Danes za jutri Frederica Sala

DANES ZA JUTRI

22 Frederica Sala, oblikovalka in kustosinja TUNEL

Človek se nenehno projicira v prihodnost, tako oddaljeno kot tudi bližnjo.

Prihodnost je časovna razsežnost, ki v njem zbuja upanje, vendar v enaki meri tudi tesnobo.

Le otroci, v svojih prvih letih življenja, živijo v nenehni sedanjosti, katere pogled nikoli ne seže v jutrišnji dan. Če to okoliščino vzamemo kot izhodiščno domnevo, je človek že od davne preteklosti poskušal, po eni strani, videti onkraj svoje smrtnosti, po drugi strani pa si je prizadeval “brati” ali bolje rečeno razlagati prihodnost.

Slava, rod, nasledstvo – vse to so sredstva, ki jih je ustvaril človek, da bi se oprijel prihodnosti; religija, filozofija, vedeževanje iz zvezd pa so le nekatere od ved, s katerimi je poskušal prihodnost predvideti in jo sprejeti.

Toda dokler ni z nastopom humanizma in renesanse pojem usode prepustil mesto konceptu homo faber fortunae suae (človek – svoje sreče kovač), je bil človek pri odločanju o svoji prihodnosti vselej na milost in nemilost izročen višjim silam, zato je bila njegova pozornost bolj usmerjena na sedanji trenutek.

Rojstvo koncepta posameznikovih talentov je, po eni strani, predstavljalo seme za celotno poznejšo filozofijo kapitalistične družbe, povezano s konceptom self-made man. Po drugi strani pa je izjemen napredek znanstvenih ved v zadnjem stoletju prispeval k nastanku nekakšne znanstvene aristokracije, povezane s samim pojmom znanja.

Od konca druge svetovne vojne do danes smo bili priča vrtoglavemu poveličevanju človeške zmožnosti, da gradi sedanjost, v slepi veri v naše individualne možnosti.

Joe Strummer, frontman glasbene skupine Clash, je z odslej več kot znamenitim stavkom: “The future is unwritten.” (“Prihodnost je nenapisana.”) želel sredi vseh protestov proti Margaret Thatcher, ki so zajeli Veliko Britanijo v 80. letih, vsakogar pozvati k temu, naj postane akter spremembe.

XXIX 23

Stavek: “Prihodnost je nenapisana.” je pomenil nič manj kot: “Vse je mogoče.” – in to že samo zaradi človekovega strastnega prizadevanja, zavzetosti in poguma. Ta stavek je povzemal absolutno vero v človeka, tako posameznika kot družbe, in v njegove zmožnosti, da terja to, kar mu pripada, in da se upre.

Toda danes tak stavek zveni tuje in zastarelo. Prihodnost je danes zapisana in to, kar prebiramo, ne obljublja ničesar dobrega za prihodnje generacije.

Po desetletjih absolutne človeške hubris v odnosu do narave, znanstvene raziskave ter njeni avtoritativni in karizmatični avtorji napovedujejo predvsem katastrofično in apokaliptično prihodnost. Človek je doslej v sedanjosti poskušal zgraditi boljšo prihodnost, odslej pa mora človek graditi sedanjost, da bi spremenil že zapisano prihodnost. Časovna os delovanja torej združuje dvojno nit našega sedanjega védenja S tega vidika morajo našo sedanjost obeleževati vrednote, kot so odgovornost, osveščenost in spoštovanje.

Od sodobnih oblikovalcev se zahteva, naj opustijo umetniško, instinktivno, strastno noto, da bi namesto tega dali prednost koreniti spremembi v potrošništvu in vedenju.

Ko je Muzej za arhitekturo in oblikovanje odprl temo “Design for the Future” (“Dizajn za prihodnost”), nedvomno ni bilo mogoče pričakovati scenarija, v katerem se bodo razvijali projekti, to je apokaliptični scenarij, ki smo mu trenutno priča na svetovni ravni.

V zvezi s predhodno izbranimi projekti je zanimivo opaziti, kako so ti že povsem v skladu s številnimi vprašanji, ki so pereča za vse nas v tem obdobju svetovne karantene.

Priložnost, da se ponovno vrnemo k lokalni izdelavi in uporabi predvsem lokalnih materialov (kot sta les, ki ga

24

TUNEL

uporablja Studio Moste, ali beton, iz katerih so izdelane svetilke iz kolekcije Betonski vrt Tine Rugelj, ali stoli podjetja Grupo H).

Potreba po tem, da se pri projektiranju poenostavi postopek izdelave, na primer pri svetilkah Mateja Štefanca, radijatorju Dana Adlešiča, opremi Folds Nikolaja Salaja ali biroja Monochrome: to so projekti, v katerih je poraba materiala minimalna, pri čemer se pogosto uporabljajo materiali, ki jih je enostavno oblikovati, kot je aluminij.

Pomembnost večnamenskosti predmetov okoli nas. V svetu z vse manjšimi bivalnimi prostori postajajo nujnost predmeti, ki se lahko preoblikujejo, kot je stol brez naslonjala Pitstop avtorske skupine ADDiD Plus, zlasti pa projekt Neskončen interier Arneta Vehovarja in Urše Vrhunc: to je modularni arhitekturni sistem iz lesenih škatel, ki lahko oblikujejo prostor in se uporabljajo kot oprema.

Vrnitev k nekdanji mentaliteti, v skladu s katero so imeli predmeti in materiali več življenjskih ciklusov, preden so bili zavrženi. Tovrsten primer so navodila za domačo izdelavo Papir+Biopastika Eve Garibaldi, projekt Pečeno pohištvo Nine Mršnik in Nuše Jelenec ali kolekcije nakita iz recikliranega srebra, natisnjenega s 3D-tiskalniki, Tine Košak.

Pomembnost, da poskrbimo za druge, preden poskrbimo zase. Skrbeti lahko pomeni poslušati in prenašati naprej zgodbe, kot je to pri družbeno odgovornem projektu Ženske, ki vezejo pripoved skupine Oloop, ali izboljšati življenje ranljivih posameznikov, kot pri aplikaciji za starejše in obolele za alzheimerjem, podjetja Kofein Dizajn, ki tem skupinam olajša ohranjanje stika z bližnjimi. Projekt, ki je, milo rečeno, daljnoviden, če pomislimo na številne, zelo težke okoliščine, v katerih živijo danes najranljivejše skupine.

Sposobnost humane uporabe umetne inteligence, na primer v projektu Serendipity Searcher (Iskalnik naključij), ki ga je zasnovala skupina »Knjižnica« za zadnji bienale BIO26, ki ustvarja vizualni atlas, s katerim se lahko da človeški smisel naključnim

XXIX 25

kombinacijam stroja na način, da se povežejo kretnje in stroj.

Vrnitev k večji povezanosti z naravo, njenimi ciklusi in njenimi plodovi. V tej smeri je zasnovan tako Fabijanov kokošnjak kot tudi kolekcija opreme slovenske agencije Trajna, ki sta v celoti izdelana iz lesa lokalnih (invazivnih) vrst.

Ponovno obujena sreča v veščini ročne izdelave predmetov, pri kateri je znova v ospredju kreativnega procesa vloga obrtništva, celo pred produktivnim procesom, kot pri projektu Pletena vizija Darje Malešič in steklenih izdelkih Tanje Pak.

Novodobni oblikovalci, pionirji novega obdobja, morajo torej biti znanstveniki, obrtniki, kmetje in vizionarji, da bi danes vplivali bolj na svoje procese kot na izdelke ter tako s spreminjanjem sedanjih sredstev oblikovali prihodnost. Danes morajo skupaj voditi kolektivne oblikovalske ukrepe.

Kdo bi lahko spremembe oblikoval bolje od njih?

Tukaj so pravila:

1 Back to Local (Vrnitev k lokalnemu). 2 Think Simple (Misli enostavno). 3 Buy Multifunctional (Kupuj večnamensko). 4 DIY attitude: recycle (Pristop naredi sam: recikliraj). 5 Take care (Deluj skrbno). 6 Human A. I. (Človeško navdihnjena umetna inteligenca) 7 A new rural era (Nova kmetijska doba). 8 Go Craft (Ustvarjaj ročno).

26

TUNEL