Ne le raziskovalec, tudi glasbenik in fotograf

Dr. Mitja Križman

Z igranjem električnega basa se je začel ukvarjati razmeroma pozno, čeprav mu glasba že od malega ni tuja. Glasba in fotografija sta tisto, kar ga poleg raziskovanja izjemno navdušuje, saj sta to neprecenljiva vira navdiha, pravi Mitja Križman, raziskovalec v Laboratoriju za prehrambeno kemijo. Je tudi član blues in funk zasedbe Dirty Strings, ki občasno muzicira v enem od izolskih lokalov.

»Glasbo smo od nekdaj imeli v družini, več generacij so vsi znali igrati klavir ali orgle, moj prastric Nazarij Križman je bil skladatelj in zborovodja v Trstu. No, jaz igranja klavirja nikoli nisem zares osvojil, tudi s trobento sem v glasbeni šoli zdržal le dve leti. Pri štirinajstih sem se nato sam vpisal v zasebno šolo kitare, ki jo je takrat odprl znani kitarist Zdenko Cotič-Coto. Bil je odličen učitelj, zato sem vztrajal in kasneje postal celo član kvarteta kitar, s katerim smo veliko nastopali. Eden od članov je bil tudi astrofizik Anže Slosar, prav tako iz Kopra, ki zdaj deluje v Brookhaven National Laboratory. Igranje v kvartetu je bila neprecenljiva izkušnja, vsekakor sem takrat pridobil največ glasbene podlage,« o svojih glasbenih začetkih pripoveduje Križman.

Nato pa je, šele pred slabimi štirimi leti, začel igrati električni bas. Ker se je pred tem dobro prekalil na kitari, in ker je našel izvrstnega učitelja, Giovanija Toffolonija, Italijana, ki med drugim sodeluje s Tinkaro Kovač in Evo Boto, je šlo učenje igranja na električni bas zelo hitro. »Pravzaprav si upam trditi, da je ta inštrument našel mene, ne obratno, morda je to stvar karme,« pravi. Pove tudi, da v zadnjem času z nekaj glasbenimi kolegi vzpostavljajo zasedbo Dirty Strings. Kljub običajnim težavam, recimo pomanjkanje časa in prostora za vaje, z blues in funk ritmi občasno lepšajo večere v enem od izolskih lokalov.

Glasbo sicer pojmuje kot eno od ‘plasti’ v življenju, nekaj kar nas nadgrajuje, nam daje širino, tudi intelektualno, in nenazadnje sveže ideje, tudi za nove projekte. Njegovi glasbeni vzorniki so denimo John Patitucci, Pino Palladino, Chris McBride, Ray Brown in Ron Carter. Med zadnjimi koncerti, ki jih je obiskal, pa je bil koncert Richard Bona Trio.

Že v osnovnošolskih letih ga je zasvojila tudi fotografija. »Moj prvi fotoaparat, Lomo Smena 8M, so mi starši kupili, ko smo bili na morju, od čeških turistov v avtokampu. Fotoaparat sicer ni bil višek optične kakovosti, je pa bil dober začetek,« se spominja. Kasneje se je nekaj let intenzivno ukvarjal s fotogra- firanjem, udeleževal se je delavnic, kjer je dobil veliko znanja in izkušenj, predvsem glede analogne fotografske tehnike.

Tudi sam je nekajkrat vodil delavnice za alternativne fotografske procese, zlasti za cianotipijo, vandyke in slanotisk. »Prav za te procese je med uporabniki digitalne fotografije ponovno vse več zanimanja. Razlog za to je preprost, saj ne potrebuješ temnice, kontaktne negative v končni velikosti pa zlahka izdelaš na domačem tiskalniku,« pojasnjuje. Ob tem pa doda, da je prvotno idejo, kako narediti kanabinoide vodotopne, dobil ravno iz fotografske kemije. Kaj pa najljubši fotomotivi? Najbližji sta mu koncertna in reportažna fotografija, preizkusil se je tudi že v fotografiranju aktov. Je tudi član fotokluba Portorož, sodeloval je že na več skupinskih razstavah. In kakšne načrte ima? V prihodnje si želi še dodatnega izpopolnjevanja v kateri od tradicionalnih ali alternativnih fotografskih tehnik. Glede glasbe pa pravi, da se bo zagotovo še intenzivneje podal v jazz vode.