ANALIZA OBLIKOVALSKE POLITIKE

Uvod

Analiza panoge oblikovanje predstavlja osnovo za pripravo predlogov ukrepov za panogo in širše, saj se samo oblikovanje zelo spreminja. S tem se razvijajo in spreminjajo tudi definicije oblikovanja. Če so v preteklosti pod pojmom oblikovanje razumeli predvsem

videz ali obliko proizvoda, danes oblikovanje razumemo mnogo širše (proces, način razmišljanja) in ga apliciramo v najrazličnejše kontekste, od storitev do razumevanja potreb uporabnikov in državljanov ter oblikovanja strategij in politik na najvišji ravni tako v gospodarstvu kot tudi v javnem sektorju in vladi. Istočasno je oblikovanje tudi na svojih bolj tradicionalnih, uveljavljenih področjih, kot sta grafično in industrijsko oblikovanje, še vedno odločilen razlikovalni dejavnik in generator

vrednosti (BEDA, 2020).

Oblikovanje se spreminja, saj se vse bolj dematerializira. V ospredju so torej odnosi in povezave, zato je oblikovanje v veliki meri predvsem povezovalec in organizator, saj se v proces oblikovanja vključuje vse več deležnikov iz različnih disciplin in vlog. Oblikovanje tako vse bolj postaja horizontalna veščina, saj se širi na druga področja. To vpliva na naloge oblikovanja, ki so vse bolj povezane s strateškim načrtovanjem, pri katerem je fokus na analizi (raziskovalni vidik), oblikovanju strateških ciljev, definiranju sprememb in njihovem uresničevanju. To vpliva tudi na vloge in naloge oblikovalcev, ki se transformirajo od oblikovalca posameznega predmeta (dematerializacija) v pobudnika, vodjo, kontrolorja, izvršnega menedžerja ali nadzornika oblikovalskega procesa. Tako naj bi tradicionalno oblikovanje predstavljalo manj kot tretjino vsega oblikovanja (Estonian Design Centre, 2021). Oblikovanje tako ne rešuje le problemov v sedanjosti, temveč se vse bolj posveča izzivom prihodnosti (na primer špekulativno oblikovanje).

Pri pripravi analize in ukrepov smo uporabili pristop oblikovanja politik (angl. policy design approach), ki predstavlja načrten, zavesten pristop k določitvi ciljev javne politike in povezavo teh ciljev z instrumenti in orodji, katerih izvedba bi omogočala dosego zastavljenih ciljev posamezne javne politike (Howlett, Mukherjee in Woo, 2015). Omenjeni pristop upošteva tako politični in organizacijski okvir kakor tudi kombinacijo različnih instrumentov (angl. policy mix) in predstavlja strateški pristop k oblikovanju ukrepov za posamezno panogo. S ciljem razumevanja koncepta javne politike smo v drugem poglavju najprej teoretično opredelili koncept javne politike in javnopolitičnih igralcev. Pristop oblikovanja politik (angl. policy design approach) je mogoče v nadaljevanju poglobiti z drugimi pristopi, ki so bolj osredinjeni na posamezen del analize. Eden od pogosto uporabljenih pristopov je oblikovalski pristop, ki temelji na testiranju opredeljenega problema s podrobno analizo uporabnika in iskanjem konkretnih rešitev za omilitev oziroma rešitev problema. Čeprav so metode, ki jih oba pristopa uporabljata, v veliki meri različne, smo v zadnjih letih priča medsebojnemu dopolnjevanju obeh pristopov. Kakor pravita Clark in Craft (2018), »Oblikovalski pristop ni nadomestek za aktivnosti oblikovanja politike. Namesto tega bi ga bilo treba obravnavati kot dopolnjevanje tradicionalnih pristopov, ki podpira prakse, ki so bolj agilne ter temeljijo na sodelovanju in sistemih. Njegova uporaba je najbolj primerna za reševanje tistih problemov javne politike, ki so jasno opredeljeni in so v fazi izvajanja.« Tako je pristop oblikovanja politik širši, saj ni fokus le na problemih (slabostih), temveč je enak poudarek tudi na prednostih, priložnostih in nevarnostih.