Pesmi glas - druži nas 3 by Ales Milosic

Karolina Pi erko in Aleš Miloši

»Pesmi glas druži nas« Brošura ob 40-letnici neprekinjenega delovanja Kulturnega društva »Alojz Štrafela« Markovci – moški pevski zbor

IZDALI:

Kulturno društvo »Alojz Štrafela« Markovci Markovci 33 SI-2281 MARKOVCI Predsednik društva: Janez Kukovec e-pošta: info@markovci-on.net spletna stran: http://mopz.markovci-on.net

UREDILA: Karolina Pi erko in Aleš Miloši JEZIKOVNO PREGLEDALA: Karolina Pi erko RA+UNALNIŠKI PRELOM: Aleš Miloši FOTOGRAFIJE: Prelog, Marijan Petek, Mojca Zemljari , Marko Kun nik in arhiv društva ŠTEVILO IZVODOV: 300 TISK: DIGItisk Markovci, marec 2008

KAZALO VSEBINE KAROLINA PI9ERKO: NA TISO9E SPOMINOV, NA TISO9E LEPOT….......................... 9 JANEZ KUKOVEC: ZDAJ ŽE 40 LET DRUŠTVA ...................................................................... 10 SRE9KO ZAVEC: VSAK POSAMEZNIK USTVARJA KOLEKTIV ....................................... 11 ŠTEFAN VUGRINEC: MOJI SPOMINI NA ZA9ETEK MOPZ MARKOVCI...................... 12 MARIJA BEZJAK: SILA SPOMINA .................................................................................................. 14 IRENA KUKOVEC: DRAGI PEVCI – JUBILANTI! .................................................................... 16 FRANC KEKEC: »KDOR POJE – SLABO NE MISLI!«............................................................... 17 SLAVICA PI9ERKO PEKLAR IN IDA (KOROŠEC) MEZNARI9: NAJINA DRUŽENJA Z MARKOVSKIMI PEVCI................................................................................................................... 17 KRONOLOŠKI PREGLED DELOVANJA DRUŠTVA FANTOVSKO PETJE NA VASI......................................................................................................... 21 ŠTEFANOVA DOBA ............................................................................................................................ 22 JANEZOVA DOBA ............................................................................................................................... 24 JANEZOVIH PRVIH 7 LET PRI MOPZ ...................................................................................... 24 JANEZOVIH NASLEDNJIH 12 LET ........................................................................................... 26 SRE9KOVA DOBA ............................................................................................................................... 30 LETA DO JUBILEJA – 30. LETNICE MOPZ MARKOVCI ............................................................ 30 MED 30. IN 40., ZRELA DOBA MOPZ MARKOVCI................................................................... 33 Leto 1998 in 1999 .............................................................................................................. 33 Leto 2000 .......................................................................................................................... 34 Leto 2001 .......................................................................................................................... 35 Leto 2002 .......................................................................................................................... 36 5

Leto 2003...........................................................................................................................38 Leto 2004...........................................................................................................................38 Leto 2005...........................................................................................................................39 Leto 2006...........................................................................................................................40 Leto 2007...........................................................................................................................42 Leto 2008...........................................................................................................................44 MISLI IN SPOMINI PEVCEV Franc Visenjak....................................................................................................................47 Janez Kostanjevec ..................................................................................................................48 Konrad Šmigoc .....................................................................................................................48 Dejan Šmigoc .......................................................................................................................49 Tadej Kun%nik .....................................................................................................................49 Janez Kristovi%......................................................................................................................50 Dušan Strelec.......................................................................................................................50 Aleš Miloši%.........................................................................................................................51 Gregor Bezjak......................................................................................................................52 Janez Kostanjevec ..................................................................................................................53 Andrej Janžekovi%.................................................................................................................53 Janez Meznari% ....................................................................................................................54 Benjamin Golob....................................................................................................................55 Mirko Štumpf......................................................................................................................56 Miran Zorko .......................................................................................................................57 Franc Vil%nik......................................................................................................................58 Milan Prapotnik ..................................................................................................................58 Zlatko Kosi .........................................................................................................................59 Ivan Kun%nik.......................................................................................................................59 Janez Janžekovi%...................................................................................................................60 Strelec Janko........................................................................................................................60 Marko Kun%nik ...................................................................................................................61 Ivan Horvat.........................................................................................................................61 6

Miha Prosenjak ................................................................................................................... 62 Janez Horvat....................................................................................................................... 63 Branko Munda.................................................................................................................... 64 Aljaž Štumpf ...................................................................................................................... 65 Mitja 6uš........................................................................................................................... 65 Andrej Šmigoc ..................................................................................................................... 66 Martin Štrafela.................................................................................................................... 66 Alojz Letonja...................................................................................................................... 67 »LAHKO PRIDEM NA PRAŽENA JETRA?« ................................................................................. 67 »PÜŠL'C ZA GODOVNO«......................................................................................................... 68 Jože Cigula.......................................................................................................................... 69 ŠE ŽUPNIKOVA LESTEV JE PRIŠLA PRAV… ............................................................................. 69 ZGODBA O »ŠVASANJU« Z NADALJEVANJEM… ...................................................................... 70 »RAD BI NAS ŠE BOLJE SLIŠAL…« OZ. ŠE ENA ANEKDOTA ...................................................... 73 PEVCI MOPZ MARKOVCI SEZNAM PEVCEV (2008).................................................................................................................... 77 SEZNAM PREMINULIH PEVCEV................................................................................................... 78 SEZNAM BIVŠIH PEVCEV ................................................................................................................ 79 SPONZORJI IN DONATORJI ........................................................................................................ 81

Karolina Pi erko: Na tiso1e spominov, na tiso1e lepot… (Ob 40-letnici MoPZ Markovci) Štiri desetletja minevajo, kar so v Markovcih moški stopili skupaj in ljudskemu prepevanju pod ve er, ko se je vas pogrezala v temo in so se ljudje odpravljali spat, pridjali neko povsem novo noto. Stopili so na vaški oder in zadonele so njih pesmi. Na desetine skupaj zapetih pesmi je bilo in tem se je pridružilo prijateljstvo, globoka vez doma nosti pa ne združuje le pevcev, pa pa tudi njihove družine. Bilo je toliko ve erov, ko je bilo treba na vaje: vaje tenorjev (prvih in drugih), vaje baritonov, vaje basov in nato vseh glasov skupaj; bilo je mnogo nastopov, ki so terjali vso zbranost, bila pa so tudi sre anja v vaških gostilnah, bile so tudi družabnosti tam nekje v Halozah, bil je ponos med tujimi ljudmi, nasmejani obrazi in bilo je toliko iskrenih stiskov rok, da smo danes lahko upravi eno ponosni na vaših 40 let! Toda bile so tudi grenke preizkušnje, take, ki še tako klenemu pevcu orosijo oko in užalostijo srce, še grlo postane skoraj pretesno za pesem. Spoštovani jubilanti, MoPZ Markovci! Pred vašo sliko, ko ste se za koledar 2008 postavili v obliko števila 40, se je v za etku januarja v asih zaustavil kdo od mojih najmlajših in vas celo preštel. Da vas ni 40, je ugotovil(a) z za udenjem, jaz pa sem bila vesela mlade radovednosti in nato pozornosti do moje pripovedi o vas, lanih tega zbora. Lahko sem jim povedala vsaj nekaj najbolj osnovnih resnic o vas: da ste dobri pevci, da ste skupaj že 40 let (ali pa šele nekaj let), da so med vami razlike v letih, a ste vseeno pevski prijatelji, veliki ljubitelji lepega petja, dobri ljudje. O svojih tiso ih spominih na MoPZ, na druženje z vami skozi minulih 40 let, o mnogih veselih in sre nih dogodkih, ki so nas povezovali, jim nisem govorila, a sem prepri ana, da vse to utijo iz mojih odzivov na vse, kar je povezano z zborom. Tudi žalosti ob slovesu od dragih ljudi ne moremo skriti niti svojim najmlajšim – videla sem senco žalosti, ki je doslej nekajkrat legla v mlade o i. Bilo je tudi tedaj, še v lanski jeseni, ko je odšel ustanovni lan MoPZ Franc Golob in bilo je pred tremi leti, ko ste zapeli v slovo dragemu dediju. In je tedaj, ko skupaj postojimo ob Martinovem, Janezovem, Markovem… grobu.

Dragi pevci, dragi vsi ljubitelji lepega petja! Ob praznovanju 40-letnice MoPZ Markovci si lahko zaželimo predvsem nekaj, kar je videti zelo preprosto. Iskreno upam, da nas bo »vaše pesmi glas« povezoval in družil še mnoga leta. Naj tudi najmlajši pevci neko ponosni ugotovijo, da so ob vse višjih jubilejih zbora dosegli tudi svoj lastni pevski jubilej, da so mu zvesti že 10, 20, 30… let! Kot smo vam že 40 let zvesti vaši najve ji ob udovalci. Karolina Pi erko, urednica brošure

Janez Kukovec: Zdaj že 40 let društva Da, pesmi glas nas povezuje, najprej vse nas, pevce MoPZ med seboj v trdno celoto in nato dalje: naše družine, sovaš ane, sokrajane, ljudi naše ob ine in še naprej v svet zunaj naših katerihkoli meja. Nekatere med nami, ki danes s še posebnim ponosom re emo, da smo MoPZ Markovci že kar polnih 40 let, drugi smo se zboru pridružili v minulih desetletjih; a kakor hitro smo postali lan te naše pevske združbe, smo za utili svojo takojšnjo sprejetost in se z vsem navdušenjem predali zborovskim vajam, nastopom, prijateljevanju… Dragi pevci, spoštovani vsi naši simpatizerji, gospod župan, gospod župnik in vsi naši ob ani, vse naše žene in ob anke! Pred dobrimi šestimi leti sem bil izvoljen za predsednika MoPZ Markovci, saj sem delo zbora, njegove uspehe in na rte dobro spoznal v mnogih letih sodelovanja v zboru. Še vedno sem ponosen na to posebno priznanje, ki ga lahko da svojemu lanu samo pevski zbor, obenem pa sem se takoj zavedal, da sem s astjo sprejel tudi veliko odgovornost: MoPZ je tedaj že mo no zakora il v svoje 4. desetletje, zato ne smemo storiti niti enega koraka nazaj, da bi lahko vsi skupaj ponosno pri akali pomlad 2008 in z njo 40-letnico MoPZ Markovci. S skupnimi mo mi nam je uspelo prav vse, kar smo v minulih letih na rtovali, s tem uvodnim zapisom pa izražam svoje veselje in ponos, svojo radost in žalost obenem, predvsem pa svojo hvaležnost do vseh, ki ste nam kakorkoli pomagali, verjeli v nas in se zdaj skupaj z nami veselite jubileja. Trdno verjamem, da bo zbor tudi poslej deloval dalje in ponosen do akal še mnoge svoje jubileje. Naslednji, ez deset let, bo zlati… Janez Kukovec, predsednik Kulturnega društva »Alojz Štrafela« Markovci

Sre ko Zavec: Vsak posameznik ustvarja kolektiv Po nenadni izgubi gospoda Janeza Bezjaka sem MoPZ Markovci prevzel v jeseni 1995. leta. Zbor sem prevzel z veliko odgovornostjo, bilo je tudi nekaj negotovosti, treme in strahu, saj je zbor že takrat veljal kot dober zbor. Vendar smo se s fanti kar hitro in dobro ujeli. 9eprav sem takrat bil odlo en zbor prevzeti, le za dolo en as, smo po dobrem sodelovanju in medsebojnem zaupanju ostali skupaj do danes. Pevci imajo do mene korekten in dober odnos, zato jim želim to nekako povrniti. Vedno, ko imamo pevske vaje, je zame poseben dan, ves dan utim napetost in vznemirjenost, saj bo pred mano 35 moških, prav toliko razli nih karakterjev, razli no misle ih in razli no razpoloženih. Trudim se, da v zbor im prej vnesem dobro razpoloženje in koncentracijo. Seveda so pomembni prvi odzivi, izraz na obrazih in v o eh posameznikov. Misli, telo razum in ustva morajo biti ubrana. Trudim se im prej vzpostaviti relacijo med posamezniki in zborom, namre vsak posameznik (pevec) se mora zavedati, da ustvarja kolektiv (zbor) in prav tako mora zbor dopuš ati lasten izraz posameznikom. 9e mi to uspe v prvi tretjini vaje, potem sem prepri an, da bo vaja dobro uspela. Sem kot nemiren iskalec razli nega zborovskega materiala in najraje izbiram take skladbe, katerih drugi zbori ne izvajajo. Pomembno je, da si ves as vpet v to delo in da sebe in zbor vedno preverjaš in primerjaš z ostalimi. Vesel sem da je v zboru dobro vzdušje, dobri medsebojni odnosi, da so pevci dobri prijatelji med seboj in da pridejo na pevske vaje zato, ker sami ho ejo. Posebej sem vesel, ker je v zboru precej mladih, saj delo z mladimi je posebno doživetje, in si to štejem za velik uspeh. 9e se spomnimo trditve, da prehaja kultura iz roda v rod, pri emer se ta neprestano plemeniti in bogati, potem nam je razumljivo, da je ravno najmlajša generacija deležna najve je zapuš ine svojih prednikov. In e se ta generacija zaveda mo nega debla , iz katerega je pred štiridesetimi leti vzbrstela ,in e ho e in e zna to bogastvo plemenititi še naprej, potem se rojevajo take in podobne zgodbe, kot je zgodba sedanjega in bodo ega MoPZ Markovci. Zborovodja Sre ko Zavec

Štefan Vugrinec: Moji spomini na za1etek MoPZ Markovci Ob tako lepem, okroglem jubileju, štiridesetletnici MoPZ, se rad in z veseljem spominjam dni, ko je zbor za el delovati in za el hoditi svoje prve korake. Doba štiridesetih let je dolga. V tem asu se je marsikaj spremenilo povsod po svetu, državi in tudi v Markovcih, ne samo na gospodarskem, socialnem, pa pa tudi na prosvetnem in kulturnem podro ju. Ne bom trdil, da se vsega natan no spominjam, vendar bi rad obudil in zapisal nekaj spominov in prijetnih trenutkov na ase, ko smo jih skupaj s pevci preživeli v devetih letih. Spomnim se tudi trdega dela, ki je bilo v zbor vloženo.

Gospod Štefan Vugrinec v letih, ko je prevzel zbor (1967.leta) (FOTO: Kosi) Nekega ve era, v jeseni 1967, so se pri meni oglasili trije ali štirje lani – iniciatorji, nekakšno jedro, ki so bili najbolj gore i za to, da bi v Markovcih ustanovili MoPZ. Dejali so, da potrebujejo zborovodjo. Sam strokovne izobrazbe za vodenje moškega pevskega zbora nisem imel in se tudi nisem util sposobnega za tako delo. Res je, da sem na šoli pou eval glasbeno vzgojo in vodil mladinski pevski zbor. Z njim smo nastopali tudi na revijah. Menim, da so pevci name pomislili prav zaradi tega. Niso pomislili, da je le razlika med enim in drugim delom. Nekaj znanja o tem, kako se dela s pevskim zborom, sem pridobil kot gimnazijec, ko sem tam pel. Znal sem tudi igrati klavir, ki sem se ga u il kot u iteliš nik. Vse to se mi je zdelo premalo. To sem povedal tudi možem, ki so me obiskali, vendar so ti le vztrajali in dejali, da je

zanimanje za delovanje zbora veliko. Tudi pevcev je bilo dovolj. Kako naj bi odrekel, e so si pevci tako mo no želeli peti. In ne samo to – tudi moje prosvetno poslanstvo je temu namenjeno. Sprejel sem ponudbo in MoPZ je kmalu pri el z vajami. Prijavilo se je približno 20 pevcev. Bili so to možje srednjih let, pa tudi mlajši fantje. Najprej smo se zbrali na avdiciji, kjer smo dolo ili, kateri glas bo pel posamezni pevec. Spomnim se, da je bilo nekaterim malo nerodno, ko so morali ob klavirju zapeti lestvice, da sem lahko dolo il zmogljivost in razpon glasu. Imeli so tudi nekaj treme, toda to je kmalu minilo. Pozitivno presene en sem bil, ko smo ugotavljali, da imajo vsi lep glas in so sposobni za petje v zboru. Na njihovih obrazih in v o eh sem razbral veliko zadovoljstvo in sre o. Dogovorili smo se o vajah in kako bo potekalo delo. Na koncu smo za sproš enost in dobro voljo zapeli nekaj narodnih. Pri elo se je resno delo. Pripravil sem program pesmi, za za etek seveda lažjih, nato tudi težjih. Sam sem se pred vajami pripravljal za vsak glas posebej. To mi je vzelo veliko asa in truda. Toda po nekaj mesecih vaj, ko sem videl in spoznal, da je stvar dobro zastavljena, da bo šlo, eprav z veliko truda vseh, sem delal rad. Ves as sem delal ljubiteljsko. Kako naj bi pustil zbor, pevce, ki so tako redno in radi prihajali na vaje. Bil sem fasciniran, vesel in se udil njihovi volji, elanu in entuziazmu. Razmišljal sem, od kod tem možem, fantom, ki še hodijo v službo, delajo doma na poljih, nekateri imajo družine, ostane še toliko mo i, da pridejo zve er na pevske vaje. Prišel sem do spoznanja, da vidijo in slišijo v slovenski pesmi nekaj lepega, bogatega, našega doma ega in kulturnega. Prav pevci so tisti, preko katerih se bogastvo, lepota in kultura prenaša na poslušalce, ki uživajo ob ubranem petju. 9e se danes, po štiridesetih letih, spomnim, kako aktivno smo sodelovali, se trudili in hitro osvojili melodijo, izbrusili glas, kako ambiciozni so bili, jim lahko le estitam in izre em vso pohvalo. Posebne estitke veljajo pevcem, ki vztrajajo od za etka do danes. Ti so vredni ob udovanja in posebnega priznanja. 8. marca leta 1968 smo imeli svoj prvi nastop. Nabito polna dvorana ob instva nas je navdušeno sprejela in pozorno spremljala naše petje. Naše delo je bilo nagrajeno z burnim aplavzom, katerega ni hotelo biti konca. Da! To je bilo pla ilo za as in trud, ki sem ga vložil v to delo. Tudi pevci so od sre e kar žareli. Dobili smo priznanje za naše delo, obenem pa je bilo to tudi velika spodbuda za naprej. Takih nastopov je bilo v naslednjih letih še veliko, ne samo v Markovcih, pa pa tudi v okoliških vaseh, kamor so nas vabili. Nastopali smo na razli nih proslavah in komemoracijah. Žal pa smo peli tudi nekaterim našim pevcem, ki so preminuli v prometnih nesre ah ali pa jih je vzela bolezen. Vseh se s hvaležnostjo spominjam, posebej mojega naslednika gospoda Janeza Bezjaka, ki je zbor uspešno ali še uspešneje peljal naprej.

Pred štiridesetimi leti smo posejali zrno, ki je vzklilo, se po asi, a vztrajno in uspešno razvijalo in zraslo, ki s svojimi plodovi – pesmimi navdušuje doma e, okoliško, slovensko in tudi tuje ob instvo. MoPZ želim ob štiridesetletnici še veliko uspehov. Štefan Vugrinec, prvi zborovodja MoPZ

Marija Bezjak: Sila spomina Spominjam se nekega zimskega ve era davnega leta 1976, ko sta Janeza obiskala lana MoPZ Konrad Peklar in, žal zdaj že pokojni, dolgoletni predsednik zbora Franc Golob, z namenom, da ga povabita k sodelovanju na mesto zborovodje. Res, da je bila Janezu glasba tako reko v zibelko položena, postal je resni no dober klarinetist in saksofonist, vztrajen in dosleden, tudi dober pevec, a z zborovskim petjem do tedaj ni imel nobenih izkušenj. Tudi po kar dolgem prigovarjanju se ni odlo il za ta korak, dokler se nisem še sama vklju ila v pogovor in mu svetovala, naj vendarle vsaj poskusi in dokaže, da to ni njegovo glasbeno podro je. A obrnilo se je vse druga e. Poleg instrumentalne glasbene dejavnosti in vodenja Godbe na pihala, se je za ela še Janezova uspešna zborovodska pot, ki jo je jemal z vso resnostjo in odgovornostjo, z nenehnim dodatnim izobraževanjem in s sre nim naklju jem, da je njegovo zborovstvo odkril priznani glasbeni strokovnjak gospod univ. prof, mednarodni maestro, Jože Gregorc, ki mu je pomagal z odli nimi nasvet. V skoraj dveh desetletjih je zbor pod Janezovim vodstvom dosegal lepe uspehe; zvrstili so se mnogi koncerti, stkale so se iskrene prijateljske vezi, nastala so nepozabna sre anja, na katerih mi je predsednik zbora vedno znova in znova z iskreno hvaležnostjo zatrjeval: »Marija, tebi se moramo zahvaliti, da imamo našega Janeza!« 9eprav Janez nikdar ni glasno dajal prednosti kateri od zvrsti svojega glasbenega poustvarjanja, sem sama intimno utila njegovo osebno naklonjenost zborovskemu petju in pevskim prijateljem. A tudi od zborovskega petja se je želel slej ko prej posloviti, saj je najverjetneje sam za util, da mu glasba ni samo dajala, ampak mu je tudi jemala življenjske mo i. Nešteto vaj, nastopov, neprespanih no i, služba, dom in družina je bilo preve za njegovo, že od samega otroštva obolelo srce.

Da sta moja nenehna bojazen in njegova lastna skrb imela resni ni usodni vzrok in posledico, se je na žalost potrdilo v zgodnjem jutru, 11. maja 1995. »Ve erni ave bo pesem, ki me bo spominjala na tebe, spoštovani Janez, zato, ker bi želela, da zate še dolgo ne bi bilo no i in ne tistega jutra…« je Janezu v slovo zapisala tedanja predsednica Prosvetnega društva »Alojz Štrafela« Markovci. 9as celi rane, a jih nikdar ne zaceli! Kakor je bil Janez vedno med vami, dragi pevci, toliko bolj je bil obenem samo moj in prav to ob posebnih priložnostih z zborom najbolj ob utim. V takih posebnih trenutkih ostajajo tople besede in lepo odpete pesmi brez odziva, saj je bole ina še vedno živa in mi je ne more nih e omiliti. Omilijo jo lahko le lepe misli na mojega Janeza, najina otroka in najin novi rod, to so edina lu ka, edini upajo i žarki, ki si jih v skrivnih trenutkih sama prižigam. Spoštovani MoPZ Markovci! Cenim in spoštujem, vaša prizadevanja za ohranjanje bogate tradicije zborovskega petja v Markovcih. Ob 40-letnici delovanja zbora vam vsem iskreno estitam in želim še mnogo uspešnega dela ter vsega dobrega, kar lahko pevska duša daje drugim ljudem! Marija Bezjak, Bukovci

Dragi pevci - naši življenjski sopotniki, naj vam ob vašem jubileju, 40-letnici delovanja, nekaj napišemo me - vaše partnerice! Pred asom, ko sem doma na mizi po prihodu Janeza z vaj, zagledala list, na katerega bi vsak od pevcev kaj napisal, se mi je porodila misel, da bi bilo lepo, e bi katera od nas – vaših partneric kaj napisala. Ta misel je v meni zorela in kon no sem se odlo ila, da nekaj napišem v imenu vseh nas (sicer brez predhodnega vprašanja).

Irena Kukovec: Dragi pevci – jubilanti! Povezovati vas je za elo petje - ljubezen do lepo zapete pesmi in tekom let je ljubezen do pesmi povezala vse vas - postali ste prijatelji. Prihajali so novi pevci in vaš pevski krog se je širil. Dogajale so se vam lepe stvari rojstva otrok, vnukov, poroke lanov zbora in vse je bilo potrebno pospremiti s pesmijo ob kozar ku dobre kapljice. Prihajali pa so tudi trenutki žalosti, ob smrti vaših lanov in koga od svojcev. Tudi takrat ste zapeli, vendar se je v vaših glasovih utila žalost in bole ina. Vsaka taka stvar vam je dala novih mo i, da ste vztrajali v vašem druženju in v vaši pesmi, zato praznujete letos visoki jubilej 40 let delovanja vašega zbora. V ta krog druženja ste pritegnili tudi nas- vaše življenjske sopotnice. Sre evale smo se na koncertih ki ste jih prirejali vi, na revijah pevskih zborov smo vam vneto ploskale in bile ponosne na vas ter se pohvalile: »To pa so naši pevci!« Družile smo se na sre anjih v Sti ni, na piknikih ob zaklju ku sezone. Tudi takrat smo se v asih sre ale, ko ste se vi »mu ili na intenzivnih vajah«. Vedite, da nas tudi vaši »podaljški vaj« niso preve skrbeli (tega vam skoraj ne bi smele povedati), saj smo vedele, da ste v dobri družbi, s pesmijo na ustih in da »utrjujete« med vajami pridobljeno znanje. Ob vašem jubileju vam iskreno estitamo in vam želimo še veliko skupaj zapetih pesmi, da bomo lahko vedno znova ponosno rekle: TO PA SO NAŠI PEVCI. Vaše žene, prijateljice, življenjske sopotnice Za vse nas Irena Kukovec

Franc Kekec: »Kdor poje – slabo ne misli!« Tako radi re emo, ko želimo petju in pevcu poudariti udovito naravno danost posluha in sposobnost obvladati svoj glas in ljudem dati užitka pri petju. Pevci našega moškega pevskega zbora že 40 let razveseljujejo nas poslušalce, mi pa smo jim hvaležni za vse samostojne nastope, ki so jih priredili. Še posebej pa za tiste nastope, s katerimi so polepšali in pove ali slavnost prireditve. Kulturno društvo »Alojz Štrafela« Markovci, ki tudi praznuje 40 let svojega dela, je pravzaprav skozi vso obdobje slonelo na obstoju moškega pevskega zbora, ki je in še vedno vztraja s svojim delovanjem. V 40ih letih prepevanja je bilo kdaj pa kdaj tudi nekaj krize, a jo je veselje do petja in druženja premagalo. Uspešno se je zbor tudi obnavljal – pomlajeval, kar je garancija za nadaljnji obstoj zbora. Iskrene estitke zboru za 40 let obstoja. Hvala vsem pevcem za mnogo lepih trenutkov. Razveseljujte naše ob ane še naprej!

Franc KEKEC, župan ob ine Markovci

Slavica Pi erko Peklar in Ida (Korošec) Meznari : Najina druženja z markovskimi pevci Danes, ko markovskim pevcem še vedno in na vsakem nastopu znova radi prisluhneva, se prav radi spominjava tudi asov, ko sva z njimi prehodili del njihove ustvarjalne poti. Pred dobrim desetletjem, medna skoraj dvema, je naneslo, da so v Moškem pevskem zboru Markovci iskali pomo pri vodenju društva in – našli naju, ki sva bili z njihovim delovanjem povezani iz razli nih sorodstvenih, sosedskih in podobnih poteh. Ena kot predsednica in druga kot tajnica sva rade volje odhajali na sestanke upravnega odbora takrat še Prosvetnega društva »Alojz Štrafela« Markovci in postorili, kar je bilo treba, da so pevci lahko v miru prepevali, poskrbljeno je bilo tudi za formalno delovanje njihovega društva.

Takrat sva s pevci delili nestrpnost in tremo pred nastopi, se veselili vsakršnih uspehov in pozitivnih odmevov ob instva ter strokovne javnosti. In bili prav posebej ponosni na njihovo prijateljstvo, ki jih je družilo ib povezovalo. Tista najina leta z markovskimi pevci ostajajo v lepem spominu, v asih sva, ob kakšni posebni priložnosti še samo zapeli z njimi, pa nama ni nih e rekel, da motiva njihovo ubrano petje, pa smo se skupaj veselili novih dosežkov. V asu, ko je za druženja in ljubiteljsko delovanje vse manj asa, sva prav ponosni na »najine« pevce, ki kar vztrajajo in svoje veselje do petja delijo s svojimi poslušalci. Vsem želiva, da bi na tej svoji pevski poti še dolgo hodili samo naprej in zmogli, kot v preteklosti, še tako žalostne trenutke preživeti pokon no in s spomini, kjer je dovolj prostora za vse dobre ljudi, še posebej za dobre pevce. Slavica Pi erko Peklar in Ida (Korošec) Meznari , nekdanja predsednica in tajnica društva

KRONOLOŠKI PREGLED DELOVANJA DRUŠTVA 19

Karolina Pi1erko

KRONOLOŠKI PREGLED DELOVANJA DRUŠTVA Fantovsko petje na vasi Štefanova doba Janezova doba Janezovih prvih 7 let pri MoPZ Janezovih naslednjih 12 let Sre1kova doba Leta do jubileja – 30-letnice MoPZ Med 30. in 40., zrela doba MoPZ Markovci

Fantovsko petje na vasi Obdobje pred za etkom delovanja MoPZ Markovci Pesem je tudi v nekdanjih asih spremljala loveka v vseh njegovih dobah, od rojstva do smrti, pri vseh njegovih vsakdanjih in prazni nih dogodkih: ob krstih, porokah, na svatovanjih in godovanjih,… pa ob košnji in žetvi, ob majhnih in ve jih naporih. Zdelo se je, da so tudi najve je tegobe in težave lažje, e jih spremlja pesem. Solza veselja je bila slajša, solza žalosti se je hitreje posušila ob pesmi, ob glasbi; še potna sraga je neopazno spolzela po elu, po hrbtu, e je zadonela pesem. V Markovcih, vseh naših 9-ih vaseh, ni bilo ni druga e in o tem smo pripovedovali že v naši prvi brošuri Pesmi glas druži nas (ob 15-letnici MoPZ, april 1983) in nato povzeli tudi v drugi z istim naslovom, bilo je v maju 1998, ko je zbor praznoval 30-letnico uspešnega delovanja. Ko smo se spominjali samih za etkov, nam je bil, vsaj najstarejšim, marsikdo od tam omenjenih, še zelo blizu, danes, po tolikih letih, naj vsaj omenimo nekatera njihova imena: tu je gospod Ciril Kafol, nekdanji ravnatelj in pevovodja na OŠ Markovci. Iz njegovega pevskega zbora je gotovo izšel marsikateri odli en pevec, marsikatera mala pevka iz tistih asov je skozi vse življenje vsaj cenila lepo petje, e že sama ni imela prilike pristopiti v kak ženski ali mešani pevski zbor.

Alojz Letonja pa se spominja, kako je prišlo do prvih pogovorov o ustanovitvi MoPZ v Markovcih. Tako pravi: »Na vasi smo fantje ob ve erih pogosto zapeli, peli smo tudi lepo, saj so nas ljudje radi pohvalili. Tudi sicer je bilo kulturno življenje na vasi dokaj živahno: imeli smo vaško knjižnico, dramska skupina je pripravljala lepe predstave, pri nas so gostovali tudi ljubitelji gledališ a od drugod. A ez as je vse to malo zamrlo in prav pogrešali smo nekaj, kar bi nas vsaj ob asno združilo, privabilo im ve ljudi…« Preden pa gospod Letonja nadaljuje zgodbo o ustanovitvi MoPZ Markovci, se ustavi ob zamisli oz. ideji za program prazni nega koncerta v letu 2008: »Najprej bomo zapeli ljudske pesmi, tako, kakor se je za elo, torej kot fantje na vasi. Fantje na vasi so zdaj najmlajši pevski prijatelji, ki jim pritegnejo tudi starejši, za Koncert ob 40-letnici MoPZ Markovci, pa smo izbrali 24. marec 2008, to je letos obenem velikono ni oz. »vezemli« ponedeljek. Tisti, ki te besede spominov morda prebirate v poznejših dneh, ste se o vsem lahko tudi prepri ali. Iskrena hvala, e ste prišli na koncert in e tudi sicer podpirate delovanje MoPZ Markovci.

Štefanova doba Za uvod v to obdobje, tako zelo odlo ilno za MoPZ, spet navajam besede Alojza Letonja: »Na pobudo Alojza Simoni a, Franca Goloba, Marka Štrafela, Alojza Letonja in drugih smo v Markovcih ustanovilo MoPZ. Pri tem smo si morali zagotoviti troje: najprej najti nekoga, ki bo zbor vodil – stopil smo torej do takratnega u itelja Štefana Vugrinca, ki nam je obljubil svoje sodelovanje, a je takoj dodal, da naj pridemo spet, ko nas bo vsaj 15. Razumeli smo, da želi s tem zagotoviti našo resno odlo itev za delo v zboru, ne le za kratek as, marve za dolgoletno u enje in delovanje, zato smo kmalu uresni ili ta pogoj (to je bilo torej drugo). Tretje smo že storili vsi skupaj, ko smo stopili k tedanjemu ravnatelju OŠ, h gospodu Gvidu 9epinu, ki je z vsem razumevanjem takoj privolil, da se lahko dobivamo na pevskih vajah v tedanji še stari šolski zgradbi. In tako se je zares za elo, z vsem navdušenjem smo pristopili mi, tedaj še mladi fantje oz. možje in naši nekoliko starejši prijatelji, sovaš ani, odli ni pevci…« Gospod Štefan Vugrinec je vsem pevcem iz svojih 9 let ostal v lepem spominu in veseli so vsakega sre anja z njim. Veselijo se snidenja na Velikem koncertu MoPZ, v marcu 2008, kjer bodo obudili spomin na Štefanovo dirigiranje. O tistih letih pa povzemam še iz zapisa ob 30-letnici, ki pravi, da MoPZ ni ohranil dosti pismenih podatkov in dokazov, a je dovolj lep in pomemben spomin že Priznanje za sodelovanje na podro nem sre anju PZ v Ormožu (11.6.1972). Zbor se je okrepil z glasovi novih pevcev, njihovi število je bilo zdaj stalno, med 35 – 40, tudi glasovno dovolj raznolikih. V arhivu skrbno hranimo nekaj fotografij ter spomin

na glasbenega strokovnjaka prof. Jožeta Gregorca, ki je na nekem mestu zapisal: »Še danes slišim te fante, ko so pred nekaj letih zapeli pesem Sem fanti zelenega Štajerja z vso svojo naravno šegavostjo, ubranim in so nim zvokom…«. In potem še nadaljuje: »Na podro nem sre anju v Ormožu je obi ajno nastopilo 10 do 15 pevskih zborov, ki so jih dolo ile Zveze kulturnih organizacij iz Maribora, Ptuja, Murske Sobote, Ljutomera, Raven na Koroškem in Ormoža. Tam sem prvi sre al in slišal pevce iz Markovec, ki so kot zadnjo pesem svojega programa zapeli omenjeno pesem, ki sem jo dobro poznal, saj sem jo mnogokrat dirigiral raznim moškim zborom. Zborovodja in pevci so imeli sre en dan, zapeli so intonan no isto, z lepo in pravilno izgovorjavo in pravim fantovskim navdušenjem, njihovo petje je izžarevalo sve ano prazni nost in doma nost obenem. Vse to in še lep son ni dan me je tako navdušilo, da sem takoj poiskal zborovodjo in pevce. Našel sem jih v senci pri ograji, krepko sem stisnil roko gospodu Štefanu Vugrincu, ki ga do takrat še nisem poznal in vsem pevcem, na veselje smo zvrnili še kozarce štajerca!« Marsikdo se bo morda vprašal, kako to, da v letu 2008 MoPZ praznuje 40-letnico, saj smo lahko prebrali, da je gospod Štefan Vugrinec pri el z delom že v letu 1967 – a odgovor je zelo preprost: šele, ko je bil dovolj mo an in uspešen – nastopali so npr. 6. februarja leta 1968, se ta dan šteje za uradni za etek delovanja. V tistih asih se je tudi že pokazala potreba po pravi organiziranosti in MoPZ se je povezal v sekcijo Prosvetnega društva »Alojz Štrafela« Markovci. Imenu »Alojz Štrafela« - bil je mladi Markov an, telovadec sokolske ete, napreden mladinec, zaradi sodelovanja z NOB aretiran leta 1941 in ustreljen kot talec v Mariboru – torej njegovemu imenu je MoPZ ostal zvest tudi pozneje, ko se je iz Prosvetnega preimenoval v Kulturno društvo. A naj nadaljujem z zapisom o Štefanovi dobi – pri tem vsi snovalci te brošure upamo, da gospod Vugrinec ne bo zameril temu najbolj jasnemu poimenovanju. Gospod Štefan Vugrinec je ljubiteljsko in nadvse uspešno vodil svoj zbor vse do leta 1976, ko se je zaradi preobremenjenosti v svojem zahtevnem u iteljskem poklicu odpovedal dirigiranju in ga prepustili nasledniku, gospodu Janezu Bezjak, doma inu iz Bukovec in pred leti svojemu u encu. Danes, ko poznamo vsa naslednja leta MoPZ, vse njihove uspehe, umetniško zorenje, a tudi usodne dogodke, lahko popolnoma razumemo še nekaj: gospod Štefan Vugrinec je predal dirigentsko palico z mirnim srcem, saj je slutil oz. bil kar prepri an, da bo mladeni , z glasbo v genih, nadaljeval in plemenitil delo.

Janezova doba Janez Bezjak, ki izhaja iz glasbene družine (Šmigoc – »Fluharvi«) po materini strani, je prevzel vodstvo MoPZ 20.1.1976, ko mu je bilo dobrih 25 let in ga nato neprekinjeno vodil do konca. Do konca pomeni do maja 1995, ko je 11.5. nenadoma omahnil v svojo prezgodnjo smrt. Med obema datuma se je nabralo dobrih 19 let, ki jih je z vso svojo ljubeznijo delil ali množil na tri podro ja: najprej je bila sre na družina, ki si jo je ustvaril z ženo Marijo, v njej sta vse bolj odraš ala oba otroka, sin Mitja in h erka Janja. Tudi na svojem poklicno - delavnem podro ju je vedno želel dose i popolnost (ob delu se je še izobraževal), za glasbo in z glasbo mu je bílo srce, pa naj je bila to katera od glasbeno - instrumentalnih skupin, godba na pihala in še posebno MoPZ Markovci. Tako so minevala leta, zbor je zorel v vseh svojih sestavinah: v pevcih, v umetniškem programu ali repertoarju, v navezovanju prijateljskih stikov, v gostovanjih in na doma ih koncertih, prireditvah. Težko je izmeriti in nato strniti v nekaj preglednih to k pomen in delovanje kateregakoli umetniškega ustvarjalca ali poustvarjalca, težko je Janezovo dobo »prehoditi« v enem zamahu, zato bo morda najbolje, da ta as razdelimo na dve podobdobji: Janezovih prvih 7 let pri MoPZ in Janezovih naslednjih 12 let.

Janezovih prvih 7 let pri MoPZ To so leta od 10.1.1976 do aprila 1983, ko je zbor ponosno praznoval svoj prvi ve ji jubilej – 15-letnico delovanja. Na ta praznik so se pevci skupaj z dirigentom Janezom skrbno, polni navdušenja, pripravljali že nekaj let prej. Zbor je bil že nekaj asa organiziran v Prosvetno društvo »Alojz Štrafela« Markovci, v njegovo dobrobit pa so delovali vsi pevci z Janezom na elu, ves upravni odbor in še posebno Franc Golob – Fošnarov Franc iz Markovec, ki je s svojimi odli nimi organizacijskimi sposobnostmi skrbel za vse ugodnosti, ki so zboru pomagale do novih in novih uspehov in dosežkov. Danes bi temu rekli: z Janezom sta bila odli en tandem, obema je pesem in petje pomenilo visoko vrednoto in skupaj z njima so uživali vsi, ki so v zboru, z zborom in za zbor kakorkoli sodelovali. Janez je našel mnoge prijatelje, iskrene in pristne, pri mnogih zborovodjih, naš MoPZ je navezal prijateljske stike z mnogimi drugimi zbori iz vse Slovenije, vsi skupaj so se veselili ustnih in pisnih ocen najve jih pevskih strokovnjakov. Kot je neko prej gospod prof. Jože Gregorc iskreno ob udoval MoPZ

Markovci in prvega zborovodja Štefana Vugrinca, tako je kmalu prepoznal v Janezu nadvse obetavnega glasbenega navdušenca in poznavalca. Že v brošuri »Pesmi glas druži nas« – 30 let MoPZ, v maju 1998, smo predstavili vso tedanje delovanje in vse tri zborovodje na straneh od 11 do str. 26, torej dokaj obširno, zato bomo tukaj nanizali le nekaj najpomembnejših dogodkov od leta 1976 do leta 1983: • • • • • • •

MoPZ je redno sodeloval na revijah pevskih zborov ob ine Ptuj in prejemal priznanja; Sodeloval na koncertih prijateljskih zborov (npr. v Mostah pri Komendi – 19.6.1982); Do leta 1983 je že trikrat sodeloval na Taborih pevskih zborov v Šentvidu pri Sti ni; Organiziral samostojne letne koncerte, obi ajno ob našem »žegnanju« - na markovsko nedeljo; Sodeloval na mnogih proslavah in prireditvah Krajevne skupnosti Markovci in izven nje; V manjših skupinah so pevci nastopali na folklornih in etnografskih prireditvah (ora i, kosci,…); Na komemoracijah ob dnevu mrtvih ter na pogrebnih sve anostih ob smrti koga izmed pevcev (kar 6 se jih je dotlej za vedno poslovilo), družinskih lanov oz. e je bila njihova žalostinka zaželena;

In prav v aprilu 1983 je vse pevce in Markov ane nasploh užalostila vest o nenadni smrti Martina Klinc iz Markovec, starosti MoPZ, ki je bil zborovskemu petju iskreno vdan skoraj 30 let. Martin Klinc, Klin ov stric Tina, bi moral na prazni nem koncertu, 23. aprila 1983, sprejeti zlato Gallusovo zna ko, ki so jo nato izro ili njegovim svojcem. Mnogi med njimi so se dotlej že sami »ujeli v mrežo« glasbe in je bilo to priznanje samo še potrditev ne esa lepega. V prazni ni pomladi leta 1983 se je torej dopolnilo 7. leto Janezovega zborovodstva; 23. aprila je MoPZ izvedel sve ani koncert, njegovi gostje pa so bili lani Mešanega pevskega zbora Moste pri Komendi. Pevci so prejeli 12 srebrnih in 26 bronastih Gallusovih zna k. V juniju potem se je zbor spet udeležil 14. Tabora v Šentvidu. Sodeloval je na mnogih drugih prireditvah in organiziral veselico po velikem telovadnem nastopu v Markovcih (ob 50-letnici telesnokulturnih dejavnosti, pozneje TVD Partizan) in na 10. reviji pevskih zborov v Ptuju, v decembru 1983. Vsi, ki smo se nekoliko bolj približali MoPZ, ker nas je vabila lepa pesem in ubrano petje, pa tudi iskreno prijateljstvo z Janezom, s posameznimi pevci ali kar vsem zborom, se v pogovorih pogosto vra amo k tistim asom, ko smo prav na revijah doživljali najve ji ponos, saj je naš zbor vedno znova zablestel. Marsikateri dogodek pa je postal že kar anekdota, a anekdotam smo namenili posebno mesto v tej brošuri, gotovo vas bodo razvedrile.

Janezovih naslednjih 12 let Vsi ti uspehi in drugi lepi dogodki oz. dogajanja so bili resni na vzpodbuda Janezu in vsemu MoPZ Markovci in ko danes gledamo nazaj, vidimo, da je bilo mnogo dela in odpovedovanja vseh, da bi zbor dosegel še višjo raven. Gotovo so prišli vmes tudi druga ni, bolj temni trenutki, obdobja dvomov, tudi osebnega in skupnega razo aranja, ki pa so jih kmalu (pravo asno) pregnali z novimi na rti, cilji, uspehi, z ob utjem ponosa in predanosti vokalni glasbi. »9loveški glas je najlepše glasbilo«, je neko nekdo izjavil, gotovo ga je o tem prepri alo posebno lepo petje. Poznamo tudi izrek, da kdor poje, dvakrat moli, torej se dvakratno zahvaljuje in prosi za nekaj dobrega v svojem življenju. Naši pevci, lani MoPZ in zborovodja Janez Bezjak skupaj z njim so mnogo peli (in s tem dvojno molili), a se je tudi njim zgodilo mnogo hudega: umirali so pevski prijatelji, mnogim starši in sorodniki ter dragi ljudje. Niso pozabili na pevca – invalida, z žalno pesmijo so se poslovili od vseh, ki jim bomo v brošuri namenili posebno mesto, v zbor pa so se obenem vklju evali novi in novi mladi in manj mladi pevci, spet drugi so se sami odlo ili: prišel je as, ko sicer ne bom ve lan MoPZ Markovci, v mojem srcu pa bo za vedno ostalo mnogo lepih spominov na skupne dni. A naj ta del kronike MoPZ ne zveni ves as kot otožno slovo, saj nam 12 let ponuja mnogo, mnogo enkratnih in neizbrisnih spominov. Samo po enega iz vsakega leta navajam kot droben del ek pisanega mozaika. Leto 1984 MoPZ (in vse Markov ane) je prizadela vest o smrti gospe Ljudmile Kafol. Še leto prej je bila gostja na prazni nem koncertu ter zboru ob 15-letnici podarila knjigo Stokrat na zdravje! Stokrat hvala za Vaše delo, smo ji izrekli v slovo. Leto 1985 »Pojo v prazni ne dni« so pevci naslovili svoj tradicionalni koncert v aprilu. Leto 1986 V maju so sodelovali na Glasbeno kulturnem dnevu v OŠ Markovci, saj so v prostorih nove šole pevci našli svoj »drugi dom« in v ravnatelju OŠ Jožetu Foltinu svojega iskrenega prijatelja. Naslov prireditve pove vse »Rad(a) imam glasbo«. Leto 1987 9. marca so se odzvali vabilu (nove) predsednice upravnega odbora (Upravni odbor Prosvetnega društva »Alojz Štrafela« Markovci) Slavice Pi erko, naj nastopijo na proslavi za matere osnovnošolcev v okviru redne govorilne ure.

Leto 1988 Pripravili so 2 skupna koncerta s svojimi gosti iz Budimpešte, prvega v Narodnem domu na Ptuju, drugega v Markovcih ter vse goste prijazno sprejeli v svoje domove. Leto 1989 V jeseni tega leta je MoPZ Markovci gostoval v Budimpešti na Madžarskem, s emer so vrnili obisk in še okrepili prijateljsko sodelovanje obeh zborov. Leta 1990 Na ob inski proslavi Slovenskega kulturnega praznika na Ptuju, 7.2.1990, so na predlog UO PD »Alojz Štrafela« Markovci, prejeli ob inska priznanja za kulturo: - Franc Golob, predsednik MoPZ in njegov lan, njegova povezovalna in gonilna sila že od prvih vaj dalje, - Janez Bezjak, zborovodja, že ve kot 10-letje lovek, ki svoje poslanstvo jemlje nadvse resno in odgovorno, a vedno z razumevanjem za posameznika in - MoPZ Markovci, kot celovita enota, brez katere bi kulturno življenje v Markovcih in okoliških vaseh zamrlo (ta obrazložitev je bila tedaj zelo verodostojna).

Sodelovanje MoPZ na 17. reviji Pevskih zborov (1991. leta) (FOTO: Arhiv MoPZ) Leto 1991 MoPZ je sodeloval na šolski prireditvi »Ob Martinovem« kot skupina Ljudski pevci. V studiu so posneli gradivo za njihovo prvo kaseto, ki je izšla v letu 1992.

Leto 1992 Že tradicionalni pomladanski koncert, na katerem so sodelovali tudi lani MePZ »Ruda Sever« Gorišnica pod vodstvom gospe Slavice Cvitani , so naslovili preprosto »Ko sosed k sosedu pride«. Izkazali so se oboji, gostje in gostitelji, ob njihovem petju smo uživali mnogi obiskovalci koncerta. Bila je lepa »markovska« nedelja. Doma im pevcem so podelili tudi Gallusova priznanja.

Utrinek iz koncerta »Ko sosed k sosedu pride« (FOTO: Arhiv MoPZ) Leto 1993 To leto je bilo za MoPZ še posebej bogato in živahno, a naj od vseh njegovih aktivnosti omenim le najpomembnejšo: ob srebrnem jubileju, 25-letnici delovanja so izvedli spomladanski koncert pod geslom »Kjer se preliva srebro«. Bilo je 25. aprila, na sve ano prireditev pa so prišli mnogi poznavalci zborovskega petja in iskreni prijatelji, med njimi: gospod Franc La en in gospod profesor Jože Gregorc, ki je nekaj dni pozneje zapisal: »Ne le za jubilejni koncert, ki je bil zelo dobro izveden, z ljubeznijo in predanostjo naši ve no lepi pesmi, ampak tudi za mnoge uspešne koncerte in nastope v preteklosti iskrene estitke dirigentu in pevcem!« Tu res ni kaj dodati, gospodu Gregorcu pa so bili iskreno hvaležni tedaj in bodo vedno. Na koncertu so mnogi pevci prejeli zaslužena priznanja: 11 zlatih, 14 srebrnih in 5 bronastih Gallusovih zna k. Leto 1994 Poleg tradicionalnega spomladanskega koncerta – tokratni je bil pod geslom »S pesmijo k soncu« (podnaslova pa »Pozdrav pomladi« in »Pesem ne pozna meja«), so se za MoPZ zvrstili še mnogi dogodki,

ki jih prinaša leto od pomladi do nove pomladi, med njimi npr. sodelovanje na etnografski prireditvi Fašenk v Markovcih, pa dnevih šole in njenih projektih Dediš ina korantove dežele. Leto 1995 Janezovo zadnje leto, ki je trajalo tako kratek as! 17. aprila tradicionalni koncert, po njem smo iz cerkve sv. Marka stopili v prazni ni son ni pomladni dan. A samo še kratek as nas je lo il od dneva, ko smo skupaj žalovali za Janezom: 11., 12. in 13. maj so bili dnevi slovesa. Pevci so se zbrali na žalni seji, skupaj utili bole ino slovesa in lepoto notranjih vezi, ki jih smrt ne pretrga. In so obenem že sklenili, da bodo nadaljevali svoje in Janezovo delo. Skrbeli so za slovo, vredno dragega pokojnika in njegove družine ter zaprosili gospoda Franca La na za dirigentsko pomo , da so zmogli zapeti Janezu v slovo. Prve tedne tudi mesece po smrti Janeza Bezjaka je pesem MoPZ Markovci utihnila. In se je spet oglasila v oktobru 1995, pod novim zborovodjem gospodom Sre kom Zavcem, ko so se ob dnevu mrtvih skupaj poklonili Janezu v spomin s pretresljivima Angel%ek, varuh moj in Planike. Prav v dneh, ko pišem to kroniko in si sr no želim, da bi bilo vsega ravno prav in da bi brali z razumevanjem, z odobravanjem sprejeli to branje, sem nekje odkrila pesem Vlada Kreslina, v njej pa verze: …malo mene si ti, malo tebe sem jaz, malo mene še zdaj leti v tisti, najin (naš) %as… Tako se bodo Janeza, pa Franca in vseh drugih vedno spominjali lani MoPZ Markovci.

Sre1kova doba Leta do jubileja – 30. letnice MoPZ Markovci Poznavalec in veliki prijatelj našega zbora je v asu po 1. koncertu v Sre kovi dobi zapisal med drugim tudi naslednje: »Vso sre o, Sre ko Zavec in markovski pevci!« Minilo je precej asa (po smrti Janeza Bezjaka) ko so pevci tudi mene vprašali: »Kaj pa sedaj?« Janez bi bil gotovo sre en, e njegovih 19 let truda ljubezni in prijateljstva ne gre v pozabo, saj jim je prav on nenehno vcepljal ljubezen do lepega petja. Vem pa, da v tistem asu ne bi hotel biti v koži gospoda Sre ka Zavca. Po šoku, ki so ga pevci doživljali…, je gospod Sre ko Zavec pravi sre ko za zbor, o tem sem se lahko prepri al na njegovem prvem koncertu, vajeti zbora je prijel resno v roke z znanjem in ljubeznijo. Na tej odgovorni poti želim Sre ku Zavcu in markovskim pevcem vso sre o!« je zapisal univ. prof. internacionalni Maestro Jože Gregorc.

Zborovodja Sre%ko Zavec (FOTO: Prelog) Lepe, vzpodbudne besede, med njimi tudi posre ena besedna igra z njegovim imenom, so gotovo novemu zborovodji markovskega zbora pomenile dodatno potrditev za odlo itev o kateri je v letu 1998 zapisal: »9e zbor ne raste, nazaduje! Z Janezom sva bila velika kolega. Na rtovala sva celo skupni koncert najinih zborov. Prav zato, ker se Janezu niso uresni ile sanje, mi je zelo hudo in žal mi je, ker sedaj ne doživlja 30 let moškega zborovskega petja v Markovcih saj je prav on dal zboru najve . Izzivov, ki se kar

odpirajo pri tem našem delu, je še veliko in najbolj vesel bom, e bo MoPZ Markovci s pevsko tradicijo nadaljeval tudi v prihodnosti,« je pogovor sklenil Sre ko Zavec, pred tem in obenem zborovodja nekaterih znanih zborov in organist.

Sproš%eno druženje po uspešnem nastopu (FOTO: Prelog) »Sre ko Zavec – zborovodja, ki je hotel igrati trobento« tako smo naslovili pripoved o sedanjem zborovodji pred 10 leti, danes pa bomo zapis samo osvežili, vse to iz iskrene hvaležnosti in veselja, ker je še vedno z nami, z MoPZ Markovci. Sre ko Zavec je torej tedaj, v jeseni 1995 napravil za nas zelo pomemben korak: prevzel je dirigiranje MoPZ Markovci. Najprej je obljubil, da za asno, zdaj pa se je nabralo že skoraj 13 let. Vsi iskreno upamo, da bo ob vseh drugih aktivnostih še zmogel dovolj mo i, volje in veselja ter bo ostal z zborom še dolgo, do naslednjega jubileja in naprej. Zborovodja Sre ko Zavec, mož v najboljših letih prihaja iz Trdobojcev v ob ini Leskovec, kjer sta si z ženo Sonjo ustvarila dom in pet lansko družino: dvema h erkama se je v teh naših skupnih letih pridružil še sin Tilen. Da je njegova žena Sonja odli na pevka, smo se lahko že ve krat prepri ali, saj je že na reviji pevskih zborov in na številnih koncertih nastopala kot solistka MoPZ Markovci. Poleg službe na Perutnini Ptuj in skrbi za družino, pa še vedno najde dovolj asa za marsikaj, kar je povezano z ljubeznijo do glasbe. Sam o tem pravi tako: »Tudi pri nas doma smo bili trije otroci in vsi smo prav radi peli. Sam sem si nadvse želel igrati trobento, a doma niso imeli posluha za moje želje. Vsak poklic je boljši kot biti muzikant, sem slišal takrat.«

A Sre ku se je vseeno glasbeno izobraževal, obiskoval je šolo solo petja in se seznanil z dirigiranjem. Vse to je pozneje nadgrajeval z rednim obiskom seminarjev, ki jih organizirajo za dirigente pevskih zborov, tudi tiste na cerkveni ravni. Ob jubileju MoPZ Markovci tudi Sre ku Zavec obeležuje svoj srebrni jubilej – kar 35 let aktivnega dela na glasbenem podro ju: najprej organist v Leskovcu, potem 2 leti pri sv. Tomažu, dolgoletni organist v cerkvi sv. Petra in Pavla na Ptuju in še vedno tudi v Leskovcu. Da prav tam, v Leskovcu uspešno vodi mešani pevski zbor sv. Andraž, smo se v Markovcih lahko prepri ali 25. novembra 2006, ko so prišli kot gostje na naš koncert. Neko , pred 30 leti, je prepeval v »ptujskem komunalnem zboru«, pozneje vodil še MZ na Hajdini, bil vodja moškega okteta v Leskovcu, zdaj pa vse bolj postaja Markov an. V nadaljevanju kronike je delo Sre ka Zavca z MoPZ nenehno prisotno. Naj tako ostane, pevci ga imamo za svojega, utimo našo medsebojno trdno vez. Pa se vrnimo k pregledu kronike MoPZ, kar pa lahko storimo tudi zato, ker so se Sre kove želje izpolnile in z njimi sklep MoPZ o nadaljevanju za rtane poti.

Univ. prof. Jože Gregorc, mednarodni maestro, %estita novemu zborovodju Sre%ku Zavcu (FOTO: Arhiv MoPZ) Leto 1995 Jesen in zima, že 30.12.1995 so pevci MoPZ Markovci pod vodstvom Sre ka Zavca, kot gostje nastopili na 1. boži no – novoletnem koncertu v organizaciji Cerkvenega pevskega zbora Sv. Marko, v doma i farni cerkvi.

Leto 1996 12. maja je bil v telovadnici osnovne šole tradicionalni spomladanski koncert »S pesmijo med spomine«. Pevci so se spet udeležili Tabora slovenskih pevskih zborov v Šentvidu pri Sti ni, nastopili so na dnevu šole ob zaklju ku projekta »Tak' so se ženili«. 11. maja so se spomnili 1. obletnice Janezove smrti – »Nate jaz mislim, ljubi moj dom…« je ena od tistih pesmi, ki so jo doslej zapeli le nekajkrat. Leto 1997 Nastopi so se spet vse bolj gostili. Naj izberem kakega posebnega: 18. maja tradicionalni spomladanski koncert, gostoval je Mešani pevski zbor iz Apa v Prekmurju, 24. junija pa se je naš zbor odzval vabilu na Medob insko sre anje pevskih zborov, zgodilo se je na pobudo MePZ Apa e. 26. decembra pa je zbor sodeloval na 3. boži nem koncertu CPZ Sv. Marko v Markovcih (KUD Markovski zvon). Leto 1998 Na predve er slovenskega kulturnega praznika so nastopili na prireditvi z naslovom: Naš ve er kulture (7. februar). Zbor se je skrbno pripravljal na svoj jubilej 30-letnico delovanja, ki ga je potem res slovesno obeležil na ve na inov: - Izvedli so samostojni, tradicionalni koncert v maju in - izdali brošure »Pesmi glas druži nas«, 30 let MoPZ. Z njo so se pevci želeli zahvaliti vsem, ki jim je njihovo petje v minulih letih pomenilo posebno vrednoto in jim obljubiti, da jim bodo lahko prisluhnili tudi v naslednjem 10-letju.

Med 30. in 40., zrela doba MoPZ Markovci Leto 1998 in 1999 Spomladi 1998 smo se Markov ani odlo ili za samostojno ob ino in v novembru že izvolili prvega župana (gospod Franc Kekec) in prvi ob inski svet. Ob ina je lahko pri ela z delom. Toda z novo ureditvijo so se pri ele tudi za etne težave in šele s asoma so tudi kulturne dejavnosti ob ine Markovci (MoPZ takrat že s 30-letno tradicijo) za ele dobivati pravo mesto in nekaj ve sredstev za uspešno delovanje. Življenje zbora je teklo dalje, uresni evale so se tudi Sre kove želje, da bi se zbor za el pomlajevati, vstopali so novi lani (Mitja 9uš, Andrej Janžekovi in Aleš Miloši ), širil se je repertoar, po mnogih letih predsedovanja je gospod Franc Golob predal to pomembno vlogo gospodu Jožetu Cigula, sam pa, kot smo zapisali v letu 1998 je »predsednik, ki ostaja astni«.

Tedaj še nismo slutili, da žal le za 9 let, saj mu je usodna bolezen v septembru 2007 prekinila življenje in vzela vse pesmi.

Spomladanski koncert »Preljubo veselje o, kje si doma?« MoPZ skupaj s solistko Sonjo Zavec (FOTO: Arhiv MoPZ) Novi predsednik je svoje delo dobro zastavil in ez as za el skrbno zapisovati vse pomembne dogodke v življenju zbora. Iz te beležke in lastnih spominov bi rada sestavila tudi zapis v letih med 30. in 40., kar bi obenem najbolje poimenovala Zrela doba MoPZ Markovci. Med prvimi zapisi iz »zelenega notesa« gospoda Jožeta najdem naslednje: Leto 2000 Ponovitev boži nega koncerta v cerkvi sv. Petra in Pavla na Ptuju in pripomba: Zelo lepo petje vseh 3 zborov. Revija zborov v Narodnem domu, Ptuj. V februarju so se odzvali vabilu prijatelja najstarejšega pevca Janeza Horvat (Kokotovega Janeza) ter mu zapeli ob njegovi 70-letnici. 27. aprila so zapeli ob 1. ob inskem prazniku skupaj s pevci KUD Markovski zvon (cerkveni zbor). Tudi 30. aprila so zapeli skupaj z Godbo na pihala ob ine Markovci, a so bili v nadaljevanju razo arani, saj za svojih nad 30 let delovanja niso prejeli ob inskega priznanja. V juniju so z izletom zaklju ili pevsko sezono, v septembru pa spet pri eli z rednimi vajami. Gospod Cigula je zapisal: »Najbolj smo zadovoljni, ker nas je presenetila ekipa novih pevcev…« in potem navedel imena kar 9 mladih lanov MoPZ Markovci. Nekatere izmed njih vidimo v zboru še danes (po 8 letih), npr.: Benjamin Golob, Tadej

Kun nik, Gregor Bezjak, Marko Kun nik; drugi so ez as prenehali (iz družinskih, službenih in drugih razlogov). A tudi za njih upamo, da se bodo v MoPZ še kdaj vrnili.

Slavljenec Janez Horvat med pevskimi prijatelji (Foto: Arhiv MoPZ) V oktobru 2000 so se pevci na stopnicah pred ob insko stavbo slikali za svoj (tudi že tradicionalni) koledar, se sre ali na praznovanju 60-letnice svojega predsednika Jožeta Cigula, v novembru bili na krstu mošta ob Martinovem v Bukovcih in v Novi vasi. 17.11 pa so zapeli na odprtju ob inske stavbe v Markovcih. Ta pomembni dogodek je ostal vsem v lepem in trajnem spominu, slika pojo ega zbora od tedaj krasi steno sejne sobe v ob ine Markovci. Bogato leto 2000 pa je MoPZ zaklju il s sodelovanjem na boži nem koncertu pri Sv. Trojici, Podlehnik in na boži nem koncertu v cerkvi Sv. Doroteje v Dornavi. Pevcem se je s solisti nimi deli pridružila tudi Sre kova žena Sonja. Zbor je na klavirju spremljal mladi Tomaž Sok. Leto 2001 Pri elo se je s petjem na pogrebni sve anosti (2. januarja) za umrlo babico pevca Mitja 9uš. Sledili so mnogi pevski nastopi, na ob nih zborih strank SLS in SKD, ob inski odbor Markovci. Nastopali so na otvoritvi likovne razstave »Ex-tempore« v OŠ Markovci. V marcu je zbor odpotoval na intenzivne vaje v Simonov zaliv. V aprilu so imeli koncert v Slovenski Bistrici, na katerega bo pevce vedno spominjala spominska slika, ki so jo prejeli z naslovom: 9rno jezero na Pohorju. 21. aprila so zapeli na II.delu Revije pevskih zborov na Ptuju. 29. aprila so nastopili na 2. prazniku ob ine Markovci, kjer so prejeli plaketo ob ine Markovci kot priznanje za svoje že 33 – letno

delovanje. 12. maja se je zbor z žalostinkama Slovo in Gozdi% je že zelen poslovil od dolgoletnega pevca Mirka Mlinari a.

Koncert »Pesmi glas druži nas« v Stojncih (FOTO: Arhiv MoPZ) Svoj tradicionalni koncert pa je MoPZ Markovci tokrat »prenesel« v dvorano Gasilskega doma v Stojnce, kjer sta kot gosta zapela še dva ženska zbora: Ženski pevski zbor NKB Maribor in Ženski pevki zbor Karantanija (Prevalje). V avgustu so se poslovili od nekdanjega pevca Marjana Bezjak, ki je prezgodaj umrl. 1. novembra so zapeli na 1. komemoracijo v samostojni ob ini Markovci in nato prižgali sve e tudi vsem preminulim pevcem na tem pokopališ u. V septembru se je pri ela nova sezona vaj. 9.12. so sodelovali na 1. Miklavževem koncertu Godbe na pihala. 15.12. pa so obogatili družabni ve er lanov OS ob ine Markovci, župana in sodelavcev ob ine, pri Botri v Gorišnici. Že 29.12. pa so zapeli žalostinki na pogrebu matere svojega pevca Franca Vil nik v Gorišnici. Ob vseh vajah, nastopih in prireditvah so vedno znali poskrbeti za priznanja, ki so jih predlagali ZKO Ptuj za svoje lane. Leto 2002 5.1. so zapeli na slavju ob 100-letnici tedaj najstarejše Markov anke Nežke Cvetko, svojim 6 pesmim so dodali še lep šopek za jubilantko. 7.2. so sodelovali na proslavi Prešernovega dne v OŠ Markovci. Na 34. letnem ob nem zboru, bil je 15.2.1992, so lani MoPZ KD »Alojz Štrafela« Markovci izvolili nov upravni in nadzorni odbor z novim predsednikom Janezom Kukovcem na elu. Janez od tedaj zavzeto opravlja to ast in dolžnost.

6.4. so nastopili na podelitvi priznanj Vino Ptuj 2001, v dvorani minoritskega samostana. Tudi na 28. reviji Pevskih zborov, 20.4. niso manjkali. 28.4.2002 so obogatili program zaklju nega dneva na 3. ob inskem prazniku v Markovcih. 7.6. – 60 letnica ustanovnega lana gospoda Alojza Letonja. V tem asu se pri ne omenjati ime Milke Liponik, ki se je zboru pridružila kot povezovalka programov s svojo izbrano, prisr no besedo. Njihovih vabil ne bi niti mogla niti hotela zavrniti, saj ima v zboru kar nekaj najbližjih sorodnikov: brata Ivana in tri ne ake: Tadeja in Marka Kun nika in Gregorja Bezjaka.

Pevci MoPZ med ogledom Madžarske prestolnice (FOTO: Marijan Petek)

Po poletnem premoru (ki je obi ajen) so se pevci spet zbrali na vajah v septembru. 18.10 so peli na koncertu v Trbovljah, naslednji dan so obogatili mašni obred ob 130-letnici cerkve Sv. Marka (v sedanjem obsegu). Že 3 dni pozneje, 22.10.2002, pa so zapeli v slovo Ani Letonja – An ki, materi Alojza Letonje. Tudi ona je nadvse ljubila lepo petje, bila dolgoletna lanica Ljudskih pevk iz Zabovec. 26.10.2002 – potovanje zbora na Madžarsko, esar so se že vsi veselili. O gostovanju MoPZ Markovci v Budimpešti, kjer so zapeli na koncertu v Marmorni dvorani Vojnega muzeja in na maši, o em je obširno v Ptujskem Tedniku pisala že Mojca Zemljari , izrezek so pevci spravili med svoje spomine, ki jih radi obujajo. 1.11.2002 je MoPZ spet zapel na osrednji komemoraciji za dan mrtvih. 15.11.2002 je imel zbor kratko pevsko vajo, saj tako pravi zapis Jožeta Cigula: »9utili smo neko stisko v srcu, ker se od nas poslavlja dolgoletni pevec, prijatelj – svetovalec gospod Stanko Bra i , ki si je zaželel malo miru med svojimi…«, tedaj gotovo še niso slutili, da bo ta po itek mnogo prekratek…

Leto 2003 Pevci so zapeli v slovo Kun nikovi mami in babici Genovefi, bilo je 26. februarja, tako so izrazili so utje svojcem, svojim pevskim prijateljem: sinu Ivanu, vnukom Tadeju, Marku in Gregorju ter h erki Milki, ki je postala MoPZ ena od zelo »blizkih oseb«. Med 13.3.2003 in 16.3.2003 so bili pevci spet na intenzivnih vajah, tokrat v Luciji pri Portorožu. Ti dnevi ne pomenijo samo resni no intenzivnih pevskih vaj, temve tudi prijateljsko druženje, ki ustvari mnoge nepozabne spomine, med seboj zbliža pevce vseh generacij in vse skupaj še bolj poveže v celoto, s katero je tudi zborovodja gospod Sre ko Zavec nadvse zadovoljen. V okviru 4. ob inskega praznika je MoPZ Markovci organiziral (26.4.) tradicionalni koncert z gosti iz Budimpešte. 10. maja je MoPZ Markovci zapel na pogrebu Jožeta Kostanjevca iz Stojnc, pokojnikov brat Janez je med najbolj zvestimi pevci v zboru. 17.5.2003 MoPZ zapoje v Ko icah pri Žetalah, na sre anju Planinskega drušva. 24. maja (teden pozneje) pa na gostiji v Motelu Podlehnik, ženin je bil David Visenjak (že tudi sam pevec v zboru in sin pevca Franca Visenjaka). Pomladni del sezone je MoPZ zaklju il s piknikom (7.6.2003) v Bukovcih na športnem igriš u. Pridružile so se jim žene in dekleta, ki sicer pogosto samevajo (ob vajah in nastopih svojih mož, prijateljev). 3.8.2003 je pevce pretresla vest o smrti dolgoletnega pevca in prijatelja Stanka Bra i a iz Spuhlje. Slovo z žalostinkami, cvetjem in sve ami je bilo resni no bole e. 19.9.2003 so ponovno pri eli z vajami, niso pa prezrli datuma: 15. september 2003, ko je Sre ko Zavec, tedaj že 8 let njihov zborovodja, sre al svojega Abrahama, kar so primerno po astili. Kako številen je bil v tem letu MoPZ pove podatek, da se je za novi koledar, dne 2.11.2003 slikalo 35 pevcev. 6. decembra 2003 so se odzvali vabilu na Koncert treh moških zborov v Šentrupertu na Dolenjskem. »Koncert je v celoti uspel, vzdušje zadovoljivo, pozno vra anje domov…« je zapisal gospod Cigula v svoj notes. 26.12.2003 so zapeli še na sre anju letnikov 1943 ob njihovi skupni 60-letnici pri Ribeku; med jubilanti sta bila tud dva pevca: gospod Franc Strelec in gospod Konrad Šmigoc. Leto so zaklju ili z gostovanjem na boži nem koncertu (27.12.2003) v cerkvi Sv. Marka, zadovoljni in sre ni ob spoznanju, da je druženje s pesmijo nekaj najlepšega, druženje s podobno misle imi ljubitelji pesmi in petja pa še nekaj ve . Leto 2004 Za MoPZ se je kmalu po novoletnem veselju in mnogimi lepimi voš ili leto nadaljevalo z žalostno novico o nenadni smrti lana – pevskega prijatelja gospoda Franca Strelec iz Budine in 16.1.2004 so se že morali za vedno posloviti od njega na novem rogozniškem pokopališ u. 25.2.2004 so spet zapeli na pogrebni

slovesnosti, tokrat na Vidmu, kjer so se poslovili od taš e in babice Kun nikovih. 7.3. pa so zapeli na pokopališ u v Gorišnici v slovo ne aku Janeza Horvat, lana MoPZ. Na 36. ob nem zboru, 12.3.2004, so pevci opravili poleg ostalega še delne volitve za novega predsednika nadzornega odbora in blagajnika. Med 18.3. in 21.3. so bili pevci na intenzivnih vajah v Novigradu na Hrvaškem. 26.3. so bili na 30. reviji pevskih zborov v dvorani Gimnazije Ptuj. 28.3. Zapeli so 3 pesmi ob materinskem dnevu v Markovcih. 20.4. kot da je to leto pogrebov, tega dne so spet zapeli, tokrat v slovo Janezu Kristovi u, o etu svojega pevca Janeza iz Nove vasi. 23.4. so sodelovali na proslavi ob 5. ob inskem prazniku. 1. maja 2004 pa pri pevcu Mitji 9ušu, ki je stopil na novo življenjsko pot s Polonco Strelec, ki je tudi sama ujeta v mrežo petja in pesmi (tudi po genih – o e Janko Strelec je že dolga leta lan MoPZ Markovci). 8. maj 2004 – tradicionalni spomladanski koncert MoPZ z gosti: MoPZ vinogradnikov iz Šentruperta in MoPZ Zarja iz Trbovelj. Poletju z nekoliko pevskega zatišja je sledila jesen in že 3.9. so pevci z žalostinkami obogatili slovo Franca Visenjaka, starejšega (o e pevca Franca in dedek pevca Davida Visenjaka) na pokopališ u v Gorišnici. 31.10.2004 so lani MoPZ zapeli v slovo Janezu Pi erko na markovskem pokopališ u. 1.11. so zapeli na komemoraciji pri novem spominskem obeležju Vsem žrtvam vojne in povojnega nasilja. 26.11.2004 sodelovanje na Dobrodelnem koncertu Karitas Završke in Ptujske dekanije, nato se je kar naglo izteklo leto 2004. Leto 2005 23.2. je bil tudi za ves MoPZ prazni ni dan, saj je najstarejši pevec Janez Horvat dopolnil 75 let življenja. »Mnogo zdravih let v življenju in petju!« so mu zaželeli prijatelji pevci MoPZ Markovci. Še prej 13.2. so sodelovali na prireditvi v po astitev kulturnega praznika v Markovcih. Sledilo je veselo praznovanje zlatega jubileja – Abrahama je sre al Janez Kukovec, predsednik MoPZ Markovci, že od leta 1972 tudi navdušeni pevec, »Obrnil se je list v njegovem življenju, še na mnoga zdrava leta mu želimo pevci MoPZ!« je zapisal v imenu vseh gospod Jože Cigula. Med 15.4. in 17.4.2005 so imeli uspešne intenzivne vaje v Umagu. 20. aprila so se odzvali vabilu iz Doma upokojencev na Ptuju ter jim zapeli. »Radi smo se odzvali, saj so v domu tudi naši starejši ob ani,« je zapisal kronist gospod Cigula. 23. aprila so zapeli 3 pesmi na 6. prazniku ob ine Markovci, že dan pozneje pa je MoPZ zbor vabil v Bukovce na svoj tradicionalni, že 38. spomladanski koncert. V programu je sodeloval tudi mešani pevski zbor Kulturno umetniškega društva Markovski zvon iz Markovec. Spet so zapeli v slovo, tokrat 4. maja 2005, prijatelju Petru Kova i u iz Prvencev, ki je nenadoma umrl. 6.5.2005 so nastopali na otvoritvi poslovnih prostorov MCK d.o.o. v obrtni coni Novi Jork. 31. maja

2005 so izvedli uspešni nastop na 31. Reviji pevskih zborov v dvorani Gimnazije Ptuj. 18. junija so pripravili skupni piknik z ženami in dekleti v Zabovcih, nastopili so na sre anju Lovskih družin v Sobetincih in 17. julija so na povabilo Kulturnega društva Sveta Ana – cerkveno prosvetnega zbora sodelovali na mednarodnem koncertu v cerkvi sv. Ane v Slovenskih Goricah. Da so se pevci dobro po utili dokazujejo tudi številne odpete pesmi v opoldanskem druženju. Še vedno se spominjamo odli ne gobove juhe pri Šenvetrovih. Sledile so zaslužene po itnice na vseh ravneh, tudi na zborovski. 16.9. so se pevci zbrali na prvi jesenski vaji in že 1.11.2005 zapeli na Komemoraciji. 5.11.2005 pa so s koncertom z gosti predstavili svojo prvo zgoš enko. V goste so povabili pevska zbora Spomin ice in Fortuno iz DPD Svoboda Ptuj. Sledil je družabni ve er, na katerem so se snovali novi na rti.

MoPZ v Nem%iji.- Dresden (FOTO: Marko Kun%nik) 11.11.2005 so se odzvali vabilu sopevca Janka Strelca (Vepos) in zapeli so za praznik sv. Martina. Med 17. in 21.11. so lani MoPZ skupaj s lani markovskega Folklornega društva »Anton Jože« Štrafela bivali v Nem iji (Dresden, Berlin, letališ e Tempelhofer…). Nastopili so na koncertu pri slovenskih zdomcih, polni vtisov so se vrnili v Markovce zgodaj zjutraj 5. dne. Do konca leta jih je akalo še nekaj pevskih gostovanj, v doma ih krajih. 3.12. so nastopili v Trbovljah (koncert treh MoPZ), 16.12. v Gorišnici – v slovo sestri Janeza Horvata, gospe Golob iz Zagoji . Leto 2006 MoPZ je 8.2. sodeloval na proslavi slovenskega kulturnega praznika, druženje pa so posvetili tudi pobudi mlajših lanov, naj se v okvirju MoPZ Kulturno društvo »Alojz Štrafela« ustanovi tudi sekcija ora i.

Pobudo so na 39. letni konferenci, bila je 17.2.2006, vsi prisotni tudi podprli. Že 25.2.2006 (na pustno soboto) je na Fašenku v Markovcih skupina Ora i (sekcija Kulturnega društva »Alojz Štrafela«) zaorala prve brazde in klicala pomlad. Tako se ni treba bati – ljudsko izro ilo se je uspešno preneslo na naslednjo generacijo.

Ora%i med petjem na dvoriš%u (FOTO: Arhiv MoPZ) Zbor je v tem asu pridobil nekaj novih lanov. Dušan Strelec (pridružil se je 16.9.2005), Milan Prapotnik (pridružil se je 3.2.2006) in Miran Zorko (24.2.2006). MoPZ je na cvetni petek s svojim petjem popestril sre anje starejše generacije u iteljev na OŠ Markovci (7.4.2006). 18. aprila pa, na žalost, spet pesen nekomu v slovo na Destrniku, gospodu Viktorju Kun niku, bratu in stricu lanov MoPZ Markovci, ki je nenadoma umrl. 21.4.2006 pa so, v okviru 7. ob inskega praznika, zapeli na veliki slovesnosti ob otvoritvi nove, ve namenske dvorane v Markovcih. Od 27.4. do 30.4.2006 so se družili na intenzivnih vajah v Novigradu na Hrvaškem. 13.5. so zapeli na ob nem zboru Društva upokojencev v Bukovcih, zve er pa že tudi na 32. obmo ni reviji pevskih zborov v dvorani Gimnazije Ptuj. Na vro dan, 18.6. so se po ve letnem premoru spet udeležili Tabora v Šentvidu pri Sti ni, z namenom, da tudi novi in najmlajši pevci doživijo ta prazni ni dan zborovske pesmi. 11.8. je nenadoma umrl Franc Kukovec, pred leti dolgoletni lan MoPZ, brat predsednika društva Janeza Kukovec in velik ljubitelj lepe pesmi in glasbe. Pevci so mu apeli v slovo.

15.9.2006 je MoPZ novo sezono pri el z dobro novico. Pridružili so se mu 3 mladi lani (Miha Prosenjak, Dejan Šmigoc in Aljaž Štumpf), med njimi 2 sinova 2 pevcev, oz. eden že vnuk (3. rod iz iste pevske družine Šmigoc). 25.11.2006 je bil koncert MoPZ z gosti Mešani pevski zbor Leskovec (CePZ sv. Andraž). Tudi ta zbor vodi zborovodja Sre ko Zavec. Petje so s svojim igranjem popestrili Frajtonarji – skupina glasbenikov. 17.12.2006 je bil koncert MoPZ Markovci in MePZ Kulturnega društva Sveta Ana v Slovenskih Goricah v Avstriji. V kraju Straden so peli v lepi cerkvi. Vedno se zgodi tako, da kak prijateljski pevki zbor gostuje v Markovcih, potem pa naš zbor pri njih, ali obratno, ali pa gresta oba zbora še dalje, k tretjemu zboru. Tokrat so skupaj Avstrijcem polepšali predboži ni as. Leto 2007 8.2.2007 so zapeli na proslavi slovenskega kulturnega praznika v Prvencih in Ora i so 24.3.2007 zapeli v Muretincih na prireditvi v proslavitev dneva žena in materinskega dne. 9.3. je bila 40. letna konferenca ob nega zbora Kulturnega društva »Alojz Štrafela« Markovci. Ora i so tudi to leto sodelovali na pustnih prireditvah v Markovcih in okolici in obiskali so pevske prijatelje. 20.4.2007 so sodelovali na ob inski prireditvi v okviru ob inskega praznika, zve er pa so sodelovali še na 33. obmo ni reviji pevskih zborov (dvorana Gimnazije Ptuj). Naslednji dan pa so kot Kosci nastopali na kulturnem ve eru v po astitev 8. ob inskega praznika. Tedaj smo lahko še lahko ob udovali spretno sukanje kose v rokah Franca Goloba tako, kot je znal samo on.

Skupna fotografija iz intenzivnih vaj '07, v Umagu na Hrvaškem (FOTO: Arhiv MoPZ)

28. in 29.4.2007 je bil MoPZ na gostovanju v Bosni in Hercegovini. V okviru Cankarjevih dni so nastopili v dvorani »Bošnja kega instituta« v Sarajevu. Gostovanje je ostalo v izjemnem spominu, še posebej pesem na druženju »Oj Triglav moj dom«, kjer jim je glas zatresla iskrena solza v o eh Slovenskega zdomca in odigrana Golica s strani zborovskega ansambla – ob neki priložnosti nekje v Halozah, so se poimenovali »Navihan ki« (kitara Zlatko Kosi, harmonika Mirko Štumpf, klarinet Miran Zorko in trobenta Benjamin Golob).

Nastop v Sarajevu (FOTO: Arhiv MoPZ) 25. maja so imeli tradicionalni spomladanski koncert z gosti: Mešano cerkveno prosvetni zbor Kulturnega društva Sveta Ana in gledališka skupina Kulturnega društva Sveta Ana v Slovenskih goricah. V sredini junija so se Ora i odpravili na tridnevne intenzivne vaje na otok Pag, kjer so izvedli tudi zelo uspešen nastop na mestni »Rivi« (Stara Novalja). 1.7. so zapeli na otvoritvi novega gasilskega doma v Markovcih, ki ga je blagoslovil pomožni mariborski škof dr. Smej. 26.8. konec po itnic tudi za MoPZ. Zapeli so na prireditvi ob 80-letnici Prostovoljnega gasilskega društva v Zabovcih. Tega leta je bila zgodnja jesen, zgodnja trgatev in mnogo prezgodnja smrt ustanovnega in dolgoletnega lana in astnega predsednika MoPZ Markovci, gospoda Franca Goloba. »Slava in ast njegovemu spominu,« so izrekli in zapisali v kroniko na žalni seji 14. septembra 2007.

Žalost je prevzela pevce, njihove družine, naše ljudi. Zapeli so mu v slovo, s tiho obljubo: »Nikdar te ne bomo pozabili, dragi in spoštovani Franc! So ustvujemo s tvojimi svojci!«, od njega so se z odpetimi žalostinkami poslovili 16. septembra 2007. 29.9. so v gostiš u Gastro zapeli lanu Janezu Meznari u in njegovi ženi Neži ob njunih 70. rojstnih dnevih. Takih dogodkov so resni no veseli. 12.10. so sodelovali na dobrodelnem koncertu za družino iz Borovcev, za pomo pri odpravi škode, ki je nastala na strehi ob hudem nalivu. 11.11. so zapeli na praznovanju 60-letnice pevca Martina Štrafela in 4.12. na enakem jubileju pevca Janeza Kostanjevca. Obema vse najboljše in da bi še dolgo prepevala! 18.12. so zapeli v Ljutomeru na snemanju oddaje »Pod brajdami«. V ariji Nabucco jih je na klavirju spremljal Andrej Kramberger. Tu se zapisi v zelenem notesu gospoda Jožeta Cigule kon ajo, a lasten spomin me opozarja na še kak dogodek, zdaj že v tem, 2008. letu. Leto 2008 V letošnjem letu so pevci ve ino asa posvetili programu za Veliki koncert. Priprava terja veliko razumevanja in odpovedovanja. Ogromno dela je potrebno – da se prireditev v takem obsegu, kot so si jo zadali, spravi pod streho. Idejni vodja prireditve je Aleš Miloši , ki si je koncert zamislil kot predstavitev razvoja petja v Markovcih. Ljudsko petje še vedno daje pe at MoPZ Markovci, saj so pevci prava zakladnica teh pesmi. Leto so pri eli z dvakratnimi tedenskimi vajami. Teden (29.1.2008) pred letos le 72 urnim »Fašenkom«, so Ora i nastopili in bili glavni gost televizijske oddaje – V dobri družbi. Predstavili so se z lepo zapetimi pesmimi in z odli no opisanimi markovskimi pustnimi obi aji. Med snemanjem so se dodobra spoprijateljili z voditeljem oddaje Blažem Švabom, lanom ansambla Modrijani in beseda je dala besedo in Modrijani, trenutno najbolj zaželen narodnozabavni ansambel, bodo nastopili kot gostje velikega koncerta v marcu. V februarju so se poslovili od pevca Martina Mikše. In v marcu imeli intenzivne vaje ravno na dan 8.3.2008, ko so pred 40-imi leti (1968. leta) imeli prvi nastop. Zaploskali so štirim lanom (Alojzu Letonja, Jože Cugula, Ivan Kun nik in Janez Horvat), ki so takrat in še danes stojijo v vrstah MoPZ Markovci. Karolina Pi erko, v Zabovcih, 29.2.2008

MISLI IN SPOMINI PEVCEV 45

Franc Visenjak Bariton V knjigi, ki je bila izdana ob rojstnem dnevu velikega vinogradnika in loveka Stanka 9urina, je na prvi pisani strani zapisano: DAL BI VSE SVOJE GORICE, DA BI LAHKO PEL… Gorice in vino so Stanku 9urinu prinesle svetovni sloves, zato ima zame omenjeni stavek takšen pomen. Najdem povezavo, da je pesem kakor vino. Pesem in vino je za vsako priliko, za žalost in veselje, pomirjanje in vzpodbujanje, združevanje in tudi razbijanje. Moje bogastvo je v tem, da mi v mojem življenju pesem pomeni veselje, pomirjanje in združevanje. Lepo je, kadar poješ sam, vendar ko pojeta dva, je lepše, ko nas poje ve , pa je melodija bogatejša. Vsi, ki s petjem ustvarjamo to melodijo, se trudimo po svojih mo eh. Želimo prispevati najboljše, kar lahko pride iz našega grla. V objemu melodije skupnega petja ni tekmovanja, je samo vzpodbujanje in pri akovanje, da bo manjkajo i glas v harmoniji ta- pravi. Pozneje ni kritik, odpeta melodija nas je zapustila. Ostaja nam samo to, da poskusimo znova in skupaj iš emo tisto ta-pravo. Mogo e je v tem iskanju to veliko prijateljstvo, ki ga gojimo v pevskem zboru. Veliki del tega prijateljstva je v tem, da se med sabo rabimo. Zelo smo zadovoljni, ko smo po glasovih, vsak ima svoj glas. Ta tvoj glas ti daje položaj v skupini. Skupina potrebuje tvoj glas, e te ni, te poiš ejo. Da te nekdo iš e in potrebuje, je najlepši ob utek vsakega loveka. Zato ti zbor daje mo in status ne glede na to, kaj si, kakšna dela opravljaš, kakšno je tvoje materialno bogastvo. V iskanju prave melodije smo vklju eni vsi enakopravno, pa še to, moramo se prilagajati eden drugemu. Noben ne more vztrajati na svojem in imeti ob utka, da je on vse, drugi ni . Ob utek je za vse eden, dober ali slab in to je od nas vseh. Mislim, da me zapisane misli dolga leta vežejo na sodelovanje v pevskih zborih. Preko pesmi sem spoznal veliko dobrih prijateljev in ljudi. Pesem mi je polepšala življenje in upam, da je moje sodelovanje in moj glas pri prijateljih in poslušalcih doseglo enako.

Janez Kostanjevec 1. Tenor V zboru pojem, ker imam rad pesmi (ljudske ali zborovske), ker se v zboru nau iš poslušati ljudi okrog sebe in se s tem lažje prilagajaš vsakodnevnemu življenju. Petje mi pomeni sprostitev od vsakodnevnih skrbi – v družbi prijateljev – še posebej ob koncih tedna. Prav tako si pomagamo v vsakdanjem življenju, saj e potrebujem kakšno pomo , jo hitro dobim v krogu zborovskih prijateljev.

Konrad Šmigoc 1. Tenor K moškemu pevskemu zboru Markovci sem pristopil 1983 leta v jeseni. V zboru sem že prepeval od trinajstega leta, tedaj v cerkvenem zboru sv. Marka. Potem sem prepeval pri ve ih zborih. Petje me je vedno veselilo. Prvo, ko prideš v zbor, moraš spoštovati svoje starejše sopevce in se truditi, da nekaj narediš za zbor, seveda pevsko, kolikor ti je pa dano. V zboru je vedno veliko napora in tudi veliko veselja. Dogodkov je bilo veliko, seveda tudi žalostnih trenutkov, ko so odhajali pevci in zborovodja. Ko sem prišel v zbor, je bila predsednica zbora gospa Karolina Pi erko. Bila je enkratna, ki je znala pevce zelo spodbujati k vztrajnosti. Mislim, da pevec mora peti in se razdajati tudi za druge ljudi in biti ponosen na svoj doma i zbor. Že sama pesem govori: »Najlepše je, e kdo osre i drugega srce!«.

Dejan Šmigoc 2. Tenor Veseli me, da lahko pojem v zboru, kot je markovski, v katerem nas ne druži le prijateljstvo, temve tudi lepo petje. Še posebej so mi v spominu ostale dobre intenzivne vaje, na katerih sem tudi doživel »Pevski« krst. Upam, da bomo lahko še naprej razveseljevali ljudi s kvalitetnim prepevanjem. Za dedkom Konradom in o etom Andrejem sem tretja generacija Šmigoc, ki prepeva v tem našem zboru.

Tadej Kun1nik 1. Tenor V moški pevski zbor Markovci sem pristopil jeseni leta 2000 in sicer na kar dolgotrajno prigovarjanje nekaterih starejših pevcev. 9e pogledam na leta, ki sem jih preživel v tem društvu, mi ni niti malo žal, da sem se odlo il za ta korak. V teh letih smo postali pravi prijatelji in skupaj preživeli ob lepi pesmi marsikatero no . Zelo me veseli da kljub generacijsko zelo razgibani strukturi pevcev, med nami ni nobenih nesoglasij in se odli no razumemo. V današnjem tempu življenja si ljudje moramo poiskati stvari, ki nas sprostijo, ob katerih vsaj za trenutek pozabimo na vse probleme in ena teh stvari je zame prepevanje v pevskem zboru. Nikoli mi ni žal asa, ki ga preživim s kolegi pevci, saj ob utek ob lepo zapeti pesmi in druženje odtehta ves as vaj in odrekanja nekaterim drugim stvarem. Prepri an sem, da se ob takem vzdušju in elanu, ki ga je trenutno utiti v zboru, ni bati, da bi v Markovcih pesem zamrla.

Janez Kristovi1 Bariton Rad se družim s kolegi pevci, saj mi to pomeni prijazno vzdušje med pevci. Na vaje grem z veseljem med prijatelje. Veseli me, da se sprostim in slišim kakšno lepo besedo na vajah. Druženje mi mnogo pomeni, saj sem pri zboru pel že kot mladi fant na vasi. V zbor so me navdušili stari pevci v zboru. Brez petja v zboru bi se po util osamljenega – zato si vzamem as za vaje. Z zborom se bom družil tako dolgo, dokler mi bo zdravje dopuš alo. Na koncu bi še rad dodal: »Kdor poje, zlo ne misli!«. Dragim sopevcem želim še mnogo ur druženja.

Dušan Strelec Bariton Skozi življenje iš eš stvari, ki bi te dopolnjevale in osre evale. Mnogokrat se zgodi, da to dajemo na stranski tir, ker nam primanjkuje asa. Tako je bilo tudi z menoj. Pesem in glasba sta mi vedno veliko pomenila in me spremljala skozi moje otroštvo in mladost, nato je nekoliko zamrlo, saj ni bilo asa za kakšno športno ali glasbeno dejavnost. Na pobudo prijatelja sem septembra 2005 postal lan MoPZ Markovci. Pri ela so se sklepati nova prijateljstva in poglabljati stara. Sledile so vaje, ki so v asih naporne, a vse slabo se razblini, ko zaslišiš pesem in vidiš nasmejane in zadovoljne obraze prijateljev. Sodelovanje in prijateljstvo mi v zboru veliko pomeni, saj že vse pove naš zborovski moto: »Pesmi glas druži nas!«

Aleš Miloši1 Bariton Da bom postal pevec moškega pevskega zbora Markovci, sem vedel že od malega. V zboru sta prepevala ata in dedek in že od malega sem s spoštovanjem in s skrito željo, da bi stal in pel poleg markovskih moških, poslušal njihovo petje. Ni bilo naklju je – prej usoda, da sem se znašel v tej sredini. Prišel sem v prvem valu pomladitve. Vsem, ki zbor poznate od zunaj, bi rad povedal, da smo si v teh letih druženja postali pravi prijatelji. Prijateljstvo ni razdeljeno na skupine, ravno nasprotno, pristne prijateljske vezi povezujejo vse lane. Prav te vezi nas delajo mo ne in nerazdružljive. Zelo vesel sem, da je temu tako. Biti pevec markovskega zbora ne pomeni samo petja v zboru, ampak biti moraš tudi dober prijatelj, ki zna poslušati in razumeti vse poteze drugih. V veliko zadovoljstvo mi je bilo sodelovati pri nastanku te brošure. Ko sva skupaj z urednico pregledovala že zbrani material, sem za util toplino, svetlobo in spoštovanje do društva in do vseh, ki so kdajkoli bili z zborom povezani. Preživeti 40 let neprekinjenega delovanja ni enostavno. Vem pa, da tak projekt, kot je praznovanje našega zborovskega jubileja, zahteva popolno pripravo in izvedbo. Vesel sem, da je odbor podprl mojo idejo izvedbe prazni nega koncerta ob 40-letnici zbora. Zaradi bogate kulturne in etnografske dediš ine našega podro ja je prav, da predstavimo razvoj petja v Markovcih od samih za etkov naprej. Pelo se je ob vseh priložnostih – ob težkem delu, ob veselih dogodkih in ob slovesu. Prav bogata vsebina pesmi iz ljudskega izro ila daje petju teh pesmi poseben ar. Starejši pevci našega zbora so prava zakladnica ljudskih pesmi. Vem, da bodo te pesmi prešle preko nas tudi na mlajše rodove, prav to smo dokazali tudi z aktivnostmi, ki jih peljemo z etnografsko sekcijo ora i. Kot tajnik in lan upravnega odbora vidim delovanje društva tudi iz druge plati. Veliko prostovoljnega dela, razumevanja, predvidevanja in odlo itev je potrebno, da se najde pot, ki vodi zbor naprej, kljub temu, da v asih ta cesta vodi tudi navkreber. Za uspešno delovanje, pri toliko razli nih interesih, je

potrebno mnogo poslušanja in prilagajanja. Ob udujem našega zborovodja Sre ka, da je sposoben »voziti« z nami, 35 razli nimi ljudmi, ker vem, da je delo s skupino ljudi najtežje. Veselim se novih mravljincev, ki me bodo obleteli ob dobro zapetih akordih, veselim se druženj s prijatelji pevci in akam na nove skupne dogodivš ine.

Gregor Bezjak Bariton Spominjam se petka, ko sem se prvi udeležil pevskih vaj MoPZ Markovci. Bilo je jeseni leta 2000, za enjala se je nova pevska sezona po obi ajnem poletnem po itku. Ko sem takrat vstopal v sobo, polno dobre volje in nasmejanih obrazov, je bilo že med vrati mo za utiti neverjetno koli ino pozitivne energije, za katero danes vem, da je gonilna sila našega zbora. Vesel sem, da sem se takrat pustil prepri ati »starim« pevcem in se odlo il priklju iti zboru, ter tako navsezadnje spet obuditi tedaj nekoliko pozabljeno veselje do petja, kajti skupaj smo doživeli že veliko lepega in nepozabnega, bodisi znotraj ali zunaj pevske sobe in prepri an sem, da veliko tega še sledi. 9e danes pogledam naš zbor, vidim posre eno mešanico posameznikov najrazli nejših karakterjev in lastnosti, ki pa se zlijejo v simpati no celoto, katera bi izgubila, e ji odvzamemo kateregakoli izmed njih. Kljub števil ni zasedbi in starostni pestrosti (raznolikosti), ki sta zboru prislužili svojevrstno prepoznavnost, medgeneracijske razlike ne pridejo do izraza, vsak je vsakemu prijatelj, vsak gre z vsakim na »spicaj« (špricar op.p.), kar daje zboru še poseben ar. Letos, ko bo zbor praznoval svojo že 40. obletnico delovanja, je v zboru še vedno precej lanov, ki so mu zvesti od vsega za etka. Tem bi za vztrajnost želel še posebej estitati. Vsa ast! Verjetno bi bilo teh še ve , e ne bi usoda želela druga e. Slišati je bilo že iz številnih ust: »Prijatelji so eno najve jih bogastev!« Torej sem jaz od pristopa k MoPZ Markovci nedvomno veliko bogatejši.

Janez Kostanjevec Bas Svojo pevsko kariero sem pri el v mešanem pevskem zboru v Gorišnici. Po nekaj letih sem se vklju il še v cerkveni pevski zbor, kjer prepevam še sedaj. Željo, da bi prepeval v moškem zboru, sem nosil v sebi že mnogo let. Ob nekem nastopu markovskega moškega zbora leta 1990, sem se odlo il in se pridružil fantom, ki so tako lepo prepevali. V teh nekaj letih, ki so zelo hitro minevala, so se stkala mnoga prijateljstva, pa tudi nekaj pesmi sem osvojil. V zadnjem asu se navdušujem nad mladimi, ki so precej popestrili dogajanje v našem zboru.

Andrej Janžekovi1 2. Tenor O svojem pevskem »življenjepisu« bi lahko veliko napisal, še posebej v zadnjih desetih letih. Za elo se je leta 1980, ko sva se z mamo s kolesom vsak dan vozila na parcelo v Borovce in celo pot prepevala. V osnovni šoli pri nas fantih petje ni bilo v modi, pa še celo uro prej bi moral vstati, saj so vaje bile pred poukom. 9as je tekel in pesem sem slišal samo še ob trgatvi, na kolinah in podobnih praznikih. V najstniških letih pa se je za elo, s prijatelji smo tudi mi za eli prepevati v trgatvi… seveda to ni bilo dovolj, zato sva se s prijateljem Mitjem 1998. leta odlo ila, da greva septembra na vaje. Tako se je za elo – prvo slikanje, prvi koncert, intenzivne vaje,… Hvala, prijatelji pevci za vse lepe trenutke z vami, upam, da jih bo še veliko! Vem, da jih bo.

Janez Meznari1 Bariton Spomini na za etno pot mojega petja pri moškem pevskem zboru Markovci segajo v leto 1976. Pred za etkom mojega petja sem bil na montaži hidroelektrarne Formin - na jezu Markovci. Na sam pustni torek sem iz pisarne gradbiš a v Markovcih slišal petje pevcev moškega zbora, ki so bili opremljeni z vozom, konjsko vprego in naloženi na re no ladjo (ranco), ter predstavljali nekdanje kosce na poti v Šturmovec. S tem pustnim obi ajem - s pesmijo so obiskovali vasi takratne krajevne skupnosti Markovci. Njihovega petja se bil zelo vesel, kar je bil povod za moj za etek petja v moškem pevske zboru. Zbor je vodil dirigent, že pokojni Janez Bezjak, naš veliki prijatelj, ki ga težko pozabljamo. Na vajah smo predvsem vadili pesmi, ki smo jih prepevali na krajevnih proslavah v naši bližnji okolici, kot tudi za naše vsakoletne koncerte, revije ter sre anja na taboru pevski zborov v Šentvidu pri Sti ni, kjer smo bili ve kot 10-krat. To so bili asi veselja in prijateljstva v zboru. Ker nismo imeli stalnih prostorov za vaje, smo se selili po u ilnicah stare šole, sledila je selitev v novo šolo in nazadnje v sejno sobo krajevne skupnosti nad Mercatorjevo trgovino. Te prostore uporabljamo še danes in se v njih dobro po utimo. 9as te e svojo pot. V teh 40-tih letih smo izgubili za vedno mnogo dobrih pevskih prijateljev. Skrb za naraš aj mladih je vedno prisoten. Tako se je zbor v zadnjih letih precej pomladil. Tako se bomo mi "dvakratni upokojenci" lažje poslovili petja naših 40 let.

Benjamin Golob 1. Tenor Sem Benjamin Golob rojen na Ptuju 29.10.1978. Glasba me že od nekdaj navdušuje, saj sem že v svojih rosnih letih za el obiskovati glasbeno šolo, ki sem jo tudi zaklju il v Ormožu. Igral in pel sem v mnogih ansamblih ter s tem pridobil kar nekaj znanja in izkušenj, katerega še dandanes krepim v tem zboru. Vendar v življenju nisem nikjer za util takšne pripadnosti skupini, kot v moškem pevskem zboru Markovci. Ve krat sem razmišljal, da bi se odpravil v navidezno kvalitetnejši zbor, vendar sem redno prišel do zaklju ka, da samo petje nima velikega pomena v skupini, saj slednja potem ne bi dolgo obstajala, e v njej ni trdnejših vezi ampak je tukaj notri veliko ve , kot to z besedo re emo DRUŽENJE. Ta beseda me je zaustavila. Sam sem tudi lan ora ev. To je skupina, ki nastopa tako na pustnih prireditvah kakor tudi ez vse leto, kamor smo povabljeni. V zboru nas je tudi nekaj glasbenikov, ki imamo svoj ansambel, no, nekateri so nekdaj igrali v ansamblih. Moram re i, da tvorimo celoten kvintet in da nam je vedno, ko se dobimo skupaj, prav lepo, kar nam lahko marsikdo zavida. V tem zboru si želim ostati tako dolgo, kakor dolgo bo zbor obstajal in e bo v moji mo i bom delal v tej smeri, da o propadu zbora ne bo nikoli slišati. Moram se zahvaliti vsem pevcem, kateri so me pred nekaj leti tako toplo sprejeli v zboru, eprav je med nami kar precejšnja razlika v letih. Še danes se po utim dobrodošel in vedno ko je vaja se že naprej veselim petja ter druženja. V svojem urniku si skoraj vedno najdem as za vajo, pa eprav je urnik že tako natrpan, da ni asa za ni esar ve , ampak za petje si je potrebno vzeti as, saj: »Kdor poje - zlo ne misli!«

Mirko Štumpf 2. Tenor Pesmi glas druži nas... Veliko je misli, ki bi jih v tem trenutku rad izrekel. Pa je najbolje, da za nem po vrsti. Moje korenine sta skozi vse rodove spremlja glasba in petje. Te korenine so mo no povezane tudi s pokojnim zborovodjem, Janezom Bezjakom. Tudi ženine korenine so povezane s petjem. Zakaj to pišem? Leta 1992 so se vsi ti ljudje iz obeh družin, vklju no z Janezom našli na enem mestu – na najini gostiji. Tako je pesem dala pesem, beseda besedo in obljubil sem, da se bom pridružil pevcem v Markovcih. Preteklo je kar eno leto, preden sem se odlo il, si kon no vzel as in šel na prvo vajo. Še vedno jo imam v spominu. Fantje so se u ili pesem »Zve er se pa Završki fantje zbero...«. Po vaji sva z zborovodjem Janezom imela tonsko vajo, ki me je popeljala v drugi tenor. Sem si mislil; »Kaj me »matraš«, saj sva vendar že skupaj »špilala«, pa pela in to no veš, kaj mi leži! Pa še »žlahta« sva!« Ampak ni ni pomagalo. Potem je pa sledil drugi del avdicije,seveda vprašanja pevcev, ki me še niso poznali: »Kdo si, igav si, si že kdaj pel?« in pa petje v gostilni ob kozar ku. Prav nasmejim se, ko se v asih spomnim komentarja enega od starejših pevcev, ki me ni poznal: »Pubec de dober pevec!« Vsa ta leta me je vleklo na vaje in prepevanje zborovskih, po vajah pa dostikrat tudi ljudskih pesmi. Najve mi je pomenilo naše prijateljstvo, druženje, iskrenost med pevci. Prav lepo sem se po util v družbi mnogo starejših sopevcev. Res je, da je to bila obveza, udeleževati se vaj, vendar pa tudi velika sprostitev po napornem tednu. Danes mogo e malo pogrešam tisti stari, preprosti na in zaklju ka vaj: kruh, zaseka, kozar ek, pesem. Preve krat se nam kam mudi. Kar nekaj asa sem bil najmlajši lan zbora, potem so pa kon no za eli prihajati novi mladi pevci. In to mi je dalo novi zagon, še posebej, ker so

med njimi tudi glasbeniki. Tako si zdaj popestrimo marsikatero druženje s tem, da si malo zaigramo. Lahko re em, da mi je bilo v veliko ast, ko so me ti mladi fantje povabili v svoje vrste, da smo ustanovili sekcijo Ora i, ki skrbi za ohranitev starega obi aja in tudi ljudske pesmi. O itno sem vso to svojo vnemo in veselje do slovenske pesmi prenesel na sina Aljaža, ki se nam je pridružil pred enim letom in je trenutno najmlajši pevec. Res je prijeten ob utek, ko zapoješ skupaj s sinom in veš, da v družini pesem ne bo zamrla še vsaj en rod! Bili so tudi grenki trenutki. Izgubili smo Janeza. Kako naprej? Vedeli smo, da pesem v Markovcih ne sme zamreti. Na našo sre o je prišel k nam Sre ko, ki še danes uspešno vodi naš zbor. Verjamem, da mu ni bilo lahko, a je kljub temu vzdržal vse do danes. Prihodnost? Pred nami je še toliko neizpetih pesmi, toliko na rtov in e vse to strnem skupaj, je prav gotovo dovolj vzrokov, da bom vztrajal v zboru tako dolgo, dokler mi bo dopuš al glas, kajti pustiti zbor in oditi od takih prijateljev bi bila velika napaka, posebno v današnjih asih, ko lovek rabi nekaj, da se lahko sprosti in pozabi na vsakdanje tegobe. In s to našo družbo se sprostiš!

Miran Zorko 1. Tenor K zboru sem prišel, ker sem slišal, da tu vlada poseben prijateljski duh ter dobro petje. Prijateljem pevcem bi rad povedal, da sem ponosen, da sem lan tega zbora ter upam, da bomo še naprej tako ena velika družina. Prihajam z Destrnika, igram v ansamblu in glasba mi pomeni veliko v življenju.

Franc Vil1nik Bariton Zakaj prepevam v zboru? Razlog je isto preprost. Prihajam iz družine, kjer se še vedno, ob razli nih druženjih, zapoje. Zato sem se odlo il, da ta svoj glas združim s prijatelji iz moškega zbora Markovci. 9eprav prihajam iz druge ob ine – ob ine Gorišnica, so me pevski prijatelji z veseljem sprejeli. Iz vaje v vajo sem spoznaval, da sem se odlo il pravilno, saj so se naši glasovi ujemali tako v pesmi kot v prijateljstvu. Vesel sem, da lahko prispevam del ek harmonije, ki jo skozi ves ta as izžareva naš zbor z lepimi pesmimi. Glede na as, v katerem živimo, se tudi jaz v asih sprašujem: »Ali bo moj vnuk še pel slovenske pesmi? Se bo zavedal svojih korenin?«. Tudi zaradi zborovskega petja upam, da bo tako… Dokler me bo služilo zdravje, bom nadaljeval petje in druženje s prijatelji, med katerimi je lepo.

Milan Prapotnik Bas V zbor me je povabil Beno Golob, i je bil potem tudi moj »boter« ob sprejemu, bilo je leta 2006. V zboru pojem, ker me to veseli, sem rad v družbi in sem po srcu veseljak. Moji sopevci v MoPZ Markovci so »pravi dedi«, zato komaj akam, da je na vrsti torek ali petek, ko imamo vaje. V zboru sem šele kratek as (januar 2006), a upam, da bom ostal do konca. Prva vez z zborom so tudi moje korenine v Markovcih.

Zlatko Kosi 2. Tenor Moje ime je Kosi Zlatko in prihajam iz Spuhlje. Markovskemu zboru sem se pridružil že leta 1990, pri katerem sem pel takrat samo leto dni. Vzrok, da sem nehal, je bil v pomanjkanju asa, saj sem pri el z gradnjo hiše. Sosed Andrej Šmigoc me je vztrajno vabil nazaj k zboru in odlo itev je padla 2004. leta, ko sem se tudi vrnil. Moja velika želja do petja mi je pomagala,da sem se hitro privadil in še istega leta sem že pel na boži nem koncertu v Markovcih. V markovskem zboru se zelo dobro po utim in spletla so se mnoga nova prijateljstva. Z mnogimi lani se družim, tudi takrat, ko nimamo vaj. Leta 2006 smo se znotraj zbora odlo ili, da ustanovimo sekcijo Ora i, katere ponosni lan sem tudi jaz. V zboru bi rad preživel še mnoga leta, saj je petje moje življenjsko veselje in brez njega ne gre.

Ivan Kun1nik Bas Spadam k starejši generaciji pevcev, prepevanje v zboru pa mi je ves as v veliko veselje. V Markovcih smo lahko ponosni na zbor, ki organizirano deluje doslej že 40 let. Po naših vaseh in v mnogih družinah se je že v preteklosti veliko prepevalo, torej ni udno, da ljubezen do petja in poslušanja lepe pesmi spremlja naša življenja. V ponos mi je tudi to, da v MoPZ pojeta moja oba sinova.

Janez Janžekovi1 Bas Dale je leto 1973, ko so me, zreli možje, kot mladega fanta v bifeju v Markovcih zvabili v moški pevski zbor Markovci. V zboru sem v tem asu doživel mnogo lepih in mnogo tudi žalostnih trenutkov. Raje se spominjam tistih prijetnejših. V zboru nas druži prijateljstvo in lepo petje.

Strelec Janko Bas Petje, ki ga povezuje dobra volja in prijateljstvo, je del mojega življenja. Pojem že od otroštva, saj so me s tem seznanili že starši. Pri nas je pela cela družina. V tistih asih ni bilo toliko organiziranega petja kot danes. Pelo se je ob doma ih praznikih in porokah, ki jih v tistih asih ni bilo malo. Prav zaradi tega je v mojem spominu ostalo veliko starih pesmi. Del te dediš ine poskušam prenesti na mojo družino, v kateri tudi vsi pojemo. Moje zborovsko petje se je za elo v OŠ v Markovcih. Po vojaškem roku sem se leta 1971 v lanil v moški zbor Markovci takrat vodil g. Štefan Vogrinec. Pod njegovim vodstvom sem njegovega odhoda leta 1975. Istega leta sem se v lanil v novo mešani pevski zbor v Ptuju, katerega je vodil g. Rudi Mohorko.

odsluženem , katerega je prepeval do ustanovljeni

Ker pa moje korenine izhajajo iz Markovec, sem se leta 1982 ponovno vrnil v doma i zbor, katerega zvesti lan sem še danes. Moje petje v zboru se je za elo z drugim tenorjem, nekaj asa se pel tudi bariton, potem pa bas. V vseh teh letih mojega petja se je zgodilo marsikaj. Bili so lepi in veseli trenutki a bili so tudi žalostni, saj nas je v tem asu za vedno zapustilo kar nekaj dobrih prijateljev. Na svoj zbor sem zelo ponosen in se v njem zelo dobro po utim. Najbolj pa mi je vše naš slogan, “Pesmi glas - druži nas“.

Marko Kun1nik Bas Ljudje imamo potencial in talent za razli ne stvari. Na nas pa je, da sposobnosti, s katerimi talent dokazujemo, kar se da s pridom izkoristimo. Sposobnost petja je neke vrste danost, katere pa niso deležni vsi. V kratkem uvodu sem že nakazal, zakaj sem se pevcem pridružil. Izkoriš anje lastnih potencialov, pristni odnosi znotraj skupine in iskreni prijatelji, s katerimi smo doživeli že veliko nepozabnih trenutkov so temeljni razlogi moje prisotnosti med markovskimi pevci. Kratke misli zaklju ujem s slovenskim rekom »Kdor poje, slabo ne misli !«

Mi (lektorica tekstov in avtorji kronike MoPZ Markovci) pa bi radi dodali še, da kdor riše karikature, tudi ne misli slabo, temve1 skuša v vsakem posamezniku najti kakšno potezo, ki jo potem poudari tako, da se ob njej iskreno, dobronamerno nasmehne. Iz te želje so nastale tudi karikature pevcev in zborovodja Sre1ka na 4 listih koledarja 2008.

Ivan Horvat 2. Tenor V MoPZ sem že od leta 1995 in se še danes dobro spominjam, kako se je vse skupaj za elo: bilo je na dvoriš u pri tastu, praznovali smo rojstni dan in prepevali. Na dvoriš e pa se je pripeljal gospod Konrad Šmigoc, poslovno k tastu, a kmalu pristopil k nam in zapoje z nami. Kasneje me povabi k sodelovanju z MoPZ Markovci, vendar sem se izgovoril, da trenutno gradimo hišo in imam malo prostega asa. »Ni hudega,« odgovori, »…potem pa pridi, ko boste kon ali gradnjo!«.

9ez nekaj let se ponovno sre ava in kar hitro ste e pogovor o novogradnji in pevskem zboru. Po tem pogovoru sem se odlo il, si vzel as za prepevanje v zboru, za kar mi še danes ni žal. Ja, še nekaj moram povedati: ker me je on nagovoril, sem kasneje jaz prosil Konrada Šmigoca, da je moj »boter« pri pevskem zboru. »Bicikla od botera« sicer nisem dobil, je pa v asih kaka posebno dobra beseda…

Miha Prosenjak 2. Tenor K zboru sem prišel septembra leta 2006, na pobudo dveh prijateljev, ki smo že kot lani folklornega društva in lani šolskih pevskih zborov mnogo prepevali. Zato mi je pristop k moškemu pevskemu zboru Markovci bil le še en veliki izziv. Zborovodja me je uvrstil med druge tenoriste, kar mi tudi najbolj ugaja. K dobremu po utju pri zboru pa tudi zelo pomaga prijateljstvo in druženje med pevci. Kljub temu, da so men dami nekateri že mnogo starejši od mene, to ne vpliva na prijateljstvo. Seveda so tu še nekateri dogodki, kot so intenzivne vaje, mnogi nastopi, druženja med sabo po vajah, ki pa so nepozabna, še posebej to velja za intenzivne vaje in koncerte. Ne smem pozabiti na našega zborovodja, ki mi je zelo pomagal pri za etkih mojega sodelovanja pri zboru in upam, da bo ta pomo prisotna še v naprej. Seveda pa gre velika zahvala tudi mojemu pevskemu »botru«, ki me vzpodbuja in še popestri v asih zelo naporne vaje. Že vnaprej se veselim sodelovanja in prepevanja v tem prijateljskem moškem pevskem zboru Markovci.

Janez Horvat Bas Rodil sem se v številni družini z dvanajstimi otroki, kot osmi po vrsti. Vsi moji bratje in sestre so bili znani, dobri in veseli pevci. Tako, da sem že v zelo zgodnjih otroških letih za el prepevati in se od njih u iti novih besedil in melodij. Že samo ime, po doma e »Kokotova« družina, pove, da se je pri nas že v zgodnjih urah do poznega ve era razlegala lepa ljudska pesem in v asih so ljudje rekli, da na Vidmu pojejo petelini, v Markovcih pa »Kokoti«. Zelo zanimiv je podatek, da sem v svojem življenju prepeval himno v petih razli nih sistemih (državah). Prva je bila v kraljevini Jugoslavije po imenu Božje pravde, druga pod okupacijo, tretjo po vojni v novi Jugoslaviji (Hej Slovani), etrto v samostojni Sloveniji (Zdravljica) in danes prepevam še tudi Evropsko himno (Oda radosti). Šolsko zborovsko petje se je za elo v asu okupacije Nemcev, nato sem v JLA pel kot vojak, po odsluženem vojaškem roku smo fantje po vasi prepevali ljudske pesmi, peli smo pri telovadnem društvu Partizan, peli smo pri folklorni skupini. Sem lan MoPZ od njegovih temeljev. V teh 40-ih letih je bilo na naši pevski poti veliko ovir in težav, ki smo jih vedno reševali složno, kot pravi prijatelji in vedno nas je družila lepa pesem – tako tista, ki smo jo morali odpet kot obvezen del repertoarja, kot tista, ki smo jo zapeli ob dobri vinski kapljici, ki je še bolj ogrela grla – da se je razlegalo dale naokoli. Želim si, da nas vesela pesem vedno druži in razveseljuje, kot prave pevske prijatelje in ob njej pozabimo na vsakdanje skrbi in težave, tako kot pravi rek: »Kdor poje iz srca – slabo ne misli!«

Branko Munda 1. Tenor Že od otroških let je bilo moje življenje povezano z ljudskim petjem. V družini sem poleg o eta in dveh stricev veselo prepeval ob raznih priložnostih, kot so koline, rojstni dnevi, krš anski prazniki ipd. Posebno pa je bilo doživetje,ko se je zapelo v doma i gostilni, kjer je bilo še navzo e ob instvo. Da bi nadgradil kvaliteto svojega petja, sem se leta 1991 priklju il MePZ v Gorišnici in kasneje Mlajšemu cerkvenemu zboru. Vendar je nekje v meni žarela želja po prepevanju med moškimi. Zato sem leta 2004 pevskima kolegoma Janezu Kostanjevcu in Francu Vil niku, ki sta že dolgo prepevala v MoPZ Markovci, omenil željo po v lanitvi v zbor. Moram priznati, da me je že na prvi vaji o arala mogo nost in lepota zbora. Nikoli ne bom pozabil besed, ko je zborovodja gospod Sre ko dejal po zapeti pesmi: »Evo, tak' zapojejo dedi!«. Da sem v zboru dobil tudi prave prijatelje, pa je darilo, ki ga danes že težko dobiš. Koliko dogodkov sem z njimi doživel, je že za cel zbornik, zato bom opisal samo enega. Po pevski sezoni 2004/05 nas je kolega Andrej Šmigoc povabil na morje, na otok Vir. Prepevanja, smejanja, dogodivš in z vožnjo po morju je bilo toliko, da se že lep as nisem tako sproš eno in iz srca zabaval. Zato lahko trdim, da je druženje in prepevanje v taki družbi, lahko tudi u inkovito zdravilo proti stresnemu življenju, kakršnega živimo danes. Ob tej priliki se zahvaljujem vsem pevskim prijateljem, da so me sprejeli med sebe.

Aljaž Štumpf Bas Spominjam se: bila je jesen 2006, ko sem se, slede po stopinji svojega o eta, pridružil zboru, ki sem ga v otroških letih še spremljal iz prvih vrst koncertnih dvoran. Za etek je bil težak, vendar mi je ob ljudeh z dolgoletnimi pevskimi izkušnjami uspelo. Nenehna vzpodbuda tako starih kot mladih lanov zbora, odli no vzdušje, ter prijetno druženje po vajah, so le trije razlogi, zakaj sem pri 19-ih letih najmlajši lan zbora. Vendar pa vedno ni vse tako lepo, pridejo trenutki, ko je treba stisniti zobe in se pripraviti na prihajajo e nastope. Z veseljem zavihamo rokave in potrpimo tudi to, saj s pesmijo radi osre ujemo prav vse: doma e, prijatelje…in kar je še najbolj pomembno - sebe. Nekateri to po nejo že 40 let, sedaj pa smo na vrsti mi - podmladek, da to tradicijo nadaljujemo še naprej.

Mitja +uš 2. Tenor Petje je tista oblika izražanja, ki loveka navdahne z veseljem in nekim notranjim zadovoljstvom. Prav iz tega razloga sem se pred desetletjem, tam leta 1998 pridružil Moškemu pevskemu zboru iz Markovcev. Sicer me je petje in pesem spremljalo že pred tem. Že v mojem doma em in družinskem okolju se je veliko pelo predvsem ob raznih praznikih in družinskih dogodkih. Prav tako sem že od rane mladosti sodeloval pri Folklornem društvu v Markovcih kot pevec, plesalec in kopjaš, kjer mi je ta na in izražanja prirasel k srcu. V moji desetletni karieri pri našem zboru sem doživel veliko lepih trenutkov, veliko druženja, spoznal veliko dobrih prijateljev, katere nas povezujejo enaki interesi in ljubezen do petja. Brez veselja do petja in medsebojnega

prijateljstva bi nas že dolgo ne bilo ve . Za pevca je petje v markovskem zboru lahko le privilegij, saj so strokovnost, trdo delo in predanost ene glavnih kvalitet, ki jim zbor sledi. Ponosen sem na naš pevski zbor in bom v njem vztrajal, dokler bo to le možno.

Andrej Šmigoc 2. Tenor MoPZ Markovci sem se pridružil, ko sem imel 20 let in sem bil potem dolgo asa najmlajši pevec. Prepri an sem bil, da se bo zbor prej ali slej za el pomlajevati. Povabil sem nekaj prijateljev in znancev, ki skupaj z mano še vedno vztrajajo pri zboru in s tem pri ohranjanju slovenske kulture. Pevski prijatelji smo iskreni, dobrosr ni ljudje, saj si le tako lahko pogledamo v o i in ubrano zapojemo sebi in zvestim poslušalcem v veselje. Moja sre a pa je še ve ja, ker je del tega zbora že nekaj asa tudi moj sin Dejan. Naj tako ostane še vrsto let!

Martin Štrafela Bas K MoPZ Markovci sem pristopil v jeseni leta 1978, nagovoril pa me je tedanji predsednik zbora gospod Franc Golob. Od takrat pojem redno v zboru, a se je v tem dolgem asu moj glasbeni »prispevek« spreminjal. Za el sem pri drugem tenorju, nato prešel k baritonom, sedaj pa, ko mi lasje sivijo in izpadajo, sem pristal pri basu. Na vaje rad prihajam, saj se tam družim s prijatelji, še lepše pa je po pevskih vajah, ko nas prijateljstvo združi v petju za svojo dušo, ob kakšnem kozar ku žlahtne kapljice. Tako kot zborovsko me je pritegnilo tudi ljudsko petje, zato sem prepeval mnogo let kot ljudski pevec pri »markovski folklori« (Folklorno društvo Anton – Jože Štrafela) in nastopal kot ora in kosec. Zdaj pa si želim, da bi mi zdravje še dobro služilo in bi lahko prepeval še nekaj let v zboru, kjer nas petje prijateljsko združuje.

Alojz Letonja 2. Tenor

»Lahko pridem na pražena jetra?« Vse bom povedal po asi, od za etka do konca. Tedaj boste tudi vsi razumeli nenavadni naslov moje anekdote. Naš pevski zbor je tudi tisto leto sodeloval na Reviji pevskih zborov, ki so bile tedaj še v decembru, torej prav v asu doma ih praznikov – kolin. Zadovoljni smo se že pozno zve er vrnili s Ptuja, kjer smo se po uspešnem nastopu tudi že malo družili z drugimi zbori in zdaj, že v Markovcih, bi se naj samo še razšli na domove. Toda, verjetno smo bili še posebej zadovoljni in se nam nikakor ni dalo raziti. Nazdravili smo še s kozar kom žlahtnega iz svoje zaloge, se šalili, pohvalili naše soliste, pa zborovodja in tudi sami sebi namenili kako besedo ponosa, vmes pa je nekdo omenil: »Fantje, pri Radu (Plohl) pa imajo jutri koline. Bomo šli kaj »naštimat«, da se bodo malo mu ili?« Nikogar ni bilo treba posebej prositi, takoj se je ustvarila skupina pevcev, ki smo se kar lotili dela: s ceste in robov je nekaj udeležencev pobralo sneg in ga znosilo pred vrata »štalinke«. Delo sta dopolnjevala še dva možaka, ki sta sproti polivala z vodo, nismo odnehali prej, kot je ta kup segal prav do strehe in seveda dobro zaprl vhodna vrata do praši a. Nih e nas ni zalotil in kot pravi zarotniki smo se potem vendarle razšli, še prej pa se dogovorili, da bomo nekako poizvedeli, kako je bilo s temi kolinami. Sredi naslednjega dopoldneva pa nekateri že niso mogli akati in Janko (Strelec) je zavrtel Plohlov telefon ter gospodinjo, ki je bila na drugi strani povprašal: »Lahko pridem na pražena jetra?« »Ti bom že dala jetra! 9e bi zdaj vedela, kdo si…!« se je sicer razhudila,

vendar ni šlo tako zares. Verjetno so že ob odstranjevanju snežno-ledene ovire uganili (kolinarji namre ), kdo jo je »zgradil« in se jim je zdelo dovolj posre eno, tudi zabavno. 9ez nekaj dni smo namre pevci med vajo doživeli nepri akovan obisk: Rado je pripeljal dva zaboja piva in nam ga predal z besedami: »De ki, oni ve er, ko ste se tak' mantrali, vas nisem ni nagradil s pija o, pa sem jo pripeljal nocoj.« Zasmejali smo se in si nazdravili. Kako malo je v asih treba, da storiš kaj dobrega, da koga razveseliš, ga pohvališ. No, povedal sem že, kako smo se pevci znali zabavati po vajah in še posebno uspešnih nastopih. Pripovedoval sem tudi o za etkih delovanja MoPZ, kar je tudi že zajeto v Kroniko zbora v prejšnjih poglavjih, rad pa bi poudaril, da tudi mene veže na zbor iskreno prijateljstvo, veselje do naših lepih pesmi, v katerih v asih zapojem tudi kot solist. Še ne esa sem se spomnil, kar bi rad zapisal že zato, ker se obenem spomnim koga od pevskih prijateljev, ki jih zdaj ni ve med nami. Tako te e ta zgodba, ki bi jo lahko naslovil kar:

»Püšl'c za godovno« Tisto leto je naneslo tako, da je bila Vidova nedelja (Sv. Vid – 15. junij) na dan, ko goduje Sv. Alojz moj patron (21. junij). Pevci MoPZ Markovci in naši spremljevalci oz spremljevalke smo se spet udeležili Tabora Pevskih zborov v Šentvidu pri Sti ni. Za nami so bile uspešne dopoldanske vaje, opoldanski mimohod do prizoriš a Tabora in nato že zelo uspešen skupni koncert z vsem programom, tudi spominske krožnike smo že prejeli. Med vožnjo z avtobusom od Dolenjske proti naši Štajerski smo se zaustavili na robu gozda, vsenaokrog pa travniki. Za eli smo se šaliti, pojedli smo še svojo malico iz skupne zaloge, si omo ili grla in spet zapeli. Potem je beseda dala besedo in nekdo se je spomnil, da imamo Alojzi ta dan svoj god, darila za praznik pa nimamo. 9ez nekaj asa potem, ko nismo niti opazili, kdaj je odšel iz družbe, pa smo zagledali našega pevca in prijatelja

Franca Praš, kako prihaja iz bližnjega gozdi a s polnim naro jem kopriv in drugih divjih rož (še spotoma jih je nabiral), se napotil naravnost k meni in mi jih izro il z besedami: »Püšl'c za god našemu Lojzu!« Seveda je to domiselno in prijetno dejanje spremljal sproš eni smeh vseh prisotnih. Jože Cigula 2. tenor So poti, ki vodijo v neznano in poti, ki se kon ajo tam, kjer te akata veselje in sre a. V letu 1963 sem si ustvaril družino v Zabovcih, kjer živim še danes. Kaj kmalu sem našel novo družbo v bližnji okolici, najbolj se spominjam obeh sosedov: Petra Slameršak (žal že pokojni) in Alojza Letonja, tretji je bil sovaš an Martin Mikša, nekdanji lan MoPZ Markovci; pred kratkim smo se morali od njega za vedno, mnogo prezgodaj, posloviti. Skupaj s temi prijatelji sem kaj kmalu pri el s petjem na vasi in se nato na pobudo Alojza Letonja pridružil tudi MoPZ Markovci, bilo je v letu 1967 in zbor je tedaj vodil gospod Štefan Vugrinec, sicer u itelj na OŠ Markovci. Kar hitro smo pri eli tudi že z nastopi v doma em kraju in izven njega, vse je bilo zelo uspešno, kajti vodstvo in pevci smo delovali enotno. Vaje smo redno obiskovali, prevladovala sta enotnost in medsebojno spoštovanje v vsem. Naj kon am z mislijo: teh 40 let je prehitro minilo, kajti bilo je lepo in uspešno. Polagam na srce našim mladim, da negujejo to tradicijo, ki so jo podedovali in še izboljšajo kaj nedore enega.

Še župnikova lestev je prišla prav… Skupina nas, pevcev in obenem dobrih prijateljev je torej nekega ve era v decembru (leta se ne spomnim, a je moralo biti v 80-letih) »gradila« oviro iz snega, voda pa ga je nekaj pokrila z ledom. No, pri Radu se je to dogajalo, ko je on sladko sanjal o kolinah v sobotnem dopoldnevu. Med »graditelji« je bil

tudi Peklarjev Konrad, ne da bi slutil, da se nekaj podobnega dogaja na njegovem dvoriš u. Njegov sosed in svak Franc Golob je namre vedel, da tudi tam na rtujejo jutrišnje koline. In medtem, ko so imeli nekateri pevci opraviti s snegom, so v drugi skupini živahno prinašali pred »štalinko« pri Peklarjevih prav vse, kar je lahko postalo del tiste ovire. Nekdo je vedel tudi za dolgo lestev pri župniš u in jo položil na vrh vsega že prinešenega, da se je gospod župnik Brecl drugi dan udil, le kako jim je uspelo. Kot drugi pevci je tudi Konrad kon no legel k po itku, da si bo vsaj malo odpo il za kar naporne koline. Res so bile naporne in še glavni mesar, ki je prišel (iz sosednje hiše oz. doma) ob pravi uri, je ob pogledu na visoko oviro resno izjavil: »Ja, kaj bomo zdaj? Ko boste to pospravili bomo prišli na koline!« Pri tem je najbrž komaj zadrževal smeh, saj je vendar bil med glavnimi organizatorji v prejšnjem ve eru. No tudi pri Peklarjevih se je vse dobro izteklo, koline so bile ta-prave, Konrad pa je na naslednjo vajo prinesel za »delavce« in vse pevce veliko steklenico svojega žlahtnega »gemaja«. Janez Kukovec:

Zgodba o »švasanju« z nadaljevanjem… Še danes se tega dogodka spominjam z mešanimi ob utki. Lahko se ob njem sproš eno nasmejem, obenem pa me malo stisne nekje v trebuhu ob podoživetju tega ve era. Da mi bo beseda lažje stekla, bom marsikaj, še posebno pogovore, povedal kar v našem nare ju in bom ob koncu dodal kako razlago. Tako je torej bilo: Kot v 1. anekdoti Alojza Letonja in tudi v 2. anekdoti Jožeta Cigula, je bilo vse enako, celo na isti ve er oziroma zdaj že kar pozno pono i. Po uspešnem nastopu na eni od pevskih revij na Ptuju, je nekdo omenil, da imajo pri Malekvih v Zabovcih jutri koline. To je Alojz celo slišal in se smejal, eš »Le ite, sej vas naš pes nede püsta – blüzi!«

To pa je bil še dodatni izziv, saj smo se hitro zbrali trije: Tina (Martin Slameršak), Stanko (Bra i ) in jaz, ki sem prej sko il še po »švasaparat«, si po rni obleki navlekel še delavski kombinezon in že smo se peljali proti Zabovcem, do Malekovega dvoriš a. Tiho smo se priplazili po dvoriš u do »štalink«, pri tem je eden z dolgo palico tipal proti psu in mu z njo potisnil verigo k tlem, da ni mogel do nas, ja paše drüge pse smo morali natiravati (slišali so lajež in prišli pogledat, kaj se godi…). Dva pa sva se že našla v »štalinkah« in za ela z delom. Najprej sva našla vti nico za »švasaparat«, pa hitro ugasnila lu . Potem se mi je zdelo, da »švas« ne prime in sem rekel Tinu: »Vüžgi lü !«, kar je tudi storil. V tistem trenutku pa se je že zasliši in tudi vidi: Malekova An ka, Alojzova mama in prijateljkica moje mame, vsa razjarjena: »Te bon že vüžgala, ka boš meja zadosti!« To smo si seveda mi trije junaki najmanj želeli ni od presene enja smo kar obstali. Pozneje smo izvedeli, da je tudi njo bilo zelo strah, saj je iz svojega okna videla sence no nih gostov in mislila, da so kaki nepridipravi s tatinskimi nameni. No, ko se je An ka tako jezila, jo je Tina skušal miriti: »No, no, mamika, ne tak' hujdi biti!«, a ni ni pomagalo ni eprav dela še nismo dokon ali, smo ubogali Stanka, ki je že priganjal: »Janez, tepa gremo!« Tu bi se lahko anekdota kon ala, npr. na tak na in: mi smo varili pri napa ni »štalinki«, Malekvi so se drugi dan na kolinah lahko le smejali na ra un naše nerodnosti, saj moram izdati še to, da sem »švasal« celo na lesenih delih, zato ni dobro prijemalo. Toda Malekvi – Alojz, njegova žena Milica, pa An ka so nam domiselno vrnili strah in nemir tiste no i. 9ez nekaj dni smo se z njim kot obi ajno sre evali kje na vasi, a vsi trije so bil do mene, Tina in Stanka isto neprijazni, brez pozdrava, da smo se za udeni vprašali: »Kaj pa jim je, ka so tak' namuleni?« in smo potem zvedeli vzrok. Lojz nam je kar malo zagrozil: »De ki, švasali ste tam, pri breji sviji. Zej oa lehko fsi vküp akamo, kej de s prasci. 9e jih nede povrgla, pa se lehko skotijo slepi, od tistega vašega švasaja!« Zdaj nam je že šlo malo za nohteše posebno nama s Tinon, da sva si celo

rekla: »Ja, ni ! 9e de treba, ma pa šla na kaki fuš, kam a lehko Malekvin küpla drüge prosce.« Potem je spet minilo nekaj dni, tudi obrazi vseh Malekvih so bili spet bolj veseli in nekega dne, pred za etkom pevskih vaj, je Alojz rekel: »Tina pa Janez! Zaj si že lehko malo oddehneta, prasci so vredi! Naša Milica je bila dnes pri Pirci v mesti.« »Kaj pa je tan delala?« sva oba nasedla tej novici. Alojz pa je že komaj zadrževal smeh, da je lahko povedal: »Po o ala za prahce je hodla, pa jih je tüdi dobla!« Zdaj pa smo zares vsi prasnili v smeh, nama s Tinom pa je odleglo, saj sva se res kar precej bala kakih neprijetnih posledic. »Tudi tega, da so nas Malekvi malo »vlekli za nos« jim seveda mi trije nismo zamerili, zdelo se nam je zelo zabavno in še do danes ni izgubilo nekdanje domiselnosti.

Kratek slovar1ek uporabljenih nare1nih izrazov

švasaparat: varilni aparat Malekvi: doma e ime pri hiši Alojza Letonja Štalinke: svinjski hlev Nede püsta blüzi: ne bo pustil blizu Švas: var (mesto varenja) Vüžgi lü%: vklopi lu Mamika: na vasi ve krat tudi sosedi ali sorodnici re emo kar mamika, botra, babica… So namuleni: se neprijazni, nepriljudni Kej se s prasci: kaj bo s pujski Ma šla na kaki fuš: bova šla na kako ( rno) delo po službi No kaj pravite, se znamo mi pevci tudi kdaj poveseliti? Da, znamo se veseliti, se smejati, znamo pa tudi skupaj jokati, žalovati. In jokali smo že za tremi osebami iz te anekdote za Tinom, za An ko in za Stankom.

Karolina Pi erko

»Rad bi nas še bolje slišal…« oz. še ena anekdota Minilo je že mnogo let, a ta dogodek mi vedno znova prihaja v spomin kot nekaj posebno lepega. Vse kar se je tisti dan dogajalo, je že kazalo na to, da se bo ves lepi dan nadaljeval še v prijetni prazni ni ve er in da nam bo zapustil kak dober spomin. Pevci, lani MoPZ, tedaj pod vodstvom Janeza Bezjaka, so vedeli, da so se za Revijo pevskih zborov dobro pripravili in da imajo v repertoarju nekaj posebno lepih pesmi. Odpeljali so se torej v Dom gasilcev v Hajdošah, žene pa so jih posebej spremljale in med njimi sva bila, radostno razpoložena tudi midva z možem Janezom. Pravo asno smo prišli v dvorano, našli dobra mesta in komaj akali, kdaj bodo na oder pri eli prihajati pevski zbori. Že takoj, ko so po programu prišli tudi naši pevci, smo jim veseli zaploskali, saj so bili med najbolj številnimi zbori, pa lepo urejeni, fantje in možakarji v najlepših letih. Potem so zapeli in v ploskanju nam je pritegnila vsa dvorana. Ne pomnim, katera po vrsti je bila pesem Sijaj mi son ece…, zagotovo pa vem, da sem jo težko akala in ko so jo potem zapeli, gospod Franc Visenjak pa je pritegnil svoj solo (ali pa je bilo »prek petje«) v verzu: »Kaj si je zmislila, k men' se je stisnila…«, ko se je nenadoma zgodilo (ni strašnega nasprotno!): ozadje odra je od vrha do tal pokrivala rde a žametna zavesa, nekje visoko je bila obešena slika predsednika Tita, ki pa se je ob vsem tem lepem petju spustila (ne padla) po zavesi nizko do samih pevcev. Tedaj smo se temu samo nasmehnili, pevcu oz. pevcem in pesmi še bolj zaploskali, pozneje tisti ve er in še pozneje, vedno znova ob naših druženjih, pa smo se radi pošalili: »Še Tito nas je hotel im bolje slišati.« Ne le on, naš nekdanji jugoslovanski predsednik, tudi marsikdo prej in pozneje in zdaj bi »vas rad še bolje slišal« dragi pevci MoPZ Markovci.

PEVCI MoPZ MARKOVCI 75

Seznam pevcev (2008) ZBOROVODJA: ZAVEC, Sre ko (Trdobojci) 1. TENOR: GOLOB, Benjamin (Prvenci - Ptuj) KOSTANJEVEC, Janez (Stojnci) KUN9NIK, Tadej (Markovci) MUNDA, Branko (Placerovci) ŠMIGOC, Konrad (Spuhlja) ZORKO, Miran (Janežovski vrh) 2. TENOR: CIGULA, Jože (Zabovci) 9UŠ, Mitja (Bukovci - Nova vas) HORVAT, Ivan (Bukovci) JANŽEKOVI9, Andrej (Prvenci) KOSI, Zlatko (Spuhlja) LETONJA, Alojz (Zabovci) PROSENJAK, Miha (Spuhlja) ŠMIGOC, Andrej (Spuhlja) ŠMIGOC, Dejan (Spuhlja) ŠTUMPF, Mirko (Muretinci)

BARITON: BEZJAK, Gregor (Markovci) BEZJAK, Ivan (Markovci) KRISTOVI9, Janez (Nova vas) KUKOVEC, Janez (Markovci) MEZNARI9, Janez (Zabovci ) MILOŠI9, Aleš (Bukovci – Brstje) STRELEC, Dušan (Prvenci) VIL9NIK, Franc (Muretinci) VISENJAK, Franc (Prvenci) BAS: HORVAT, Janez (Markovci) JANŽEKOVI9, Janez (Zabovci) KOSTANJEVEC, Janez (Moškanjci) KUN9NIK, Ivan (Markovci) KUN9NIK, Marko (Markovci) PRAPOTNIK, Milan (Mali Oki ) STRELEC, Janko (Nova vas) ŠTRAFELA, Martin (Šturmovci) ŠTUMPF, Aljaž (Muretinci)

Seznam preminulih pevcev -

Alojz Simoni (Markovci) Franc Bezjak (Borovci) Franc Golob (Markovci) Franc Korošec (Bukovci) Franc Kukovec (Prvenci) Franc Miloši (Bukovci) Franc Praš (Ptuj) Franc Strelec (Budina) Franci Kristovi (Zabovci – Spuhlja) Janez (Hanza) Bezjak (Markovci) Janez Bezjak – zborovodja (Bukovci) Janez Bezjak (Markovci) Janko Mikloši (Ptuj) Jože Liponik (Markovci) Marin Klinc (Markovci) Marko Štrafela (Markovci) Martin Mikša (Zabovci) Martin Slameršak (Markovci) Milan Kostanjevec (Spuhlja) Peter Slameršak (Markovci) Stanko Bra i (Spuhlja) (OPOMBA: Seznam zbral Jože Cigula in je urejen po abecednem vrstnem redu imen)

Slava njihovemu spominu 78

Seznam bivših pevcev Pevski prijatelji, ki so bili naši aktivni lani MoPZ: -

Alojz Korošec (Zabovci – Ptuj) Alojz Markovi (Bukovci) Alojz Verši (Markovci) Andrej Forštneri (Bukovci) Arni Zelenik (Markovci) Darko Meznari (Zabovci) David Visenjak (Prvenci – Ptuj) Dušan Bezjak (Spuhlja) Dušan Meznari (Zabovci) Emil Mlakar (Ptuj) Franc Cimerman (Markovci) Franc Njega (Bukovci) Henrik Kenig (Spuhlja) Ivan Bezjak (Zabovci) Ivan Ropi (Šturmovci) Iztok Kekec (Borovci – Ptuj) Janez Zmazek (Bukovci) Janko Bezjak (Bukovci) Konrad Bombek (Spuhlja)

Konrad Peklar (Markovci) Konrad Rižnar (Spuhlja) Konrad Zelenik (Spuhlja – Nem ija) Marjan Kostanjevec (Stojnci) Marjan Plohl (Markovci) Marjan Verši (Spuhlja) Marko Zelenik (Markovci) Miro Janžekovi (Spuhlja) Pavel Pe nik (Nova vas) Primož Kostanjevec (Stojnci) Primož Njega (Bukovci) Rado Plohl (Markovci) Tomaž Sok (Borovci) Sašo Meznari (Markovci) Slavko Janžekovi (Markovci) Stanko Korošec (Markovci) Ton i Veseli (Mala vas) Vlado Klinc (Spuhlja) Zlatko Rajh (Markovci)

(OPOMBA: Seznam zbral Jože Cigula in je urejen po abecednem vrstnem redu imen)