STROKOVNOST ZNOTRAJ STROKE NOTARIATA
na podlagi razpolaganja za primer smrti ali za prehod z dedovanjem na podlagi zakona.6 Med drugimi načeli, na katerih je utemeljena, uredba konstituira načela enotnosti zapuščine, kar predstavlja pomemben korak naprej v obravnavi dednopravnih zadev v evropskih okvirih. Uredba določa dvojni vidik načela enotnosti zapuščine. Pravo, ki je v skladu z uredbo določeno kot pravo, ki se uporablja za dedovanje, se uporablja ne glede na vrsto premoženja, ki sestavlja zapuščino (nepremičnine in premičnine), prav tako neodvisno od okoliščin, kjer se to premoženje nahaja. Zaradi tega je uporaba prava, ki se uporablja, določena kakor za tisto zapuščinsko premoženje, ki se nahaja v drugi državi članici, enako tudi za tisto v tretji državi.7 Ob tem se prav tako skuša zagotoviti, da organ, ki je pristojen za odločanje v dednopravni zadevi, uporablja svoje pravo kot pravo, ki se uporablja za celotno dedovanje.8 Opisana enotnost zapuščine bi se po uredbi morala opirati na običajno prebivališče zapustnika v trenutku njegove smrti.9 Ob načelu enotnosti zapuščine in okoliščini, da bi pristojni organ načeloma moral uporabljati lex fori kot pravo, ki se uporablja za celotno dedovanje, je treba poudariti tudi drugo načelo – tisto o univerzalni uporabi uredbe. Uredba se uporablja tudi v tistih dednopravnih situacijah, ko je v skladu z uredbo pravo, ki se uporablja za dedovanje, pravo tretje države.10 Zaradi možnosti uporabe tudi prava tretje države pridemo do tretjega značaja uredbe, tj. možnosti izbire prava, ki bi se uporabljalo za urejanje celotnega dedovanja. Vendar pa avtonomija volje zapustnika ni neomejena; kot pravo, ki se uporablja, lahko izbere le pravo države, katere državljan je v času izbire ali ob smrti.11 Glede na to, da izbira prava, ki se uporablja, lahko oslabi načelo enotnosti zapuščine v zvezi z uporabo lex fori s strani pristojnega organa države članice, uredba predvideva instrumente, katerih cilj je vnovična ustanovitev te enotnosti, in to v prvi vrsti dogovor o izbiri sodišča.12 6 7
8 9 10 11 12
1. (a) odst. 3. čl. uredbe. O načelu enotnosti zapuščine po uredbi več v: Popescu, Dan Andrei, Guide on international private law in successions matters, Alina Chiţeală – Oneşti: Magic Print, 2014, str. 39–42; Dutta, Anatol, »Novo međunarodno nasljedno pravo Evropske unije – prvo čitanje Uredbe o nasljednom pravu”, Nova pravna revija, št. 2 (2013), str. 14–15; Solomon, Dennis, »The boundaries of the law applicable to succession«, Anali Pravnog fakulteta Univeziteta u Zenici 9, št. 18 (2016), str. 197–198. O problemih, ki so se pojavili pri uporabi tega načela v praksi slovenskih in hrvaških pristojnih organov v: Aras Kramar, Slađana, »Nasljednopravna stvar s prekograničnim elementom i nadležnost u okviru Uredbe (EU) br. 650/2012 o nasljeđivanju – neka hrvatska i slovenska iskustva i dvojbe«, Zbornik Pravnog fakulteta Sveučilišta u Rijeci 41, št. 1 (2020), str. 98–99. V t. 27 in t. 37 preambule uredbe. V 4. čl., 1. odst. 21. čl. in 23. čl. uredbe. O izzivih v praksi slovenskih in hrvaških organov pri določanju okoliščin, od katerih je odvisno oblikovanje sklepa o obstoju običajnega prebivališča v zadevni državi članici, v: Aras Kramar, op. cit. (vop. 7), str. 100–102. V 20. čl. uredbe. O tem tudi v: Vassilakakis, Evangelos »The choice of the law applicable to the succession under Regulation 650/2012 – An outline«, Anali Pravnog fakulteta Univeziteta u Zenici 9, št. 18 (2016), str. 224. 1. st. 1. odst. 22. čl. uredbe. V. 5.–9. čl. uredbe.
Notarski vestnik | oktober 2020
81