martin Žnidaršič, Nika Frank in ženska kata ekipno – Nika Frank, Nicol Vujovič in Rosana Uljan), štiri srebrne (Sebastjan Sikirica, Rosana Uljan, Vojko Frank, Marjana Orbanić) in štiri bronaste medalje (Joas Peca, Klemen Moderc, Samir Junuzović in ženska kata ekipno – Biljana Frank, Tanja Mljač in Marjana Orbanić) ter sedem četrtih mest (Metka Žerjal, Francesca Coreno, Nicol Vujović, Bor Samsa, Tanja Mljač, Biljana Frank, Mitja Maružin). V kategoriji borbe člani se je zelo izkazal Samir Junuzović, saj je v hudi konkurenci zasedel 5. mesto. Takoj po tekmovanju, v torek 15. 2. 2011, je člane našega kluba, ki trenirajo pod vodstvom Sama Grossa, že čakal nov izziv - izpiti za napredovanje v višje pasove pri karateju. Z novimi barvami pasov se lahko pohvalijo skoraj vsi sodelujoči učenci. V klubu imamo tudi novega nosilca črnega pasu, 1. dan, Denisa Röka, ki je mojstrski naziv pridobil na 7. JKA Gasshuku (6.-8. 5. 2011) v Celju. Tridnevni seminar, ki so se ga udeležili tudi drugi naši člani, je potekal pod vodstvom vrhunskih japonskih mojstrov JKA karateja, in sicer istočasno s 13. pokalom Bohinj, ki se ga je 7. 5. 2011 udeležilo 13 članov. Iz Bohinjske Bistrice smo se vrnili s tremi bronastimi (Bor Samsa, Monika Samsa in Biljana Frank) in eno srebrno (Mitja Maružin) medaljo. Mlajši člani kluba so se v hudi konkurenci 330-ih tekmovalcev dobro znašli. Izpostaviti velja Metko Žerjal in Nejca Sila, ki sta se uvrstila na 5. mesto. Vrhunec tekmovalnega obdobja zagotovo predstavlja evropsko prvenstvo držav članic JKA Evrope, ki je za mlajše starostne kategorije (8 do 17 let)

in veteranske kategorije – člani nad 40 let, potekalo v Nizozemskem Beeku, 21. maja. 22-člansko slovensko delegaciji so sestavljali tudi 4 člani KK Bushi: Vojko Frank, Nika Frank, Klemen Moderc in Gašper Moderc. Reprezentanti JKA Slovenije so dosegli največji uspeh JKA karateja pri nas in na tekmovanju osvojili kar 2 srebrni in 2 zlati medalji! Vojko Frank je z osvojenim 2. mestom postal evropski podprvak v veteranskih vrstah. Z odlično izvedbo kat sta se, kljub številčni in hudi konkurenci, v finale uvrstila tudi Nika Frank, ki je zasedla na koncu 5. mesto, in Gašper Moderc, ki je osvojil 8. mesto. Sedem Bushijevih članov pa se je v spremstvu trenerja Sama Grossa 11. junija udeležilo še Roda cupa, mednarodnega karate turnirja, ki se odvija vsako leto v Beogradu in je do sedaj v dvomilijonsko glavno mesto Srbije privabil več kot 11000 tekmovalcev. V konkurenci preko 500-tih tekmovalcev, pretežno iz držav ozemlja bivše Jugoslavije pa tudi iz članic EU, so člani iz tako majhnega kluba, kot je KK Bushi, dosegli res zavidljive rezultate. Domov so se vrnili s kar šestimi medaljami: Metka Žerjal (3. mesto, kate med tekmovalkami let. 2001, Sanja Frank (3. mesto kate članice), Samir Junuzović (3. mesto borbe absolutno in kate člani – zmagal je Srb Dejan Pajkić, bronast z zadnjega evropskega prvenstva v katah). Klub in Slovenijo so tekmovalci dobro zastopali tudi ekipno (Sanja in Nika Frank, Denis Rök in Samir Junuzović), saj sta medalje prejeli moška članska ekipa za 2. mesto in ženska za 3. Nika Frank je v kategoriji članskih kat zasedla 6. mesto, Mitja Maružin in Biljana Frank pa sta kate med člani zaključila že v prvem krogu. Člani KK Bushi pa to poletje ne bodo počitnikovali, saj nekatere konec avgusta čaka udeležba na svetovnem prvenstvu JKA v tajskem Bangkoku. Tja odhajata člana slovenske JKA reprezentance Samir Junuzović in Nika Frank, ki jima želimo veliko uspehov. Marjana Orbanić Vesna Matevljič KK Bushi Divača

25

Športno društvo Hitre noge Senožeče je v nedeljo, 10. 4. 2011, organiziralo 11. tek v Senožečah. 186 udeležencev, 28 pohodnikov in 158 tekačev in tekačic se je pomerilo na razgibani in zahtevni, 11 km dolgi progi po okoliških gozdovih. Start je bil na Curku, 1 km od gostilne Stari grad. Pot je tekla do vasi Laže, skozi vas, po gozdni poti do Jelenj in nazaj v cilj na prireditveni prostor pri gostilni Stari grad. Letos je vreme kljub slabi napovedi zdržalo do konca, tako da so bili organizator in udeleženci Senožeškega teka zadovoljni. Najhitrejši je bil Aljoša Smolnikar, Tekaški forum, s časom (38.40), drugi Jernej Šemrov, Hotederšica (38.42), tretji pa Marijan Zupančič, AK Papež Kamnik (39.19). V ženski konkurenci je zmagala Sergeja Lipušček iz Idrije (48.03), druga je bila Jana Kotar Ilijaš, Arctur Projektiva (48.41 ), tretja pa Katja Bele iz Pivke (48.52). KOLEKTOR LIV je bil tudi letos glavni sponzor teka in direktor skupine Kolektor LIV Postojna, Milan Potužak, je osebno podelil pokale KOLEKTORJA LIVA. Tudi sam se je deležil teka in ga uspešno pretekel. Vsi udeleženci, tako teka kot pohoda, so prejeli nogavice in bili nagrajeni s praktičnimi nagradami (srečelov), ki so jih prispevali še drugi številni sponzorji teka. Veselko Španić

V soboto, 4. 6. 2011, se je v Gradišču pri Materiji odvijal 23. balinarski turnir. Tekmovali smo v treh kategorijah: v četvorkah (ekipno), v zbijanju balinčka in v bližanju v krog. Udeležilo se je 10 ekip, 3 iz občine Divača, ostale ekipe iz domače občine. Kot po navadi smo za udeležence turnirja pripravili malico in začeli s tekmovanjem. Igra se je odvijala na domačem balinišču in v Obrovu. Po zaključku prvega dela tekmovanja smo se okrepčali z okusnim kosilom v domači gostilni pri Klavdiju. V drugem delu turnirja je sledilo zbijanje balinčka in bližanje v krog. V zbijanju balinčka se je najbolje odrezal Bojan Benčič (novinec v našem klubu), drugo mesto je dosegel Primož Gustinčič, tretje pa domačin Boris Požar. V bližanju v krog je prvo mesto dosegel Jože Ljubič, drugo Albin Hrvatin, tretje pa Zdenko Gustinčič. Ekipno četvorke je prvo mesto osvojila ekipa BK Gradišče II, drugo mesto ekipa iz Mislič, tretje mesto ekipa BK Gradišče I, nehvaležno četrto mesto pa ekipa BK Gradna iz Obrova. Tekmovanje smo zaključili v večernih urah s podelitvijo pokalov in medalj in praktičnimi nagradami. Najbolj mikavna nagrada (pršut) je ostal v domačem klubu. Franc Klun

Strelsko društvo Postojna je ob občinskem prazniku prvo nedeljo v juniju organiziralo že tradicionalno tekmovanje v streljanju z malokalibrskim orožjem, ki so se ga udeležile ekipe in posamezni strelci, ki tekmujejo tudi v primorsko-kraško-notranjski ligi. Tekmovanja, na športnem strelišču Pot na Poljane v Postojni, so se udeležili tudi strelci SD Vremščica iz Vremskega Britofa. Člani in veterani so streljali na 10 in 20 strelov z MK-puško in pištolo na razdaljo 25 in 50 metrov leže in stoje. Pokal Postojne je osvojila domača ekipa, ki je dobila največ točk v skupnem seštevku. Pri puški je bila ekipa Vremščice šesta s 439 krogi, prepričljivo pa je zmagal Dejan Della Torre s 175 krogi. Za Vremščico je tekmoval še Elvir Mujezinović (137 krogov) in Alojz Kocjan (127 krogov). V kategoriji nad 60 let se je dobro odrezal Zdravko Grahor, ki je s 78 krogi osvojil 3. mesto. S pištolo je Elvir Mujezinović (179 krogov) osvojil 8. mesto, malo slabša sta bila Olga Knez (170 krogov) in Zdravko Grahor (161 krogov). V poletnem času pa tu poteka tekmovanje v streljanju z malim kalibrom s puško in pištolo za PNK ligo, ki se ga udeležujejo tudi vremski strelci. Olga Knez

Foto: OLGA KNEZ

24


vrtec

šola

Pobuda, da bi otrokom približali lepoto in energijo kamna, je prišla od staršev, gospoda in gospe Štrkalj. Strokovne delavke vrtca Divača smo pobudo sprejele in meseca aprila izvedle sklop dejavnosti na temo KAMNI IN KAMENČKI. Otroci so v vrtec prinašali kamne, ki so jih s ponosom predstavljali vrstnikom. Vsak kamen in kamenček je imel svojo zgodbo. Eden je bil najden na poti v vrtec, drugi je bil prinesen z morja, tretji je bil dragocen del dedkove zbirke. Tako smo v vrtcu imeli veliko različnih kamnov: okroglih, oglatih, ploščatih, belih, rjavih, svetlečih, velikih, majhnih … Z njimi smo se igrali, jih razvrščali, šteli, primerjali po velikosti, teži, obliki. Otroci so v vrtec prinesli tudi dragocene zbirke kamnov in mineralov, ki so pritegnili pozornost vsakega izmed nas. Del svoje zbirke nam je predstavila tudi gospa Katja Štrkalj, ki je otrokom pripovedovala zanimivosti o najrazličnejših kamnih in jim tudi pokazala. Otroci so lahko občutili energijo kamna » kamene strele« in si ogledali barvite kamne z različnih koncev sveta. S kamni pa se nismo samo igrali. Veliko smo tudi ustvarjali. Kamne smo najprej skrbno očistili, nato pa smo jih z različnimi barvami pobarvali. Nekateri so na kamne risali motiv, drugi so iz pobarvanih kamnov sestavili mozaik, tretji so izdelali nakit. Otroci so na ta način spoznali, da je navaden kamenček lahko čudovito sredstvo za igro ali ustvarjanje. Vrhunec in hkrati zaključek dejavnosti s kamni je bila USTVARJALNA DELAVNICA, ki smo jo na DAN ZEMLJE, 22. aprila, v sodelovanju z gospodom Danetom Štrkaljem, izvedli na dvorišču našega vrtca. Večje kamne, ki smo jih prinesle strokovne delavke, smo že nekaj dni pred delavnico temeljito očistili, nato pa jih prebarvali z akrilnimi barvami. Vzporedno z barvanjem pa so se otroci igrali v kotičkih s kamni, kjer so jih iskali

med mivko, prevažali z vozili, iskali v čarobni vrečki, razvrščali drobne barvne kamenčke po barvah in uporabljali pri gibalnih igrah ristanc, gnilo jajce in kamenčke talat. Skupaj smo preživeli čudovit ustvarjalen dan, pisano pobarvani kamni pa nam krasijo zelenico pred vhodom v vrtec. Staršema Danetu in Katji Štrkalj se ob tej priložnosti zahvaljujemo za sodelovanje.

ŠOLSKO LETO SMO ZAKLJUČILI Z VODNIM DNEM Vrtec Sežana in z njim tudi enota Divača smo si že pred nekaj leti pridobili naziv EKO vrtec. Da bi naziv lahko obdržali, pa moramo vsako leto opraviti določene eko naloge. Ena izmed nalog, ki smo jo letos opravljali, pa je bila obravnava VODE, sklop dejavnosti ob tem pa smo poimenovali VODNE KAPLJICE IN VODA OKROG NAS. Vsaka skupina je izvajala dejavnosti, iz katerih so otroci na različne načine spoznavali vodo. Eni so vodo obravnavali kot dežne kapljice in se z dežniki, škornji in pelerinami sprehajali po dežju, drugi so lastnosti vode spoznavali s poskusi, tretji so se sprehodili do Gorenjskega kala in spoznali vodo kot življenjski prostor živali, četrti so se pogovarjali o pomenu vode za življenje človeka in rastlin. Veliko različnih dejavnosti se je izvedlo, v vseh skupinah pa so se otroci najbolj zabavali ob igrah z vodo. Spuščanje kapljic s pomočjo kapalk, ustvarjanje z obarvano vodo, slikanje na mokre liste, prelivanje vode, spuščanje čolničkov in igra z mlinčki so popestrili številne majske dopoldneve v vrtcu. In ker smo v duhu vode preživeli ves mesec maj, smo za zaključek šolskega leta izbrali vodne igre. Zaključka se je udeležila večina otrok v spremstvu staršev, starih staršev , bratov in sester. Vroč pomladni popoldan, 24. maja, je bil kot nalašč za vodne igre. Otroci so se skupaj s starši zabavali v štafetnih igrah z vodo in se

veselili svojega uspeha. Mokra oblačila pa so bila prijetna osvežitev. Vrhunec zaključnega srečanja pa je bil tudi prikaz gašenja požara, ki so ga izvedli člani Prostovoljnega gasilskega društva Divača. Prijazni fantje so se z veseljem odzvali našemu povabilu in otroke razveselili s svojim obiskom. Otrokom so pokazali svoja vozila, jim dovolili, da sedejo za volan, prižgejo sireno, luči, brizgajo z vodnimi brizgalkami in se zabavajo z vodno peno. Navdušenje otrok je bilo nepopisno. Požrtvovalni gasilci pa le upajo, da so med najmlajšimi dobili vsaj kakšnega potencialnega gasilskega kandidata. Tega si , kot so nam povedali, zelo želijo. Ob tem se jim za čas, ki so si ga vzeli za male nadebudneže, iskreno zahvaljujemo. Vlasta Perhavec

SKORAJ VSI »MEDVEDKI« ZAPUŠČAJO VRTEC

20 »MEDVEDKOV« zapušča vrtec Divača in odhaja v šolo. Poslovili so se z ZAKLJUČNIM PIKNIKOM na domačiji Vrbin v Paredu. Starši in strokovne delavke smo jim pripravili nepozabno doživetje. Staršem hvala, otrokom pa veliko uspeha in sreče na novi poti življenja! Franja, Damjana in Vlasta

Foto: JOŽICA ZAFRED

IGRALI SMO SE S KAMNI IN KAMENČKI

27

V torek, 14. junija 2011, je osnovno šolo zaključilo 31 devetošolk in devetošolcev. Na valeti, ki so jo v velikem številu obiskali starši, bližnji sorodniki učencev in zaposleni delavci šole, so pripravili prijeten program. Izkazali so se v plesnih korakih, pod mentorstvom plesne učiteljice Lidije Cerovac so prikazali devet različnih plesov. Nato so se predstavili z glasbenimi in plesnimi točkami, ki so jih spremljali kratki filmski prizorčki v stilu »Šola Divača ima talent«. Zanimive, pestre in tudi šaljive predstavitve so navdušile zbrane obiskovalce. Razredničarki Barbara Skalec in Janja Bric Pečar sta učenkam in učencem podelili spričevala, pohvale in priznanja. Ravnateljica Damijana Gustinčič je podelila priznanji učiteljskega zbora z grafikama Stojana Zafreda devetošolki Kristini Matevljič in devetošolcu Tomažu Lundru za večletno prizadevno delo, priznanje občine z nagrado, knjigo avtorice Klelije Potokar, pa je devetošolki Evi Salopek za doseganje vidnih rezultatov v šoli in

Foto: JOŽICA ZAFRED

26

izven nje, v imenu župana podelil občinski svetnik Alojz Mahorčič. Razredničarki sta učencem zaželeli uspešno pot pri nadaljnjem šolanju, ravnateljica jim je za popotnico v življenje sporočila misel: »… da bi v življenju našli pravo srečo ter da bi v polnosti razvili vse svoje talente in si kasneje ob snidenjih veselo pomahali v pozdrav.« Na koncu je izzvenela himna devetošolcev, kjer so izrazili svojo največjo željo: »… da bi počivali na otoku, si zidali gradove in v njih lovili srečo.« Damijana Gustinčič

Naravoslovni dan Kemijska varnost pri nas doma Ker v šestem razredu pri naravoslovju spoznavajo označevanje nevarnih snovi in načine shranjevanja, so na Osnovni šoli dr. Bogomirja Magajne v Divači povabili gospo Vanjo Fabjan - Velikanje iz Zavoda za zdravstveno varstvo Nova Gorica. Imeli so naravoslovni dan z naslovom Kemijska varnost mojega doma. V uvodnem predavanju je poudarila pomen znakov za označevanje nevarnih kemikalij. Predstavila je nove znake,

ravnateljica


28

šola

šola ki veljajo od 1. decembra 2010 dalje in jih uporabljamo v domačem okolju, prepoznavnost le-teh, kaj so kemikalije, kaj je kemijska varnost, kaj je pomembno, ko kupujemo te kemikalije, ravnanje z odpadnimi embalažami in snovmi, ki nam ostajajo, in zakaj je pomembno ločeno zbiranje odpadkov. Učencem je razdelila zloženke. Učenci so samostojno s pomočjo literature prek spleta in slikovnega gradiva v desetih delavnicah oblikovali plakate na temo kemijska varnost v domačem okolju. Dotaknili so se ekoloških oznak, kakšne poškodbe in zastrupitve povzročajo nevarne kemikalije, ločevanje odpadkov, zdravila – označevanje, uporaba in odlaganje, fitofarmacevtska sredstva, nevarne snovi in njihovo odlaganje ter vplivi na okolje, izdelali so varnostni list, deklaracijo in ju predstavili v obliki pisnega in slikovnega vira. Na koncu je sledila predstavitev vseh delavnic v obliki plakatov. S takim načinom dela pri otrocih spodbujamo uporabno znanje, ki ga kot posamezniki potrebujejo v vsakdanjem življenju in veliko pripomorejo k ekološki osveščenosti. Mirjam Trampuž,

učiteljica v OŠ Divača

Slastni namazi za poletne dni

Namazi so praktične in hitro pripravljene jedi za prigrizke, ki se večinoma nanašajo na tradicionalne recepte določene regije. V vsakdanjem življenju so se namazi bogato razvili tam, kjer je kruh osnovni element prehrane. Antipasti, tapas, horse d'oeuvre, meze (tako imenujejo namaze v nekaterih sredozemskih deželah) so se priljubili, kjer je beli kruh že stoletja del vsakdana. Na Bližnjem vzhodu so namazi postali že samostojni obrok, drugod so namenjeni kot spodbujanje teka za glavno jed. Tudi učenci 6. a-razreda so se aprila poizkusili v kuharskih sposobnostih pri uri gospodinjstva. Skupaj s kuharicama Sodexa Diano Samsa in Danilo Funa ter učiteljico gospodinjstva Mirjam Trampuž so pripravili slastne namaze za poletne dni. Pripravili so kar sedem namazov: korenčkov, tunin namaz z limono, jajčni, mesni, drobnjakov namaz, skutin namaz z medom in orehi in hrenov namaz. Zelišča, ki so jih posejali v lončke pri naravoslovju, so uporabili pri pripravi namazov in za

njihovo dekoracijo. Za pogostitev v šolski jedilnici so tudi popekli beli kruh na oljčnem olju ter vsem prisotnim, ki so to hoteli, zaupali recepte. Na pogostitev so povabili vse učence in njihove učiteljice s plakatom, ki so ga razobesili v večnamenskem prostoru. Po obrazih sodeč in velikem obisku je pogostitev uspela. Najbolj je šel v slast skutin namaz z medom in orehi. Mirjam Trampuž,

učit. gospodinjstva in vodja šol. prehrane v OŠ Divača

Otrok – policist za en dan

Tudi v letošnjem šolskem letu je bila na divaški osnovni šoli v zadnjem tednu aprila, pred prvomajskimi počitnicami, izpeljana preventivna akcija z naslovom Otrok – policist za en dan, v katerega so bili vključeni učenci obeh 6-ih razredov. Namen akcije je, da otroke policisti seznanijo s problematiko varnosti in kako ravnati v samozaščiti. Poleg tega pa učenci spoznajo delo in poslanstvo policistov. S projektom želijo ustvariti tudi pozitivno podobo policistov in povečati zaupanje mladih v njihovo delo. Učence je vsako jutro, ob sedmih zjutraj, sprejela policistka Andreja Šantelj iz PP Sežana. Oblekli so modre majice in si na glavo nadeli kapo z napisom Otrok – policist. Majico in kapo so dobili ob koncu dneva v spomin. Spremljali so, kako so bili privezani učenci in njihovi starši med vožnjo v avtomobilih in šolskih avtobusih. Istočasno pa so spremljali, kje v avtomobilu se vozijo otroci, ki še niso dopolnili 12 let. Preventivno akcijo so izvajali v jutranjem času, ko starši vozijo v šolo svoje otroke. Vozniki, ki niso upoštevali pravil pripenjanja z varnostnim pasom, so bili opozorjeni. Nato so šestošolci s policistko obiskali policijsko postajo v Sežani.  Pojasnili so jim vlogo policije v družbi pri zagotavljanju varnosti ljudi in njihovega premoženja, organiziranost policije in naloge policistov. Pokazali so jim prostore, opremo in vozila, ki jih policisti uporabljajo pri delu. Preizkusili so se tudi praktično z jemanjem prstnih odtisov, kako je biti v sobi za pridržanje in pri kontroli prometa. Svoje delo so jim predstavili tudi policisti prometniki (kontrola prometa). Ves čas je bilo poskrbljeno tudi za varnost učencev. Za to je poskrbela vodja policijskega okoliša.  Učenci so bili navdušeni nad izvedeno preventivno akcijo. Mirjam Trampuž,

učiteljica OŠ Divača

Prvi forum mladih jugovzhodne Evrope za ohranjanje svetovne dediščine

Prvi forum mladih jugovzhodne Evrope je potekal v Poreču na Hrvaškem in v Lipici ter Škocjanu v Sloveniji od 21. do 26. maja 2011 na temo Izobraževanje za svetovno dediščino: povezovanje v omrežja za boljšo skupno prihodnost, pod častnim pokroviteljstvom predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka. Forum sta pripravili slovenska in hrvaška nacionalna komisija za UNESCO. Otvorila ga je generalna direktorica UNESCA Irina Bokova. Poleg nje so se otvoritve udeležili tudi hrvaški minister za kulturo Jasen Mesić, državni sekretar slovenskega ministrstva za kulturo Stojan Pelko ter predsednika obeh nacionalnih komisij za UNESCO. Na forumu smo sodelovali učenci in dijaki iz osnovnih in srednjih šol ter njihovi mentorji iz 14 držav (Albanija, Bolgarija, Bosna in Hercegovina, Hrvaška, Ciper, Makedonija, Moldavija, Črna gora, Romunija, Srbija, Švica, Španija, Združeni Arabski emirati in Slovenija). Slovenijo sta zastopala učenca devetega razreda Osnovne šole dr. Bogomirja Magajne iz Divače Eva Salopek in Tomaž Lunder pod mentorstvom Mirjam Trampuž s projektom Škocjanske jame v očeh mladih. V Poreču so se udeleženci podrobneje seznanili z odlično ohranjenim zgodnjekrščanskim kompleksom Evfrazijeve bazilike v starem mestnem jedru kot primer svetovne kulturne dediščine, kasneje so učenci v delavnici izdelovali mozaik in freske, učitelji mentorji pa smo se podrobneje seznanili s priročnikom World Heritage in Young Hands, Kit, ki je na voljo v 40 jezikih (slovenski prevod se pripravlja). Zvečer so nam v kulturnem programu gojenci glasbene šole iz Poreča priredili pravi koncert. Po dveh dneh bivanja v sosednji Hrvaški smo prispeli v Slovenijo. Ob strokovnem vodstvu smo se podrobneje seznanili s Škocjanskimi jamami, edini naravni svetovni dediščini v Sloveniji. V popoldanskih urah smo imeli zanimivo delavnico »World cafe«, v kateri smo oblikovali predloge, na kakšen način naj se v naše domače okolje vključi osnovno znanje o znamenitostih svetovne dediščine in njihovo ohranitev za prihodnje rodove. V kulturnem programu pa so učenci iz sodelujočih držav foruma predstavili skozi ljudski ples kulturo svojega naroda.

Prvi tovrstni forum je bil namerjen mladim o ozaveščanju in izobraževanju o svetovni dediščini. Svetovno dediščino posameznih držav so sodelujoči učenci predstavili svojim vrstnikom s predstavitvami fotografij, teksta in kratkih filmov. Forum je potekal v angleškem jeziku. Naše dejavnosti v okviru projekta Škocjanske jame v očeh mladih so se začele v razredu, kjer so se učenci 6. razreda srečali s predstavnico Parka Škocjanskih jam, Vanjo Debevec Gerjevič. Imeli so delavnico na temo, kaj je UNESCO, kaj pomeni, spoznali so lokacije, vpisane v seznam UNESCA v svetu in v Sloveniji ter spoznali razloge, zakaj so Škocjanske jame vpisane v svetovno dediščino UNESCA. Sledilo je delo na terenu, v Parku Škocjanske jame, kjer so najprej zapisali, kaj bi radi še spoznali in videli. Med samim obiskom Škocjanskih jam, sprehodili smo se po novem in starem delu jam, so učenci zapisovali svoja občutja, kaj so slišali, videli vonjali. Narisali so risbo njim najlepšega dela v jami. Po obisku v jamah so se njihova pričakovanja v celoti izpolnila. Izvedeli so zgodovino in nastanek jam, videli jamske živali, se sprehodili po novem delu jame in izmerili temperaturo tako zunaj kot v jami. Na vprašanje, zakaj meniš, da so Škocjanske jame pomembne, so v večini primerov odgovorili, ker so vpisane oz. so na seznamu svetovne dediščine UNESCA, zaradi zgodovinskega raziskovanja, bogastva jamskih živali, izjemnega in edinstvenega kanjona reke Reke, raznolikosti kapnikov in udornic Škocjanske jame bi priporočili prijateljem in ljudem po svetu, ker so drugačne od drugih jam in so edine pod dediščino UNESCA v Sloveniji, so zanimive, edinstvene in posebne in se veliko naučiš ob obisku jam. Vse to bi predstavili s projekti na šoli, jih objavili na spletu, s prospekti in plakati ter objavami v lokalnem časopisu. Za zaključek so učenci oblikovali predloge, kako ohraniti svetovno dediščino, na katero so še posebej ponosni, ker je v njihovi neposredni bližini. Predloge so v prijetnem kramljanju, posredovali gospodu županu občine Divača Dragu Božacu na obisku v njegovi pisarni 7. junija 2011. Obljubil jim je, da bo njihove predloge posredoval tudi svetnikom in jih upošteval. Mirjam Trampuž, mentorica projekta na OŠ Divaca

29


30

šola

šola

Medkulturno in mednarodno srečanje v Senožečah: »Gradimo prijateljstvo«

V četrtek, 9. 6. 2011, se je na Podružnični šoli Senožeče odvijalo medkulturno in mednarodno srečanje učencev in učiteljev iz Italije in Slovenije. Obisk učencev dveh šol iz šolskega centra Dante Alighieri San Canzian d' Isonzo, šole iz Turiacca in šole iz Pierisa je bil plod že dolgoletnega sodelovanja med Občino Divača in Občino San Canziano iz Italije. Učitelji na šoli so pripravili kulturno prireditev z naslovom Gradimo prijateljstvo. Prireditev se je začela z istoimensko pesmijo, ki jo je zapel šolski pevski zbor Senožeče, pod vodstvom Ade Škamperle. Posebno poslanico sta v uvodnem delu izrekla ravnateljica šole Damijana Gustinčič in direktor občinske uprave občine Divača Iztok Felicijan. Prireditev je bila splet italijansko-slovenskih pesmi in gledaliških odlomkov, ki so jih oblikovali učenci dramskega krožka, krožka italijanščine, otroškega pevskega zbora in učenci otroškega pevskega zbora »Le cicale« iz osnovne šole Pieris ter učenci osnovne šole iz Turiacca, ki so nam zapeli priredbo italijanske himne, ki so jo sami sestavili. Povezovanje točk nastopajočih je bilo dvojezično. Po pisani prireditvi je sledila skupna malica in druženje. Iz Senožeč so se gostje iz Italije odpeljali do Divaške jame, kjer so uživali v ogledu našega podzemnega sveta. Dan so zaključili s kosilom na matični šoli v Divači, kjer so tudi učencem iz oddelkov podaljšanega bivanja zapeli pesem o miru in prijateljstvu v italijanščini ter Ko si srečen v slovenščini. Tovrstna srečanja so zelo pomembna in pozitivna, saj učence učijo sodelovanja in spoznavanja kulture in običajev naših sosedov. Danijela Batič – Kavčič,

učiteljica OŠ dr. Bogomirja Magajne Divača

Pet nepozabnih dni v šoli v naravi v Termah Olimia

Zadnji teden v maju so se drugošolci iz Divače in Senožeč že enajstič zapored odpravili v težko pričakovano šolo v naravi v Podčetrtek. Z nami so bili že tretjič tudi gojenci CUEV-a iz Divače. Med petdnevnim bivanjem v prijetno urejenem Aparthotelu Rosa so učenci pod vodstvom izkušenih vaditeljev plavanja iz Podčetrtka in učiteljic izvedli dvajseturni tečaj plavanja. Sončno vreme in ugodne razmere smo pridno izkoristili zlasti pri učenju in izpopolnjevanju plavanja. Ker nam je bilo vreme resnično naklonjeno, smo vsak dan uživali tudi v termalnem parku Aqualuna, kjer smo preizkusili skoraj vse tobogane. Plavanje pa ni bila edina dejavnost šole v naravi. Spoznavali smo naravno in kulturno dediščino kraja in okolice, razvijali pozitivne medsebojne odnose in se aktivno udeleževali raznolikih delavnic, ki so nam jih pripravili. Podali smo se tudi na pohod po bližnji okolici in raziskovali kraj. Ogledali smo si tamkajšnjo osnovno šolo in občino. Seveda nas je pot zanesla tudi v Čokoladnico, kjer smo si privoščili čokoladne skušnjave. Obiskali in občudovali smo

minoritski samostan Olimje. Najbolj pa so nas navdušili jeleni in mufloni na Jelenovem grebenu, saj smo jih lahko sami krmili s koruzo. Ob dobri hrani, prijaznemu osebju, udobni namestitvi in ob vseh teh doživetjih pa je čas kar prehitro minil. Na dan odhoda so učenci izvedli še preizkus plavanja in pokazali svoj napredek. Prav vsi so izboljšali plavalne veščine in prejeli delfinčke in morske konjičke. Utrujeni, a veseli in polni novih doživetij smo se z avtobusom vrnili domov, za kar gre prav gotovo velika zahvala zaposlenim v Termah Olimie in Občini Podčetrtek. Nives Skuk

pomočnica ravnateljice

vsebine Pike Nogavičke pa ni potrebno posebej predstavljati. Dramatizacijo za slednjo je napisal Andrej Rozman - Roza in temu primerno je predstava še bolj hudomušna, kot bi bila sicer. Z obema predstavama smo se marca predstavili na Linhartovem srečanju gledaliških skupin v Hrpeljah, predstavi je strokovno ocenil dramski igralec Sergej Verč. Pohvalil je predvsem sproščenost mladih gledališčnikov, njihovo prepričljivost v dodeljenih vlogah, velik talent sta po njegovem mnenju pokazala Matej Gabrič, ki ima glavno vlogo v igri Kdo so bili pionirčki, in Andreja Gombač, ki je navdušila v vlogi Pike Nogavičke. Predstavo Pika Nogavička je gospod Verč uvrstil tudi na regijsko srečanje gledaliških skupin, ki je potekalo v Postojni, 6. 4. 2011. Poleg naše predstave so se predstavili še učenci OŠ M. Vilharja Postojna, s predstavo Princesa na zrnu graha, ter učenci OŠ C. Kosmača, s predstavo Morjanka. Strokovno mnenje je tokrat podala dramska igralka Maja Gal Štromar, ki je izpostavila predvsem energičnost igralcev, odlično vzpostavljen kontakt med igralci in publiko ter jasno dramaturško linijo predstave. Poudarila je, da so igralci tekom igre uspeli ustvariti gledališko iluzijo. Seveda je predstavila tudi šibke plati predstave, ki smo jih v naslednjih reprizah skušali odpraviti. Naši gledalci so bili otroci iz vrtca in nižjih razredov osnovne šole. Vneto

MLADI GLEDALIŠČNIKI IZ OŠ DIVAČA

V letošnjem šolskem letu smo z učenci tretje triade na oder postavili dve celovečerni predstavi: Kdo so bili pionirčki, režiserk Maje Škamperle in Tanje T. Benedejčič ter Piko Nogavičko, režiserke Tanje T. Benedejčič. Prva igra govori odnosu mladih do sveta in o domovinski vzgoji v času, ko so njihovi starši živeli kot pionirji v Jugoslaviji,

31

so sledili dogajanju na odru in glasno sodelovali s Piko. Pika in Pionirčki pa so navdušili tudi vse učence iz divaške in sežanske osnovne šole, ki so uspešno opravili bralno značko. Za nagrado so si v Kulturnem domu v Sežani v petek, 2. 6. 2011, predstavi namreč ogledali. Vsi igralci so poleg talentov pokazali veliko odgovornost, saj so na vaje prihajali redno, predvsem pa pripravljeni. Dolgi teksti jim niso delali nobenih težav. Podporo so izkazali tudi starši, saj so otroke vozili na vaje in generalke tudi v popoldanskih urah. Nastop na Linhartovem srečanju je pomemben predvsem zaradi strokovnih ocen, ki usmerjajo delo mentorjev mladih igralcev. Mentorici gledaliških skupin sva v letošnjem šolskem letu obiskovali tudi šolo za režiserje v okviru Javnega sklada za kulturne dejavnosti, kjer sva »nabirali« novih znanj. Delo z mladimi igralci, ki so na višku z energijo in ravno v tistem »zanimivem« obdobju, ki mu pravimo puberteta, je včasih sicer res naporno, je pa občutek, ko suvereno stojijo na odru in prekosijo vsa pričakovanja, za učitelja lep in poplača vloženi trud. V mesecu juliju se nam obeta še nastop v Kranjski Gori, nato pa bo sledil počitniški predah vse do jeseni, ko bomo začeli postavljati nove gledališke igre. Tanja Trebec Benedejčič prof., OŠ Divača

Špilarji skrbijo za vaško dediščino Sredi Dolnjih Vrem oz. po naše Špil stoji kamnito korito. Najmlajši prebivalci najbrž sploh ne vedo, čemu je namenjeno, nekoliko starejši se tega le še bežno spomnimo, zagotovo pa je njegova funkcija samoumevna našim dedkom in babicam. V njihovih časih je med vsakdanja opravila spadalo tudi to, da so odgnali svojo živino do vaškega korita, kjer so jo napojili.

Še pred nekaj leti smo bili Špilarji navajeni, da so se krave z lastnikom sprehajale po vaški cesti, se odžejale v koritu, nato pa se poslušno vrnile domov. Dandanes bi bil takšen prizor precej nenavaden in bi pritegnil nemalo pozornosti. K temu je pripomoglo že samo dejstvo, da je vedno manj živine v naših vaseh, poleg tega pa je moderna tehnologija posegla tudi v naše hleve, kjer imamo za to opravilo namontirane napajalnike, ki delo olajšajo.

Nekoč ...

... danes.

Toda sredi vasi je še vedno kamnito korito. Na stenah so se razrasle rastline, v njem plavajo paglavci, voda je umazana, okrog so nametane smeti. Ne najlepši prizor je pritegnil pozornost vaščank. Čeprav trenutno ni krav, ki bi ga uporabljale, je kamnito korito še vedno del naše vasi, naše zgodovine. V pomladnih dneh so se Špilarke zbrale in ga s skupnimi močmi očistile. Vendar pa korito ni edini zgodovinski objekt v vasi. Nasproti njega stoji kamniti križ iz leta 1680. Spomenik, ki nas spominja na številne žrtve kuge v naših krajih. Zgodovina je del naše kulture in skriva v sebi številne zanimive zgodbe. Marsikatera od njih se bo skozi čas pozabila, a vendar je naša naloga, da poskušamo nekaj tega ohraniti tudi za naše zanamce. Če vas zanima, kaj vse skrivajo v svoji preteklosti Špile, lepo vabljeni na obisk. Katja Prunk

Dolnje Vreme


32

iz

iz zgodovine naših krajev

zgodovine naših krajev

(Iz zapuščine Antona Prelca, Barka)

Tako smo včasih vaščani ljubkovalno in ponosno imenovali svojo vas. »Snov mojih zapisov je črpana v glavnem iz ljudskih izročil, ki so se ohranjala v moji rodni vasi Barka,« je zapisal ob sestavku zapisovalec. Ne lasti si pravice do izključne resnice zapisanega, želel je le, da se ljudski glas ne izgubi v pozabi časa.

IME VASI

Pravzaprav ni moč natančno reči, kdaj je Barka nastala in kdaj je dobila svoje ime. Ustno izročilo govori o sledeči zgodbi. V starih časih, ko so se prvi naseljenci naselili v vasi, ki takrat še ni stala na mestu, kjer stoji danes (a o tem kasneje), reka Reka (oz. Timav) ni imela še nobenega mostu. Kdor je hotel priti na drugo stran vode, jo je enostavno prebredel na določenih mestih, kjer je bila plitvejša. V času visokih voda pa to ni bilo mogoče, takrat je bilo potrebno reko prečkati s čolnom. Čolne so imeli mlinarji, ki so imeli mline onstran reke, gledano z našega brega, seveda. Ljudje s te strani reke so jo večinoma prečkali, ker so prinašali žito v mlin, ker so hodili na dnino na grofovska polja ali ker so, kasneje, hodili na železniško postajo na Gornje Ležeče ali kasneje v Vreme. Ko je prišel »Barčan« ali kdor koli iz Brkinov do kraja, kjer so se ti čolni nahajali, je začel na vse grlo kričati: »Barka, barka, barka,« da so ga na oni strani reke lahko slišali in prišli ponj s čolnom ter ga prepeljali na vremsko stran Timava. Postopoma so zaradi te svoje navade ti ljudje dobili naziv Barčani, vas, kjer so bivali, pa ime Barka. Ime Barka se menda ni ustavilo samo na Barki, ampak se je tudi pokrajina, iz katere so prihajali preko vode različni ljudje, začela imenovati Barkini in se kasneje skrajšala v Brkini. OP: Klelija Potokar, v knjigi Vremska dolina med Krasom in Brkini (str. 105) navaja zapis v Urbarju Glavarstva Postojna: Kamor z Barke (Warch) je leta 1460 prejel travnik od Karinove kmetije (Wismatdes Karina hueben) za 78 oglejskih denarjev. Torej bi bila Barka lahko zelo stara vas.

Po drugi varianti naj bi pokrajina dobila ime po bradatih, brkatih, zaraslih in zanemarjenih moških, ki so prihajali iz te gričevnate, odmaknjene, zarasle, flišne pokrajine, ki so jim pravili Brkini in po njih nato poimenovali še kraje, iz katerih so prihajali. Bolj strokovne razlage pojasnjujejo, naj bi etimološki izvor imena vasi izhajal iz »bara«, ki v latinščini pomeni močvirje. Tako naj bi Kraševci dojemali ta predel

dežele. Zlasti pod vasjo se ob deževnem vremenu dejansko stekajo velike količine vode z bregov obeh gričev, ki vas obkrožata. Na zahodu kraškega Brega, na pobočju katerega stoji večji del vasi, in na vzhodu flišnega Balkana, v podnožje katerega se je tudi naselilo nekaj domačij. Tako se ob deževnem vremenu v Grapi pod vasjo tvori pravo hudourniško močvirje. Voda pa se nato odvodnjava v Petli potok in ta jo vodi v Sušico ter naprej proti Padežu (dod. Skok). Po ustnem izročilu naj bi prve hiše vasi ne bile na sedanjem mestu, ampak na Nadgučem, kjer z bujno domišljijo lahko še zagledaš zarasle ostanke zidov, ki bi morda lahko bile nekoč hiše. Tam naj bi prvotno bivalo sedem kmetov. Pred koliko leti naj bi to bilo, nihče ne ve, kot tudi ne, kdaj in zakaj so se ti kmetje preselili sem, kjer je nastala sedanja vas. Po eni od variant izročila naj bi bila to skupina trgovcev z živino, ki so prihajali s Hrvaške strani in si tu zgradili svoje domove. Letnica, ki stoji na vhodu v staro pokopališče, ki je takrat še obkrožalo cerkev, kaže, da so tu pokopavali že leta 1685. Če to pomeni, da so takrat Barčani že imeli cerkev in pokopališče okrog nje, moramo letnico naselitve prvih domačij na sedanjo lokacijo dejansko postaviti še v zgodnejši čas. Po moji oceni pred skoraj sedemsto leti. OP: Pred leti sem bral v nekem časopisu, da je vas Škocjan stara že nad sedemsto petdeset let. Bo držalo. To mi potrjuje tudi letnica na kamnih, ki izvirajo iz Škocjana in sem jih sam vgradil v spomenik padlim v 1. svetovni vojni (ob mojem vrtu). Letnica je zelo stara 1180. To opisujem, ker so ti kamni v tesni povezavi med Barko in Škocjanom. Te kamne so Barčani kupili od Škocjancev, ko so gradili cerkev in so jih prvotno vgradili v zvonik, ki je bil v obliki zidu s tremi obokanimi linami. Tako mi je pravil moj ded, ki je zgodovino slišal od svojega deda. Leta 1868, ko so Barčani zidali zvonik, kot ga poznamo še danes, je moj ded te kamne odkupil in jih vgradil v kolonjo - vhod v svoj borjač. Kot mi je povedal moj ded, se je leta 1928 ta vhod podrl in sta ostala le še dva spodnja kamna, ki še danes stojita. Tistih starih vrat (kolonje) se iz svoje mladosti res še spominjam. Barčani so bili delavni in složni ljudje, kakršni so še danes. Kot sem že rekel, so 1685 že imeli sezidano cerkev s pokopališčem. Leta 1839 so cerkev povečali oziroma podaljšali. Za koliko je bila podaljšana,

se je še dolgo videlo, ker so bili vidni vogelni kamni, ki so danes prekriti z malto. Leta 1855 so dogradili zakristijo, leta 1868 so zgradili nov zvonik in zadnja leta prejšnjega stoletja so zgradili novo pokopališče, ki so ga končali v začetku 1900. Pa si poglejmo še, kaj o začetkih bolj organiziranega šolanja na Barki hrani ljudski spomin. Z dokajšnjo gotovostjo zapišem, da se je to začelo že leta 1862. To sem povzel po svojem dedu po materi, po domače od Puhovih, ki nam je večkrat povedal, da je začel hoditi v šolo, ko je imel trinajst let, in to je bilo tega leta. V šolo je hodil samo eno leto in se v tem letu naučil dobro pisati in brati. Domnevam, da so v tem letu skušali vključiti v šolanje starejše otroke, ki prej šolanja niso bili deležni. Nepismenost je bila v tistih časih še velik problem. Ded je povedal, da se marsikateri njegovih vrstnikov v tem letu ni uspel naučiti te spretnosti, sam pa se je še dolgo ponašal s tem, da je znal dobro pisati in brati. Pouk se je začel pri Rejetovih, ki so imeli hišo nad našo (Kušmarjevo), na Mlačevem vrtu in delno na dvorišču. (Še pomnim, ko je kasneje ta hiša pogorele – leta 1911 ali 1912). Od Rejetovih se je pouk preselil k sosedovim - Dolnjim Kušmarjevim in se kasneje odvijal v farovžu. Šolanje je v začetku trajalo menda le štiri leta in se kasneje podaljšalo na pet let. V letih 1900–1901 so vaščani začeli graditi šolo. Leta 1902 se je pouk že selil v novo šolsko stavbo. Pri gradnji šole so vaščani sami, z rabotami, opravili vsa težaška dela, kot so bili izkopi, odvozi in privozi kamenja, »malavarjenje« pri zidavi. Dodali pa so tudi precejšen delež v denarju. Zato jih je okrajni glavar iz Sežane ob otvoritvi poslopja zelo pohvalil z besedami: »Dragi Barčani, ljudstvo izpod Balkana, ljudstvo za vse dobro vneto, naredili ste veliko delo, ki bo v korist vam in še vašim poznim rodovom.« (Povzeto po pripovedi moje matere.) V letu 1902 je torej že stekel pouk v novi šolski stavbi. Ta letnica je bila vpisana v šolski kroniki, ki pa so jo Italijani, ko so zasedli po 1. svetovni vojni naše kraje, z drugimi knjigami vred požgali. Tudi na šolski zastavi je bila ta letnica dobro vidna. S to zastavo smo v mojih otroških letih vsako jesen šli učenci v cerkev, saj se je pouk pričel s sveto mašo. Spomnim se, da smo si vsi želeli, da bi to zastavo nosili. Ta čast je po učiteljevem izboru doletela najmočnejšega in istočasno najbolj pridnega med nami. Po rokopisu priredila Cvetka Skok

Še ne dolgo nazaj v preteklosti se je druga najnižje ležeča vas v naši krajevni skupnosti Senožeče, to je vas Senadole, imenovala »SINADOLE«. Pobrskal sem malo in našel nekaj zapisov, v katerih je bilo ime vasi vedno omenjeno v tej obliki. Po sklepu »dovoljene začasne sodne vdelitve v kronovini Kranjski« z dne 26. julija 1849 je vas Senadole kot »katastrska srenja Sinadole« spadala v »14. C. k. okrajni sod Senožeče«. V Ljubljanskih nemških novicah so leta 1850 poročali o srčnem obnašanju vrlih Senadolcev. Kantonski služabnik Jožef Gulin ter pet mož iz vasi »Sinadole« Martin Ferfila, Šimen Vitez, Janez Tomažič, France Molk in Mihael Gerželj so v snežnem metežu cesarjevemu kraljevemu majorju gospodu Molnarju, njegovi gospe in dvema otrokoma rešili življenje. S tem so si prislužili posebno pohvalo in zahvalo. Jožef Gulin je tako dobil sto goldinarjev, ostali kmetje pa vsak po 10 goldinarjev nagrade. 10 goldinarjev je dobil tudi Matevž Ferfila, oštir na Gabrku, ki je Molnarjevo družino prijazno vzel pod streho in jim postregel. »Odbor družbe kmetijske« je leta 1876 na prošnjo po finančni pomoči odgovoril: »Ker je občina Sinadole prejela že 50 gld. za napravo kali, se jej odgovori, da ostalih 50 gld. brž prejme, ko bode dokazano, da je vodnjak dodelan.« Po ljudskem štetju leta 1880 premore vas »Sinadole«: 6 konj, 0 mul, mezgov ali oslov, 102 goveda, 1 kozo, 118 ovc, 17 prašičev in 13 čebeljih panjev. V noči iz 11. na 12. januar leta 1883 je na »Sinadolskem« Gabrku ob tržaški cesti, ki vodi v Senadole »pri bajti« kmet Tone Pijeca zmrznil. Vračal se je iz Trsta, kamor je peljal trame. Kakih 400 metrov od vasi je moral umreti. Vola in voz so našli zjutraj na cesti, gospodarja pa nekaj metrov vstran ležečega na tleh v otrplem stanju. Zapustil je več nepreskrbljenih otrok. Gabrk vsako leto zahteva svojo žrtev. Zanimivo pri tem je bilo, da so se ponesrečili večinoma domačini,

ki so se preveč zanašali na prirojeno žilavost in se premalo zavarovali pred uničujočo močjo burje. 1894. leta so v delovnih akcijah pogozdovanja Krasa, na katerih je sodelovalo skupaj 1200 mož, žensk, mladeničev in deklic, sodelovali tudi domačini vasi »Sinadole« na hribu nad Senadolami. Sadili so bore. 1901. leta je strela v Sinadoleh pri Senožečah ubila štiri delavce, tri pa je omamila, a tako, da bo težko kateri izmed njih okreval. Delavci, hoteč se obvarovati dežja, so vzemši kose seboj, iskali zavetja pod nekim hrastom, a trajalo ni dolgo in strela je udarila v tisti hrast. Večina ponesrečencev je bila oženjena. 20. januarja 1904. leta se je ponesrečil v Senožečah 77-letni župnik gospod Ignacij Okorn. »Peljal se je k pogrebu nekega utonelega dečka v Sinadole. Med potjo se je splašil konj, župnik je padel iz voza in se tako težko poškodoval na glavi, da je brezavesten obležal.« V Senožečah je Nace kot župnik služboval med leti 1872–1907. Februarja meseca leta 1906 so v glasilu političnega in gospodarskega društva za Notranjsko v Postojni objavili naslednji statistični izkaz za vas »Sinadole«: Vas obsega 501 hektar zemljišč, v vasi je 85 moških in 72 žensk, 12 konjev, 112 govedi, 30 hiš in vas leži na nadmorski višini 478 metrov. Marca meseca 1910 poročajo, da so se v vasi »Sinadole« vršile »občinske volitve brez vsakega hrupa. Hišnih številk v občini je 31, volivcev pa okrog 50. Za župana je zopet soglasno izvoljen pošten in veren mož J. Povh. Vsa občina mu brezpogojno zaupa. Telesno zdravje in krščansko poštenost njegovo izpričuje dejstvo, da v njegovi hiši bivajo skupaj tri družine: očetova, sinova in vnukova v najlepši slogi in zastopnosti. Kaj že obljublja četrta božja zapoved? Dolgo in srečno življenje! To voščimo tudi mi gospodu županu ob zopetni izvolitvi,« so še napisali.

15. julija 1911. leta je v vasi od 5. do 7. ure popoldne tolkla toča, ki je vso vas razbila. »Prej tako krasno žito je sedaj vse po tleh. Toča je padala debela kot orehi, vmes z dežjem. Večjega siromaka ni, kakor je sedaj naš ubogi kmet. Tudi lansko leto je nas toča obiskala, ali ne tako, kakor letos. Potrebni smo pomoči,« so napisali vaščani. 26. julija istega leta je potem državni poslanec Gregorin v poslanski zbornici vložil nujen predlog za podporo vasi »Sinadole« v davčni občini Štorje zaradi poškodovanja s točo. 12. oktobra 1912. leta je senožeška okrajna sodnija izdala naslednji dražbeni oklic na javno dražbo, dne 14. novembra 1912, ob 11. uri dopoldne za zemljišča vl. št. 1, 24, 34, 35, 36, 125, 157, 153, 144, 141, 151, 138, 149 v katastrski občini »Sinadole«. Na dražbo so dali kmetijo s hišno št. 24 in 15 v »Sinadolah«, z gospodarskimi poslopji in solastninskimi pravicami njiv, travnikov, gozda, vrta, pašnikov in puščave. Cenilna vrednost prve kmetije je znašala 16.127 K 58 h, druge pa 22.098 K 30 h. V slovenskem časopisju je med prvo svetovno vojno marca meseca 1915. leta omenjena smrt vojaka iz »Sinadol«, Gerželj Jožefa iz 11. stotnije 97. pešpolka, letnik 1891, umrl naj bi med 18. in 31. oktobrom 1914. leta. V času med 1. svetovno vojno so k boljši opremljenosti čet pripomogla tudi t. i. vojna posojila, ki so jih podpisovali v zaledju vojne. Prispevali so ljudje z vsemi sredstvi, da se pribori zmagoslavni mir ter tem bolj približa konec vojske in mir. Tako je bilo tudi v vasi »Sinadole« 1916. leta podpisano vojno posojilo v znesku 5.000 Kron. Občina Senožeče je imela na dan 31. 12. 1921 1634 prebivalcev. Od tega 1580 Slovencev, 25 Italijanov in 4 Furlane, ostalo so bili tuji državljani. Za primerjavo, občina Sežana je imela takrat 1655 prebivalcev. 14. 10. 1926 pa je bila tudi občina »Sinadole« združena z občinami Dolenja vas, Laže in Senožeče v eno samo občino s sedežem v Senožečah. Andrej Škapin

33


“Kaj res, tudi to je invazivka?” je pogost vzklik na predavanjih o eksotičnih rastlinah iz Azije ali Amerike, ki so se iz vrtnega okrasa spremenile v hudo nadlogo. Pred leti smo še mislili, da niso naš problem. Poslušali smo o rododendronu, ki dela težave na Škotskem. Pred 250 leti so ga za barvno poživitev vrtov prinesli v Anglijo, nato je ušel v naravo. Zdaj pa so druge vrste že na našem pragu – delajo težave na vrtu, silijo iz razpok na asfaltu, kvarijo urejen videz mestnih zelenic. Strokovnjaki jih imenujejo invazivne tujerodne vrste rastlin ali na kratko invazivke. Dr. Nejc Jogan, eden vodilnih slovenskih strokovnjakov s tega področja, pravi, da je pri nas zagotovo že kakšnih 30 vrst rastlin takih, da se v naravi uničujoče širijo. Dodatnih nekaj deset pa jih je problematičnih na manjših območjih. Od kod so se vzele? Vzrok za njihovo širitev je človek. K nam se niso razširile po naravni poti, temveč smo jih iz njihove domovine k nam zanesli ljudje. Večino smo naselili zato, ker so lepe, torej kot okrasne rastline za vrtove in parke, nekatere smo zanesli pomotoma in nevede. Ljudje ustvarimo tudi razmere, ki nato olajšajo širitev invazivk. V naseljih kopljemo ter prevažamo zemljo in pesek sem in tja, se lotimo gradnje in nato pustimo gradbišče samevati nekaj let. Prav na teh zemljiščih, kjer smo odstranili prvotno rastlinje in tla razgalili, najdejo invazivne rastline sijajno mesto za bohotno rast. V tem prekašajo vse naše rastline: spomladi so bolj zgodnje, hitreje rastejo, bolj uspešno se množijo. Zgodba se konča z gostimi sestoji invazivnih vrst, kjer ne raste domala nič drugega. Težav ne delajo le naši naravi, temveč tudi ljudem. Povzročajo namreč gospodarsko škodo, nekatere so vzrok zdravstvenih težav. Zaradi njih so rečni bregovi manj trdni in jih ob visokih vodah deroča voda razdira. Na zelenih pasovih ob cestah ne zadošča košnja dvakrat letno, temveč je za urejen videz treba kositi večkrat. Vzdrževanje javnih tlakovanih površin, zelenic in parkov ter nabrežij rek in potokov tako postaja vse dražje. Poškodujejo lahko kanalizacijske cevi. Žal se problema večinoma zavemo šele takrat, ko je za ukrepanje običajno že zelo pozno. Kaj lahko naredimo? V trgovinah z okrasnimi rastlinami se pozanimajmo, ali izbrana rastlina sodi med invazivne. Če se je na našem vrtu ali dvorišču katera od invazivnih vrst že pojavila, se je ne lotimo

obvestila

Foto: PETER ŠKOBERNE

obvestila

Foto: Nejc Jogan

34

Zlata rozga se vse bolj širi, zlasti ob cestah in železnicah, na opuščenih njivah ter po gozdnih robovih in bregovih voda.

na vrat na nos, da ne naredimo več škode kot koristi. Poučimo se, kako se raznaša – pri nekaterih se odrezane veje ponovno ukoreninijo, zato jih moramo sežgati ali zmleti. Če jih kosimo ob napačnem času, se še bolj razraščajo. Nekatere tvorijo semena, čeprav so že pokošene, zato jih ne odlagajmo na kompost in ne puščajmo na travniku. Preberimo si tudi, ali je odstranjevanje rastline zdravju škodljivo. Informacije so zbrane na spletni strani Ministrstva za okolje in prostor www.mop. gov.si/si/delovna_podrocja/narava/ invazivne_tujerodne_vrste_rastlin_ in_zivali ali na strani Zavoda Symbiosis www.tujerodne-vrste.info. Ambrozija – inšpektorji so lani še opozarjali Prva rastlina, katere odstranjevanje nam v Sloveniji nalaga predpis, je pelinolistna ambrozija. Je namreč močno alergena in povzroča škodo tudi v kmetijstvu. Zato smo jo dolžni odstranjevati po vsej Sloveniji. Imetnikom zemljišč, na katerih se pojavi ambrozija, predpis nalaga dve nalogi: ambrozijo morajo odstraniti – in to na lastne stroške - in nato do konca septembra opazovati, ali se ni rastlina ponovno pojavila. Inšpektorat RS za kmetijstvo, gozdarstvo in hrano je lani, v prvem letu veljavnosti predpisa, prejel 125 prijav navzočnosti ambrozije. Največ prijav so prejeli zaradi navzočnosti na njivah, zapuščenih gradbenih jamah in avtocestah, regionalnih in lokalnih cestah. Regijsko je bilo prijav največ v Prekmurju.

Pelinolistna ambrozija ima alergen pelod, zato je zdravju škodljiva. Najpogosteje jo najdemo na nasipih ob cestah in železniških tirih. Otroci naj je ne odstranjujejo

Fitosanitarni inšpektor je na podlagi prijave opravil ogled lokacije in zapisniško ugotovil navzočnost ali nenavzočnost ambrozije. Ker vsi prijavljeni imetniki zemljišč v letu 2010 še niso bili seznanjeni s predpisom, je inšpektor imetnika seznanil z zahtevami. Te zahteve so zbrane v zgibanki, ki jo je pripravila Fitosanitarna uprava RS. Inšpektor je imetnika tudi naučil prepoznati ambrozijo in izrekel opozorilo zaradi nepravilnosti ter določil rok za njihovo odpravo. Imetniki so ambrozijo nato najpogosteje mehansko odstranili: ruvali, kosili in mulčili. Če imetnik kljub opozorilu v predpisanem roku ni odstranil ambrozije, mu je predpisane ukrepe inšpektor naložil z odločbo. Tak primer je bil le eden. Inšpektorji opozarjajo, da je nadzor posebej problematičen v gradbenih jamah. Opažajo, da se ambrozija širi s semenom kmetijskih rastlin, ptiči, vetrovi, premiki zemlje ter zrnjem in krmo. Ambrozija zaide tudi v mešanice za ptičjo hrano, zato so jo inšpektorji našli tudi pod ptičjimi krmilnicami. Premiki zemlje, zlasti ob novih gradnjah in ob urejanju cest, so pomemben vzrok širjenja mnogih invazivnih vrst. V prihodnji številki ČaSOSpisa bomo podrobneje predstavili dve, ki sta še posebej trdovratni in težave delata številnim občinskim komunalnim službam po Sloveniji: japonski dresnik in veliki pajesen. Mag. Breda Ogorelec

Ministrstvo za okolje in prostor

Občina Divača je avgusta 2010 pristopila k zamenjavi oziroma modernizaciji javne razsvetljave na občinskih cestah. Posodobitev je izvedlo podjetje Javna razsvetljava d. d., ki je hkrati koncesionar vzdrževanja razsvetljave. Uredba o mejnih vrednostih svetlobnega onesnaževanja okolja zavezuje lastnika razsvetljave, da do konca leta 2016 uredi področje javne razsvetljave v skladu z zakonodajo. Uredba je bila sprejeta, da bi zmanjšali škodljivo delovanje svetlobe na naravo, škodljive učinke na zdravje ljudi zaradi osvetljevanja bivalnih prostorov, zmanjšali porabo električne energije, motečo osvetljenost zaradi neustrezno zasenčenih svetilk. Uredba zagotavlja varstvo ljudi pred bleščanjem, omogoča astronomska opazovanja in varstvo pred sijem neba in viri svetlobe, ki povzročajo svetlobno onesnaževanje. V praksi to pomeni prilagoditev javne razsvetljave novim svetlobno-tehničnim parametrom in zagotavljanje energijske varčnosti. Predvidena je uporaba popolnoma zasenčenih svetilk z ustrezno montažo. Svetenje nad vodoravnico je eden glavnih vzrokov svetlobnega onesnaženja. Zasenčene svetilke bleščijo manj in s tem izboljšujejo varnost v cestnem prometu ter povečujejo vidljivost. Zahteva Uredbe o energijski varčno-

sti nalaga občini in upravljavcu javne razsvetljave skrb za racionalnejšo rabo energije. Osvetljevalo naj bi se tam, kjer je potrebno, v količini, ki je potrebna in v tistem času, ko svetlobo potrebujemo. Sredi noči, ko je prometa najmanj, se nivoji osvetljenosti znižajo. Posodobitev in s tem zamenjava neustreznih svetilk je bila končana oktobra 2010. Skupno je bilo zamenjanih 512 svetilk in obnovljenih 70. Zamenjane in obnovljene svetilke so opremljene s samonastavljivimi predstikalnimi napravami, s katerimi v nočnem času znižamo nivo osvetljenosti. Obstoječe reflektorje v Divači (spomenik), Vareje (spomenik), Senožeče (cerkev), Škocjan (cerkev) in Gradišče (cerkev) bomo zamenjali s sodobnimi in varčnimi LEDreflektorji. Klasičen reflektor moči 250 W zamenjamo z novim reflektorjem v LED-tehnologiji moči 10 W. Dela nadaljujemo z zamenjavo in posodobitvijo električnih razdelilnih krmilnih omaric javne razsvetljave. Na obstoječih električnih vodih opravljamo električne meritve in s tem preverjamo ustreznost električnih inštalacij. Na podlagi rezultatov meritev svetlosti in osvetljenosti s svetlobno tehničnimi izračuni določamo optimalno višino svetilk. Posodobitev razsvetljave smo zaključili v mesecu aprilu 2011.

Priključno moč razsvetljave smo zmanjšali iz 103.3 KW na 52.071 kW ter tako letno porabo električne energije za razsvetljavo zmanjšali iz 553.000 kWh/ leto na 224.940,28 kWh/leto. Z uporabo predstikalnih naprav s funkcijo zatemnitve v nočnem času se poraba električne energije še dodatno zmanjša za 10 %. Novoletno okrasitev smo v okviru koncesijskih obveznosti opravili brezplačno. Uporabili smo 2800 m svetlobnih girland v različnih barvah, 30 snežink in tri napise. Vse uporabljene svetlobne cevi in girlande so bile v LED-tehnologiji, zaradi česar je bilo povečanje električne energije minimalno. V preteklem letu smo za izboljšanje svetlobnih razmer v športnem parku Divača dodatno postavili dva 12-metrska kandelabra s štirimi reflektorji in položili ter uredili dovodne kable. Za celotno območje občine Divača smo izdelali kataster javne razsvetljave. Sestavljajo ga podatki o lokacijah, nazivu in tehničnih lastnostih svetilk, potekih vodov in podatkih o električnih razdelilnih krmilnih omaricah javne razsvetljave, podatki o lastništvu … Javnost želimo tudi obvestiti o možnosti javljanje napak na javni razsvetljavi preko spleta na naslovu http://www.jrl.si Vpisi se med delavniki pregledujejo dnevno. Odprava enostavnih napak se izvede v nekaj dneh, redkeje v daljšem časovnem zamiku, za kar je vedno vzrok večja okvara na razvodnih kabelskih linijah.

BIO ODPADKI

Vse občane naprošamo, da spoštujejo navodila za odlaganje bio odpadkov v rjavi zabojnik na ekološkem otoku. Iz bioplinarne, kamor odvažamo vse zbrane biološke odpadke, smo prejeli kritike nad vsebino teh odpadkov, saj med biološkimi odpadki velikokrat najdemo tudi plastenke, pločevinke, mešane komunalne odpadke …, kar pa ne sodi med biološke odpadke. V zadnjem času je bila še posebej slaba vsebina zabojnikov za bio odpadke na ekoloških otokih. Še vedno je tudi kar nekaj odpadkov odloženih v plastičnih vrečkah, zato ponovno naprošamo, da odpadke odlagate v biološko razgradljivih

vrečkah, papirnatih vrečkah ali pa jih stresete v zabojnik brez vrečke.

KONTROLE ODPADKOV

Vse občane obveščamo, da pri odvozu ostanka komunalnih odpadkov izvajamo naključne kontrole vsebine zabojnikov. Kontrole odpadkov izvajamo v skladu z Občinskim odlokom o izvajanju gospodarskih javnih služb ravnanja

35


36

obvestila

obvestila Turistično društvo Škocjan in Javni sklad RS za kulturne dejavnosti – Območna izpostava Sežana

Program:

petek, 24. junij 2011: pevski zbori kresni noči in počastitev državnega praznika - dan državnosti, petek, 1. julij 2011: gledališka igra – komedija VESELO GOD GODUJEMO, KETŠD Alojzij Mihelčič Harije, petek, 8. julij 2011: gledališka igra – komedija KOMANDIRJEV TIČ, KD gledališka skupina Dekani, petek, 15. julij 2011: gledališka igra – komedija TAKI SMO, TAKI STE, KŠD Šator Štorje – Kraški komedijanti. Več o festivalu lahko spremljate na www.td-skocjan.si. Dodatne informacije: turisticno.drustvo.skocjan@gmail.com ali 041 811 634.

z odpadki, ki pravi, da najprej kontrolo izvedejo izvajalci javne službe (KSP d. d. Sežana). Ugotovljene nepravilnosti označimo z obvestilom na zabojniku za odpadke. Če se nepravilnosti ob ponovni kontroli ponovijo, pa takega kontejnerja ne smemo izprazniti in moramo o tem obvestiti Medobčinski inšpektorat in redarstvo, ki nam na stroške povzročitelja lahko odredi praznjenje in sortiranje odpadkov iz takega zabojnika. Kontrole izvajamo, da bi opozorili na nepravilno odlaganje odpadkov, saj želimo s tem doseči čim boljšo ozaveščenost in boljše rezultate ločenega zbiranja ter čim manjše količine odpadkov, ki se jih odloži na odlagališče. Komunalno stanovanjsko podjetje d. d. Sežana

Oddam 4 mlade mucke, 2 samčka in 2 samički. So prikupni in nagajivi in radi v družbi. Navajeni so na mačji WC. Za več informacij pokličite 040/758-346 (Nuša). Lahko jih tudi pripeljemo.

Vpišem se v baletno šolo Društva ljubiteljev baletne umetnosti Divača, ki poskrbi, da se na zdrav in prijeten način spoznavam s čarobnim svetom baleta. Nastopim na pravem odru in od gledalcev dobim velik aplavz za vse, kar sem se pod vodstvom baletne učiteljice naučila. Tudi če ne postanem profesionalna plesalka, si z baletnimi vajami razvijam zdravo držo in usklajeno gibanje. KDO SE LAHKO VPIŠE V BALETNO ŠOLO? V naši šoli je dobrodošel vsak otrok, ne glede na velikost in postavo, pomembno je, da uživa v gibanju - za ostalo pa poskrbimo mi. BALET ZA ZDRAVO IN RAZGIBANO OTROŠTVO Za zdrav razvoj svojega otroka lahko z vpisom v baletno šolo storite veliko. Balet pomaga pri težavah s hrbtenico, koordinaciji gibanja in drugih neprijetnostih. Zdravo razgibavanje prepreči razvoj težav tudi v prihodnje in pozitivno vpliva na splošno dobro počutje.

Spoštovani občani, drage občanke občine Divača! Iskrene čestitke ob prazniku slovenske državnosti in 20. obletnici uresničitve tisočletnih sanj Slovencev. OO SDS DIVAČA

KAKO POTEKA POUK V BALETNI ŠOLI DLBU Ob sproščenem ozračju in baletnih igrah spoznavamo prve baletne korake, pozicije in drže, ki so prilagojene starosti otrok, to znanje pa z leti tudi ustrezno nadgrajujemo. Vsako leto dobijo otroci ob zaključku šolskega leta priznanje za udeležbo, otroci od 9. leta dalje pa lahko opravljajo tudi državni izpit, za katerega se ustrezno pripravljajo že med šolskim letom in s katerim se prizna izobrazba na nižji baletni šoli. Kdor želi, lahko nadaljuje plesno pot na Konservatoriju za glasbo in balet. Pouk baleta poteka v sodobno in primerno opremljeni baletni dvorani z garderobo in WC-jem. Otroke iz vrtca prevzame baletna učiteljica ob 15.15 in skupaj odidejo v baletno dvorano. Pouk traja do 16.15, ko jih pridejo iskat starši. Članarina za enega otroka znaša 25 EUR, pri vpisu dveh pa je članarina za drugega otroka 20 EUR. NAŠA DRUŽENJA Ob šoli in vajah ne manjka tudi druženja z vrstniki, decembra pa nas obišče Božiček, junija imamo zaključni piknik, septembra gremo v Aqualuno v Podčetrtek, med letom pa organiziramo ogled predstav najboljših baletnih ansamblov.

NASTOPI Društvo skrbi tudi zato, da se krepi samozavest in samopodoba naših učencev z nastopi pred številnim občinstvom, kjer ima otrok priložnost razvijati veščino javnega nastopanja, ki mu bo ostala in koristila vse življenje. Baletna šola DLBU Divača deluje že 10 let, v tem času pa se lahko pohvali z razgibano baletno dejavnostjo, uspešnimi učenci in zadovoljnimi člani. Na dodatna vprašanja vam z veseljem odgovori učiteljica baleta Alena Medič (tel. 041 842 032).

STECIMO KAM, STECIMO V SVET SANJ, PRAV ZA VSE JE PROSTOR NEKJE, PRIJATELJI VSI, NOBENIH SKRBI, SREČA IN MI! Da boste lažje načrtovali družinske in vaše počitniške dni, vam sporočamo termine letovanj za otroke in mladostnike »Poletje 2011«, ki smo jih za vas pripravili člani Medobčinskega društva prijateljev mladine Sežana:

5–DNEVNO LETOVANJE V KRANJSKI GORI za predšolske otroke vseh enot Vrtca Sežana, ki letos vstopajo v osnovno šolo:

od 17. 6. do 21. 6. - R  azvojni oddelek, Sežana (srčki), Tomaj, Dutovlje, Komen, Štanjel, Povir od 21. 6. do 25. 6. – Senožeče, Hrpelje, Materija Divača, Lokev od 25. 6.do 29. 6. – Sežana (rožice), Sežana (pikapolonice)

7–DNEVNO LETOVANJE ZA OTROKE od 1. do 5. razreda v Otroškem centru Pacug pri Strunjanu od 21. 7. do 28. 7. in od 21. 8. do 28. 8. 2011.

7–DNEVNO LETOVANJE ZA MLADOSTNIKE od 6. razreda dalje v Materadi pri Poreču - od 5. 8. do 12. 8. 2011.

V VSEH 7-DNEVNIH TERMINIH JE MOŽNO UVELJAVLJATI ZDRAVSTVENI REGRES ZAVODA ZZZS ZA LETOVANJE OTROK IN MLADOSTNIKOV, KI SO BILI MED ŠOLSKIM LETOM VEČKRAT BOLNI ALI IMAJO POGOSTNE ZDRAVSTVENE TEŽAVE. V PRIMERU DRUGIH RAZLOGOV ALI POTREB PO UVELJAVLJANJU FINANČNIH OLAJŠAV STARŠE PROSIMO, DA SE OSEBNO ZGLASITE NA DRUŠTVU IN NAM POSREDUJETE PISNE PROŠNJE ZA CENEJŠE OBLIKE LETOVANJA.

POLETNO POČITNIŠKO VARSTVO od 27. 6. do 31. 8. 2011 V času poletnih počitnic bomo v sodelovanju z osnovnimi šolami organizirali počitniško varstvo. V primeru, da starši potrebujete celodnevno varstvo za svoje otroke v času poletnih počitnic, vas vabimo, da nas o tem čim prej obvestite, da bomo lahko pravočasno zagotovili zadostno število vzgojiteljev za izvajanje programa.

POSTANI ČAROBNA BALETKA TUDI TI!

Informacije o vseh programih dobite na sedežu Medobčinskega društva prijateljev mladine Sežana ali na tel. 05 7341486. Ana Pangos

Medobčinsko društvo prijateljev mladine Sežana

37


38

veseli

dogodki

Srečanje prve generacije, ki je junija 1961 končala šolanje v osemletki v Divači

V petek, 10. junija, smo se zbrali pred staro šolo, kjer nas je razredničarka Magda Čad preštela in ugotovila, da nas je od 27 učencev prisotnih 20. Program srečanja je bil sestavljen protokolarno, tako da smo najprej obiskali novo šolo dr. Bogomirja Magajne. Sprejeli sta nas ravnateljica gospa Damijana Gustinčič in pomočnica ravnateljice gospa Nives Skuk. Doživeli smo topel in prijazen sprejem, nakar nam je gospa ravnateljica predstavila divaško devetletko. Sledil je ogled šole in obisk v učilnici za tuje jezike. Prisostvovali smo učni uri angleščine in jo spremljali v živo. Sodobne učne metode, vrhunska pedagoška metoda, s pomočjo informacijsko komunikacijske tehnologije, nas je prevzela. Nehote smo se z mislimi vrnili 50 let nazaj in se spomnili na naše papagajsko učenje tujega jezika. Gospa profesorica angleškega jezika je pokazala, da je

vrhunski pedagog, ki zna na pravi način učencem pokazati, da je učenje tujega jezika koristno, zabavno in zanimivo. Sledil je ogled Škrateljnove domačije. Sošolci in sošolke so bili zelo prijetno presenečeni, ko so se znašli na urejenem dvorišču in namesto podrtij gospodarskih poslopij videli nov kompleks muzeja. Ob kipu Ite Rine nam je divaški župan Drago Božac izrekel dobrošlico in skupaj z nami nazdravil našemu jubileju. Ob strokovnem vodenju Anje Zadnik, ki je zadolžena, da pripravi vse za otvoritev muzeja, smo si ogledali staro hišo in spominski muzej Ite Rine. Vsi udeleženci srečanja, ki niso bili v Divači kar nekaj desetletij, so bili nad videnim izredno zadovoljni in prijetno presenečeni, da se je v Divači le nekaj premaknilo na bolje. Uradnemu delu je sledilo popoldansko druženje v hotelu Malovec. Obujanje spominov na šolske dni, pesmi ob spremljavi harmonike iz

prtljažnika avtomobila Vlada Grebla so naše prijetno druženje raztegnile do večera. Dobro razpoloženi smo se razšli s pesmijo Lepo je v naši domovini biti mlad. V imenu vseh, naše zlate generacije, ki smo desetega junija doživeli čudovit in nepozaben dan v Divači, se posebej zahvaljujem županu, gospodu Dragu Božacu, tajnici Tatjani in strokovni delavki Anji Zadnik. Posebna zahvala gre ravnateljici šole dr. Bogomirja Magajne Damijani Gustinčič in pomočnici ravnateljice Nives Skuk za lep in nepozaben sprejem in organizacijo pri obisku v šoli. Osebju hotela Malovec in mlademu vodji Blažu pa za vse, kar so nam vrhunsko pripravili. Razšli smo se z mislimi: Kje prijatelji so leta sladka? Zdaj vemo, kako bila so kratka.

V sredo, 8. junija, je Anton Planinc (Tonče Šiminov iz Dolnjih Vrem – Špil) praznoval svoj lep življenjski jubilej – 90 let. Z bojaznijo in napetostjo je čakal na ta dan, o katerem ni želel govoriti, potihoma pa le pričakoval, da se bo kaj zgodilo. Spremljal je priprave na praznovanje, vendar smo se odločili, da mu povabljencev ne oznanimo. Ob 18. uri se je v Dekanih, kjer že šesto leto živi pri hčerki, zbrala njegova najljubša družba. Presenečen in rahlo zbegan je pred seboj zagledal Vremce, njegove najdražje Šiminove ter dolgoletno sosedo Silvo s sinom in snaho. Srečanje je bilo ganljivo in najdragocenejše darilo za rojstni dan. Pridružili so se še drugi hišni prijatelji iz Dekanov, Kopra in Škofij, ki jih je oče v vseh letih, ko je še prihajal na obiske v Dekane, spoznal, jih ceni in spoštuje. Čestitkam in nazdravljanju ni bilo konca. Posebno čestitko v imenu župana občine Divača mu je prenesla Tatjana Cerkvenik, v imenu krajevne skupnosti Vreme pa mu je čestital Robert Magajna.

Zabava petintridesetih prisotnih se je nadaljevala do poznih nočnih ur. Bilo je smeha, petja, pa tudi podplati so nas zasrbeli, ko je Robert neutrudno raztezal meh harmonike. Vse je potekalo spontano, veselo, sproščeno, vsi, vključno z očetom, smo bili s praznovanjem zadovoljni in ob druženju več generacij tudi za marsikaj bogatejši.

Vsem, ki ste se spomnili očeta, mu čestitali, mu namenili toplo besedo, in vsem, ki ste bili ta večer z nami, se najtopleje zahvaljujem v svojem imenu in v imenu očeta Tončeta. Magda Fonda

ALOJZ MAHORČIČ

Za organizacijski odbor


veseli

občinski praznik

dogodki

24. 2. 2011 se je staršema Petri in Vinku Raimondiju iz Senožeč rodila hčerka Špela. Ob rojstvu je tehtala 3080 g in merila 50 cm. Sestrice je vesela tudi Danijela

V nedeljo, 15. maja, je bilo pri Maticovih v Danah pri Divači veselo. Zofija Grandič je v krogu svojih najbližjih praznovala 90. rojstni dan. Ob tej priliki sta jo med ostalimi obiskala tudi Alojzij Mahorčič in Tatjana Cerkvenik, ki sta ji voščila v imenu občine Divača. Vsi, ki imamo Zofko radi, ji želimo veliko sreče, zdravja in zadovoljstva. Mojca Grandič

Ana Sluga, rojena 19. junija 1921 v Gornjih Vremah kot četrta izmed osmih otrok, je svojo mladost preživela v Vremski dolini, leta 1948 se je poročila in od takrat živi v Dolenji vasi Kot pomožna varuška se je najprej zaposlila v vrtcu v Senožečah, po končani vzgojiteljski šoli pa je službovala kot vzgojiteljica v Pivki in pozneje tudi v Postojni. Po upokojitvi je še vedno varovala naše otroke na svojem domu. Do otrok je imela vedno pozitiven odnos in zato so jo in jo še danes spoštujejo.

ZAHVALA!

ČESTITKA

Čestitamo pasji inštruktorici Manji Žiberna in psički novofundlandki INK iz Divače za opravljen izpit mednarodno priznane italijanske šole za reševalne pse SICS. Postali sta prvi slovenski K9-par za reševanje iz vode! Člani in simpatizerji Kluba ljubiteljev psov Divača

Krajevna skupnost Senožeče se zahvaljuje podjetju Hortikultura d. o. o. in Robertu Rogiču za ureditev zelenic in okrasitev vasi v krajevni skupnosti. Alenka Dovgan Štrucl KS Senožeče

Čisto prava štorklja je pred največjo luno v zadnjem času poletela čez naše kraje in nam 20. marca v Postojni prinesla 56 cm dolgega in 3685 g težkega Erazma, ki se je čez slab teden z Matejo in Gorazdom odpeljal v Laže.

Ob visokem jubileju smo ji voščili predstavniki občine Divača, krajevne skupnosti Senožeče in mešani pevski zbor iz Senožeč. Želimo ji, da bi v vasi še naprej ohranjala vedrino in nam dajala pogum in vzgled. Teti Ani se v imenu vaščanov zahvaljujem za vse, kar je storila za nas. Alenka Dovgan Štrucl

Foto : jaka babnik

40

8. julija 2011 odpira vrata težko pričakovani Muzej slovenskih filmskih igralcev v Divači, novo kulturno središče občine Divača. Lansko leto so bile razvaline nekdanjih gospodarskih poslopij Škrateljnove domačije in njihova okolica v celoti prenovljene in julija 2010 je prireditev Poklon Lojzetu Rozmanu potekala na prenovljenem borjaču, film Ne joči, Peter pa smo si lahko ogledali v novem letnem kinu muzeja. Letošnje leto pa prenovljena domačija dobiva tudi svojo novo vsebino. V nadstropju Škrateljnove hiše si bo še vedno moč ogledati stalno razstavo, posvečeno filmski igralki Iti Rini, rojeni kot Ida Kravanja leta 1907 v Divači. Razstava je na ogled že od leta 1998, na njej pa si obiskovalci lahko ogledajo muzejsko gradivo, ki prikazuje življenjsko in poklicno pot divaške filmske zvezde. V pritličju hiše, kjer je nekoč deloval in razstavljal divaški umetnik Viktor Frank, bodo sedaj prostori informacijske pisarne celotnega kompleksa muzeja s trgovinico ter prostori nastajajočega Razvojnega centra Divača. Osrednjo točko prenovljene domačije predstavlja nova stalna razstava, postavljena v največjem poslopju kompleksa, nekdanji štali. Razstava je posvečena slovenskih filmskim igralcem in igralkam, zvezdam domačega filma. Ideja o njeni postavitvi se je porodila že ob prenovi Škrateljnove hiše in postavitvi razstave o Iti Rini, letos pa bo končno

dočakala luč sveta. Njen pobudnik, Silvan Furlan, bo na letošnji slavnostni seji občinskega sveta občine Divača prvi posthumno imenovan za častnega občana. Razstava je zasnovana po sodobnih muzeoloških načelih in bo obiskovalcem z raznovrstnim muzejskim gradivom predstavila stvaritve domačih igralcev in igralk, proces nastajanja filmskih vlog, jih seznanila z igralci in igralkami, ki so se zapisali v zgodovino slovenskega filma. Razstava je bogata z video gradivom, obiskovalcem pa bo na voljo tudi multimedijska interaktivna miza, v kateri bodo našli biografije, filmografije, fotografije … znanih in manj znanih domačih filmskih igralcev. Razstava je postavljena v pritličju in nadstropju. Osrednji del muzejskega prostora zavzemajo portreti igralk in igralcev in podobe njihovih filmskih likov na projekcijskem platnu, ki se razprostirajo čez celotno višino muzejskega poslopja. V pritličju se bo obiskovalec lahko seznanil s postopkom nastajanja filmskega lika. Razstavljeni so predmeti in pripomočki, ki igralcem pomagajo, da njihov lik pred kamero oživi, pa tudi gradiva, ki pomagajo režiserjem pri delu z igralci. V nekdanji ledenici je postavljena maketa, ki predstavlja celotno filmsko ekipo, ki sodeluje pri snemanju filma, poleg nje pa je postavljena že omenjena interaktivna multimedijska projekcijska

miza, ki bo s svojo vsebino pritegnila radovedne obiskovalce. V nadstropju so razstavljena gradiva, ki prikazujejo »vloge« igralcev po končanem snemanju, saj so njihove podobe zaščitni znak filma, ter vrsta filmskih nagrad, ki so jih igralci prejeli za svoje igralske stvaritve. V nadstropju so nameščene tudi vitrine z zasloni, na katerih si bodo obiskovalci po izbiri lahko ogledali žive pripovedi igralcev in filmskih ustvarjalcev, ki v svojih razmišljanjih razkrivajo različne načine oblikovanja filmskih likov, spomine na snemanje filmov, odnose v filmski ekipi ter življenje s filmom po končanem snemanju. Poleg dveh razstavnih prostorov se v okviru Muzeja slovenskih filmskih igralcev nahaja tudi večnamenska dvorana, nekoč senik s skednjem, danes pa s sodobno tehnologijo opremljen prostor, namenjen raznim delavnicam, predavanjem, filmskim projekcijam, seminarjem, sejam in podobnim dogodkom, ki jih bo prirejal muzej oziroma Razvojni center Divača. Velika pridobitev, ki jo bo vesel marsikateri domačin, pa je letni kino, ki se razprostira ob dvorani in kjer si bodo prebivalci Divače in okoliških krajev v poletnih mesecih lahko ogledali svoje priljubljene igralce in igralke v soju lune in zvezd. Otvoritev muzeja bo v petek, 8. julija 2011, ob 19. uri in bo združena s tradicionalno prireditvijo Poklon, ki bo letos posvečen slovenski filmski igralki Majdi Potokar. Ob tej priložnosti bomo ob 22. uri zavrteli film Samorastniki v režiji Igorja Pretnarja in z Majdo Potokar v glavni vlogi. V torek, 12. julija 2011, ob 21. uri prihaja v goste mednarodni filmski festival Kino Otok – Isola Cinema s programom Kinobalon in projekcijo filma Prvi film. Magični dokumentarni film predstavi življenje otrok v Kurdistanu, na severu Iraka in njihovo prvo srečanje s filmom. Natančen program in urnik dogodkov v Muzeju slovenskih filmskih igralcev bomo objavljali na prenovljeni spletni strani muzeja (www.muzejdivaca.si), ki bo zaživela ob njegovi otvoritvi. Dobrodošli! Špela Čižman

41


42

občinski

Občinski praznik

praznik V soboto, 9. 7., na praznik občine Divača, bomo jamarji, člani jamarskega društva Gregor Žiberna Divača odprli vrata Divaške jame za obiskovalce. Vstop v jamo bo prost. Ob 9. uri se zberemo v Divači, na križišču pri Kamnoseštvu Ražem, in se pod strokovnim vodstvom in razlago gozdarskega inženirja Edija Drobnjaka sprehodimo po gozdni učni poti do vhoda v Divaško jamo. Po jami vas bomo vodili jamarji, člani jamarskega društva Gregor Žiberna. Ogledali si boste le del jame, v katerem je bila v zadnjih letih obnovljena steza, postavljena nova ograja in urejena električna razsvetljava. Veliko prostovoljnih ur smo jamarji vložili v čiščenje poti po jami, ki je bila v preteklosti zaradi nevednosti ponesrečeno posipana z lešem (ostaki zgorjenega premoga na parnih lokomotivah). Pot je sedaj na novo urejena in tlakovana z nedrsečim betonom. S pomočjo sredstev evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja smo po jami napeljali električno napeljavo in v soju električnih svetilk se je šele pokazala vsa lepota kapniških tvorb. Stalaktiti, stalagmiti, kapniški stebri, zavese so zasijali v čudovitih barvah. Veliko hodimo po svetu in občudujemo naravne lepote. A mnogi še niso videli lepotice pred domačim pragom, ki se lahko primerja tudi z mnogo večjimi in bolj znanimi turističnimi jamami po svetu. Vabimo vas na nepozabno doživetje v podzemlje Divaškega Krasa, na ogled lepot Divaške jame Borut Lozej

Pravljični svet kapnikov je v soju električnih svetilk zažarel v vsej svoji lepoti.

www.divaska-jama.info

PRAZNIK OBČINE DIVAČA 2011 Vabimo vas na 6. občinski praznik občine Divača, ki se bo odvijal od četrtka, 7. julija, do sobote, 9. julija, in v petek, 15. julija 2011.

P rogram prireditev

ČETRTEK, 7. 7. 2011: •»TAKO SO ŽIVELI NAŠI PREDNIKI ...« Pričetek

Prizorišče

19.30

Večnamenska dvorana Muzeja slovenskih filmskih igralcev (Škrateljnova domačija)

PREDAVANJE »STAROVERSKO IZROČILO« in PREDVAJANJE DOKUMENTARNEGA FILMA »OSVATINA«

Borjač Muzeja slovenskih filmskih igralcev, v primeru dežja v prostorih divaške osnovne šole

Komedija »PRIPRAVE NA FANTOVŠČINO« (TKŠD URBANŠČICA)

21.00

Dogodek

Opis dogodka Dokumentarni film o poganskem običaju sežiganja suhega drevesnega panja v čast Soncu je nastal na osnovi zapiskov Borisa Čoka iz Lokve, ki bo predstavil staroverska izročila naših prednikov, in po scenariju Jadrana Strleta. Sneman je bil tudi pod spodmolom Triglavca v Divači. Dramska sekcija TKŠD Urbanščica Vreme premierno predstavlja komedijo Draga Županca o treh prijateljih, ki četrtemu pripravljajo fantovščino.

PETEK, 8. 7. 2011: • »SLAVNOSTNA OTVORITEV MUZEJA SLOVENSKIH FILMSKIH IGRALCEV • PODELITEV OBČINSKIH PRIZNANJ« Pričetek

Prizorišče

Dogodek

Opis dogodka

10.00

»Na gričku« pri Zdravstvenem domu Divača

Otvoritvi novih parkov: »SONČEK« v naselju SI9 in ��NA GRIČKU« park z otroškimi igrali ob Zdravstvenem domu v Divači

S pomočjo evropskih sredstev je občina Divača uredila parka, ki so ju poimenovali otroci divaškega vrtca in ju bodo v krajšem kulturnem programu tudi slavnostno odprli.

Hotel Malovec

SLAVNOSTNA SEJA OBČINSKEGA SVETA OBČINE DIVAČA S PODELITVIJO PRIZNANJ OBČINE DIVAČA V LETU 2011 Slavnostna otvoritev Muzeja slovenskih filmskih igralcev in Poklon Majdi Potokar

Na slavnostno sejo, ki jo bo popestril Mladinski komorni orkester MIRARCO Tabor, vabljeni tudi vsi občani.

17.00 19.00

Muzej slovenskih filmskih igralcev (borjač Škrateljnove domačije)

19.00 - Slavnostna otvoritev s kulturnim programom 22.00 - Projekcija filma Samorastniki

SOBOTA, 9. 7. 2011: •»ŠPORTNO, ZABAVNO, KULTURNO …« Pričetek

Prizorišče

Dogodek

9.00

Balinišče za gostiščem Risnik

9.00

Zborno mesto pred Gostiščem Risnik, pohod v dolino Reke pod Škocjanom

9.00

Zborno mesto pri Kamnoseštvu Ražem, voden pohod do Divaške jame

»DRUŽENJE GENERACIJ« VODEN POHOD PO GOZDNI UČNI POTI OKROG UDORNICE RISNIK DO DIVAŠKE JAME

Travnik pri Divaški jami

»ZAKLAD DIVAŠKE JAME« OTROŠKE DELAVNICE MEDOBČINSKEGA DRUŠTVA PRIJATELJEV MLADINE SEŽANA (MDPM)

9.00 10.00

TRADICIONALNI BALINARSKI TURNIR BALINARSKEGA DRUŠTVA RISNIK DIVAČA »PO PASJE« POHOD K REKI S PASJIMI LJUBLJENCI ali brez in prikaz reševanja s psom iz vode (KLUB LJUBITELJEV PSOV DIVAČA).

Opis dogodka Kontaktna oseba: MATEJA OŽBOLT (040 980 606). Pohod poteka po poti Divača-Dolnje Ležeče-Gabrkdolina Reke, kjer sledi prikaz reševanja iz vode in nato povratek v Divačo. Psi morajo biti prijazni do drugih psov in ljudi ter obvezno na povodcih. Ob slabem vremenu pohod odpade. Prijave pohodnikov na matevljic@gmail.com do 8. 7. 2011. Pohod je namenjen vsem generacijam in poteka pod vodstvom gozdarja po gozdni učni poti okrog udornice Risnik z zaključkom pri Divaški jami, ki je na novo osvetljena. 10.00 - Brezplačen ogled Divaške jame v spremstvu jamarjev JD Gregor Žiberna Divača. Otroke lahko starši ob 9.00 pripeljete k Divaški jami, kjer bodo v spremstvu animatorjev MDPM-ja Sežana iskali skriti zaklad, ob 10h pa si lahko skupaj ogledate Divaško jamo.

43


občinski

44

praznik

Zborno mesto pred občinsko stavbo v Divači

»PRVI DIVAŠKI TEK« (ŠD HITRE NOGE, SENOŽEČE)

Nogometni stadion

Nogometni turnir in prireditev ob 30-letnici NK Železničar Divača

Osrednji prireditveni prostor pod šotorom na igrišču pri Zdravstvenem domu Divača Zborno mesto v avli osnovne šole v Divači

OTROŠKE DELAVNICE Z ANIMATORJI MDPM-ja IN ZABAVA NA NAPIHLJIVEM TRAMPOLINU

Osrednji prireditveni prostor pod šotorom na igrišču pri Zdravstvenem domu Divača

SEJEM NAŠIH DRUŠTEV IN KULINARIČNE DOBROTE »Z VSEH VETROV«

10.00

14.00

15.00 18.00

EX-TEMPORE STOJANA ZAFREDA

9.00 15.00

17.00

Športno društvo Hitre noge organizira 8-kilometrski tek po ulicah in poteh Divače v 2 ženskih in 2 moških kategorijah (letniki do vključno 1971 in od 1972 dalje). Kotizacije ni. Prvi trije absolutno uvrščeni v moški in ženski konkurenci dobijo pokale, prvi trije v posameznih kategorijah pa medalje. Tekmovalna trasa: stavba Občine Divača–OŠ-ulica Bogomirja Magajne in Kosovelova ulica-RTP Divačaproti avtocesti-levo ob avtocesti do počivališča Povir – okrepčilo – prečkanje AC–cilj v Divači (stik regionalne ceste Sežana–Divača). Kontakt: Veselko Španič: 031 737 231 14.30 - tekme mlajših selekcij 15.30 - nogometna tekma člani 17.00 - o  srednja prireditev ob 30-letnici NK Železničar Divača 17.45 - t ekma veteranov: legende NK Železničar : bivši reprezentanti Slovenije 18.30 – turnir veteranskih ekip Kontaktna oseba: Mirjam F. Franetič (031-817-676)

V letošnjem letu bi umetnik Stojan Zafred iz Divače dopolnil 60 let. Umetniku v poklon bodo udeleženci extempora ustvarjali na temo Divače s prostim motivom. Dela bodo razstavljena ob divaškem Zdravstvenem domu in 15. 7. 2011 prodana na dražbi za sklad, namenjen nadarjenemu mlademu umetniku. Kontaktna oseba: Vesna MARION (vesncka@gmail.com) Na stojnicah se predstavljajo različna športna in kulturna društva občine Divača pa tudi sorodne organizacije, kot so gasilci PGD Divača. Ogledali si boste lahko tudi razstavo kulinaričnih dobrot »Z vseh vetrov« iz različnih slovenskih pokrajin in iz držav bivše Jugoslavije, od koder izvirajo naše občanke.

SOBOTA, 9. 7. 2011: • »OSREDNJA PRIREDITEV OB OBČINSKEM PRAZNIKU« Pričetek

18.30

20.30

Prizorišče

Dogodek

Osrednji prireditveni prostor pod šotorom na igrišču pri Zdravstvenem domu Divača Osrednji prireditveni prostor pod šotorom na igrišču pri Zdravstvenem domu Divača

KONCERT PIHALNEGA ORKESTRA DIVAČA Z GOSTI IZ ČEŠKE: ZDRUŽENJE AMATERSKIH GLASBENIKOV – MLADINSKI ORKESTER JISTEBNIK – BRAVANTICE ZABAVA S SKUPINO »HAPPY DAY«

Opis dogodka

Zaplesali bomo s skupino Happy day ter uživali ob dobri hrani in pijači. Kakšno zabavno bo z nami delil tudi Igor Malalan.

PETEK, 15. 7. 2011: • »POKLON STOJANU ZAFREDU« Pričetek

Prizorišče Škrateljnova domačija

20.00

Dogodek Obeležitev 60-letnice Stojana Zafreda, slikarja in grafika iz Divače

Opis dogodka Ogledali si bomo filmski portret Stojana Zafreda »Bog se je rodil v meni«, avtorja Bogdana Mrovljeta, umetniku pa se bomo poklonili tudi v krajšem kulturnem programu. Ob tej priložnosti bodo razstavljena dela sodelujočih avtorjev na Ex-temporu Stojana Zafreda, ki bodo prodana na dražbi v korist nadarjenega mladega umetnika Osnovne šole Bogomirja Magajne Divača.


Glasnik Občine Divača