EVANGELIJSKI ODLOMEK
V majskem izvodu revije Marija je razmišljanje ubrano na zgoraj citirane besede Magnificata in izraža željo posameznika oblikovati svojo vero po Marijinem vzoru. Mnogo iskanja in prizadevanja je potrebno, da se vsaj malo približamo temu idealu. V času šmarnic v naši domači farni cerkvi poslušamo vsak večer pred pričetkom svete maše različna razmišljanja, ki jih pripravijo laiki. V razmišljanjih, ki so vsa ubrana na zgoraj citirane besede Magnificata, – simbola Marijinih šmarnic - se izraža tista osnovna vernost posameznika, ki skuša svojo vero udejanjati po svojem idealu - Mariji. Letos obravnavamo temo: ljubezen in svoboda. Predstavitev obeh pojmov je večino razpravljavcev privedla k občudovanju Marijine vere in njeni ljubezni do bližnjega, ki se rojevata v popolni svobodi duha in njenem globokem zaupanju v Gospoda. Poslušal sem mnoga razmišljanja in v njih začutil željo po vedno večjem približevanju lastne vere tistemu vzoru, ki nam je vsem kristjanom položen v dušo. Pa smo včasih preveč zaspani, da bi ga opazili … Besede »vera« Božja Mati v uvodnem verzu sploh ne izreče. Pričuje z mnogo skromnejšo, a pomensko zelo čustveno besedo: Moj duh se raduje v Bogu … Tako nam svojo vero predstavi v sreči, ljubezni in svobodi. VERA V SREČI je udejanjanje Gospodovega načrta, ki ga je Marija sprejela ob spoznanju, da je izbrana za mater Sina svojega ljubljenega Boga. Ker je bilo njeno srce tako polno vere vanj, je čutila pripravljenost premagati vse ovire, ki bi jih lahko doživela na tem svetu. To je bil tudi vir njene sreče VERA V LJUBEZNI utrjuje njeno odločenost darovati se Bogu in ljudem. Vera in ljubezen skupaj dvigneta njenega duha in jo naredita močno za izkazovanje vseh oblik dobrote in predanosti. VERA V SVOBODI je stanje njene notranje naravnanosti, ki nikoli ne omejuje svobode bližnjega, ampak v zaupanju in spoštovanju odprtih rok čaka brate in
sestre, da se ji približajo - če to potrebujejo in si želijo njene pomoči. Na tem mestu mi pride na misel tudi močna Abrahamova vera. Živel je iz Boga in za Boga. Tisoč let pred Marijinim rojstvom ni slutil, da se bo pojavil nekdo, ki bo v svoji predanosti še večji od njega. In Marija ta ideal doseže. Danes gledamo na vse omenjene osebe in dogodke kot na davno zgodovino. Toda njihov odziv na razodete resnice je terjal mnogo večjo odločnost in zaupanje, saj so se vsi dogodki šele morali zgoditi v prihodnosti. In kje smo mi danes? Verujem. Ne upam si napisati besed, da se moja duša raduje v veri v Boga. Kaj vse kali mojo srečo v veri. Kolikokrat me zanese, da sem skeptičen do svojih odločitev, ki so se kasneje pokazale za pravilne. Kolikokrat sem obžaloval, ker nisem sprejel dobrega nasveta ali navdiha, pa bi mi bilo velikokrat lažje. Kako sem sprva podvomil v svojo Cerkev, ko so vsi mediji udarili po »Mariboru«. Koliko stvari mi je in mi še greni srečo, ki bi jo moral občutiti ob uspehih in sreči bližnjega. Kolikokrat se znajdem v razmišljanju o materialnih dobrinah. Pa ne samo na tiste, za katere sem dolžan skrbeti kot odgovoren starš – oče ali dedek. Dvomi se pojavljajo 2000 let pozneje, ko mi je dostopno Sveto pismo in tisoče razprav o odnosih med prijatelji v cerkvenem občestvu in vsemi bližnjimi, ki jih srečujem v svojem življenju. Poskušam biti boljši in k temu me priganja moj notranji glas,ki kot stalni opomnik usmerja moja dejanja in misli. Veliko spodbudo pa čutim tudi v pismu vv. Pavla Timoteju: »Prizadevaj si za pravičnost, vero, ljubezen in mir s tistimi, ki iz čistega srca kličejo Gospoda« (2 Tim 2,22).
MARIJA 8 I 37