naravna dediščina |
NARAVNA DEDIŠČINA Navadni škržek (Unio Crassus) Navadni (potočni/debeli) škržek je sladkovodna školjka. Spada med mehkužce, ki so domorodni na območju Slovenije. Pojavlja se v potokih, rekah in na obrežjih jezer, še najraje na peščenem in gramoznem dnu v čistih tekočih vodah, obogatenih s kisikom. Lupina navadnega škržka je dolga od 4 do 7 cm, lahko tudi do 11 cm. Vrh je pomaknjen proti sprednjemu delu lupine. V sklepu, torej v notranjosti, so dobro razviti zobje. Lupina je debela, koničasto jajčasta, dolžina je manjša od dveh višin. Škržek ima močno ovalno lupino, temnorjavo ali črno. Je enospolnik. Samica izloči veliko jajčec, ki se zadrže nekoliko časa v medškržnem prostoru. Iz oplojenih jajčec se nato razvijejo ličinke, ki jih strokovno imenujemo glohidiji. Ličinke imajo posebne naprave za pritrjevanje. S temi se pritrdijo na kožo ali škrge rib in nekaj časa žive tam kot zajedavci. Ko zapustijo gostitelja, se preobrazijo v mlade školjke. Vrsta, ki sama ne more plavati proti toku, se tako seli po vodotoku navzgor, saj čas izleganja ličink sovpada z drstno migracijo rib po vodotokih navzgor. Ta školjka je na seznamu zavarovanih vrst Republike Slovenije označena s kategorijo E (prizadeta vrsta). To je kategorija ogroženosti, v katero se uvrstijo vrste, katerih obstanek na območju Republike Slovenije ni verjeten, če
bodo dejavniki ogrožanja delovali še naprej. Navadni škržek je izjemno dober indikator za ugotavljanje biološke kakovosti vode. V času pred industrializacijo je bil škržek v slovenskih rekah in potokih precej pogost, nato je skorajda popolnoma izginil. Onesnaženost vodotokov je namreč glavni vzrok za izginjanje škržka. Danes smo lahko veseli, saj se zopet številčnejše pojavlja. Kljub zgoraj napisanemu naj kot žalostno zanimivost dodam, da smo v soboto, 10. avgusta 2013, na območju Kostanjevice na Krki opazili množičen pogin školjk. „O poginu so bile obveščene pristojne inšpekcijske in ostale službe,“ so zapisali na Regijskem centru za obveščanje Brežice. Navadni gaber (Carpinus betulus) Navadni ali beli gaber je drevo, ki zraste do 30 m visoko in doseže premer do 1 m. Ima obokano ter okroglasto krošnjo. Deblo je zasukano in sivo, lubje pa zaradi tega žlebasto s tanko skorjo. Ta je gladka in srebrno siva, v starosti razpoka. Listi so dolgi do 12 cm in široki do 5 cm z dvojno nažaganim robom. Je vetrocvetka. Cveti aprila in maja, pri čemer so moški cvetovi združeni v mačice, ženski pa so socvetja. Plodovi so oreščki s trokrpim krovnim listom, ki dozorijo oktobra. Beli gaber uspeva na bogatih, svežih in zmerno vlažnih tleh, ki pa ne smejo biti zbita. Najdemo ga tudi na poplavnih tleh (Krakovski gozd). Dobro prenaša senco, saj je sencozdržna vrsta. Iz istega razloga velikokrat raste v spodnjih plasteh
gozda. Razširjen je po skoraj vsej Sloveniji. V skupni lesni zalogi ima 6,1-odstotni delež. Poleg belega gabra je slovenskih gozdovih razširjen še črni gaber (Ostrya carpinifolia). V Istri in na Krasu je razširjen kraški gaber (Carpinus orientalis). Les belega gabra je trden in žilav, a slabo obstojen in težko cepljiv. Uporablja se za kurjavo in za izdelavo delov nekaterih glasbil, lesene vijake, keglje in ročaje za orodje, krogle za balinanje in podobno. Navadni gaber lahko uporabimo za živo mejo, saj dobro prenaša obrezovanje. Uporablja se tudi kot okrasno drevo ali bonsaj, znanih pa je več različnih sort. Kot zanimivost povem, da najdebelejši gaber v Sloveniji raste v Zaborštu pri Kostanjevici na Krki in se imenuje Kuharjev navadni gaber. Ima obseg 470 cm in višino 15 m. V Sloveniji je po podatkih Statističnega urada 318 oseb z imenom Gaber, 660 oseb s priimkom Gaber in 13 naselij z imenom Gaberje. || Alja Pincolič
| Ilustracije: Tomaž Kuplenik
Kostanjeviške novice | September 2013 | 29