NOVI KORAKI by Mateja Cigler

NOVI KORAKI

Draga bralka, dragi bralec!

Kljub nenavadnem, nepričakovanem, predvsem pa zelo drugačnem poteku šolskega leta, je pred vami nova številka glasila Novi koraki. Leto 2020 se je začelo tako kot vsako drugo, nato pa nas je sredi marca obšlo spoznanje, da smo del globalne zgodbe, saj smo se z virusom morali soočiti tudi mi. Šole so tako prvič v sodobni zgodovini zaprle svoja vrata in z gotovostjo lahko trdim, da je bil to dogodek, ki si ga nihče od nas ni predstavljal. Navkljub temu smo našli pot drug do drugega in se uspeli povezati ter skupaj po svojih najboljših močeh pripeljali šolsko leto do konca. Ponosni smo na bogato in odlično prehojeno pot naše šole, ponosni na naše uspehe, tako pri pouku, v športu, drugih dejavnostih, kot tudi na neprecenljivo pomoč staršev ter strokovno delo naših učiteljic in učiteljev ter vseh zaposlenih na šoli. Učenkam in učencem tako čestitamo ob doseženih uspehih v tem šolskem letu, z željo, da se nazaj vrnete pripravljeni na nove izzive, ki bodo od nas spet zahtevali veliko mero dobre volje in poguma, da bomo na neuhojeni poti zmogli narediti nove korake. Kakšen bo potek šolskega dela jeseni, je težko predvideti, saj v tem trenutku nihče ne more vedeti in napovedati, kakšno bo epidemiološko stanje. Vsi srčno upamo, da se bo mladostni vrvež vrnil na šolske hodnike, da učilnice ne bodo samevale ter da se nihče ne bo počutil osamljenega, ker bi pogrešal sošolce in prijatelje. Po drugi strani pa se zavedamo, da veliki dogodki v zgodovini zahtevajo tudi potrpljenje, še posebej, ko gre za naše zdravje in življenja. Verjamem, da bomo skupaj zmogli. Tako kot do sedaj – z zaupanjem, predanostjo in odgovornostjo do sebe ter drugih. Urednica

IZ MALEGA RASTE VELIKO … Tako smo se prvošolci učili črk.

Miha Potočnik Ocepek, 1. c Na koncu šolskega leta znamo celo abecedo.

Maja Urbanija, 1. c 2

Tudi povedi nam gredo dobro od rok.

Ronja Alauf, 1. c

Lara Kranjc, 1. c

POLETNA Ker jaz sem Maxi, daj, pokliči taksi! Da odpelje me na morje, tam, kjer odpre se mi obzorje. Ko dosti je vroče, skočim v slane obroče. Namažem se s kremo, da pozabim na tremo. Potem zaplavam v vodi, kjer delam prevale in izgubljam sandale. Maxime Borišek, 1. a

Sara Železnik, 1. a 4

PTIČICA Ptičica mamo pogreša, misli si, kdaj bo prišla. Vsak dan, ki mine, je žalostna, ker mamica je odšla. Želi si, da kmalu pride, vedno si misli, kdaj bo tu. A ko mama končno pride, mala ptička gre že spat. Patricija Škrbec, 1. a Pesem je bila objavljena v zborniku festivala otroške poezije RIMA RAJA.

Hana Ibrić, 1. a

MOJE SOŠOLKE IN SOŠOLCI I. Anže je prijazen fant. Ožbej rad bere knjige. Marko dobro računa. Z Jašem sva dobra prijatelja. Leris je miren fant. Sara B. ima dolge lase. Elmina rada hodi na plesne vaje. Žana rada poje. Lorena je sramežljiva deklica. Ajša se rada igra s punčko. Sara T. rada hodi v šolo. Z Manjo sva hodila skupaj v vrtec. Za Lijo ne vem, kaj rada dela. Luka pa piše nalogo.

Luka Horvat, 1. b

II. Moje ime je Marko. Moj najboljši prijatelj je Jaša. Sara T. ima veliko igrač. Anže rad igra nogomet. Elmina naredi špago. Ajša ima svetle lase. Lie ni v jutranjem varstvu. Leris se rad rola. Sara B. se rada igra v kuhinji. Ožbej igra flavto. Na sliki se Manja smeji. Žana se rada igra s konji. Lorena se rada igra s frizbijem. Rok rad telovadi. Z Lukom se rad igram.

Marko Vincek, 1. b

Andraž Ostrožnik, 1. c PŠ Kisovec 6

KAJ JE SREČA? Zame je sreča, da sem z bližnjimi, da smo zdravi, da se imamo radi in smo srečni. Sara Selimović, 3. a Zame je sreča, ko smo vsi skupaj, kadar je mami doma in ko gremo na sprehod. Maša Matovski, 3. a Zame je sreča, da se lahko družim s prijatelji, da se doma razumemo in sem zdrav. Tosja Južina, 3. a Zame je sreča, kadar se stisnem k mami in atiju ter kadar gremo na morje. Lana Buljubašić, 3. a

Mene razveseljuje, kadar ustvarjam. Hana Zupan, 3. a

Tisa Pinosa Levičnik, Hana Ičanović, Tjaša Kaučič, Lori Železnik, 3. c PŠ Kisovec 7

PODRUŽNICA SE PREDSTAVI … Prve misli naših učencev ob besedni zvezi »PODRUŽNICA ŠENTLAMBERT«:

Učenci in učiteljice PŠ Šentlambert

Noemi Borišek, 3. b

PRVE ZGODBE … ČUDEŽNI STROJ Nekoč je živela kraljica. Imela je tri brate. Prvi brat je moral pomivati posodo. Drugi brat je moral pomivati po tleh. Tretji brat je moral čistiti police. Naslednji dan so odšli na podstrešje in našli stroj. Prvi brat se je usedel na stroj. Druga dva brata pa sta si izmislila urok. Rekla sta: »Prihodnostnik, v prihodnost me spravi!« Prvi brat je prišel k dinozavrom. Drugi brat je prišel na rob vročega vulkana. Tretji brat pa je prišel v prihodnost. Potem sta za njim prišla tudi druga dva brata. Naslednji dan je kraljica videla, da ni več bratov. Vse je mogla delati sama. Naslednji dan so prišli nazaj. Ko je bilo potrebno delati, so spet odšli do čudežnega stroja. Tako je kraljica morala vse dni sama pomivati in čistiti. Filip Ostrožnik, 2. c PŠ Kisovec

Emil Kruškić, 6. b V JAMI Pred davnimi časi so živeli rudarji. Eden izmed njih je imel čudežni predmet. Rekel mu je: »Čudežni predmet, hitro poišči zlato!« Čudežnemu predmetu je to tudi uspelo. Potem so rudarji izkopali to zlato. Nato so zlato spremenili v denar. Denar so si razdelili, da so ga imeli vsi enako. Jaka Razpotnik, 2. c PŠ Kisovec 9

ZLATA SOVICA Nekoč, pred davnimi časi, je živela sovica. Zelo je imela rada šolo. Ampak nekega dne so jo zaprli. Sovica je jokala in jokala. Nato se je spomnila, da bi lahko pomagala otrokom pri domačih nalogah. Odpravila se je na pot. Prišla je do Veronike, ki je potrebovala pomoč pri nalogi. Ugotovili sta, da sta si usojeni. Zmenili sta se, da ji bo sovica vedno pomagala pri nalogah. Skupaj sta živeli srečno do konca svojih dni. Veronika Nikler, 2. c PŠ Kisovec

Zala Novak, 3. c PŠ Kisovec SMEŠNI LONEC Nekoč je živela mati. Imela je tri hčerke. En dan jim je rekla: Pojdite po svetu in prinesite veliko denarja. Starejši sta dobili nekaj denarja, najmlajša pa ne. Našla je le smešni lonec. Mati se je razjezila. Starejši sestri sta denar hitro zapravili. Potem sta stradali. Mlajša pa je rekla samo: »Lonček, kuhaj!« Nenadoma se je pojavilo obilo slastnih jedi. Sestri in mati so bile začudene. Ko je šla deklica ven, je mati izkoristila priložnost. Lončku je ukazala: »Skuhaj mi kosilo!« A te besede niso bile prave. Lonček se je oglasil in povedal, da jo bo kaznoval. Ko je prišla deklica nazaj, matere ni bilo več. Lonček je povedal, da jo je poslal v gozd. Mati je morala celo življenje živeti v gozdu, lonček in deklica pa sta živela srečno do konca svojih dni. Ana Marija Pavlič, 2. c PŠ Kisovec 10

ČUDEŽNI SVINČNIK

Pred davnimi časi je živel čudežni svinčnik. Rad je pisal in se igral. Deklica Zala si je zelo želela, da bi imela čudežni svinčnik, saj je imela vsak dan veliko domače naloge. Nekega dne se je deklici prikazala vila. Rekla je, da se ji bodo sanje uresničile. Vila je deklici tiho povedala urok: »Moj dragi svinčnik, zdaj lepo zgodbico mi napiši.« Deklica ga je takoj uporabila in svinčnik je napisal lepo zgodbico. Nalogo je oddala učiteljici, ki jo je pohvalila. Zala ji je pokazala čudežni svinčnik. Učiteljica ji ga je vzela. Zali je ukazala, naj ji pove urok. Ko je zvonilo, je bilo konec pouka. Zala je odšla domov z veliko domače naloge. Učiteljica je iz omare vzela čudežni svinčnik. Rekla mu je: »Svinčnik, zgodbico mi napiši!« Svinčnik je začel pisati, vendar se ni hotel ustaviti. Popisal je že celo šolo. Učiteljica je tekla in tekla za deklico, da bi jo ujela. Končno ji je uspelo. Prosila jo je, naj ustavi čudežni svinčnik. Ko je Zala svinčnik ustavila, je bilo pravljice konec. Lara Šumer, 2. c PŠ Kisovec

Lucian Lešnik Pikl, 5. c PŠ Kisovec PAVILJON, POLN IGRAČ Z družino smo se nekega dne sprehajali po gozdu. Z bratom sva šla raziskovat gozd. Kar naenkrat sva zagledala paviljon. Bil je zelo visok. S strehe so viseli lampijoni. Vstopila sva in zagledala prijatelje, ki so se igrali. Tekali so po stopnicah, spuščali zmaje, letala, igrali so se z vlaki, plišastimi igračami. Nekaj časa sva jih opazovala, kasneje sva se odšla igrat z njimi. Vsi smo bili veseli, da smo v gozdu našli takšen svet igrač. Hana Zupan, 3. a 11

KRILATA PALICA Nekoč sta živela kralj in kraljica. Imela sta tri otroke. Bili so popolna družina. Nekega večera, ko so že vsi spali, je najstarejša deklica gledala zvezde. Kar naenkrat je nekaj padlo na dvorišče. Zanimalo jo je, kaj je to. Videla je krilato paličico. Postala je zaspana. Pobrala je paličico in zaspala. Potem, ko je komaj zaprla oči, je prišla vila. Povedala ji je, da je to čarobna palica. Deklica ni mogla verjeti, da je palica s krili čarobna. Vila se je zasmejala. Povedala ji je, da to ni navadna palica, ampak krilata palica. Vila ji je povedala urok: »Naredi mi takšna krila, kot jih imaš ti, da bom lahko letela.« Kot bi mignil, je vila izginila. Deklica je hitro čarala. Večkrat je ponovila urok, vendar ni mogla leteti. Vila ji je prinesla zid, da bo vadila. Deklica je spet ponovila urok. Tokrat se ji je končno posrečilo. Poletela je k svojima bratoma. Zelo jo je bilo strah. Povedala jima je, da bo prišla čarovnica, ona pa mora rešiti svet pred njo. Brata sta jo potolažila. S pomočjo krilate palice je premagala čarovnico. Vila je čarovnico vzela k sebi, deklica pa je postala super junakinja in princesa. Ema Kreča, 2. c PŠ Kisovec SVET Nekoč je živela deklica. Sedela je pod drevesom. Na veji je zagledala rumeno ptico. Naslednji dan je zagledala rdečo ptico. Nato je zagledala še zlato ptico. Zlata ptica je rekla, da ji bo izpolnila vsako željo. Deklica si je zaželela, da gre v svet. Veliko je potovala. Ugotovila je, da še ni bila v Afriki. Tudi to se ji je uresničilo. Videla je, da tam živi veliko revnih ljudi. Nika Mujkić, 2. c PŠ Kisovec

Žak Pečnik, 3. c PŠ Kisove 12

NAŠA DOŽIVETJA IN ŽELJE … JAZ IN MOJ STRAH Sredi naše vasi stoji hiša, ki jo skrbno čuva pes Lars. Vedno, ko grem mimo, na ves glas laja, da se močno prestrašim. Ko greva z bratom zjutraj na avtobusno postajo, mi vedno govori, naj ga ne gledam v oči. To vedno storim, a Lars kljub temu laja. Zato imam najraje, da me v šolo pelje očka. Ko pa me starša ne moreta peljati v šolo, grem z bratom, četudi moram zgodaj vstati. Moj strah je prevelik, da bi šla sama mimo Larsa. Nekega šolskega dne se je Lukcu pouk začel šele ob 9. uri. Staršev tudi ni bilo doma, kar je pomenilo, da bom morala sama do avtobusne postaje. Že pred spanjem me je bilo strah in čutila sem črvičenje po trebuščku. Lars me je preganjal celo v sanjah. Bolj ko se je zjutraj približevala ura odhoda, bolj me je bilo strah. Ko sem prišla do Larsa, sem videla, da spi. Mislila sem, da bom lahko mirno odšla mimo, vendar me je začutil in začel na ves glas lajati. Od strahu sem zbežala nazaj domov in zamudila avtobus. Na srečo je bila doma mama Sonja in me odpeljala v šolo, tako da pouka le nisem zamudila. Nato se je Luka odločil, da mi bo pomagal premagati strah. Rekel mi je: «Ko se približaš Larsovi uti, ga moraš ogovoriti. Živijo, Lars! Kako si? Kaj delaš? Si bil priden? Tako se bo privadil na tvoj glas.« Brata sem ubogala in od takrat naprej ga vedno ogovarjam. Čeprav še vedno laja, grem bolj pogumno mimo njega in tako počasi izginja tudi moj strah. Hana Zupan, 3. a

Neja Dolenc, 6. b 13

MOJ STRAH S taborniki smo bili na taborjenju. Proti večeru sem se poškodovala. V poznih urah so poklicali mami. Začela sem jokati. Strah me je bilo, kako huda je poškodba. Vodniki so šli po mojo sestro Marušo. Stisnila me je k sebi in začela tolažiti. Kasneje so me začeli tolažiti tudi vodniki. Spakirali so mi vse stvari. V koči sem čakala mami. Minute so bile zelo dolge. Ko sta prišla mami in stric, sta me odpeljala v ZD Mozirje. Spet me je bilo strah, kaj bo rekel zdravnik. Strah je bil odveč, saj je bil prijazen. Poslal me je v bolnišnico v Trbovljah. Tisti večer so me operirali. Bila sem zelo pogumna. Strah je ostal pred operacijsko sobo. Zjutraj sem se zbudila skupaj z mami. Pomislila sem tudi na sestro, ki jo je moja nezgoda najbrž zelo prestrašila. Tisto poletno dopoldne sem spoznala, da sva se z Marušo tisti večer, ko sem se poškodovala, še bolj povezali. Svojo sestro imam zelo rada. Maša Matovski, 3. a

STRAH Strah ima velike oči. Tudi jaz imam velike oči, a moje ime ni Strah. Ime mi je Omar in strah ni moj prijatelj, sploh ne. Vsako noč pride skrivaj k meni in se skrije v temen kot moje sobe. Tega ne maram, zato sem prestrašen cel večer. Ampak mamica se je spomnila, kako ga lahko naženem ven iz sobe. Samo lučko na omarici mi prižge in že ga ni. Izgine in jaz sladko zaspim. Tudi ti tako naredi in tvojega strahu ne bo več. Omar Kučević, 3. a

KO ODRASTEM, BOM VETERINAR Želim postati veterinar. Rad imam živali, zato bi jim rad pomagal. Poklic mi je postal zanimiv, ko sem začel gledati oddajo Neverjetni dr. Pol. Rad skrbim za živali, ki jih imamo doma. Imam več knjig o živalih, ki jih rad prelistam in poiščem zanimivosti. Ko pride veterinar k nam pregledat kravo, z zanimanjem opazujem njegovo delo. Po končani osnovni šoli bom šel na srednjo veterinarsko šolo. Tam se bom naučil, kako skrbeti in zdraviti male ter velike živali. Šolanje lahko potem nadaljujem na veterinarski fakulteti. Šolanje za doktorja veterine je sicer zahtevno in traja šest let, ker pa me to veseli, se bom potrudil, da mi bo uspelo. Matic Tomažič, 4. b

MOJ POKLIC – ZDRAVNIK Do poklica zdravnika vodi dolga in naporna pot. V šoli moraš imeti lep učni uspeh. Ko končaš osnovno šolo, nadaljuješ učenje na gimnaziji, nato pa se vpišeš na medicinsko fakulteto. Ta smer študija je dolga in zelo zahtevna. V tem času bi najraje postal zdravnik, da bi pomagal ljudem, ki se trenutno borijo s korona virusom. Bolezen nam ne prizanaša in rad bi pomagal vsem ljudem tega sveta. Upam, da mi bo uspelo. Vem, da bomo bolezen premagali, zato ostanimo doma. Janez Flere, 4. b

PRIJATELJSTVO JE DRAGOCEN ZAKLAD … PRIJATELJSTVO

PRIJATELJU

Prijateljstvo je zaklad,

Prijateljstvo moje težko se dobi,

ki ga moraš najti sam,

vendar ob tebi vse se spremeni.

in ko ga najdeš, ga moraš skriti v svoje srce

Nič več težko mi ni,

in obdržati tam.

saj ob tebi prijateljstvo cveti, vsa zmedenost, strah in žalost

Prijatelji te branijo in nasmejejo,

od mene odhiti.

tvoje skrivnosti varujejo. Te spremljajo na težki poti,

Prijateljstvo je velika stvar

ti podajo roko, ko padeš.

in rada te imam, odkar te poznam.

Bernardka Celestina, 5. c PŠ Kisovec

Brina Šprajc, 4. c PŠ Kisovec

PRIJATELJ Vsak človek ima prijatelja,

Življenje brez pravega prijatelja

dva ali tri, a le eden je tisti,

bilo bi pusto,

ki ti ob strani stoji.

zato je prijateljstvo treba negovati in tega se je treba strogo držati.

Skupaj se smejiva, jokava, si težave zaupava in nikoli eden nad drugim ne obupava.

Pravi prijatelj ti vedno ponudi dlan, ko si sam, zato se vsak dan zahvalim, da ga imam. Nej Timon Podkrajšek, 4. c PŠ Kisovec 16

PESEM O PRIJATELJSTVU

Kdo je moj prijatelj? Moj prijatelj si ti, ki vedno vzameš čas zame si. Ti si sonce, ki žari, v stiski pa ob meni si. PRAVI PRIJATELJ

S teboj delim sanje in utrjujem znanje. S teboj delim skrivnosti

Pravi prijatelj je

in žarim od radosti.

muhasta pesem in je resno resen.

S teboj lepo živim

Je roža,

in se vsak dan smejim.

ki jo zima boža.

David Klančišar, 5. c

Prijatelj je opeka,

PŠ Kisovec

ki stalno oporeka. Je morje,

PRIJATELJ

ki izginja za obzorje.

Prijateljstvo je lepo,

Prijatelj je kot slika,

zato neguj ga na vso moč!

ki ti na dušo klika.

Če vsaj enega prijatelja imaš,

Pravi prijatelj je kot srce,

mu lahko zaupaš vse skrivnosti svojega srca.

ki nenehno bije zate.

Če je prijatelj dobrega srca,

Eva Ocepek, 5. c

se z njim zabavaj, smej,

PŠ Kisovec

mu kaj lepega povej in življenje lepše bo kot prej. Matija Kovačič, 5. c PŠ Kisovec 17

MOJA DRUŽINA … MOJ BRAT Brat je tisti, ki poje vse sladkarije, kadar je jezen, celo kaj razbije. Kar naprej nekaj za mano ponavlja, pri igri pa svoja pravila postavlja. DRUŽINA

Vsak otrok k mamici po nasvete hiti, saj ona vse vidi in vse ve, zato pri domači nalogi pomaga in veselje vzbudi. Vsak očeta si želi, da te potolaži in odžene vse skrbi. Zjutraj te objame in srečo v šoli ti zaželi.

V vseh stvareh z mano tekmuje, na koncu pa mojo pomoč potrebuje. Vedno vzame moje igrače, zelo rad z njimi po postelji skače. Življenje z bratom je skrajno naporno, njegovo vedenje ni vedno vzorno. Čeprav mi gre včasih na živce močno, ga takrat, ko ga ni, pogrešam zelo. Benjamin Ostrožnik, 5. c PŠ Kisovec

Navihan moj bratec je vsak dan, skupaj se igrava in rada se imava. Vsi skupaj smo družina, ki s smehom dan za dnem živi, in zvečer srečna zaspi. Maja Baš, 5. c PŠ Kisovec

NAŠA DRUŽINA V KARANTENI Vsi ljudje tožijo, da jim je hudo, ker v karanteni biti morajo. Za našo družino to ne drži, nam čisto nič dolgčas ni.

Moja mami trenutno dopusta ne pozna in vesela je, ko šefinja ji prosti dan da. Atiju prav nič dolgčas ni, cele dneve se v garaži mudi. Meni je najbolj všeč šola na daljavo, saj zvečer ima cela družina zabavo. Od vsega pa najlepše se mi zdi, ko ne rabim zjutraj budilke,

PESEM O DRUŽINI Družina je tista, ki te nikoli ne zapusti, tista, ki ti ob strani stoji vsako noč, ko te mora pesti. Družina ti pomaga, ko rabiš pomoč, in ti vošči »eno bolho za pomoč«, ko spusti se tiha noč. Zato je vredna hvaležnosti za celo življenje.

Zoja Krajnc, 4. c PŠ Kisovec

VSI MOJI IN JAZ

da me prebudi. Ati in mami mi pomenita vse, Edino moj bratec sprašuje vsak dan, kdaj ne bo nihče več bolan. Njemu nazaj v vrtec se mudi,

ker radi se imamo in to je vse. Najbolj si konec tedna želim, da skupaj z družino za mizo sedim.

ne rabi še guliti šolske klopi. Zelo sem vesel, da zdravi smo mi, Martin Brvar, 5. c PŠ Kisovec

tudi moja kozica Žuža in zajčki vsi. Z bratom prijatelja sva prava, se skupaj druživa in igrava. V naši družini ljubezen nastaja, zato jo jaz delil bom naprej, da svet bo lepši, kot je zdej. Blaž Korinšek, 5. c PŠ Kisovec 19

LJUBEZEN SVET VRTI … PESEM O NAJU

LJUBEZEN

Če greš s poti,

Ljubezen je melodija,

vidiš cel Istanbul.

ki potuje po krajih.

Megla se bo počasi umaknila

A ne po krajih v državi,

in jaz te bom lahko poljubila.

temveč po krajih v naši glavi.

Srce bom obesila na tvoje lase,

Ljubezen sem jaz,

v dlani pesem se bo rodila

ljubezen si ti,

in jaz vedela bom,

ljubezen smo mi, čisto vsi.

da sem se vate zaljubila. Ljubezen je lepa stvar, Rabim tvoje oči,

ker imaš nekoga rad

rabim tvojo svetlobo,

in si z njim najboljši par.

neko novo pomlad, poletje in jesen.

Ivana Pirc Benko, 5. c PŠ Kisovec

Ko vsaj poslušala bi svoji srci, kaj sta nama takrat govorili … Ogenj se je razplamtel in goloba sta poletela.

PRAVA LJUBEZEN

Kje sta zdaj? Ljubezen je prava, Elma Mujkić, 6. b

ko te boli glava zaradi vseh lepih besed, da potrebuješ led. Neža Miko, 4. c PŠ Kisovec

LJUBEZEN Ljubezen je močna kot orkan, nikoli ne moreš prestreči ji poti. Ljubezen je najmočnejše čustvo, nikoli ne moreš skriti je. Občutki ljubezni so kot sanje, polne čarovnije, ljubezni ter domišljije. Nikoli ne obupaj, prepusti se sanjam, uživaj v ljubezni in upaj, da prehitro ne mine.

Nikoli ne obupaj, vedno sledi svojim sanjam, saj te le-te pripeljejo do ljubezni tvojega srca. Ljubezen cveti v očeh, ki so zasanjana roža, in nežnost ima v dlaneh, ki te žametno boža.

Patricia Medija, 7. b

MOJA LJUBEZEN Lepa si, lepa kot sončni vzhod, ki ga gledam v daljavi. Ko mislim nate, mi srce razbija, kot da nekdo žebelj zabija. Lepa si, lepa kot sončni zahod, ki ga gledam v daljavi. To, kar govorim, je čista resnica! Prosim te, bodi moja kraljica! Rok Kovačič, 5. c PŠ Kisovec

IGRIVA POEZIJA … MOJ DAN

ZMEŠNJAVA

Lep je dan,

Janko se sprašuje,

ko je s soncem obsijan.

kje so njegove hlače.

Ko lahko kolesarim in sem nasmejan.

Magda se sprašuje,

Sem zvedavih oči,

kje je njena srajčka.

ko se mi sonce smeji. Ko se znoči,

Cela vas se sprašuje,

se meni že spi.

kam so izginile stvari.

Utrujen zaspim in se v sanjah še vedno smejim.

Nihče ni vedel, da so bile miške …

Filip Mikelj, 5. c PŠ Kisovec

Ema Kreča, 2. c PŠ Kisovec

ZVEZDE

ČOKOLADA

Zvezde zlate,

Ne maram knjig,

zvezde majhne,

ne maram graha,

zvezde lepe

ne maram, da je v omaki goba,

vrh gora.

ne maram mlečnega zdroba.

Vse bom dala, da pridem tja,

A tam spodaj, kjer je marmelada,

kjer se mesečina lesketa.

vem, da me čaka moja čokolada. Vem, da če bi jedel samo čokolado, bi v glavi ustvaril si pravo parado.

Tjaša Kaučič, 3. c PŠ Kisovec

Vito Žugič Perić, 5. c PŠ Kisovec 22

RAD IMAM

PASJI DAN

Rad imam pisan svet,

Sem psiček, skačem, se lovim,

ki z različnimi barvami je objet.

svojo senco ujeti želim.

Rad imam med,

Se trudim, lajam, pa je ne dobim,

čeprav ni sladoled.

po dolgem času kar zaspim.

Rad imam rokomet, čeprav ni nogomet.

Potem pride čas kosila,

Rad se usedem na kolo,

pasja skleda bo brikete nudila,

da bolj zdravo bo telo.

ampak jaz želim si boljše hrane, zato ne skrivaj mi salame!

Rad imam tudi bonbone, še bolj kot feferone.

Po kosilu grem na potep,

Zato zjutraj, ko se zbudim,

ponosno psičkam pokazat svoj rep,

brž v kopalnico odhitim,

a brez skrbi, za večerjo vrnem se nazaj,

da se uredim

v svoj mali pasji raj.

in v nov dan poletim. Po sprehodu sem zaspan, Ajaž Lavrič, 4. c

jutri čaka me nov dan.

PŠ Kisovec Nika Korinšek, 6. b UČENJE Učiteljice nas učijo, kako lahko kaj naredimo. Če pa česa ne znamo, jih pa vprašamo. Ej, mladenič, kaj pa ti počneš? Ne smeš se igrat' in s svinčnikom ropotat'! Je rekla učiteljica, da danes bo vprašan. Ejej, je pomislil, če dobim cvek, z družino ne bom šel na potep! Lori Železnik, 3. c PŠ Kisovec 23

KOVAČ

LECTAR

V novi Ljubljani živel je kovač,

V Radovljici živel mož je star,

ki žeblje je stresal iz svojih hlač.

po poklicu bil je mojster lectar.

Vsakemu konju izdelal je čevlje

Izdeloval je slastne medenjake,

in v njihovo kopito zabil še žeblje.

za okuse prav vsake.

Njegovo orodje je kladivo,

Naročil veliko je sprejemal

da je delo bolj zanimivo.

in obilna plačila prejemal.

Z njim udarja na nakovalo,

Lectova pisana srca

kovinske izdelke dobi v zahvalo.

lepa in okusna so bila.

Izdelke segreje tudi v peči,

Pri izdelavi imel je bujno domišljijo,

jih končno dodela, da jim ni kaj reči.

ki bila je znana za njegovo lectarijo.

Vsak konj se veseli, ko nove čevlje dobi, Maja Rink, 5. a

in z njimi po Ljubljani drvi. Kovač pa rad tudi koga razveseli

MAŠKARADA

in mu podkvico sreče podari. Ta še danes simbol je sreče,

Maškarada je stvar,

zato jih včasih nosi polne vreče.

ki ne pozabim je nikdar. Nikoli nam dolgčas ni,

Zvečer, ko vsi že spijo,

ker se veliko igramo

kovači še malo železa stopijo.

in pisane balone imamo.

Ko čakajo jutrišnji dan,

Tam so različni kostumi pa še kaj,

izdelkov imajo polno dlan.

zato je vedno velik direndaj. S palačinkami in krofi se mastimo

Lovro Mehle, 5. a

ter se zraven veselimo. Žan Lenič, 3. c PŠ Kisovec

APEL PODOBO NA OGLED POSTAVI …

Sara Mujkić, 1. c

Maja Urbanija, 1. c

PŠ Kisovec

Ronja Alauf, 1. c

Patrik Gracer, 1. c

PŠ Kisovec

NA KRILIH DOMIŠLJIJE … PEKARNA MIŠMAŠ Mišmaš je odšel v vas pod Triglavom. Zgradil si je pekarno in začel peči kruh. Živalim je v smrčke prišel dišeč vonj in takoj so stekle v njegovo pekarno. Najprej so Mišmaša opazovale, kasneje so začele pomagati. Mišmaš jim je razdelil delo. Medved je nosil moko, miške so gnetle testo, kune so upravljale pečico, veverice so prinesle orehe, kokoši so prinesle sveža jajca, petelin je nameščal uro na pečici, krave so dale sveže mleko. Vsak dan so spekli dovolj kruha za vse. Hana Zupan, 3. a

Tijana Kusić, 4. c PŠ Kisovec

VEZALKINE SANJE Vezalka je z drugimi rezanci ponosno čakala, da jo skuhajo v juhi in da pride na porcelanast krožnik z zlatim robom. Za mizo se je usedel fant Bob in komaj čakal, da začne jesti. V želodcu mu je že pošteno krulilo. Na porcelanastem krožniku je zablestela kričeče rumena vezalka. Družbo so ji delali nagajivi rezanci. Mali Bob je od presenečenja zakričal na ves glas in odhitel do mame. Od silnega strahu je komaj uspel povedati, kaj točno ga je pričakalo na krožniku. Mama se je sprva obotavljala in mu ni verjela, saj ima Bob veliko domišljije. Stopila sta do jedilne mize, pogledala v krožnik in se začudila. Bob se je ves čas skrival za maminim krilom, ona pa je s palcem in kazalcem desne roke prijela umazano vezalko in jo silovito zalučala v smetnjak. Vezalka se je še isti dan z ostalimi smetmi odpeljala na smetišče. Bob je cel dan razmišljal o dogodku, ki se je pripetil. Ko se je hotel odpraviti ven, je ugotovil, da mu na levem čevlju manjka rumena vezalka. Odločil se je, da jo bo poiskal, pa čeprav naloga ne bo lahka. Stopil je do prve avtobusne postaje in se napotil na glavno odlagališče smeti. Doma ni nikomur povedal, kakšen načrt ima. Prijazen gospod na smetišču je prisluhnil malemu Bobu, vendar ga je opozoril na ogromno količino odpadkov ter na neprijeten vonj, ki je prisoten ves čas. Ko je Bob zagledal vse te smeti, mu je postalo slabo. Zavedal se je, da išče iglo v senu. Po dolgotrajnem brskanju in kopanju po smeteh, je končno zagledal svojo vezalko, ki pa ni bila več rumena, temveč rjava. Skrbno jo je shranil v svoj mali nahrbtnik in se napotil proti domu. Doma ga je pričakala zaskrbljena mama, ki je že obvestila policijo, da pogreša sina. Iskanje so preklicali, vezalko prebarvali v obstoječo barvo in tako je leva vezalka živela srečno naprej v družbi svoje desne prijateljice. Mia Milinković, 4. b

ZAVOZLANE SANJE Dragi dnevnik! Danes ponoči sem imela straaaaaašno nenavadne sanje. Bilo je naravnost grozljivo! Zgodilo se mi je, da sem se zavozlala. Na vso moč sem se trudila odvozlati. Bila sem izmučena, ampak mi je le uspelo. Pri tem pa sem na žalost zlezla iz luknjic. Pa sem si rekla: »Hej, če sem že zunaj, grem pa malo pogledat stanovanje.« Srečala sem neko rožnato vezalko in bila je totalno navdušena nad mano. Rekla je, da me ljubi. Čudaško!!! Ampak to še ni bilo vse. V kuhinji sem naletela na cel kup rumenih vezalk, za katere Peter pravi, da so rezanci. Ampak se moti! Nato nas je zaprl v neko stekleno sobo, za katero pa pravi, da je kozarec. K'r neki … Še dobro, da sem se potem zbudila. Ti povem, da je hudo. Ti pišem spet jutri. Čao, Vezalka! Žiga Vozelj, 4. c PŠ Kisovec

PIKA NOGAVIČKA POPRAVLJA IGRAČE V parku sredi našega mesta je čez noč zrasla popravljalnica igrač: lesena hišica z okni in modrimi polkni. Vrata so bila bela in na njih je bila narisana marioneta Ostržek. Vstopila sem. S stropa so viseli lampijoni in Ficko. Pozdravila me je Pika Nogavička. Za pultom je popravljala pokvarjene igrače. Dogovorili sva se, da ji bom naslednji dan tudi jaz prinesla v popravilo svojo pokvarjeno igračo. Pika Nogavička je moj pokvarjeni vlakec popravila v dveh urah. To sem povedala svojim sošolkam in sošolcem. Tudi oni so Piki odnesli svoje pokvarjene igrače. Pika je vse popravila. Dogovorili smo se, da bomo popravljene igrače podarili revnim družinam. Vsi smo bili zadovoljni. Maša Matovski, 3. a

MOJE SREČANJE S ČAROVNICO Bilo je običajno pomladno jutro, ko sem se prebudil. Pred mojo posteljo je stal oče in me opazoval. Vprašal me je, kaj se dogaja. Povedal sem mu, da sem sanjal. Začel sem pripovedovati, da sem na tržnici srečal čudno gospo, z dolgimi prsti in dolgim nosom. Povedal sem ji, kaj rabim, ona pa mi je ponudila zelene črvičke. Gledala sva se v oči. Mene je mrazilo, bil sem prestrašen, saj je vse lezlo po pultu. Ker jih nisem hotel, sem se obrnil in s hitrim korakom stopil proti domu. Gospa je odšla za menoj, me prijela za ramo in mi okrog vratu ter po nogah nasula polno čudnih črvičkov. Močno sem skakal, da so popadali na tla. Cvilil sem, da me je slišal oče, in hitro prihitel na prag. To je bilo moje srečanje s čarovnico, pa čeprav samo v sanjah. Še dobro, da je prišel oče in me potolažil. Jože Ocepek, 5. a

SREČALA SEM ČAROVNICO Odšla sem od doma na sprehod. Ker živim blizu gozda, sem se odpravila tja. Preden sem odšla, sem se primerno oblekla in obula. Hodila sem po poraščenih gozdnih tleh in nenadoma srečala starko, ki je nabirala veje, da si bo zakurila v peči in se ogrela. Čeprav sem jo prvič videla, sem šla do nje in ji pomagala. Povabila me je v svojo hišo in mi ponudila čaj. Pogovarjali sva se. Starka je bila zelo prijazna. Prav nič se je nisem bala. Vprašala me je, katera je moja neizpolnjena želja. Rekla sem ji, da si želim imeti novo sobo, ampak ker moja družina nima toliko denarja, si tega ne moremo privoščiti. Napočil je čas, da odidem domov. Starka mi je rekla, da se mi bodo uresničile vse želje, ker sem ji pomagala. Ko sem prišla domov, je bila hiša na novo lepo urejena. Šele tedaj sem ugotovila, da je bila tista starka prijazna čarovnica. Tisti dan sva postali prijateljici. Sedaj vsak dan hodim k njej na obisk. Naučila sem se, da je dobrota vedno poplačana. Inaja Nišić, 5. b

DOL S ČAROVNICAMI I. Vrhovna čarovnica se je odločila, da otroke bo s tega sveta izločila. Jaz pa bom skuhala poseben napoj, tak, da bo otroke spravil v boj, v boj za preživetje, v boj za čarovnic ujetje. V napoj bom dodala sok magnezijevega kristala, ščepec mišjih kosti in tri pare mačjih obrvi. II.

Čarovnicam bom nastavila past,

Zdaj s čarovnicami dol,

da bo slišala cela vas,

ker stare so že dovolj.

saj kdor nad otroke se spravlja,

Sploh niso prav nič prima,

postal bo suha mravlja.

boljša od njih je vsaka rima.

Lara Baš, 5. a

Stare že milijon let in pol, vaščani gredo zdaj na lov. Pred brlogom vas stoji, zdaj hitro čarovnice ulovi.

Ker zazvonil je zvonec, s čarovnicami je konec! Vsi srečni in veseli domov so odhiteli. Lara Sotenšek, 5. b

NAŠA ŽIVLJENJA MED EPIDEMIJO … POUK NA DALJAVO – UŽITEK ALI NOČNA MORA? Zaradi koronavirusa smo morali ostati doma. Ob misli, da ne gremo v šolo, sem se počutil slabo. Doma sem delal neumnosti. Igral sem igrice, se šalil s svojo mlajšo sestrico, kolesaril s starejšim bratom in gledal televizijo. Bilo mi je dolgčas, strah pa me ni bilo. Doma sta bila ati ali mami in skrbela za nas. Šolsko delo mi ni bilo težko, če pa česa nisem znal, sem vprašal starša. Najbolj všeč mi je bila športna vzgoja, spoznavanje okolja pa ne. Najbolj sem pogrešal sošolce in učiteljico. Iz nastale situacije sem se naučil, kako pomembna je higiena. Najbolj pa se veselim vrnitve v šolo. Aljaž Baš, 3. c

KARANTENA Doma smo morali ostati zaradi koronavirusa. Ob misli, da mi ni potrebno iti v šolo, sem bil najprej vesel. Po enem tednu sem ugotovil, da pogrešam šolo in prijatelje. V času karantene sem bil ves čas doma. Vsak dopoldan sem delal naloge za šolo. Šolsko delo mi je šlo kar dobro od rok. Od vsega mi je bilo najmanj všeč poslušanje razlage učne snovi na računalniku. Popoldan sem se veliko vozil s svojim motorjem, kolesom, igral nogomet z bratom, sprehajal psa, igral harmoniko in PS4. Pogrešal sem treninge nogometa in prijatelje. Šola na daljavo mi je bila kar všeč, pogrešal sem učiteljico in sošolce. Ugotovil sem, da lahko poteka šolanje tudi od doma in kako izgleda. Jernej Robar, 3. c

PREVIDNOST JE MATI MODROSTI … BOLJE PRIPRAVLJEN KOT POPLAVLJEN Naša hiša stoji pod cesto in zato nam ob močnih nalivih pogosto poplavlja. Kadar gremo na morje, če nas dlje časa ni, ali če je napovedana močna nevihta z veliko dežja, se že prej pripravimo. Očistimo odtoke in kanale ter pometemo listje. Kljub vsem ukrepom se nam je že zgodilo, da se je odtok med nalivom zamašil. Takrat se je ati oblekel v nepremočljiva oblačila in šel ven ter odstranil listje. Tudi mami mu je šla pomagat. Kadar tako močno dežuje, jaz gledam skozi okno in opazujem naravo, naše dvorišče in starša, kaj počneta. Zelo rad bi pomagal staršema, a ne dovolita, ker menita, da sem premajhen. Tudi mene je strah ob hudih nevihtah in nalivih, da nam ne bi poplavilo hiše. Zato vedno poslušam vremensko napoved in potem opozorim starša, da se pripravimo. Tudi če padavine niso napovedane, je potrebno redno čistiti kanale in odtoke. Moja naloga je, da pobiram smeti ob cestah in bližnjem gozdu, da med nalivi smeti ne odplakne na naše dvorišče. Jaka Macerl, 5. b KRTKA JOŽEK IN FRANCI Nekoč sta živela dva krtka, Jožek in Franci. Jožek je bil delaven in previden, Franci pa ravno obratno, saj je najbolj užival v brezdelju. Jožek je živel na vrhu hriba, stran od mesta. Skrbno je urejal okolico svoje hiše in kopal jarke, ker se je bal poplave. Franci je bival pod hribom, v bližini mesta in ni izvajal nobenih ukrepov. No, vsaj do tistega dne. Bližala se je nevihta in Jožek je postavljal še zadnje vreče s peskom, nato pa švignil v toplo zavetje doma. Nenadoma je zaslišal strašno bobnenje. Razbesnela se je nevihta z vetrom. Preveril je še, če ima vsa okna zaprta in izklopil elektriko v hiši. Nenadoma je zaslišal, da nekdo tolče po vratih. Zaslišal je Francijev glas. Prosil ga je, naj mu odpre vrata, saj je njegovo hišo poplavilo. Jožek ga je spustil na suho. Čeprav se mu je prijatelj smilil, je bil kar malo jezen nanj. Svetoval mu je, naj se preseli na vrh hriba, koplje jarke in pred nevihto okrog doma postavi vreče s peskom. Francija je bilo sram, da ni že prej ubogal pametnih nasvetov. Naslednje leto je Franci že živel na hribu, delal jarke in postavljal vreče. Še danes lahko slišiš nekje na hribčku blizu Ljubljane ta dva krtka. Žan Luka Jurič, 5. b Spisa sta bila nagrajena na državnem izboru natečaja Naravne in druge nesreče. 32

PRIPRAVLJEN ALI POPLAVLJEN Če si pravi čas pripravljen, nikoli nisi poplavljen. Če pa voda te poplavi, hitro vedro si pripravi. Saj voda odgovorna ni za to, kdaj poplavila te bo. Moja hiša je moj dom, zato pripravljen vedno bom. Maša Pikel, 5. b Pesem je bila nagrajena na regijskem izboru natečaja Naravne in druge nesreče.

David Klančišar, 5. c PŠ Kisovec

SRCE USTVARJA, ROKA PIŠE … SEVERNICA Bil je zadnji dan pred počitnicami, zadnja ura pouka in vsi so komaj čakali, da jih bo zvonec končno odrešil. Kot vsak petek poprej so zadnjo uro imeli astronomijo. Učitelj jim je razlagal nekaj o zvezdi Severnici. Ker so se že vsi veselili počitnic, ga večina razreda sploh ni zaznavala. No, edino Brin ga je poslušal, saj je vedel, da med počitnicami z družino odhajajo v gore in morda mu tovrstni podatki pridejo še kako prav. Končno je napočil čas, ko so z družino uspeli v prtljažnik stlačiti še zadnji nahrbtnik. Vožnja je bila dolga. Izstopili so iz avta in se nadihali svežega gorskega zraka. Vzeli so nahrbtnike in šotor ter odšli na pot. Ko se je začelo mračiti, so se ustavili in začeli postavljati šotor. Okoli 22. ure so odšli spat, saj je bil za njimi naporen dan. Ponoči je Brina prebudil čuden zvok. Vzel je telefon in se odločil, da gre pogledat. Zaradi teme ni videl nič, ugotovil pa je, da je tudi baterija na telefonu prazna, zato je tudi ta pomoč splavala po vodi. Ni si zapomnil, kje je, zato je nekaj časa taval v črnini noči. Počasi ga je grabil strah … Naenkrat mu je spodrsnilo in čutil je, kako izgublja tla pod nogami. Iz njegovih ust se je zaslišal predirljiv krik. Med padcem so mu po glavi švigali najlepši spomini in trenutki njegovega življenja. Predvsem pa ga je skrbelo, kako bosta starša potrta, če se slučajno ne vrne ali se smrtno poškoduje. Pristal je na trdnih tleh in si najprej oddahnil, da je še živ. Zaradi grdega padca si je po vsej verjetnosti zlomil roko. Naenkrat se je spomnil učiteljevih besed in pogledal v jasno nebo ter s pomočjo Velikega voza poiskal zvezdo Severnico. Če vzameš zadnji dve zvezdi Velikega voza in slediš daljici med njima še za dve dolžini proti desni, naletiš na zvezdo Severnico, ki sploh ni tako svetla, kot večina ljudi misli. Brez te pomoči bi jo bilo kar težko najti. Iz žepa je potegnil telefon, zavzdihnil, ga odložil v supergo in se spet ozrl gor v temo. In ko imaš enkrat to severnico naciljano, veš, kam je treba, če moraš proti severu. Razen na samem severnem tečaju, če si slučajno tam, kjer jo imaš navpično nad glavo in ti nič ne pomaga, ampak tam ti ni treba vedeti, kje je sever, ker si tako ali tako že tam. Hm, ali obstaja kaj bolj severno od severa? Učiteljeve besede so mu odzvanjale v glavi … Ne, v tem trenutku se ne bo ubadal s tem filozofskim vprašanjem, saj njegovo življenje morda visi na nitki.

Starša sta zjutraj ugotovila, da Brina ni. Začela sta ga iskati v upanju na najboljše. Vedela sta tudi, da se zna kar dobro orientirati. Predvsem, če najde zvezdo Severnico. Začelo se je pripravljati na nevihto. Veter je začel divje pihati, nato pa se je ulilo kot iz škafa. Zmračilo se je in počakati sta morala na nov dan. Do noči se je huda nevihta že pomirila in nebo se je spet zjasnilo. Brin je komaj čakal, da nastopi večer. Spet se bo poskusil orientirati glede na zvezdo Severnico in najti pot nazaj. Tla so bila čisto blatna, zato je moral paziti, kje stopa. Ko je s pomočjo Velikega voza poiskal severnico, je nadaljeval pot. Zaslišal je spet isti zvok kot prvi večer. Zvok, ki ga je nepremišljeno zvabil v temo. Obrnil se je in zagledal nekaj, kar se mu je zdelo podobno obrisu volka. Strah ga je stresel do kosti. V obupu se je obrnil in začel teči v smeri Severnice. Paziti je moral, da zaradi blata ni zdrsnil na tla. Volk mu je začel slediti, vendar se Brin ni predal. Tekel je, kolikor so ga noge nesle, zraven pa se je drl na vso moč. Upal je, da ga bo kdo slišal in mu prihitel na pomoč … In res. Starša, ki zaradi skrbi za sina nista mogla spati, sta ga zaslišala in oče mu je z gorečo baklo prihitel naproti ter tako odgnal volka. Zgodaj zjutraj so odšli domov, saj so se bali, da jih volkovi ponoči ne bi napadli. Še dneve zatem je Brin premišljeval o tem strašnem dogodku. In o Severnici. Ona ga je rešila. Če je ne bi bilo, sploh ni upal pomisliti, kaj bi se lahko zgodilo. Tisti večer je bila spet tam kot že tisočletja poprej in morda komu spet kazala pravo pot ali celo rešila življenje … Maruša Matovski, 8. c

Eva Ocepek, 5. c PŠ Kisovec

SMISEL V VESOLJU Kaj je smisel življenja? Včasih je vse tako zapleteno ... Nikoli ne veš, kaj te čaka, nikoli ne veš, na kaj ali koga se lahko opreš. Vsak dan se sprašuješ, ali sem na pravi poti, ali delam prav ... Vendar tudi če si na pravi poti, je vedno nekje zaplet, kot v vesolju, kjer je neko nebesno telo večje od drugega, a morda tam niso ugodne razmere za nastanek življenja. Morda je nek planet lepši, a zakaj bi ga izbral, če veš, da lahko izbereš enostavnejšega in bolj primernega za življenje. Odločitve so tako težke; zato si vedno radi poenostavljamo življenje in počnemo stvari, ki se nam zdijo lepše, želimo si, da bomo z njimi bolje izpadli v družbi in se s tem dokazali. Včasih pa je vse tako zapleteno, da sploh ne vemo, kaj izbrati. Takrat obstojimo in se sprašujemo, kaj bi, vse se nam zdi tako zamegljeno, postavljamo si čisto preveč vprašanj in polni dvomov stopicamo na istem mestu. Belimo si glavo, kaj storiti, kako se odločiti, da bo pot prava. Če vzameš zadnji dve zadnji zvezdi Velikega voza in slediš daljici med njima še za dve dolini proti desni, naletiš na zvezdo Severnico, ki sploh ni tako svetla, kot večina ljudi misli. Brez te pomoči bi jo bilo kar težko najti. Iz žepa je potegnil telefon, zavzdihnil, ga odložil v supergo in se spet ozrl gor v temo. In ko imaš enkrat to severnico naciljano, veš, kam je treba, če moraš proti severu. Razen na samem severnem tečaju, če si slučajno tam, kje jo imaš navpično nad glavo in ti nič ne pomaga, ampak tam ti ni treba vedeti, kje je sever, ker si tako ali tako že tam. Hm, ali obstaja kaj bolj severno od severa? Morda da, morda ne. Kako skrivnostno je življenje … Včasih je imel občutek, kot da se igra z njim in mu želi slabo. Včasih je tako neprijazno – že v rosnem otroštvu ga pošilja pred velike mamljive zvezde. Takrat se mu je tako težko odločiti, tako privlačne so te lepe zvezde, ki ga vabijo v objem in zavetje, a sam v sebi ve, da je to narobe. Hoče ravnati prav! Hoče! A globoko v njem hrepeni želja po nedosegljivem, po najlepšem in najzapletenejšem. Ta želja je tako močna. Upira se, a ne gre! Ta grozna zvezda ga vleče k sebi, privablja ga, nič ne more, izgubljen je. Ve, kaj je prav, a je hkrati narobe. Tisto, kar je narobe, je hkrati prav. Noč in dan razmišlja o svojih odločitvah … so bile pravilne? Morda, a zdaj je prepozno – najlepša zvezda ga je privabila, zdaj plava po vesolju, vedno bolj ga vleče v črno luknjo. Zanima ga, kaj je notri, to vprašanje je zanj neizogibno. Bo prišel tja ali bo umrl? In če se odloči napačno … o tem si še prevečkrat beli glavo. Predvsem zvečer, ko so nebesna telesa vidna na nebu in ga spominjajo na njegove izbire ter ga hkrati vabijo k sebi. Nekatere planete je že izbral v preteklosti. Takšne, ki skorajda nimajo izhoda, a je vseeno prebrodil čeznje. Nenadoma se mu spet pojavijo na poti. Kako je to možno, sanja se mu ne, a njihova energija ga vabi in vabi. Tokrat je močan, ne vda se zlahka, ve, da napak ne sme ponavljati in se mora iz njih nekaj naučiti, zato ga vesolje pelje naprej, on pa izbira med tem, kar mu ponuja. Brodi po ravni črti med planeti, zdi se mu, da je vse lepo in prav. Vesel je! Življenje je na njegovi strani. Ni pozoren, zavede ga. Pojavi se velika zvezda. Kaj naj naredi? 36

Poizkusi narediti vse, kar je v njegovi moči. Paničari, poizkuša se rešiti iz tega. Ugotovi, da je prepozno. Noče, da je. Bori se, a se vseeno zaleti, z vso silo. Kako je žalosten. Joče se. V sebi se joče, na zunaj pa izgleda povsem pomirjeno. Čuti, kako skoraj popusti slap solz, a jih vsrka vase, s tem pa tudi svojo bolečino in težave. Noče, da kdo opazi, da ni dobro. V njem se zadržuje brezmejna žalost. Še kar tava po vesoljski poti. Zdaj je bolj pozoren na zvezde in planete. Ni zmeden, ve, kaj hoče. Hoče bližnjico, a je ni. Joj, življenje, kaj počneš z mano, zakaj jaz? Misli, da ima edini težave in da so vsi okoli njega popolni, kot da nihče drug ne dela napak. Spet je v svojem svetu, spet razmišlja. Ko končno najde odgovor, ugotovi, da je zašel, nato se spet vrne k bistvu vsega in se sprašuje. Zdi se mu, da je zmeden, kar ni laž, a vseeno ... S svojo zmedenostjo in odločnostjo brodi naprej. Dovolj je že star, ima izkušnje. Zdaj ve, kaj je prav in kaj ne. Slap solz se mu posuši, ker ve, da nima smisla jokati. Ne sme se ozirati nazaj. Tudi če se še kdaj zmoti in se zaleti še v kakšno nebesno telo, mora ostati zbran. Imeti mora jasen cilj in vedeti, česa si želi. Sčasoma prav s pomočjo napak ugotovi, da so bila njegova vprašanja zaman. Ugotovi, kaj je smisel življenja. Smisel življenja je kot vesoljska pot med zvezdami, po kateri brodiš do smrti. Vmes se zmotiš, a ravno v tem je poanta. Zmotiti se, je človeško, popravljati napake pa – plemenito. Življenje je treba živeti in ne jokati za storjenimi napakami. Prav to je napaka nekaterih ljudi. Preveč se zazrejo v preteklost in pozabijo na sedanjost, ki sčasoma postane prihodnost. Naravno je, da imamo na poti ovire, četudi nam le-te življenje obrnejo na glavo. Ampak, kaj moremo … takšno je življenje, treba ga je le živeti in se vanj podati z dvignjeno glavo. Lina Aurora Eranovič, 8. a

Blaž Bračič, 4. c PŠ Kisovec

DVIGNJENA ROKA Pozno zvečer sem se z nekim čudnim občutkom tesnobe, za katerega sicer nisem našel neke logične razlage, utrujen odpravil v posteljo. Nekaj časa sem se premetaval levo in desno, razmišljal sem le o lepih rečeh, štel ovce, a vseeno še dolgo nisem mogel zaspati. Prebudilo me je s sonce. Bil sem nadvse vesel in zadovoljen, da je končno nastopilo jutro, ker je danes na vrsti težko pričakovani test iz naravoslovja. Naravoslovje je moj najljubši predmet, saj imam nadvse rad rastline, celice, kamnine, živali in sploh vse, kar je povezano z naravo. Prepričan sem bil, da se bom na testu dobro odrezal. Čudovito jutro pa sta mi že navsezgodaj pokvarila moja preljuba starša. Pri zajtrku sta nama z bratom pričela pridigati o najinih domačih dolžnostih. Ravno včeraj sva pozabila odnesti smeti in pospraviti posodo iz pomivalnega stroja, saj sva igrala najnovejšo igrico Fortnite, pri kateri se povežeš s sošolci, igraš in se medtem celo pogovarjaš. Velikokrat se sam pri sebi vprašam, če so tudi drugi starši tako zahtevni do svojih otrok … Po dvajsetminutni debati o bedastih domačih opravilih je končno napočil čas za odhod v šolo. Z bratom se s težkima šolskima torbama odpraviva na pot. Treba bo pohiteti, sem si mislil, saj si res nisem želel zapraviti slovesa vzornega učenca in zamuditi k naravoslovju. Pri uri sem odgovore na vprašanja kot za šalo stresal iz rokava, ko je v razredu nastal nemir. Naša sicer prikupna učiteljica naravoslovja Sonja je povzdignila glas, naj se umirimo, vendar ni pomagalo. Učenci, ki nam je mar za ocene, smo se trudili ignorirati moteče posameznike, vendar nam to zaradi hrupa ni najbolj uspevalo … Nenadoma je mimo moje glave po zraku priletelo še papirnato letalo. Pristalo je ravno na učiteljičini mizi. V trenutku smo vsi umolknili … Mogoče v tem trenutku ne bi bilo odveč pojasnilo, da učitelji na naši šoli pravijo, da smo 7. c po disciplini najbolj nemogoči, neobvladljivi, moteči in glasni. Na žalost se tudi sam z njimi strinjam. Upanje, da bi nas spravili v red, je pri starejših učiteljih v zbornici že zdavnaj umrlo, nekateri njihovi mlajši kolegi pa so kljub temu imeli več energije in se jim je še ljubilo bosti z nami. Največkrat zaman. Učiteljica je usmerila pogled v Jana in Matijo, ki v razredu zagotovo držita prvo mesto v izvajanju različnih potegavščin. Besna je odhitela do ravnateljice in nas zatožila, medtem ko je »zabava« nekaterih v razredu nemoteno potekala naprej. Po desetih minutah sta v razred vstopili učiteljica in ravnateljica. Po njunih obrazih sodeč sem slutil, da nam bo tokrat res trda predla. Ravnateljica nas je s predirljivim glasom vprašala, kdo je vrgel papirnato letalo. V razredu je nastala srhljiva tišina. V zraku je bilo čutiti napetost, ki bi jo lahko rezal s škarjami … 38

Ne vem, kaj mi je bilo. Roka je kar sama poletela k višku. Morda zaradi včerajšnjega dogodka med mamo in atom. Takoj sem vedel, da sem ga polomil. V razredu ni bilo popularno, če si dvignil roko in hotel sam od sebe povedati odgovor. Marjana mi je rekla, da sem grebator. Najraje bi izbrisal svojo dvignjeno roko, se prestavil v času nazaj, tako kot v tistem filmu Časovni stroj. Včasih sem sanjaril, da bi imel takšno radirko, s katero bi lahko izbrisal kar ves dan ali pa kakšno minuto dneva, v kateri sem naredil neumnost. In zdaj bi tako rad izbrisal svojo dvignjeno roko … Bilo je prepozno. Jan, ki je pred počitnicami ostal sam z mamo, se mi je tako zasmilil, da bi v tistem trenutku zanj naredil vse. In tudi sem. Ta dan si bom za vedno zapomnil. Ob misli na mamo in očeta pa me je spreletaval srh. V mislih sem si ponavljal, da bom do božiča brez telefona pa tudi brez računalnika. Odrezan bom od sveta! Ob tej misli so se mi začela nekontrolirano tresti kolena, spreletavala me je vročina, v trebuhu pa sem začutil slabost … Po šoli sem se v spremstvu brata odpravil domov. Nervozen in živčen sem čakal, kdaj se vrneta oče in mama. S težavo sem se osredotočil na domačo nalogo. Končno zaslišim ropot ključavnice. Malo je manjkalo, da bi mi srce skočilo v hlače. Vrata so se odprla. Mama je v rokah držala vabilo na govorilne ure. Oče ga je položil predme in s strogim glasom zahteval pojasnilo. Globoko sem vdihnil in jima v strahu pojasnil, kaj se je zgodilo … Za trenutek je nastala tišina. Mislil sem si: »Dajta že, kaznujta me!« Starša sta se spogledala, nato pa je oče rekel: »Šola sicer igra veliko vlogo, vendar je v življenju bolj pomembno biti človek do sočloveka. Sin, ponosen sem nate!« Tinkara Lavrič, 7. c Avtorica je prejela nagrado za najboljšo zgodbo v slovenskem jeziku na literarnem natečaju Bodi pisatelj/pisateljica 2020.

Žak Žerko, 5. c PŠ Kisovec

MY LIFE My life is quite … well there are no words to describe it. I have my ups and downs; however, I do not give up. It’s just the music that’s keeping me alive. My friends are slowly giving up on me, one by one. I feel dead, but as I said, it’s music that’s keeping me alive. It is my life, my food, my friends and everything I don’t have. I just don’t know what I would do without it. Every day, I look through the window and start crying. People are talking, they are smiling, but I don’t even know for how long I will last. And I can’t get over it. Every day, every hour and every second, I wonder if these people are happy. I truly don't know if I can take this any longer, and it's kind of scary to think about it. It all started when I was a teenager. It was a rainy day and I went for a walk in the woods; by myself. I just had my hood on and didn’t care for the rain. An hour went by and I came to an old wooden board. It was covered with climbers that grew all over the high, mighty trees. It wasn’t an ordinary board that you would see every day; there was something written on it. It spelled: »HOUNTED HOUSE«. I wanted to go, but I was scared. I thought that my life couldn’t get any worse, so I went. But I was wrong. Very wrong. The arrow pointed to the right and there was a narrow path that led to it. The path was covered with mud and leaves and the wind was very strong. I came to an old tree and looked around. But something was wrong. There were no paths … It was a dead end. I looked behind and there was a strange shadow looking at me. I screamed loudly and started to run. But I couldn’t. The high trees were all around me and I couldn’t escape the black shadow. It started coming closer and closer, and I wanted to scream, but I couldn’t. My mouth was shut. My body was paralyzed. The shadow started to move, faster and faster and my heart started pounding. All of a sudden, I closed my eyes and fell on the floor. I tried hard to open my eyes but I couldn’t. I could feel its breath on my skin. Then, I fell asleep. I woke up in a strange room. The walls were white, covered with bloody stains; the floor was hard, grey and made of concrete. There was nothing in it, I was there alone. I was lying on the floor and my hands were tied with a tough rope. I tried to get up but my body couldn’t move. Hours went by and I heard a strange noise coming from the other side of the door. I could hear yelling; screaming, even crying and my body started shaking. Suddenly, the old door handle moved and I heard a creak. The door slowly opened and I could see two men standing behind it. I could hear them, walking towards me with a hateful face. They had big, heavy chains in their hands. They came to me and toughly picked me up and told me to sit down. I obeyed them because I was scared for my life. And I needed to be. They started whispering and laughing at me. I tried to untie the rope but it was too tough. I started to cry, because I knew I might die. I couldn’t hold it anymore, so I screamed: »Leave me alone, I didn’t do anything wrong«. They didn’t care and one of them pulled a sharp knife out of his pocket and I cried again. They kicked me in the back and ripped my hair. They cut my arms and legs with a knife and I started to bleed. I thought I will not survive, because I felt like I was dead. I closed my eyes and fell asleep in a puddle of blood. I woke up the next day and it was still dark. I looked around the room and I saw something strange. I wasn’t alone anymore. In the corner of the room was a 40

silhouette of a person. I slowly crawled to the corner, leaving bloody stains behind me. When I came closer, the silhouette started to move. I got scared, so I fell on the floor. It truly hurt me, but I needed to know who that person was. I started limping towards the corner. I saw a face, but I couldn’t recognize it, because it was still too dark. I came really close and saw a teenage girl lying on the floor. I was afraid, but I had to find out who she was and what she was doing there. When I was walking towards her, fear went through my bones. But I needed to be brave. So I was. I thought that she was asleep, so I went really close. She was alive, and I could feel her breathing. All of the sudden, she stood up and kicked me in my leg, so hard that I fell. I wanted to cry, but I was just so angry that I couldn’t. I wiped the blood off my knees and looked her with anger in my eyes. She didn’t care and tried to kick me again. I moved away and kicked her back, as hard as I could. I didn’t mean it, but I was just so angry. She looked at me and you could see disappointment in her eyes. I said: »I'm sorry.« Her eyes changed and she smiled. She ran to me and gave me a hug. I thought that she hated me but I was wrong. Then she said: »I'm sorry, too.« I smiled and hugged her again. I told her that I didn’t mean it and that I thought that she was bad. We sat down and looked at each other. We didn’t have to talk to understand what we wanted to say, we just looked at each other and understood everything. We laughed together, smiled together and cried together. Even though I’ve made a friend, I still didn’t know where I was. But she did. We talked a lot, but never about where we were and why we were here. I always wondered about that, but for some reason, I was just too afraid to ask her that. I wasn't afraid of her, she was my friend. But … I just couldn’t. That thought could not get out of my mind. I couldn’t wait any longer so I asked her: »Who are you and where are we?« She answered: »It's complicated …« »I want to know the truth,« I said loudly. »We’ve been here for days and I still don’t know where we are. I don’t even know your name.« »I’m sorry,« she said. »I thought that you were scared and I didn’t want to scare you even more.« I sat on the floor and looked at the ground. She sat next to me and looked me in my eyes. She said quietly: »I’m K-19 and we are in the sanatorium. Those people are the Katherines. They are going to torture you, but you have to stay strong.« My mind was destroyed and I thought that I was going crazy, but it was all true. »I-I-I …« I stuttered. I couldn’t say a word; it was like my mouth was covered with tape. She calmly said: »What did they do to you?« I answered: »Nothing.« She knew I was lying and looked at my arms. She then looked at my eyes and I was trying hard not to cry. She showed me her arms and I was horrified. They were cut so much that you could almost see the bones. »They did that to me too, but many more times,« she said. Then, I realized that we need to get out of there. Straight away. It was late afternoon and it was getting dark. We were scared that they were going to kill us if we tried to escape, but we didn’t have a choice. The door slowly opened and two men came in. They had knives in their pockets, like the first time. We pretended to sleep and they started moving towards us to wake us up. They came to me and I could hear them talking. I couldn’t understand what they were talking about, but I knew it was something about us. Suddenly, one of them wanted to grab my arm and K-19 shouted: »Don’t touch her!« One of them turned 41

around and looked at her. It seemed like they knew each other, but I didn’t care. I just wanted to get out. She stood up and kicked him hard. He wanted to kick her back, but I didn’t let him. I stood up and kicked him in the head. He fell on the floor and fainted. K-19 punched the other Katherine and he fell, too. She came to me and grabbed my arm. We ran outside the door and there were two ways; left and right. She looked both ways and ran to the right. I followed her and we ran as fast as we could. We came to the exit and I ran to it. I turned around and saw her looking down, crying. I asked her: »What’s wrong?« »I can’t!« she said. »I’m one of them and I belong here.« I was confused. But she was my friend, no matter what. I said: »I’m not leaving without you.« »I’m a bad person, I can’t leave,« she said. »You saved my life, please come with me.« We looked at each other and smiled. »I was once a Katherine and I did bad things to people. I don’t deserve this.« »You deserve a better life,« I said. She gave me a hug and we ran to the road nearby. »Thank you for everything you’ve done for me. This is for you. I hope you will remember me.« I gave her a CD with my favorite songs that I’ve had in my pocket for days. »I will, I promise,« she said. She looked at me and I could see tears in her eyes. She turned around and ran the other way. I started crying and said quietly: »Do you ever wonder whether people would like you more or less if they could see inside you. I mean, I’ve always felt like the Katherines dump me right when they start to see what I look like from the inside – well, except K19. But I always wonder about that. If people could see me the way I see myself – if they could live in my memories – would anyone, anyone love me.« Zala Zupančič, 7. c Avtorica je prejela nagrado za najboljšo zgodbo v angleškem jeziku na literarnem natečaju Bodi pisatelj/pisateljica 2020.

Tjaš Zorec, 4. c PŠ Kisovec

FROM RAT TO HUMAN Once upon a time, there was an old scientist. His goal was to transform animals to human. He had a big lab. In his lab there was a little rat in the corner. This was his last rat. All rats before it died. He put the rat on the chair. He had a really big machine, with thousands of lights. The rat was so scared because of all the lights. It was as if the lights were staring at him. Then, the scientist pushed the handle and BOOM! There was a boy sitting on a chair. A small boy with blond messy hair and small blue eyes. The scientist was so happy because his goal was fulfilled. He gave him a name, he called him Roger. 11 YEARS LATER: It was a rainy morning. Roger went to school by bus. He came to school. Roger understood that the boys were glad to see him and he did what he'd seen other people do, and held out his hand. »How do you do,« he said to the first boy, and they all shook his hand one by one, laughing. They were so friendly, together squeezing his arms … that he thought he'd never been happier, and then they gave him a hot chip and roared with laughter when he burns his mouth and dropped in on the floor, and he felt so grateful to them that his eyes filled with tears and he laughed even harder than they did. School was over and Roger came back home. He put his rucksack on the chair. He went to the living room. His dad (the scientist) was lying on the sofa, he was very sick. Roger came to his dad and said: »I love you,« and gave him a hug. They both started crying. Roger went to his room. He was doing his homework, then he went to sleep. The next day he came to school and everything went well. When he came home, he saw his dad lying on the floor. He realized that his dad was dead. Roger started crying. He called to the hospital. The ambulance came. Roger stayed at home in his room and he was just crying all night. One week after the death of his father, Roger came home from school. He was still sad about his dad. He wished he was there. Roger decided to go in his room. He opened a big chest. He looked in the chest and found an old, worn out notebook. This was dad's dairy. He read it. He found out how his dad was experimenting with animals. His goal was to transform animals to human, and finally he found that he was a rat. Roger threw the dairy on the floor and ran to his room. After school, Roger went to the library. He wanted to find a book about transforming. He found it. He read that he would be transformed into an animal again when he was 12 years old. He was scared because his 12th birthday was in one week. He took the book home and left.

Six days later he went to dad's grave to give him a flowers. He sat in front of grave and cried. He was at home and he was thinking how to stop the transformation. He went to his dad's empty room again. He found a big shiny machine. He was so happy because he found the machine, but then he realized he couldn’t use it. He was scared again. It was 23:59 and BOOM! Roger transformed back into a rat. He didn't know what to do. He went to his room. He was searching a book from the libary. He found it. He overlooked the small print. He had to prepare a potion. The ingredients were: some onions, water, salt and cat's hair. Roger went to the kitchen. He had water, salt and onions but he didn't have cat's hair. He rememberd that the neighbour had a cat. He went to the neighbour's house. A cat was sleepy. Roger silently went to the cat and pulled out some hairs. The cat woke up and she saw Roger. Roger started running and the cat, too. Roger ran to his house and quickly closed the door. He finally prepared the potion. He drank it. He transformed himself back to human. Roger now knew who he really was. Kristina Kavšek, 7. a Avtorica je prejela nagrado za najboljšo zgodbo v angleškem jeziku na literarnem natečaju Bodi pisatelj/pisateljica 2020.

Domen Kralj, 4. c PŠ Kisovec

OGOLJUFANO PRIČAKOVANJE

I. Dokler ljudje pričakujemo, imamo upanje. Pravijo, da upanje umre zadnje. Prav je, da imamo želje, včasih velike, včasih majhne, a vse niso vedno uresničljive. Včasih je potrebno tako malo, da nekomu izpolnimo željo. V Cankarjevi črtici Bobi spoznamo ves blišč in bedo tedanjega življenja … Kar je za nekoga ves svet, za Petra v tem primeru bob, nekomu, ki ima vsega dovolj, ne pomeni nič. Mihče Petru zaluča krof na tla kakor psu. Siti lačnemu ne verjame. V črtici spoznamo mladega in revnega dečka Petra. Tisti dan je bil praznik in povsod je dišalo po cvetju in pecivu. V zakrpani obleki in nerodnih čevljih se je odpravil v cerkev. Pričakoval je, da bo lep dan, da se bo končno enkrat do sitega najedel. Veliko pričakovanje mu je napolnilo srce, v upanju, da tudi svojim kaj za pod zob prinese domov, posebej Francki. Z nasmehom na obrazu, lahkega koraka, upanjem in pričakovanjem se je napotil k Mihčetu. Že hiše ob poti, velike in bele, so ga čudno pozdravljale. Vsa beda njegovega življenja mu je težko legala na srce in težila njegov korak. Ni se čutil vrednega, da bi vstopil pri glavnih vratih, berač, sin beračev. Vsa plahost, majhnost je prišla na plano na vratih Mihčeve hiše in potem bob, ki je priletel na tla, ker Peter ni bil vreden, da bi ga Mihče lepo pogostil. Slabše kakor psu se mu je godilo. Silna bolečina je legala na njegovo srce. V travo je skril obraz in zajokal. Niti materi ni povedal kako so ga “lepo” postregli. Mar nismo ljudje enakopravni? Se ljudje res delimo na bogate in revne? Ali sploh več ne opazimo, če koga prizadenemo? Mihčevo ravnanje je nedopustno, saj zataji prijatelja, nato pa s svojim ravnanjem, ki še zdaleč ni razposajeno, amapak prav hudobno, dokončno zatolče Petra. Pa kako malo je včasih potrebno, da nekoga razveselimo in mu polepšamo dan. Kar je za nekoga nič, je za drugega ves svet. V dobi izjemnega industrijskega napredka so naša pričakovanja vse večja. Polne shrambe, kupi denarja, nasičenost družbe z dobrinami so ogledalo današnje družbe. Želimo in hočemo stvari, ki jih niti ne potrebujemo nujno in zavržemo ob prvi priliki. In na drugi strani nekoč en slasten, dišeč krof, ki je potešil lakoto in nadomestil borno rezino kruha, ki ga marsikje nikoli ni bilo dovolj pri hiši. Težko si danes zamišljamo kaj takega … Nina Smrkolj, 9. a

II. Ljudje pričakujemo različne stvari glede na to, kaj si sami želimo in kaj nam je v življenju pomembno. Včasih je dobro, da se stvari veselimo in imamo pričakovanja, a se velikokrat zgodi, da se ne izidejo tako, kot bi si sami želeli. Zaradi tega smo včasih prizadeti in potrti. Čeprav je navdušenje nad nečem razburljivo in nas osreči, je kdaj boljše, da se stvari odvijejo same od sebe. Najlepše trenutke doživimo takrat, ko le-te najmanj pričakujemo. A včasih si žal ne moremo pomagati in smo nad nečem v takšnem pričakovanju, da nas popolnoma zlomi, če ne gre tako, kot smo si predstavljali. Tako je zlomilo tudi Petra, ki je svoji družini hotel in obljubil le dobro, a je na koncu ostal praznih rok. Peter se je tako tistega dne zbudil nevede, kakšno razočaranje ga bo spreletelo konec dneva. Pripravljen je bil, da se bo krepko najedel in družini domov prinesel hrano – bobe in špehovko. Hrane si je zelo želel, saj doma niso imeli veliko jesti in bil je zelo lačen. Najmlajša sestra ga je, preden je odšel, nemočno prosila, naj ne poje vsega in naj še njej prinese nekaj hrane. Obljubil ji je, da bo največji bob prinesel njej. Mama mu je naročila, naj vzame s seboj še robec, da bo lahko vanj zavil vse, kar bo dobil. Veselo se je nato odpravil proti cerkvi, saj mu je bilo skoraj samoumevno, da se bo vrnil sit. Niti pomislil ni na to, kaj bi se lahko odvilo drugače. Ko je prišel v cerkev, je zagledal prijatelja Mihčeta. Po koncu maše ga je Peter čakal. Želel si je, da bi ga Mihče povabil z njim na kosilo, a so se proti hiši odpeljali brez njega. Peter se je napotil po cesti. Zdaj mu je bila ta pot veliko težja kot tista pot v cerkev. Vonjal je prijeten vonj bobov. Ko je zagledal veliko gosposko hišo, je začel razmišljati. Stal je pred vrati v veži in bilo ga je sram. Zagledala ga je gospa, zato je bil vesel, da ga je končno opazila. Čakal je zelo dolgo, ko se je spomnil, da najbrž oni kosijo in bi mogel sam prositi Mihčeta. Takrat se je spomnil sestrice. Mihčetu je zaklical, kako je lahko nanj pozabil. Stopil je preblizu vrat in Mihče ga je opazil. Takrat je zagledal Petrov robec in njegov plahi pogled. Vedel je, zakaj ga ima sabo in v roke je vzel bob ter ga zalučal proti vratom. Letel je tik mimo Petrovega lica. Vrata so se zaprla in vsi razen Petra so se smejali. Peter je bil pretresen, a je počasi pobral bob in se brez besed odpravil domov. V glavi so mu odzvanjale besede njegove družine od ranega jutra. Ni vedel, kaj naj naredi. Sprva je hotel oditi v gozd ali Ljubljano. Jokal je nekaj časa in se vrnil nazaj na pot proti domu v klanec. Ko je truden prišel domov, sta ga že čakali mati in sestra. Povprašali sta, zakaj ni nič prinesel. Francki je izročil s sladkorjem potresen krof, materi pa se je zlagal, da je že pri sošolcu veliko jedel in bi bilo verjetno nerodno, ko bi še kaj vzel za domov. Ni bila jezna, saj je sama rekla, da se ne bi spodobilo. Povedala je še, da so oni jedli pečenko. Peter je tistega dne spat odšel lačen in razočaran, a svoji sestri je izpolnil obljubo. Ne predstavljam si krivice, ki jo je Peter čutil na svoji koži, a vem, da bi v takšni situaciji najverjetneje ravnala enako. Všeč mi je to, da je raje sam stradal; bob bi namreč zlahka pojedel, a mlajše sestre ni želel razočarati. Takšno ravnanje je res lepo in v črtici dokazuje, kako dober je Peter. 46

Ne vem, če sem bila že sama v podobni situaciji, vem pa, da sem bila večkrat razočarana nad drugimi stvarmi, ki se niso izšle po pričakovanem. Naučila sam se, da je včasih bolje biti brez velikih pričakovanj, ker nekaterih stvari ne moremo nadzorovati ali spremeniti, prav tako se ne smemo obremenjevati zaradi vsega, kar gre narobe. Pričakovanja danes in nekoč se razlikujejo po tem, kaj si želimo in imamo danes in kaj so si želeli nekoč. Skromni in hvaležni ljudje imajo po mojem mnenju manj pričakovanj in so zato srečnejši, ker stvari bolj cenijo. Včasih pa je prav, da imamo vsi kakšna pričakovanja, ker je to konec koncev nekaj, kar nas vse žene naprej. Veronika Smrkolj, 9. b

DELOVNI DAN NAŠE DRUŽINE I. V svetu, v katerem živimo, je vse polno obveznosti. Včasih se nam zdi, da nam primanjkuje časa, kot bi se svet vrtel vedno hitreje in hitreje! Današnji razvoj tehnologije pa nas vse bolj sili v razčlovečene življenjske odnose. Doba računalništva, moderne tehnologije ima svoje prednosti, prinaša pa tudi veliko slabosti. V pesmi Žebljarska nam pesnik predstavi vso kruto bedo slovenskega proletariata, trpljenje, enolično delo, ki poteka brez prestanka. Delo je tako utrujajoče, da delavcem žeblji rinejo že povsod na plano. Življenje žebljarjev v Kamni Gorici je potekalo ob nenehnem delu, zunaj pa so cvetele zlatice. Kakor se vrti vodni mlin brez prestanka, tako se je vrtelo življenje delavcev. Brez upanja na počitek, izboljšanje in lepši jutri. Monotona utrujenost, ki se ponavlja od štirih do ene, od štirih do ene. Danes bi bilo za nas “žebljarsko” življenje nepredstavljivo. Veliko delovnih procesov je olajšalo razvoj industrije. Moj vsakdan se pričenja okoli 7. ure zjutraj. Dopoldne pa je zasedeno s šolskimi obveznostmi. Ob prihodu domov imam kosilo, potem pa se pripravim na naslednji dan. Naredim nalogo, se učim. Dvakrat tedensko se udeležim treninga badmintona. Rada tudi pobrskam kaj po računalniku in telefonu, potem pa je čas za spanje. Moja starša vstajata okrog 5. ure. Vedno sta v službi dopoldan in se vračata okrog 14. ure. Doma imamo vrt, kjer rada kaj postorita. Tudi njima življenje ne prizanaša in treba je marsikaj postoriti. Vzamemo si čas za skupno večerjo in gledanje televizije. Življenje naše družine mirno plove kot barka sredi oceana. Včasih zapiha vihar in jo zanese z ustaljene plovbe. Mornar življenja lovi krmilo in se jo trudi vrniti v ustaljene tirnice. Takšno je naše življenje – polno vzponov pa tudi padcev. Nina Smrkolj, 9. a 47

II. Dandanes je naš delovni dan mnogokrat poln takšnih in drugačnih obveznosti. Za otroke najprej šola, za odrasle pa služba. Delo je v mnogo službah lahko stresno, ampak takšnih služb, ki bi človeka fizično izčrpale, ni več veliko. Včasih je največ ljudi delalo v industriji, danes pa je takšnih manj, saj mnogo tovarn, ki so včasih zaposlovale ogromno število delavcev, ne obratuje več. V pesmi Otona Župančiča z naslovom Žebljarska smo spoznali težko življenje žebljarjev, ki so delali v Kamni Gorici. Župančič je s to pesmijo hotel prikazati, v kako težkih razmerah živijo ti delavci. 14 ur na dan trpijo v službi, ko pa pridejo domov, pa je le malo boljše, a vseeno ne preveč, saj morajo tudi tam kaj postoriti. Težke razmere v službi vsak dan znova so te delavce izčrpale. Njihovo zdravje se je zato slabšalo, njihovo telo pa je bilo neprestano utrujeno. Pesnik v verzu žareči žeblji so nam v očeh govori o tem, da je njihovo delo neprestano in se ne konča. Takšni ljudje pa niso delali le v žebljarstvu. Enako je bilo z delavci v rudnikih in drugih tovarnah, saj so večino dela takrat opravljali na roke. Ti delavci pa tudi zaslužili niso veliko. S tem denarjem so včasih težko preživljali svoje družine, ki pa so včasih povprečno vključevale dosti več otrok kot danes. Res je, danes takšnih ljudi ni več veliko, saj veliko te industrije ne obratuje več. V današnjih dneh pa je večkrat kot fizična izmučenost prisoten stres, ki ga povzroči veliko dela. To je po mojem mnenju najopaznejša razlika med delom nekoč in danes. Moj delovni dan se običajno začne okoli 6. ure zjutraj, ko vstanem, se pripravim in odidem v šolo. Podobno je z delovnim dnem mojega brata. Ko se okoli 14. ure vrneva iz šole, pojeva kosilo in najprej opraviva vse za šolo. Večkrat se je treba kaj učiti in takrat to traja dlje. V lepem vremenu popoldne preživim zunaj na svežem zraku, on pa večkrat odide na trening nogometa. Drugače popoldan nimam nobenih obveznosti. Popoldne in zvečer gledam tudi televizijo, nekaj časa pa se pogovarjam po telefonu. Kmalu pride večer in dneva je hitro konec. Pripravim se za šolo in grem spat. Delovni dan mojih staršev pa se običajno začne prej kot moj, ampak ne vedno. Vstaneta okoli 5. ali 7. ure in gresta v službo. Okoli 15. ure se vrneta domov. V popoldnevu ati in mami kaj postorita zunaj na vrtu pred hišo, jaz pa jima včasih pomagam. Zvečer skupaj gledamo televizijo, se pogovarjamo in povečerjamo. Tako se običajen delovni dan kmalu izteče in naslednji dan se stvari ponovijo. Naš delovni dan se hitro izteče, ker je vedno poln obveznosti. Eden od drugega se ne razlikuje preveč. Naši delovni dnevi so mi običajno všeč, včasih pa imamo vsi preveč obveznosti. Jaz in brat s šolo in učenjem za teste, mami in ati pa s službo. Tisti dnevi so bolj utrujajoči, ker so polni dela. Najboljše je to, da se nekatere stvari naredijo sproti in da vsak dan storiš nekaj. Drugače pa mi je naš običajni delovni dan všeč. Kaja Vozelj, 9. a 48

III. Življenje nekoč in danes se zelo razlikuje. Kljub temu da so nekoč ljudje zelo fizično garali, pa so imeli življenje mirnejše in enostavnejše. Nekoč so ljudje odšli v službe, kjer so res garali. Tudi kmetje na podeželju niso imeli lahkega življenja, saj vsa ta površina, ki jo je bilo treba obdelati, ni bila lahek zalogaj. Dandanes je to vse lažje. Služb, kjer bi morali ljudje zelo fizično garati, skorajda ni več. Napredna tehnologija je tudi kmetom olajšala življenje, saj zdaj z vsemi stroji in priključki opravijo ogromno dela v kratkem času in brez velikega fizičnega napora. Tudi otroci imamo olajšano delo v šolah. Zdaj si lahko marsikateri podatek oz. snov poiščeš na svetovnem spletu. Čeprav naše življenje ni več tako fizično naporno, pa se vseeno srečujemo z vsakodnevnimi skrbmi in preglavicami. Naš pesnik Oton Zupančič je napisal pesem z naslovom Žebljarska. V njej je opisal delo žebljarjev nekoč. Kako zelo so včasih ljudje garali! Njihovo delo ni bilo niti približno enostavno. Delali so po 14 ur in več na dan, kar si v današnjih časih sploh ne moremo predstavljati. Ko pa so prišli domov, pa tudi ni bilo veliko bolje, saj je bilo treba tudi doma kaj postoriti. Pesnik pa s tem ni želel predstaviti le delo žebljarjev, temveč tudi ostalih, ki so zelo garali. Tudi življenje rudarjev, kmetov, kovačev, furmanov in vseh ostalih ljudi je bilo zelo naporno. Pesnik je hotel predstaviti bedo, revščino, brezpravnost in trpljenje ljudi. Moj delovni dan se po navadi začne okoli 7. ure zjutraj. Ko vstanem, si umijem zobe, se preoblečem in odpravim na avtobus. Z avtobusom se peljem v šolo, domov običajno pridem okoli 14. ure. Z družino najprej skupaj pojemo kosilo, nato pa se odpravim opravit vse obveznosti za šolo. Po navadi najprej naredim nalogo, potem pa se učim. Ko delam nalogo, hkrati vedno poslušam glasbo, saj me to sprošča. Ko postorim vse za šolo, grem na sprehod s psom ali pa na igrišče, kjer se družim s prijatelji. Potem z družino skupaj povečerjamo in pogledamo serijo na televiziji. Nato se umijem, malo pobrskam po socialnih omrežjih in se okoli 23. ure odpravim spat. Dan mojih staršev se po navadi začne tako kot moj. Ker sta se upokojila, je njun dan malo bolj umirjen, ampak še vedno povsem zapolnjen z raznimi aktivnostmi. Najprej skupaj zajtrkujeta, popijeta kavo, potem pa se odpravita delat. Nikoli jima ni dolgčas, saj se vedno najde kaj za postoriti. Ker imata dovolj časa in pa zelo dobre zamisli, si vedno izmislita nove projekte. Okoli 12. ure se mami odpravi kuhat kosilo, ati pa nadaljuje delo, jaz pa jima včasih pomagam. Po kosilu nadaljujeta z svojim delom do večerje. Okoli 22. ure se odpravita spat. Dnevi se ne razlikujejo preveč, zato postanejo nekakšna rutina. Seveda gremo kakšen dan po trgovinah, na obiske in po obveznostih. Med vikendom gremo velikokrat tudi na daljše sprehode. Naše življenje je bilo še pred dvema letoma zelo razgibano in naporno. Prej smo bili cele vikende vsi še bolj dejavni, zdaj pa se je naše življenje popolnoma umirilo in spremenilo. Delovni dan naše družine mi je zelo všeč. Nika Lovše, 9. a 49

HAIKUJI Tema letošnjega natečaja, za katerega so naši učenci napisali haikuje, se je glasila »Kdor ne skače, ni otrok«.

Ledena steza.

Zunaj je sonce,

Uležem se na sani,

mi na računalnikih …

misli so bistre.

Kako žalostno.

David Vozelj, 9. a

Karin Forte, 8. c

Jesen je prišla.

Hribi prostrani,

Po gozdu se lovimo,

tečem po rosni travi,

listje drgeta.

začutim svoj jaz.

Eva Vidic, 9. b

Lina Aurora Eranovič, 8. a

Zavetje sence.

Jutranje sonce

Plezamo po drevesu,

me vabi na igrišče.

v srcu je toplo.

Prideš tja še ti?

Karin Forte, 8. c

Jona Leskovšek, 8. b

Na igrišču smo,

Razkošna krošnja.

napadamo, branimo,

Veje me pokličejo …

zmagat' moramo!

Sebi sem zvesta.

Maruša Matovski, 8. c

Maša Marjetič, 7. c

Ko se potapljam

Igra z Lucijo.

v tem vodnem kraljestvu,

Noro se zabavava,

sem spet svobodna.

mati me kliče …

Ana Celec, 7. c

Veronika Smrkolj, 9. b

Močno je sonce …

Skačeva v nebo,

S kolesi spet divjamo,

ljubezen me pretresa.

potolčena sem.

To so nebesa!

Eva Vidic, 9. b

Maša Marjetič, 7. c

Večer se žari …

Na vrtiljaku

Prevračamo kozolce,

izgubimo vse skrbi.

čutim srečo v nas.

Poskusi še ti!

Lina Aurora Eranovič, 8. a

Maruša Matovski, 8. c

Anej Povše, 4. c PŠ Kisovec

BITI NAJSTNIK JE LEPO, A TUDI TEŽKO … VIHAR V MOJI GLAVI Zjutraj se zbudim in pomanem oči, zajamem zrak, ker konec je noči. Ali naj takoj vklopim možgane ali grem samo umit oči zaspane?

Na videz je videti vse mirno, a v glavi se misli mi že pode, ali nadaljujem elektronsko igro ali grem za šolo delat domače naloge?

Ko proti kopalnici grem, se spomnim, kaj je zdravo, zato najprej nekaj pojem in šele nato na higieno pravo. Težko je biti danes najstnik, kot smo mi, ker imamo toliko želja, obveznosti in skrbi, medtem pa v glavi vihar divja mi.

Urh Gale, 8. c

MOŽGANI Možgani pravijo:

Najstniki pravijo:

Kar želite, to dobite,

Kot najstniki smo si različni,

samo nevrone nam pošljite!

a naši nameni so vedno čisti,

Kakšno knjigo preberite,

čeprav v glavi vlada zmeda

da nam misli razbistrite!

in so lica čisto bleda.

Noben nas ne izgubi,

Naši možgani so odločni,

saj v glavi skrivamo se mi.

da bodo zelo močni,

Smo mali in veliki,

ko bomo sanjali in rasli,

prav vsi s čelado/lobanjo pokriti.

vse dokler ne bomo postali odrasli.

Starši pravijo: naši otroci imajo vihar v glavi in niso pri pravi. Mi nikoli nismo bili taki, nismo skakali po mlaki. Mogoče pa smo, ampak samo čisto malo, pa saj jabolko nikoli ni daleč od drevesa palo. Leron Agović, 7. c

Ayla Agović, 8. c

MY DREAM BEDROOM

I. My dream bedroom is on the boat. It's very big. It has got stars on the wall above the bed. There is a big TV screen on the wall in front of the bed. There is a big blue carpet on the floor. There are two night tables next to the big round bed. A big picture of a Greek seaside is behind the bed. There are small lights in the ceiling. I hope to sail on the beautiful boat when I grow up. Marcel Jazbinšek, 4. c PŠ Kisovec

II. My dream bedroom is big and bright. It's the biggest room in our house. There is a big and soft bed in my bedroom. Under my bed there is a bookcase with my favourite books. Above my bed there is a silent clock. I have a big TV in my bedroom, but it's hidden. There is no desk. Above the jacuzzi there is a small lamp. On the wall there are many posters of my favourite football players. Next to the bed there is a big window. I look out of the window and see the beautiful view. There are two chairs between the jacuzzi and the wall. In the middle of my dream bedroom there is a jacuzzi with hot water and bubbles. Jaka Goršek, 4. c PŠ Kisovec

Tomaž Forte, 4. c PŠ Kisovec

NA ŠOLI SE DOGAJA … MEDNARODNI DAN STRPNOSTI Ob mednarodnem dnevu strpnosti smo v sodelovanju z avtorjem projekta, Izobraževalnim centrom Eksena, našo šolo opremili s pozitivnimi mislimi, mislimi vzpodbude in spoštovanja. Oblikovali smo verigo dobrih, pozitivnih in spoštljivih del učencev. Razširili smo krila k strpnosti in spoštovanju. Nihče nima pravice, da je do nas nespoštljiv. Le s prepoznavanjem nestrpnosti in s pogovori na to temo bomo oblikovali spoštljivo in prijateljsko šolo. Učiteljici Maja Ocepek in Edita Pašagić

STRPNOST Strpnost je človeška vrlina, a tudi ogromna dobrina. Brez nje je življenje ena sama črnina. Le kako malo je potrebno, da bi bili strpni vedno. To zbadanje in teženje … Le zakaj? Vsak ima lahko svoje mnenje. Potem pa se najde kakšen učenec, ki mu ni mar za to, misli, da so vsi enaki in drugačni le čudaki. Zakaj ne bi drugačnega od sebe prijel za roko in mu rekel lepo, da naj ne pusti, da z njim ravnajo grdo. Povej mu, da ti je všeč, takšen kot je, in da skupaj lahko premagata vse.

Le zakaj bi nestrpen bil? Ali bi zaradi tega kaj dobil? Nič, kvečjemu bi kaj izgubil. Strpnost ni obvezna, a če bo tvoja glava trezna, bosta strpnost in toleranca tvoja stara znanca. Jona Leskovšek, 8. b

USTVARJALNE URICE V ODDELKU PODALJŠANEGA BIVANJA Čeprav ni bilo snega, smo si pričarali zimsko idilo.

Obeležili smo tudi gregorjevo.

Učiteljica Maja Ocepek 57

OSNOVNA ŠOLA TONETA OKROGARJA, ZAGORJE OB SAVI NOVI KORAKI – GLASILO OŠ TONETA OKROGARJA, ZAGORJE OB SAVI IZDALA: OŠ Toneta Okrogarja, Zagorje ob Savi UREDNICA: Katarina Eranovič UREDNIŠKI ODBOR: Erika Jenko in učiteljice razrednega pouka LIKOVNI UREDNIKI: Jadranka Kačič in učiteljice razrednega pouka NASLOVNA STRAN: Amanda Zupan Kovčan, 8. a Zagorje ob Savi, šolsko leto 2019/2020

NOVI KORAKI

Articles inside

NOVI KORAKI