WOLFOVO LETO

Genialnost našega rojaka predstavljena najširši javnosti

»Program Wolfovega leta je bil zelo bogato zastavljen. Ko smo v januarju začeli izvajati prireditve, si nihče od nas ni mislil, da bo covid-19 tako močno posegel v naše vsakdanje življenje. Kljub številnim oviram smo lahko z izvedbo prazničnega leta zadovoljni, saj smo izpeljali večino prireditev. Še posebej smo lahko ponosni na izvedbo slavnostne akademije in osrednje spominske slovesnosti, na kateri je nastopil Simfonični orkester RTV Slovenija. Skoraj vse leto smo se morali prilagajati in upoštevati različne ukrepe. Pozitivni odzivi ljudi, ki so uživali na koncertih, so nam dajali moč, da smo se res potrudili z izvedbami, čeprav v precej spremenjenih okvirih. Najpomembnejše je, da smo v širši javnosti okrepili prepoznavnost našega

skladatelja in njegovih del,« je ob izteku slavnostnega Wolfovega leta, ki smo ga obeležili ob 160. obletnici rojstva našega rojaka, velikega skladatelja Huga Wolfa, povedal mag. Tadej Pungartnik, vodja koordinacijskega odbora Wolfovega leta. Vrhunsko izpeljan program, ki je zajel okuse in zahteve vseh vrst občinstva, od najmlajših do starejših in od zahtevnejših do tistih, ki Wolfovo glasbo in njegovo neizprosno življenjsko usodo šele spoznavajo, je dosegel svoj cilj. Genialnega poznoromantičnega skladatelja, rojenega v Slovenj Gradcu, so organizatorji prireditev ponosno predstavili Sloveniji in navzven, kolikor je pač korona kriza to omogočala. Napovedane prireditve so bile kljub omejitvam izpeljane, čeprav ne na prvotno določen datum, nekatere celo dvakrat na isti večer, nekaj pa se jih bo zvrstilo v letu 2021. Skratka, odpadlo ne bo nič načrtovanega, sporočajo iz Rojstne hiše Huga Wolfa Slovenj Gradec, kjer je sedež koordinacije programa Wolfovega leta 2020. »Veliko delo je za nami,« pravi Aleksandra Ramšak, izvajalka koordinacije programa Wolfovega slavnostnega leta, in dodaja: »V letošnjem letu 2020 smo praznovali

160-letnico rojstva skladatelja Huga Wolfa. Njegovemu delu smo se s pestrim programom prireditev, kljub izrednim razmeram zaradi korone, poklonili različni producenti. V Koroškem pokrajinskem muzeju smo kot koordinatorji Wolfovega leta izredno ponosni, saj so bili vsi dogodki odlično obiskani ter odmevni. Vsak dogodek je bil zagotovo nekaj posebnega, saj je bil prežet z odlično glasbo vrhunskih glasbenikov.«

V letu 2021 bodo izvedeni še glasbenoscenska uprizoritev Hugo Wolf med zvezdami v produkciji Studia A in gimnazijskega kulturnega društva Spunk, cikel koncertov Wolf povezuje 020 v produkciji Društva Hugo Wolf Slovenj Gradec in Kulturnega doma Slovenj Gradec ter cikel koncertov Hugo Wolf za mlade v produkciji Koroškega pokrajinskega muzeja. AP

ODLOMKI IZ PISEM HUGA WOLFA WOLFA – 2. DEL

Pot proti zlomu in posmrtna slava

Čudovit čas ustvarjalnosti je prekinil štiriletni molk, ko se je Hugo Wolf mučil v močnih depresijah. Po izboljšanju počutja se je, zopet poln navdiha, leta 1895 lotil pisanja komične opere Corregidor, njegove edine.

»Poročati morem, da sem cel mesec april od zgodnjega jutra do poznega večera delal kot tlačan. Kajpada mi moje delo ni v nikakršno nadlogo, temveč v čisto veselje in duhovno zadovoljstvo. V kratkem času od prvega aprila do danes sem skomponiral skoraj dve dejanji moje opere in menim, da bo celotni izdelek končan jeseni; najbrž jo bodo že pozimi uprizorili.« (Pismo materi, 29. 4. 1895) Opere na Dunaju niso hoteli uprizoriti, je pa njena krstna izvedba v Mannheimu 7. junija 1896 doživela velik uspeh. Zavrnitev Dunaja ga je zlomila. Nataša Škorjanc, vodnica po muzeju v skladateljevi rojstni hiši, pojasnjuje, da so avgusta 1897 zdravniki Hugu odkrili znake progresivne paralize. Bil je spremenjen, jezen na avstrijsko občinstvo, na prijatelje, ki so mu pomagali tako, da so ga poslali na zdravljenje. S sestro Katarino sta šla na potovanje v Italijo, na poti nazaj obiskala sestro v Celju in se srečala z mamo na železniški postaji v Velenju. Septembra je odšel na oddih ob jezeru Traun v Gornjo Avstrijo, kjer je poskušal storiti samomor. 4. oktobra so ga hospitalizirali na najboljši oddelek Nižjeavstrijske državne umobolnice na Dunaju, kjer je ostal 5 let. Nekaj časa je še lahko pisal, igral klavir. V kakšnem duševnem stanju je bil, beremo v pismu, ki ga je pisal prijatelju Edmundu Langu jeseni 1899:

»Tukaj je grozno in ljudje okoli mene mi čedalje bolj grozijo. Moj položaj res ni zavidanja vreden, in to toliko bolj, ker se mi nikakor ne posreči, da bi bil vsaj malo razumljen. Preprosto me nočejo razumeti in sem zaradi tega nestrpen, s tem pa je moj položaj še slabši … Čakajo me najstrašnejše muke. Ah, ko bi me še mogel odpeljati od tod, ampak to je skoraj čisto nemogoče. V kratkem bom za večno preklet in predan nepretrganemu trpljenju. Kaj bo to pomenilo, Ti najbolje razumeš. Ko ne bi nikoli prišel semkaj! Sploh me ne bi bili smeli spraviti v umobolnico, in vse bi bilo drugače. Kako se bo izoblikovala moja prihodnost? Še pomisliti ne smem na to. Nobene vode, nobene pijače, nemara sploh nobene tekočine ne bom dobival in bedno bom preminil, ne glede na vse druge muke, ki so mi namenjene. Bog v nebesih naj mi odpusti, če sem vedé grešil zoper njega.«

Hugo Wolf na smrtni postelji. Ob umirajočem skladatelju Michael Haberland in člani dunajskega Društva Huga Wolfa.

Zaradi ohromitve živčevja je lahko samo ležal v postelji. Umrl je malo pred svojim 43. rojstnim dnem. In kmalu po njegovi smrti je izšel 1. del monografije pisca Ernsta Decseyja, ki je vzbudila veliko zanimanje za tragičnega umetnika. Wolfovi samospevi so postali redni spored koncertnih večerov. AP