družine
foto: osebni arhiv
O prostorih zaupanja
Dr. Živa Humer deluje na Mirovnem inštitutu, Inštitutu za sodobne družbene in politične študije v Ljubljani. Raziskovalno se ukvarja s študijami spolov, socialnimi politikami in sociologijo družin.
Partnerske zveze se pluralizirajo, vendar je družina še vedno prostor intimnosti, varnosti, zaupanja in skrbstvenih aktivnosti. V Sloveniji je družina prav na vrhu vrednostne lestvice ne le pri odrasli populaciji, temveč tudi pri mladih. V napovedih o sodobnih trendih zasebnosti in življenjskih aranžmajih se najpogosteje pojavljata dve verziji. Po prvi, ki velja za »optimistično napoved«, intimni odnosi postanejo središče osebnega življenja. Temeljijo na zaupanju, vzajemnosti in enakosti ter na medsebojnem razumevanju in vedenju drug o drugem. Odnosi med posamezniki in posameznicami niso obvezujoči, ampak izpogajani in osvobojeni družbenih norm. Zlasti za ženske velja, da jih ekonomska neodvisnost osvobodi odvisnosti od moških. Druga, t. i. »pesimistična in konservativna verzija« napoveduje razpad institucije družine, kar dokazuje s številkami o naraščanju razvez in kohabitacij, otrok rojenih v zunajzakonskih skupnostih, naraščanju števila enostarševskih družin itn. Obema napovedma pa je skupno strinjanje, da smo v zadnjih desetletjih priča številnim spremembam v vsakdanjem življenju. To se kaže na eni strani v pluralizaciji družinskih oblik in partnerskih zvez, spreminjanju trendov v družinskem življenju in življenjskih prehodih. Na drugi strani se kažejo spremembe v javni sferi, na področju trga dela, izobraževanja in
40
politik, pri čemer so spremembe opazne predvsem iz perspektive spolov.
Družina je zavetje in moč Če se prva napoved uresničuje le delno, saj je neenakost med spoloma, zlasti pri skrbi za otroke in domačem delu še vedno očitna, se druga »pesimistična napoved« razpada družine tudi ne uresničuje. Ravno nasprotno, v Sloveniji je družina prav na vrhu vrednostne lestvice ne le pri odrasli populaciji, temveč tudi pri mladih, pluralizirajo se družinske oblike in intimne življenjske izbire. Poleg raznolikih družinskih oblik smo priča tudi strukturnim spremembam družinskega življenja, kot so »novo očetovstvo«, protektivno otroštvo, odgovorno starševstvo in partnerstvo, socialno starševstvo. Idealno tipska slika družine, ki jo je v petdesetih letih 20. stoletja opredelil Talcott Parsons, zagovarjajoč tezo, da gre za najbolj funkcionalen in prilagojen model družine v kontekstu moderne zahodne družbe, vključuje poročen par (moški zaposlen, ženska gospodinja) z otroki. Povsod po Evropi ta tip družine izginja in zdaj predstavlja manj kot petino vseh družin. Tradicionalne zakonske
zveze in pojmovanja nuklearne družine z očetom, materjo in njunim otrokom oziroma otroki se počasi izgubljajo ob soobstajanju različnih družinskih in partnerskih oblik. Najbližjemu drugemu posamezniku ali posameznici v prostorih intimnosti in zasebnosti družinskega življenja ponudijo čustveno oporo ter skrbstvene aktivnosti. In navsezadnje tako »opremljenega« posameznika ali posameznico pripravijo in opolnomočijo za vsakodnevne boje v javni sferi, zlasti na trgu dela, npr. v prekarnih zaposlitvah in socialni negotovosti. Nedvomno zaupanje je ena temeljnih vrednot družinskega življenja ne glede na obliko družine in njeno strukturo. Pomembni so medsebojni odnosi, ki so vedno tudi odnosi soodvisnosti. Predvsem v časih socialne, ekonomske in drugih negotovosti se družina, bodisi enostarševska, bodisi partnerska zveza – istospolna ali raznospolna – z otrokom ali brez, bodisi kot prijateljska skupnost, zdi pomembna za »preživetje« v kruti družbi. Če je družina ne glede na obliko prostor zaupanja, potem ne gre spregledati tudi pomena zaupanja v možnosti izbire družinskih in intimnih oblik bivanja.
þ