SLOVENSKE DOMAČIJE se prvič omenja že leta 1165. Temeljni kamen za cerkev sv. Barbare je bil položen že leta 1452, kot dokazuje kamen z vklesanim napisom v gotici na zunanjem oporniku prezbiterija. Zvonika cerkev prvotno ni imela, pač pa le vhodno lopo in celico nad njo. V začetku 16. stoletja so obokali ladjo, ker pa zunaj ni imela opornikov, so v notranjosti postavili štiri mogočne oporne slope, hkrati so prizidali zakristijo in dvignili zvonik. Leta 1689 so prizidali kapelo Karmelske Matere Božje in leta 1756 dozidali zvonik, popravili in izravnali streho ter ji dali današnji videz. Zadnji gradbeni poseg je bila dozidava pevskega kora leta 1773. Cerkev je že kmalu po dograditvi postala žrtev turškega plenjenja v letih 1473 in 1487. Monumentalni veliki oltar iz leta 1651 sodi med zgodnejše tipe zlatih oltarjev, s sv. Barbaro v osrednji niši. Streho zvonika so leta 1993 prekrili z novim škriljem in čez deset let z njim prenovili tudi streho prezbiterija in cerkvene ladje. Mežnarija Obnova mežnarije je potekala v letih od 2001 do 2003 in obnovljena je tako, da je pokazala vso svojo staro žlahtnost, prekrito s patino časa. Sedaj služi kot etnološki muzej. Kot štirikapnica naj bi bila sezidana v 16. stoletju, s tem da točnega podatka o njenem nastanku ni. O starosti mežnarije še največ pove zasnova črne kuhinje in pa dejstvo, da še ni zapisane letnice na lesenem tramu v hiši (hijši). Prostore v hiši so si dolga stoletja delili kaplani (kaplanija), ki so bivali v zgornjih prostorih, in mežnarji, ki so živeli v spodnjih, to je kletnih prostorih. Šele v zadnjem času so se mežnarji preselili v
zgornje prostore, ki so po odhodu kaplana ostali prazni. K mežnariji je spadal tudi vinograd, medtem ko živine niso imeli nikoli. Tlorisno je hiša zelo preprosta. Zgornje prostore sestavljajo hiša (hijša), lujpa in črna kuhinja. Zgornji stanovanjski del je zasnovan kot tipični skromni kmečki dom, ki s svojo nekdanjo podobo očara vsakega obiskovalca. Prostor za vhodnimi vrati je največji prostor v mežnariji; iz njega je vhod v hišo in v črno kuhinjo. V enem kotu tega prostora stoji postelja z nočno omarico, na sredi je visoka omara, na drugem koncu pa neke vrste kredenca. Črna kuhinja – najbolje ohranjeni prostor Najpomembnejši in najbolje ohranjeni prostor je velika obokana črna kuhinja z velikim zidanim »kamnom« (kuriščem za kuhanje) in manjšim kuriščem za krušno peč v hiši na nasprotni strani kuhinje. Na tej strani je tudi odprtina v steni, skozi katero so podajali hrano v hišo. Vsa oprema v kuhinji je originalna, stara, desetletja uporabljana v različnih kočah po Pohorju. Posebno zanimive so stare žrmlje, ki so še vedno uporabne. Uporabni so tudi različni kuhinjski pripomočki, lončene in lesene posode, kakor tudi orodje. Posebej zanimiva je majhna kovinska priprava za rezanje tobaka, stare škarje za obrezovanje trte, čelešnik in še marsikaj drugega. Velika soba ali hijša je prava kmečka izba s krušno pečjo, omaro (s starimi, v nemščini pisanimi knjigami), majhnim kolovratom, neznano koliko starim šivalnim strojem in posteljo. Na stenah visijo nabožne slike, v kotu nad posteljo pa varuje družino bogkov kot.
V obokani črni kuhinji se je kuhalo na zidanem kurišču.
Veliko sobo ali hijšo je nekoč grela krušna peč.
Moja Slovenija / Januar 2009
43