Filmski iZbornik - filmski katalog za sezono 2021/2022

Filmski i-Zbornik 2021/2022

01 02 03 04 05 06

FILMSKO GLEDALIŠČE STR. 2

EVROPSKI ART KINO DAN STR. 84

FILMSKI VTILJAK STR. 87

ŠOLSKI FILMSKI PROGRAM STR. 90

SPLETNI KINO STR. 91

INFORMACIJE STR. 91

FILMSKO GLEDALIŠČE

Spoštovani ljubitelji filmske umetnosti, dragi stari in novi abonenti, dragi naši zvesti obiskovalci!

Pandemija covida-19 je filmsko industrijo postavila povsem na glavo. Kljub vsem negotovostim, ki jih pred nas postavlja še kar naprej trajajoča koronakriza, pa smo se oblikovanja letošnjega filmskega programa spet lotili po starem – odgovorno in s prepričanjem, da bo naš optimizem nagrajen z razmerami, ki bodo dopuščale nemoteno izvajanje dogodkov, s čim manj zapleti in v zadovoljstvo vseh naših obiskovalcev. Število razpoložljivih novih naslovov se je sicer tudi v preteklem letu precej skrčilo. Ker pa si nam zaradi zaprtja prejšnjo sezono ni uspelo ogledati vseh novitet in filmov, ki so zaznamovali festivalska platna v preteklih letih, smo nabor za letošnjo sezono črpali tudi med njimi. Tako je nastal zanimiv program Filmskega gledališča, ki ga je kot običajno oblikoval filmski kritik in publicist Denis Valič. Če bodo le razmere dopuščale, bomo v novembru izvedli tudi Evropski art kino dan in decembra Noč kratkih filmov, pridružili se bomo čezmejnemu festivalu Poklon viziji, veliko bo tudi drugih filmskih projekcij, ki jih bomo na program uvrščali sproti.

Seveda nismo pozabili niti na naše najmlajše in odraščajočo mladino. Zanje bodo na voljo animirani, družinski in mladinski filmi v okviru Filmskega vrtiljaka, prav tako pa bomo skupaj s pedagogi goriških vzgojnoizobraževalnih zavodov oblikovali nabor filmov za Šolski filmski program. Kdor pa bi si vseeno film raje ogledal z domačega kavča, lahko klikne naš Spletni kino, ki ga najdete na www.kinokdng.si.

Ogled filma ne pomeni le velikega platna (ali ekrana), dobre slike in zvoka. Pomeni predvsem skupno doživljanje v novem okolju, v novih svetovih. Zato vabljeni v našo Malo dvorano, kljub pogoju PCT, ki je za obiskovalce kulturnih prireditev obvezen.

Pridite pravočasno, saj preverjanje nekoliko upočasni pretočnost na vhodu.

Dragi ljubitelji sedme umetnosti, čeprav smo se oblikovanja prihajajoče sezone lotili optimistično, seveda ne vemo, kako bo le-ta potekala. Ostaja veliko neznank in bega nas zlasti vprašanje, ali se boste obiskovalci vrnili v dvorano na obiske prireditev v okoliščinah, ki so drugačne, kot ste jih vajeni. A nekaj vemo zagotovo: brez vas, zvestega občinstva, ni prireditev in dogodkov v živo. Zato vabljeni, da sproti spremljate našo spletno stran www. kulturnidom-ng.si, sledite našemu profilu na Facebooku www.facebook.com/groups/ Film.NovaGorica oziroma se naročite na e-novičnik ali mesečni koledar, v katerem vse filmske projekcije redno najavljamo.

Podprite nas z obiskom! Prav vi ste tisti, ki osmišljate naše delo in naš obstoj. Brez vas ni nas.

Mateja Poljšak Furlan

3

FILMSKO GLEDALIŠČE

FILMSKO GLEDALIŠČE 2021/2022 15. in 19. oktober 2021

5. in 9. november 2021

12. in 16. november 2021

KAKO POSTATI DOBRA ŽENA

MINARI

SADEŽI POZABE

Martin Provost (Francija/Belgija, 2020)

Christos Nikou (Grčija/Poljska/Slovenija, 2020)

19. in 23. november 2021

26. in 30. november 2021

3. in 7. december 2021

ZLO NE OBSTAJA

MILOST

UNDINE

10. in 14. december 2021

7. in 11. januar 2022

14. in 18. januar 2022

CORPUS CHRISTI

ŠARLATAN

DEŽELA NOMADOV

Mohammad Rasoulof (Nemčija/Iran/Češka, 2020)

Jan Komasa (Poljska/Francija, 2019)

4

Lee Isaac Chung (ZDA, 2020)

Arnaud Desplechin (Francija, 2019)

Agnieszka Holland (Češka/Irska/Slovaška/Poljska, 2020)

Christian Petzold (Nemčija/Francija, 2020)

Chloé Zhao (Nemčija/ZDA, 2020)

FILMSKO GLEDALIŠČE

Mala dvorana Kulturnega doma Nova Gorica ob 20.15 Za abonma in izven 21. in 25. januar 2022

11. in 15. februar 2022

18. in 22. februar 2022

GAGARIN

Fanny Liatard, Jérémy Trouilh (Francija, 2021)

IZBRISATI ZGODOVINO

SOL SOLZA

4. in 8. marec 2022

11. in 15. marec 2022

18. in 22. marec 2022

ANNETTE

Leos Carax (Francija/Belgija/Nemčija, 2021)

Benoît Delépine, Gustave Kervern (Francija/Belgija, 2020)

KRT

Maite Alberdi (Čile/ZDA/Nemčija/ Nizozemska/Španija, 2020)

Philippe Garrel (Francija/Švica, 2020)

HRUPNA SOSEDA Cesc Gay (Španija, 2020)

25. in 29. marec 2022

1. in 5. april 2022

8. in 12. april 2022

ISKALCI TARTUFOV

NEKOČ SO BILI LJUDJE

PALM SPRINGS

Michael Dweck, Gregory Kershaw (Italija/Grčija/ZDA, 2020)

Goran Vojnović (Slovenija, 2020)

Max Barbakow (ZDA, 2020)

5

FILMSKO GLEDALIŠČE Glede na zaostrene in že skoraj poldrugo leto bolj ali manj nespremenjene razmere, ki vladajo v svetu in pri nas, nas že samo dejstvo, da nam je tudi letos dana priložnost ponovnega snidenja z vami in s tem priprave izbora iz bogate ponudbe svetovnega avtorskega filma, iskreno in srčno veseli. A predvsem ob dejstvu, da je podoba klasične filmske distribucije vse bolj pohabljena – zastoj produkcij, če seveda odmislimo domačo, je pogosto namreč prav posledica tega, da končani filmi ne morejo priti v kino – se vprašanju, kakšna je pravzaprav prihodnost filma, skorajda ne moremo izogniti. Če je namreč ogrožena prihodnost kinodvoran in gledanja filmov v kinu, se pod vprašaj postavi tudi obstoj samega filma. Kinodvorane namreč niso le tisti posvečeni prostor, v temi katerega se udejanja gledalčeva pregovorna ljubezen do filma, njegova cinefilija. So tudi svojske galerije oziroma edini prostor, ki je filmu sposoben zagotoviti, da ga bo gledalčev pogled videl na primeren način, tako, da se bodo med ogledom lahko izrazile prav vse njegove kvalitete. Tema v prostoru je nujni predpogoj, da zaživi tisti snop svetlobe in se na obsijanem platnu, ki pokriva večino gledalčevega vidnega polja, izrišejo filmske podobe v vsej svoji živosti in barvitosti (najsi gre za črno-beli ali barvni film). Tema daje tudi občutek intimnega razmerja med gledalcem in filmom ter razpira prostor za razmah gledalčeve domišljije; hkrati mu omogoča, da brez motenj iz okolice pozorno sledi le dogajanju na platnu. Dogajanju, ob katerem je gledalec zaradi velikosti platna in s tem filmske podobe lahko pozoren na vsak detajl, na vsako, tudi najmanjšo spremembo na obrazu, ki ga vidi pred sabo; ob katerem je lahko pozoren tako na tisto, kar se dogaja neposredno pred njim, kot tudi na vse, kar se godi v globini polja, vse tja do oddaljenega obzorja. Skratka, je prostor, ki gledalcu edini omogoča vstop v zgodbo podob, v svet podob, ki se rojeva iz njegove teme.

Kakšna bo usoda filma, če se bodo sedanje razmere še nadaljevale, je težko reči. Čakanje

6

na ponovno odprtje kinodvoran ne more trajati v nedogled. V tem trenutku se zmagovalci zdijo le ponudniki pretočnih vsebin. A četudi je njihova produkcija vse ambicioznejša, pa to, kar nam ponujajo prek lastnih platform, preprosto ni filmska izkušnja, temveč nekaj drugega, kar bomo šele morali definirati.

Kakorkoli že, le upamo lahko, da nam bodo letos razmere le omogočile, da si pripravljeni izbor osemnajstih filmov vendarle ogledamo v celoti. Tudi letos večina del prihaja iz evropskega prostora, kar je potrditev tako dobre ustvarjalne kondicije, v kateri je zadnje desetletje evropski avtorski film, kot seveda tudi evropske kulturne politike, ki svoje avtorje izdatno podpira. Tri dela – velika zmagovalka na podelitvi oskarjev, Dežela nomadov, »nepriznani sin«, film Minari, zmagovalec festivala Sundance, ki so mu podeljevalci zlatih globusov zaradi dejstva, da njegovi dialogi povečini, a ne izključno, potekajo v korejščini, odrekli status »ameriške produkcije«, ter posebnež med njimi, neodvisni Palm Springs – prihajajo iz Združenih držav, kar je morda za spoznanje višja številka kot tiste iz zadnjih let. V izboru pa se nahaja tudi sijajno iransko delo Zlo ne obstaja ter eno najbolj svojskih dokumentarnih del zadnjega desetletja, čilenski Krt.

FILMSKO GLEDALIŠČE Tematsko bi osemnajsterico lahko v grobem razdelili v štiri sklope. V prvem so filmi, ki se posvetijo polpretekli zgodovini. Najdlje, vse do obdobja po 1. svetovni vojni, seže evropska koprodukcija Šarlatan, ki je delo priznane poljske režiserke Agnieszke Holland.

Sledi namreč življenjski zgodbi zdravilca Jana Mikoláška, človeka, ki je pomagal prav vsakemu, ki ga je za to prosil, ne glede na njegov družbeni status in gmotno stanje. A taki ljudje so v očeh oblasti, še posebno tistih avtokratskih, nezaželeni. V obdobju po 2. svetovni vojni, ko se zgodba tega dobrotnika žalostno zaključi, pa svoje pripovedovanje začne film Minari, delo ameriškega režiserja Leeja Isaaca Chunga, v katerem podaja zgodbo, delno avtobiografsko, o prihodu mlade družine korejskih priseljencev na ameriško podeželje. Prek njihove usode avtor spregovori tako o pregovornem uresničevanju ameriškega sna kot tudi o realnosti, ki ga nadvse pogosto, še posebej v tistih težkih časih, preprosto pohodi. V veliko bolj optimistično atmosfero pa nas ujame tretje in zadnje delo tega sklopa, francoskobelgijska koprodukcija Kako postati dobra žena Martina Provosta, ki nam na hudomušen način predstavi čas boja za emancipacijo žensk.

Drugi sklop je najobsežnejši, zanj pa bi lahko rekli, da obravnava družbene probleme sedanjosti. Stisko in obup zaradi nemogočih življenjskih razmer, a tudi upanje, da ima človek v sebi vendarle moč stvari spremeniti na bolje, nam skozi dvoje povsem različnih zgodb približata dve deli. Prvo je Dežela nomadov avtorice Chloé Zhao, veliki zmagovalec letošnjih oskarjev, ki nam predstavi nov družbeni fenomen, sodobne nomade, ki s svojimi domovi, avtomobili, krožijo po širjavah ZDA v iskanju dela. Drugo pa je domači Nekoč so bili ljudje, tretje celovečerno delo Gorana Vojnovića, ki nam razkrije, v kaj vse človeka pahne iskanje načinov preživetja. Nadvse zanimiv in na moč kontrasten je tudi francoski par. Na eni strani imamo v mračno atmosfero odeti film Milost, novo delo velikega Arnauda Desplechina, ki nam v formi svojske noir kriminalke razkrije procesne postopke policije v urbanih središčih francoskih mest. Na drugi pa je utopični, v svetlobo odeti Gagarin, ki nam predstavi francosko dediščino t. i. arhitekturnega brutalizma, gromozanskih stanovanjskih kompleksov, narejenih kot domovanje delavskega razreda, ki so jih nato okupirali brezdomni priseljenci. Tegobe sodobnega človeka, le da tokrat tiste, ki prihajajo od vse bolj odtujene in digitalizirane družbe, nam ponudi tudi belgijsko-francoski

7

FILMSKO GLEDALIŠČE in španski dvojček. Zanimivo je, da pri tem oba avtorja svojo pripoved postavita v okvir hudomušnega vpogleda v človekovo intimo.

Izbrisati zgodovino razvpitega belgijskega režiserskega para, Benoîta Delépina in Gustava Kerverna, nam predstavi boj treh posameznikov, ki se poskušajo ubraniti posledic, povzročenih z objavljanjem svoje dejavnosti na družbenih omrežjih. Kljub lahkotnemu tonu dela njuna kritika ni nič manj ostra. Pravemu izbruhu in nato viharju čustev bomo prisostvovali pri ogledu španskega dela Hrupna soseda. Avtor filma, Cesc Gay, nam predstavi dva poročena para: prvega, katerega odnosi so močno zastrupljeni in skorajda nima več fizičnega stika, ter drugega, pri katerem se zaradi svežine njunega odnosa zdi, da si partnerja ne znata dati miru. Lahko uganete, kdo bo na koncu bolj glasen? Preostali trije filmi se vsak po svoje lotijo določenega vidika življenja v sodobnem svetu. Nemški Undine, delo sijajnega Christiana Petzolda, si izhodišče zgodbe izposodi v grški mitologiji, v zgodbi o morskih deklicah, in sicer zato, da bi spregovoril o občutku osamljenosti sredi urbanih središč sodobnih velemest. Poljski Corpus Christi Jana Komasa nam predstavi še povsem neznan fenomen: kako se posamezniki, izgubljeni in v iskanju svoje identitete, prelevijo v »obleko« nekoga drugega – tokrat duhovnika. K težjemu, bolj poglobljenemu premisleku o razmerju med posameznikom in oblastjo, med etiko in pravom, pa nas vabi čudovita iranska meditacija z naslovom Zlo ne obstaja – v Berlinu nagrajena z zlatim medvedom za najboljše delo – delo sijajnega Mohammada Rasoulofa.

Preostaneta nam še dva, veliko manjša sklopa. Prvega bi lahko označili za letošnje posebnosti, dela, ki po vsebinski ali formalni plati močno izstopajo iz ostale družbe.

Tu velja kot prvo omeniti grško-evropsko koprodukcijo, pri kateri je sodelovala tudi Slovenija, nekonvencionalne Sadeže pozabe Christosa Nikouja, ki o razmerju človeka in tehnologije razmišlja v pol futuristični, pol znanstvenofantastični, predvsem pa pretresljivi in pronicljivi zgodbi o kolektivni 8

izgubi spomina. Ameriško neodvisno sceno, ki je pri nas, vsaj v tisti njeni tako simpatičnoekscesni podobi, nismo videli že nekaj časa, bo zastopal mladi Max Barbakow. S svojim delom Palm Springs je pripravil sočno mešanico komedije absurda in ameriške klasike, kakršno nam je pred desetletji ponudil Svizčev dan. Sklop zaključi vrnitev norega Pierrota francoskega filma, kontroverznega Leosa Caraxa, ki je s svojim zadnjim delom, Annette, čisto vsem pripravil velikansko presenečenje. Naj ga še vam.

Letošnji sprehod zaključujemo z dvema, morda celo najbolj optimističnima in toplima filmoma tokratnega izbora. Gre za dokumentarni deli, ki sta letos sicer ostali brez svoje »sekcije«, a smo ju zaradi njune posebnosti in izjemnosti vseeno želeli uvrstiti na spored. Prvo, bizarna italijansko-ameriškogrška koprodukcija, nam predstavi precej znano temo – ljudi, ki globoko po gozdovih, v zemlji iščejo smrdeče zaklade, tartufe. Naslov je zgovoren, Iskalci tartufov, a nikar prosim ne mislite, da vam bodo sodelujoči gospodje pripravljeni na to temo razkriti kaj preveč.

Pravzaprav se bomo še najbolj nasmejali njihovim poskusom skrivanja in prikrivanja informacij o tem, kod vse se potikajo. Za zadnje pa smo prihranili pravi mali biser: čilenskega Krta, sijajno delo režiserke Maite Alberdi, s katerim se bomo podali v domove za ostarele, in sicer v spremstvu zasebnega detektiva pod krinko. Verjemite mi, da tega, kar vas tam čaka, resnično ne morete pričakovati. Prav tako pa upam, da bo celota letošnjega izbora hkrati izpolnila pričakovanja in vas vsaj v nekem trenutku tudi presenetila.

Se vidimo v kinu!

Denis Valič

9

15. in 19. oktober 2021

KAKO POSTATI DOBRA ŽENA (La bonne épouse, Francija/Belgija, 2020, barvni, 109 min.)

Režija: Martin Provost Scenarij: Martin Provost, Séverine Werba Fotografija: Guillaume Schiffman Montaža: Albertine Lastera Glasba: Grégoire Hetzel Igrajo: Juliette Binoche (Paulette Van der Beck), Yolande Moreau (Gilberte Van der Beck), Noémie Lvovsky (Marie-Thérèse), Édouard Baer (André Grunvald), François Berléand (Robert Van der Beck), Marie Zabukovec (Annie Fuchs), Anamaria Vartolomei (Albane), Lily Taïeb (Yvette), Marie Berlanger (učenka), Clémence Blondeau (učenka), Marie Cornillon (učenka) Produkcija: Les Films du Kiosque (Francija), France 3 Cinéma (Francija), Orange Studio (Francija), Umedia (Belgija) Festivali, nagrade: francoske filmske nagrade césar 2021: za najboljšo kostumografijo; Luksemburg 2021; Beograd FEST 2021; Zürich 2021; Glasgow 2021; Istanbul 2021 Odziv občinstva: izrazito naklonjen ne glede na spol Odziv kritike: brez navdušenja, a z odkrito simpatijo Distribucija: Demiurg 10

FILMSKO GLEDALIŠČE Zanimivosti

Zgodba

V tem filmu, ki govori o ženskem boju za emancipacijo in za priznanje enakopravne vloge v družbi, o svojskem revolucionarnem boju proti tiraniji šovinistične tradicije, je v eni glavnih vlog – vlogi sestre direktorja in hkrati soustanoviteljice dekliške šole – nastopila tudi sijajna Yolande Moreau, priznana belgijska igralka, ki je večino svoje profesionalne poti opravila znotraj francoske kinematografije. Njenemu veličastnemu, a pogosto podcenjenemu opusu se je hotel pokloniti tudi Martin Provost. Tako je v film, ki govori o ženskem boju, vključil komaj opazen citat oziroma namig na znano borko za ženske pravice, anarhistko Louise Michel, ki jo je v nadvse uspešni, komični biografiji – delu priznanega in priljubljenega belgijskega režiserskega dua, ki ga tvorita Benoît Delépine in Gustave Kervern – odigrala prav Yolande Moreau.

Čeprav so bila šestdeseta leta prejšnjega stoletja obdobje, ko se je vsaj v urbanih središčih velikih evropskih mest duh tradicionalnih vrednot že konkretno redčil in izginjal, pa je bilo podeželje, tudi francosko, še močno v njegovem primežu. Nosilci duha moralnosti, skrbniki finančne stabilnosti, politični odločevalci, stebri družbe in družine torej, so bili moški. Naloga žensk pa je bila, da jim stojijo ob strani in za zidovi doma poskrbijo za vse njihove potrebe. Paulette Van der Beck je bila ena takih popolnih žena. In ne le to: ob moževi strani je vodila tudi šolo za gospodinje, francosko posebnost, v kateri so mlada dekleta učili, kako postati dobre žene.

Njena teza je bila, da so skrb za dom in stoično izpolnjevanje zakonskih dolžnosti pravzaprav spretnosti, ki se jih morajo dekleta dobro naučiti. Živela je srečno in izpolnjeno življenje.

No, vsaj zdelo se ji je tako. A le do trenutka, ko je nepričakovano ovdovela. Takrat je namreč presenečeno ugotovila, da jo je mož pustil na robu bankrota. Šok tega spoznanja je njena dotedanja prepričanja močno zamajal. In kot da vse to ne bi bilo več kot dovolj, stvari še dodatno zaplete vrnitev stare ljubezni v njeno življenje. Paulette je zmedena, porajajo se ji nova in nova vprašanja. Je za vse kriv mož? Ali pa je to le posledica revolucionarnega duha maja 1968, ki ga je bilo vse izraziteje čutiti tudi na podeželju?

11

FILMSKO GLEDALIŠČE Komentar »Film Kako postati dobra žena režiserja Martina Provosta je “komedija na francoski način”, v kateri je vse nekoliko pretirano, farsično, karikirano in teatralno, vendar obrtniško vešče sestavljeno. Ker na koncu zagovarja prave vrednote, jo je zato pravzaprav težko kritizirati. S tem mislim na prikaz, kako je institucionaliziran patriarhat vztrajal veliko dlje, kot si ponavadi predstavljamo, na opolnomočenje žensk in na pripovedni lok, ki nakazuje, da pot k družbenim spremembam vodi skozi osebno spoznanje.

Martin Provost sicer prikaže mikrokozmos dekliškega internata in širše francoske družbe konec šestdesetih let nekako tako, kot si zatohlost konservativnih predmestij petdesetih let v Ameriki predstavljamo skozi optiko melodram Douglasa Sirka, čeprav velja opozoriti tudi na to, da gre za povsem različno avtorsko poetiko. Provost pač nima Sirkove discipline in konceptualne strogosti, glede na mešane tone filma pa dvomim, da si to sploh želi. Mimogrede, kos filmske fabule spominja tudi na resnično anekdoto z začetka Sirkove kariere, ko je menedžer gledališča, katerega direktor je bil Sirk, čez noč izginil in so se morali zaposleni znajti sami. Kako postati dobra žena pokaže nekaj avtorske iskrivosti na koncu, ko se pripoved prelevi v feministični muzikal, neposredno nagovori občinstvo, preboj skozi četrto steno pa simbolizira tudi preboj iz družbenega kalupa.«

»Film, ki se niti za trenutek ne jemlje preveč resno, z neposrednim, prostodušnim in zelo učinkovitim humorjem /…/ doseže svoj cilj: zabavati gledalce, ob tem pa naslikati tehten portret Francije v času, ko so ženske komaj dobile pravico, da odprejo bančni račun brez moževe avtorizacije. Režiser ob pomoči izvrstne igralske zasedbe in elegantne fotografije /…/ čudovito prikaže pot, ki smo jo v zadnjih petdesetih letih prehodili do ženske emancipacije, ter nas spomni, da je individualna svoboda ključnega pomena pri iskanju posameznikovega “prostora v svetu”.« Fabien Lemercier, Cineuropa »Hibridna pop komedija, ki pod fantastično zgodbo skriva temačnejše teme. /…/ V času, ko ženske dvigujejo svoje glasove, da bi enkrat za vselej pregnale zatohli vonj po patriarhatu /…/, ta nepopolna, a poživljajoča komedija deluje nadvse aktualno. /…/ Juliette Binoche kot Paulette Van der Beck uprizori navdušujočo telesno preobrazbo, ko junakinjo, ujeto med dva svetova, popelje do zmagoslavja. Igralka v tveganem, a pogumnem bigger than life finalu prebije četrto steno ter – zaupajoč v subverzivno in osvobajajočo moč filma – pozove gledalce in gledalke, da se ji pridružijo.« Anne-Claire Cieutat, Bande à part

Matic Majcen, Radio Slovenija – program ARS

Izjava avtorja 12

FILMSKO GLEDALIŠČE »Še vedno se spominjam priročnika za mlade pare, ki je ležal v kuhinji, kjer se je v poznih šestdesetih sukala moja mama, medtem ko je oče v dnevni sobi bral časopis in čakal, da ga pokličemo k večerji. /… / Spomnim se tudi, da je mama občasno najela “mlade deklice”, kot jim je rekla, da so med počitnicami pazile na nas. /…/ Ob koncu šestdesetih so “šole za gospodinje”, ki so v več kot sto letih po vsej Franciji vzgojile cele vojske gospodinj, gospodinjskih pomočnic in varušk, preživljale svoja zadnja leta. To je bil konec nekega obdobja; časa, ko so še obstajale tovrstne ustanove, namenjene izključno dekletom, z edinim ciljem privezati jih na dom brez vsakršnih obetov za prihodnost razen služenja možu in družini.«

Martin Provost se je rodil leta 1957 v francoskem Brestu. Kariero je začel kot filmski in gledališki igralec, postal član gledališča Comédie-Française, napisal nekaj romanov in gledaliških iger, leta 1997 pa posnel svoj filmski prvenec. Uveljavil se je s portreti močnih ženskih likov, kakršnega je na primer upodobila Yolande Moreau v njegovem tretjem celovečercu, kritiški in komercialni uspešnici Séraphine (2008). Biografija o slikarki Séraphine Louis je bila nagrajena s sedmimi cézarji, tudi za najboljši film in glavno igralko. Leta 2013 je Provost posnel še eno biografijo, Violette, o pisateljici Violette Leduc, v Kinodvoru pa smo si leta 2018 lahko ogledali njegovo Babico s Catherine Frot in Catherine Deneuve v glavnih vlogah.

Martin Provost

Režiser

13

5. in 9. november 2021

MINARI (Minari, ZDA, 2020, barvni, 115 min.)

Režija: Lee Isaac Chung Scenarij: Lee Isaac Chung Fotografija: Lachlan Milne Glasba: Emile Mosseri Montaža: Harry Yoon Igrajo: Steven Yeun (Jacob), Yeri Han (Monica), Alan Kim (David), Noel Cho (Anne), Yuh-Jung Youn (Soonja), Will Patton (Paul), Darryl Cox (gospod Harlan), Esther Moon (gospa Oh) Produkcija: Plan B Entertainment (ZDA) Festivali, nagrade: Sundance 2020: nagrada glavne žirije za najboljši igrani film, najboljši film po izboru gledalcev; nagrade oskar 2021: za najboljšo igralko v stranski vlogi; nagrade BAFTA 2021: najboljša stranska igralka; nagrade zlati globus 2021: najboljši film v tujem jeziku; Dublin 2021: nagrada filmskih kritikov za najboljši scenarij; Palm Springs 2021: nagrada spotlight za igralko (Yuh-Jung Youn); Denver 2020: najboljši film po izboru gledalcev, odličnost igre (Steven Yeun); Middleburg 2020: najboljši film po izboru gledalcev; in številne druge Odziv občinstva: izrazito naklonjen Odziv kritike: skoraj enoglasno priznanje odličnosti Distribucija: Cinemania group 14

FILMSKO GLEDALIŠČE Zanimivosti

Zgodba

Minari je konec leta 2020, tik pred božičnimi prazniki, postal najnovejša in morda celo najbolj tragikomična žrtev okostenelega, neživljenjskega in že zdavnaj preživetega »sistema«, ki je že desetletja povsem pristransko odločal, kdo so lahko in kateri ne morejo biti prejemniki najpomembnejših filmskih nagrad, pa naj gre za oskarje (pomislite, med vsemi dosedanjimi nagrajenci sta oskarja za najboljši film prejeli le 2 (!) režiserki) ali za zlate globuse, kot nam pokaže prav primer Minarija. Namreč, čeprav gre za »čistokrvno« ameriško produkcijo, ki jo je režiral ameriški državljan in jo distribuira ameriško podjetje, mu »modreci« združenja, ki skrbi za podeljevanje zlatih globusov, niso dovolili, da bi se potegoval za najprestižnejšo nagrado, zlati globus za najboljši film, pač pa so ga uvrstili v kategorijo tujih filmov.

Po tem je moč nedvoumno presoditi, kako relevantne so danes nagrade tovrstnih »prestižnih« združenj.

Mlada družina korejskih priseljencev se v osemdesetih letih, ko se v industrijskih urbanih okoljih vse težje dobi delo, iz Kalifornije preseli v pretežno podeželski Arkansas, saj si oče Jacob želi, da ne bi le živeli na ozemlju dežele, ki jo sam tako idealizira, temveč da bi od te zemlje tudi živeli. S svojo mlado ženo Monico se Jacob ne o selitvi ne o tem, kako bo poskrbel zanjo in njuna otroka, šestletnega Davida in za svoja leta nadvse zrelo devetletno Anne, ne posvetuje. Tako je zanje veliko presenečenje že njihov novi dom, ki še zdaleč ni podoben očetovim obljubam, nič obetavnejša pa ni niti tista »najboljša zemlja v Ameriki«, o kateri je tako navdušeno govoril. Njegova obljuba o »uresničenju sanj« se iz dneva v dan vse bolj razblinja ob surovi realnosti, s katero so soočeni. Težave, od Davidove bolezni do Jacobovega neuspeha s prodajo korejske zelenjave, se kopičijo, nezadovoljstvo v članih Jacobove družine pa prav tako. A nato se družini pridruži še Monicina mama, skrajno nekonvencionalna, živahna, a tudi nadvse ljubeča babica …

15

FILMSKO GLEDALIŠČE Komentar »V delno avtobiografski drami je režiser in scenarist Lee Isaac Chung upodobil svoje otroštvo, kot ga je doživljal na ameriškem podeželju v osemdesetih letih. Ustvaril je sentimentalno pripoved z izrazito svetlimi vizualnimi elementi in prijetno glasbeno spremljavo. Na prvi pogled morda malce monotona naracija, ki z dramaturškim vrhom čaka skoraj do samega konca, pred gledalcem posrečeno sestavlja pisano plejado dogodkov iz družinskega življenja in jih z občutkom za pravo mero začinja s kratkimi dialogi.

Presežek pa se razkrije skozi sijajno, naravnost dovršeno igro celotne zasedbe, ki nam zna posredovati tudi tisto, kar ostaja neizrečeno.

Minari je družinska drama o odraščanju, o posameznikovi neutešljivi želji, da bi se iztrgal iz krempljev revščine, a prav tako tudi o zlomu njegovih sanj. Je razmislek o iskanju novega doma, o želji, da bi na novo zaživel; a tudi o življenju v okolju, ki nate gleda kot na tujca.

Je delo, zasnovano na realistični pripovedi, a tudi prežeto s simbolnim. Je ganljiva, a tudi presunljiva filmska pripoved.« Ajda Lah, Radio Marš

»Igralci s svojo zadržano, naravno igro vzpostavijo prepričljivo družinsko dinamiko.

Kamera pri tem odigra vlogo podpornega lika, ki gledalcu posodi svoj vpogled v dogajanje, ne da bi se režiser zatekal k eksplicitno dramatičnim približanim ali upočasnjenim posnetkom, ki bi vsiljevali čustveno reakcijo.

Namesto tega nas režiser Lee Isaac Chung vključi v vsakdan družine Yi, ki si sredi soparnega poletja na ameriškem Jugu skozi vzpone (no, morda bolj ravnine) in padce poskuša sestaviti novo življenje.« Vanja Gajić, koridor-ku.si

»Mislim, da potrebuješ veliko poguma, da posnameš film o sebi ali svoji družini. In da se pri tem tako brezkompromisno izogneš ceneni nostalgiji. Leeju Isaacu Chungu je z Minarijem to sijajno uspelo. Film spregovori o Chungu, a v njem je hkrati vseskozi zaznati tudi občutek nekakšne distance. Ne gre torej le za zgodbo neke korejske priseljenske družine; Chungovo delo nagovarja prav vsako družino, s kateregakoli konca sveta, oziroma vsakogar, ki v sebi še vedno neguje spomine na starša in otroštvo, preživeto v družinskem okolju, ki sta ga ustvarila. Kot pri filmu Roma Alfonsa Cuaróna je tudi tu režiserju uspelo zgodbo pripovedovati skozi poglede različnih protagonistov, ne le enega. Pripovedi namreč ne vodi “objektivni”, neprizadeti pogled vsevednega pripovedovalca. In prav zaradi tega je Minari krasen, lep, univerzalen. Je hladen in hkrati poln ljubezni. Je preprost in zapleten. In, nenazadnje, je delo, ki gledalca preseneti.« Bong Joon-ho, Variety (zapis režiserja filma Parazit, lanskoletnega korejskega prvaka)

16

FILMSKO GLEDALIŠČE Izjava avtorja

Režiser

»V samem izhodišču je bilo pravzaprav ležerno razmišljanje o tem, katerega izmed spominov na lastno življenje, od otroških vznemirjenj in tegob do dogodkov, ki so me tako ali drugače oblikovali, bi si želel zapustiti svoji hčeri kot nekakšno dediščino. To me je pripeljalo do zapisa okrog osemdesetih najbolj izstopajočih spominov, svojskih zgodb iz časa, ko sem bil približno njenih let in ki so izstopale bodisi po svoji emotivni bodisi po vizualni plati: od burnih prepirov mojih staršev, ki so se pričeli s selitvijo na podeželje in se tam silovito stopnjevali, prek moje resnično posebne babice, pa vse do čudaškega moškega, ki je očetu pomagal pri obdelovanju zemlje. A kmalu sem dojel, da te nikoli ne bi mogle delovati samostojno, izločeno iz celote.

In tako se je skozi mojo lastno izkušnjo, skozi prizmo svojske družinske kronike, pričela sestavljati zgodba o iskanju dobrega v sočloveku. Z lastno izkušnjo, ki sem jo gledalcu hotel predstaviti iskreno, neolepšano in neidealizirano, sem želel spregovoriti o stvareh, ki zadevajo širšo človeško skupnost, od univerzalnih konceptov, kot so ljubezen, vera ter življenje in smrt, pa do konkretnejših, kot je na primer odraščanje v okolju, ki te vidi kot drugačnega.«

Lee Isaac Chung se je rodil leta 1978 v Denverju. Njegova družina se je kmalu po njegovem rojstvu preselila v ruralno okolje zvezne države Arkansas in tako je odraščal na majhni kmetiji v gorovju Ozark. Kot nadpovprečno nadarjen učenec je bil že v srednji šoli štipendist ameriškega senata, šolanje pa je nato nadaljeval z vpisom na študij biologije na eni izmed najprestižnejših ameriških univerz, Yale, ki naj bi bil odskočna deska za kasnejši študij medicine. Kljub ambicioznosti in delavnosti velikopoteznega študijskega načrta ni pripeljal do predvidenega cilja – poklica zdravnika. Na Yalu se je namreč začel seznanjati s filmsko umetnostjo in ta ga je kmalu povsem osvojila.

V zadnjem letniku se je odrekel tako medicini kot prestižu univerze Yale ter se odpravil v Utah na tamkajšnjo univerzo in se posveti študiju filma. Že s svojim prvim celovečercem, filmom Munyurangabo, ki je svetovno premiero doživel na festivalu v Cannesu leta 2007, je bil Lee Isaac Chung deležen izjemne kritiške pozornosti. Sledila je družinska drama Lucky Life (2010), navdihnjena s poezijo Geralda Sterna, nato pa še svojska nadrealistična priredba korejske ljudske pripovedi z naslovom Abigail Harm (2010).

Minari je njegovo peto celovečerno delo in za prav vsakega je bil deležen festivalskih ter kritiških priznanj in nagrad.

Lee Isaac Chung

17

12. in 16. november 2021

SADEŽI POZABE

(Mila, Grčija/Slovenija/Poljska, 2020, barvni, 90 min.)

Režija: Christos Nikou Scenarij: Christos Nikou, Stavros Raptis Fotografija: Bartosz Świniarski Glasba: The Boy Montaža: George Zafiris Igrajo: Aris Servetalis (Aris), Sofia Georgovassili (Anna), Anna Kalaitzidou, Argiris Bakirtzis, Kostas Laskos, Babis Makridis Produkcija: Boo Productions (Grčija), Perfo Production (Slovenija), Lava Film (Poljska) Festivali, nagrade: Ljubljana 2020: nagrada za najboljši film festivala; Portorož 2020: vesna za najboljšo manjšinsko koprodukcijo, vesna za najboljši zvok; Solun 2020: najboljši igralec mednarodnega programa; Seville 2020: najboljši film festivala; Les Arcs 2020: nagrada mlade žirije za najboljši film; Denver 2020: posebna nagrada žirije; Linz – Crossing Europe 2021: nagrada občinstva za najboljši film; Dublin 2021: nagrada kritikov za najboljši film; in številne druge Odziv občinstva: pretežno naklonjen, v domačih dvoranah celo navdušen Odziv kritike: skoraj soglasno priznanje odličnosti Distribucija: FIVIA – Vojnik 18

FILMSKO GLEDALIŠČE Zanimivosti

Zgodba

Na prvi pogled se morda zdi, da so Sadeži pozabe še eno tistih sodobnih del, kakršen je na primer tudi poljski Švic, ki tematizirajo vdor sodobne digitalne tehnologije v naša življenja in se skozi svojo zgodbo sprašujejo ali o posledicah tega vdora ali pa razmišljajo o statusu tehnologije v družbi in našem razmerju do nje. A pozorni gledalec bo kmalu dojel, da je v Sadežih vendarle tudi nekaj bistveno drugačnega, nekaj, kar to delo nedvoumno loči od ostalih tovrstnih del. Delo Christosa Nikouja namreč ni tako izrazito zazrto v naš tehnološki zdaj, v storitve, kot so spletna družbena omrežja, ali k spremenjenemu načinu komunikacije in druženja, ki ga prinašajo te tehnologije. Ne, Sadeži pozabe se na veliko abstraktnejši ravni sprašujejo o splošnejšem razmerju posameznika in podobe, o vlogi pripovedovanja v podobah tako na ravni družbene konstrukcije realnosti kot tudi posameznikove identitete. In v tem pogledu oziroma zaradi tega so veliko bližje klasikom modernega filma, kakršen je na primer Markerjev film La Jetée, kakor pa svojim prej kot ne povprečnim sodobnikom.

Aris, samotar v tridesetih, nenadoma izgubi spomin, ta nepojasnljiva amnezija pa prizadene tudi številne druge prebivalce njegovega domačega mesta. Rekli bi lahko celo, da se mesto srečuje z nenavadno, še nikoli videno pandemijo, zaradi česar ji zdravstvene ustanove posvetijo posebno pozornost, ki se odraža predvsem v iskanju alternativ klasičnim pristopom. Tako Arisa v bolnišnici vključijo v program eksperimentalnega zdravljenja, ki temelji na uporabi sodobnih tehnologij. Te naj bi bolnikom omogočile podoživetje posameznih dogodkov iz mladosti in obdobja zgodnje odraslosti oziroma ponovno izgradnjo lastne identitete, izgubljene z nastopom amnezije. Z isto diagnozo in pod okriljem iste ustanove se tudi Anna odloči za alternativno zdravljenje in tako se z Arisom kmalu spoznata. Druženje z Anno v njem prebudi še akutnejšo potrebo po ponovni opredelitvi lastne identitete in s tem tudi svoje osebnosti.

19

FILMSKO GLEDALIŠČE

Komentar »Sadeži pozabe je eden tistih filmov, ki spretno ustvarjajo lastne kinematografske svetove, imajo jasno izoblikovan idejni koncept in obenem pripovedujejo zaključeno zgodbo.

Ta se sprva zdi razpršena in nejasna, ampak vrag se skriva v podrobnostih. Zakaj je režiser izbral ravno jabolka, za pogovor o videnem niti ni tako pomembno, bistveno je zgolj, da jih Aris naravnost obožuje, kar je pomemben delček sestavljanke. Ne more brez jabolk, tako kot ne more priklicati nazaj spominov. In kaj je človek brez spominov? Brez izkušenj?

Alegorična pripoved, ki je strašljivo podobna letošnji pandemiji človeške norosti, subtilno izpostavi, kako na spomin vplivajo predvsem čustva, tragikomičen način pripovedovanja grškega režiserja Christosa Nikouja pa poskrbi za absurden pogled na izgubo. Nanj sta vplivali dve literarni deli: Orwellov roman 1984 in Saramagov Esej o slepoti, kar je opazno tudi ob gledanju filma, ki je zgolj alegorična izpeljava našega sveta, v katerem vsi izgubijo spomin; potem pa se najde nekdo, ki se s tem spopade po svoje.

Film združi izolacijo, osamljenost in ljubezen ter pojme postavi v okvir črnega humorja, ko se Aris vključi v program in začne ustvarjati nove spomine, ki jih dokumentira s polaroidnim fotoaparatom. Ponovno išče in odkriva samega sebe. /…/ Niti triler niti znanstvena fantastika. Sadeži pozabe so osebno potovanje vsakega posameznika in v tem pogledu so izjemno zanimivo delo, saj odpirajo številna vprašanja.

Kaj nas dela ljudi? Kako reagirati na situacijo, če je še nikoli prej nismo doživeli? In kakšno vlogo pri tem igra tehnologija? Njegovo delo zaplava tudi v politične vode, saj ni alegorije, ki ne bi bila politična. Že to, da ljudje pozabljajo, je politični komentar, kar je potrdil tudi Nikou, ki je pri snovanju izhajal iz ideje, da je vsaka naša odločitev produkt družbe, ki vpliva na nas.« Gal Jerman, koridor-ku.si

»Redko se zgodi, da pri nas festivalsko uspešnico vidimo tako kmalu po svetovni premieri, kot se je to zgodilo s Sadeži pozabe.

Film je na prvi pogled tipični predstavnik “čudaškega” grškega novega vala, a je kot manjšinska koprodukcija malce tudi “naš”. /…/ Če vemo, da se je Nikou umetnosti filmske režije učil kot asistent pri danes kultnih celovečercih Podočnik in Pred polnočjo, je lahko zaključiti, da je nanj večji vtis kot Američan Richard Linklater naredil rojak Yorgos Lanthimos: Sadeži pozabe so namreč unikatna zmes drame in absurdnega humorja, prežeta z nadrealističnim credom, ki močno spominja na zgodnja dela tega grškega režiserja, ki ga je medtem v svoje vrste sprejel Hollywood. Če k temu dodamo še osupljivo vizualno kompozicijo ter univerzalnost teme žalovanja in izgube, ni težko razbrati, da je pred nami filmski avtor, čigar ime si velja zapomniti in mu v bodoče pozorno slediti.« Ana Jarc, MMC RTV SLO

20

FILMSKO GLEDALIŠČE

Izjava avtorja

Režiser

»Moj oče je vsak dan pojedel sedem ali osem jabolk in imel je neverjeten spomin.

Scenarij sem začel pisati v času, ko sem poskušal preboleti njegovo smrt. Skušal sem pozabiti, vendar nisem mogel. Začel sem razmišljati, zakaj ljudje nekatere stvari tako hitro pozabimo in kako selektiven je naš spomin. /…/ Se spominjamo le tistega, za kar smo se odločili, da si bomo zapomnili? Lahko izbrišemo spomine, ki nas bolijo? Je mogoče, da globoko v sebi nočemo pozabiti bolečih izkušenj, saj brez njih ne obstajamo več? Smo navsezadnje le vsota vseh tistih reči, ki jih ne moremo pozabiti? /…/ Sadeži pozabe so alegorična komična drama, ki skuša raziskati, kako deluje spomin in kako to učinkuje na nas; kako na spomin vplivajo čustva, predvsem pa kako nanj vpliva tehnologija, s katero dandanes tako preprosto beležimo podatke.

So se naši možgani zaradi tehnološkega napredka morda “polenili” in si zato zapomnimo vse manj dogodkov, vse manj čustev? Je mogoče, da danes zato živimo “manj”? /…/ Privlačijo me filmi, ki ustvarjajo nove svetove; takšne, ki so nam po eni strani domači, hkrati pa delujejo malce nadrealno.

Filmi, kakršna sta na primer Ona Spika Jonzeja in Holy Motors Leosa Caraxa. In seveda vsa dela Charlieja Kaufmana, ki ima poseben dar za opazovanje sveta z drugega oziroma drugačnega zornega kota.«

Christos Nikou se je rodil leta 1984 v Atenah.

Za kratki film KM, ki je sodeloval na več kot štiridesetih mednarodnih festivalih, je prejel nagrado za najboljši kratkometražni film na festivalu v Motovunu. Kot asistent režije je med drugim sodeloval pri filmih Podočnik (2009) Yorgosa Lanthimosa in Pred polnočjo (2013) Richarda Linklaterja. Sadeži pozabe so Nikoujev prvi celovečerec, pri katerem je kot manjšinski koproducent sodeloval tudi Perfo Productions iz Slovenije.

Christos Nikou

21

19. in 23. november 2021

ZLO NE OBSTAJA

(Sheytan vojud nadarad, Nemčija/Iran/Češka, 2020, barvni, 151 min.)

Režija: Mohammad Rasoulof Scenarij: Mohammad Rasoulof Fotografija: Ashkan Ashkani Glasba: Amir Molookpour Montaža: Mohammadreza Muini, Meysam Muini Igrajo: Ehsan Mirhosseini (Heshmat), Shaghayegh Shoorian (Razieh), Kaveh Ahangar (Pouya), Alireza Zareparast (Hasan), Salar Khamseh (Salar), Kaveh Ebrahim (Amir), Pouya Mehri (Ali), Darya Moghbeli (Tahmineh), Mahtab Servati (Na’na), Mohammad Valizadegan (Javad), Mohammad Seddighimehr (Bahram), Zhila Shahi (Zaman), Baran Rasoulof (Darya), Reza Bahrami (Shahram) Produkcija: Cosmopol Film (Nemčija), Europe Media Nest (Češka), Filminiran (Iran) Festivali, nagrade: Berlin 2020: zlati medved za najboljši film, nagrada filmskega združenja, nagrada ekumenske žirije za najboljši film tekmovalnega programa; Batumi 2020: velika nagrada za najboljši igrani film; Calgary 2020: nagrada občinstva za najboljši igrani film; Hongkong 2020: nagrada mlade žirije za najboljši film; São Paulo 2020: nagrada občinstva za najboljši film mednarodnega programa; Valladolid 2020: nagrada Ribera de Duera za najboljšega režiserja – posebna omemba; Oslo 2020: nagrada srebrno ogledalo za najboljši celovečerni film; Seattle 2021: zlata igla za najboljši film; Cleveland 2021: nagrada za najboljši celovečerni film igranega programa Odziv občinstva: pretežno naklonjen do izrazito naklonjen Odziv kritike: skoraj enoglasno in precej glasno navdušenje Distribucija: FIVIA – Vojnik 22

FILMSKO GLEDALIŠČE Zanimivosti Čeprav je iranska kinematografija v zadnjih petdesetih letih svetu podarila eno ustvarjalno najbolj prodornih, izrazno raznolikih, duhovno poglobljenih in osupljivo liričnih nacionalnih produkcij, pa družbeno-politične razmere, v katerih delujejo iranski ustvarjalci (filmski in ostali), slednjim še zdaleč niso naklonjene.

Naj gre za politično nadvse rigidno in izrazito avtoritarno posvetno oblast ali pa skrajno ozkogledo, brezkompromisno sumničavo in v varovanju dogme ekscesno agresivno versko kliko – iranski ustvarjalci so skozi celotni ustvarjalni proces neprestano nadzorovani, pogosto cenzurirani in nemalokrat celo preganjani. Vse to pa jih le redkokdaj ustavi. Zdi se celo, da zaostrene politične razmere in represivna družbena klima pri mnogih ustvarjalnost in domiselnost le še stopnjujejo. Spomnimo se Kiarostamija, ki je družbenokritična dela »zapakiral« v formo izobraževalnega ali mladinskega filma. Ko so oblasti naknadno le doumele, da so tudi tovrstna, na prvi pogled povsem »nedolžna« filmska dela skrajno učinkovito in zato nevarno »orožje« za širjenje »heretičnih«,

nedovoljenih misli, so se na avtorje, ki so jih ustvarjali, spravile še veliko bolj neizprosno.

Tako je tudi Rasoulof šele s tem delom, ki je pravzaprav le lirična meditacija o univerzalnih vprašanjih etike in morale, zares občutil srd in bes oblasti, čeprav je pred tem ustvaril nekaj mnogo eksplicitnejših kritik stanja v sodobni iranski družbi.

Zgodba V današnjem Iranu se štirje posamezniki vsak na svojem koncu znajdejo v precepu med izvrševanjem črke zakona in sočutjem do sočloveka. Hashmat je družinski oče, čigar služba je v popolnem nasprotju s toplino, s kakršno je obdan v domačem krogu. Pouya je vojak, ki so mu naročili, da mora obesiti ujetnika, a mu vest ne dovoli, da bi sledil ukazu. Spet drugje vojak Javad tridnevni dopust preživlja z dekletom, a njegova služba vse bolj ogroža njuno skupno prihodnost.

In na koncu je tu še Darya, ki se kljub miroljubni naravi sooča s temačno družinsko skrivnostjo. Ti protagonisti s svojimi dejanji odločijo, kako njihova okolica ohrani nekatere najpomembnejše človeške vrednote.

23

FILMSKO GLEDALIŠČE Komentar »Film, ki mu [režiserju] je lani v Berlinu prinesel zlatega medveda za najboljši film, si izbere izredno perečo temo – iransko zakonodajo, ki ljudi sili k nespoštovanju temeljnih človeških vrednot in celo življenja, pri čemer je pod drobnogled vzel predvsem služenje vojaškega roka. Namreč, če tam vojaku na rednem in obveznem služenju ukažejo, naj ujetnika oziroma obsojenca obesi, mora to storiti brez ugovarjanja ali pa ga čaka še veliko hujša usoda. Ugovora vesti ne poznajo in rešitve, razen res skrajne in s številnimi posledicami, tako rekoč ni. Rasoulofa je, tako pravi, “v teh okoliščinah zanimala razlika med ukloniti se ali nasprotovati” in nastal je izredno zanimiv, pretresljiv, a po svoje tudi čudovit filmski kolaž štirih samo s to mislijo povezanih zgodb. Vsi štirje protagonisti filma – družinski oče Hashmat, vojaka Pouya in Javad ter v družbeno osamo umaknjeni zdravnik Bahram – so se v neki točki morali odločiti, ali se bodo uklonili oblasti ali lastni vesti in ta odločitev zdaj kroji njihova življenja, gledalcu pa zastavlja večno vprašanje: Kaj je zlo? Je zlo, če topel in ljubeč družinski oče v službi pritiska na gumb, s katerim izvršuje smrtno kazen? Je zlo po vojaškem ukazu nadrejenih spodmakniti stol obsojencu? Ali je mogoče zlo upreti se takšnemu sistemu ter sebe in svoje bližnje obsoditi na beg in skrivanje do konca življenja? Ko se nekje na polovici filma zasliši verjetno svetovno najbolj znana pesem upora Bella ciao, je jasno, kakšno je o teh odločitvah Rasoulofovo osebno mnenje, a vendarle v filmu ni čutiti prav nobenega obsojanja tistih, ki so se odločili drugače, kritičen je le do sistema, ki jih v te odločitve sili.« Gaja Pöschl, Gremo v kino – RA SLO

24

»V domovini so Rasoulofovi filmi označeni za propagando proti sistemu, spoprijel se je že s številnimi prepovedmi in kaznimi, nazadnje je bil na zapor obsojen lansko pomlad. A kljub temu še vedno vztraja, še vedno snema – tudi film Zlo ne obstaja je nastal med prizivom na eno prejšnjih zapornih kazni – in v svojih globoko čutečih filmih poleg ostre kritike sistema prikazuje tudi neverjetno moč in vero v to, da se stvari prek posameznikov vendarle lahko zasukajo v drugo smer. Ker zlo, kot pravi naslov, v resnici ne obstaja.

Dve uri in pol, kolikor traja film, sta sicer precej velikodušno odmerjeni, a dolžino upravičita prepričljivost igralcev in kompleksnost tematike. Sekvenčna struktura, po kateri je režiser posegel predvsem iz praktičnih razlogov – oblasti namreč namenijo manj pozornosti produkciji kratkih filmov – je v prvih dveh zgodbah sicer prepričljivejša kot v tretji in četrti, kar gre pripisati predvsem njunemu tempu. Rasoulofu je treba priznati vztrajnost in pogum; čeprav je bil že leta 2017 po premieri filma Lerd, ki tematizira korupcijo in represijo v Iranu, obtožen ogrožanja državne varnosti in širjenja protivladne propagande, je s filmom Zlo ne obstaja izrekel še ostrejšo kritiko na račun iranskega režima. Film namreč s prevpraševanjem odgovornosti in moči posameznika – kaj pomeni pritisniti gumb in kaj pomeni spodmakniti stol ali pa tega ne storiti – odpre širše, družbenokritične dileme o tem, kdo je moralna avtoriteta, ki lahko nekomu odredi smrtno kazen, in ali je avtoriteta moralna, ko to izvrši in breme dejanja prenese na posameznika. Najnovejši v nizu disidentskih iranskih filmov je zagotovo vreden ogleda.« Zala Julija Kavčič, koridor-ku.si

FILMSKO GLEDALIŠČE Režiser

Izjava avtorja »Ko sem nekega dne prečkal cesto v Teheranu, sem zagledal enega svojih zasliševalcev, ki je ravno prihajal iz banke.

Naenkrat me je preplavil čuden občutek.

Moškemu sem skrivaj sledil. V desetih letih se je nekoliko postaral. Hotel sem ga fotografirati z mobilnim telefonom, hotel sem steči k njemu, se mu razkriti in mu jezno zakričati vsa svoja vprašanja. Ampak ko sem si ga bolje ogledal in nekaj časa z lastnimi očmi opazoval njegovo vedenje, nisem videl pošasti …

Kako uspe avtokratskim oblastnikom ljudi spremeniti v navadna kolesca v svojem avtokratskem stroju? Izhajajoč iz osebnih izkušenj, sem želel pripovedovati zgodbe, ki bi postavljale vprašanja: Ali imamo kot odgovorni državljani izbiro, ko despoti od nas zahtevajo izpolnjevanje nečloveških ukazov? Do kakšne mere kot človeška bitja nosimo odgovornost za izvrševanje takšnih ukazov? In kako razdvojenost med ljubeznijo in moralno odgovornostjo vpliva na nas na čustveni ravni, kadar se soočamo z avtokratskim strojem? /…/ Mislim, da Zlo ne obstaja ne govori le o Iranu. Svojih filmov ne razumem nujno kot dejanj političnega upora.

V jedru mojega filma je človečnost, politična razsežnost je drugotnega pomena.«

Mohammad Rasoulof se je rodil leta 1972 v Širazu in študiral sociologijo v Teheranu. Čeprav v tujini žanje kritiško hvalo in osvaja številne nagrade, v Iranu ni bil nikoli predvajan nobeden od njegovih sedmih celovečercev.

Rasoulofove težave z oblastmi so se začele, ko je posnel svoj drugi film, družbenopolitično alegorijo Železni otok (2005). Leta 2010 je bil z Jafarjem Panahijem aretiran med snemanjem skupnega projekta in obsojen na šest let zapora, vendar so ga po plačilu varščine kasneje izpustili. V sekciji Drugi pogled festivala v Cannesu so bili nagrajeni trije Rasoulofovi celovečerci: leta 2011 je nagrado za najboljšo režijo prejela drama Bé omid é didar, dve leti kasneje je mednarodno združenje filmskih kritikov FIPRESCI nagradilo film Dast-neveshtehaa nemisoosand, leta 2017 pa je glavno nagrado sekcije prejel Rasoulofov šesti celovečerec Lerd, drama o korupciji v iranski družbi. Po vrnitvi iz tujine so oblasti režiserju zaplenile potni list in mu prepovedale snemanje filmov, kasneje pa so ga zaradi »ogrožanja državne varnosti« in »širjenja protirežimske propagande« obsodile še na leto dni zaporne kazni. Leta 2020 je Rasoulof skrivaj posnel film Zlo ne obstaja in zanj prejel zlatega medveda na Berlinalu. Ker se zaradi prepovedi izhoda iz države podelitve ni mogel udeležiti, je nagrado v režiserjevem imenu sprejela njegova hči, ki je kot igralka sicer sodelovala pri zadnji epizodi filma.

Mohammad Rasoulof

25

26. in 30. november 2021

MILOST (Roubaix, une lumière, Francija, 2019, barvni, 119 min.)

Režija: Arnaud Desplechin Scenarij: Arnaud Desplechin, Léa Mysius (po televizijskem dokumentarcu Roubaix, commissariat central Mosca Boucaulta) Fotografija: Irina Lubtchansky Glasba: Grégoire Hetzel Montaža: Laurence Briaud Igrajo: Roschdy Zem (komisar Yacoub Daoud), Léa Seydoux (Claude), Sara Forestier (Marie Carpentier), Antoine Reinartz (namestnik Louis Coterelle), Sébastien Delbaere (Descamps), Elléonore Lemattre (sestra), Roxane Dubart (mama) Produkcija: Why Not Production, Arte France Cinéma (Francija) Festivali, nagrade: francoske filmske nagrade césar 2020: najboljši igralec; Cannes 2020; Faro 2020; nominiran za nagrade lumière 2020 v kategorijah film, režija, glavni igralec, fotografija; nominiran za nagrade Louis Delluc 2019 v kategoriji film Odziv občinstva: pretežno naklonjen, z redkimi izbruhi nerazumevanja Odziv kritike: navdušenje pri žanrsko usmerjeni kritiki, naklonjenost pri ostalih publicistih Distribucija: FIVIA – Vojnik 26

FILMSKO GLEDALIŠČE Zanimivosti Če smo bili v preteklosti v okviru filmske produkcije oziroma, natančneje, nastajanja scenaristične predloge za filmsko delo vajeni, da je bila ta v primeru, ko ni nastala po izvirni zamisli, skoraj brez izjeme priredba nekega literarnega dela, se je pričelo z nastopom »novega filma« oziroma novovalovskih gibanj v šestdesetih in sedemdesetih letih to temeljito spreminjati. Vir za scenaristično predlogo je nenadoma lahko bil tudi nekaj tako banalnega, kot je na primer novička iz časopisne črne kronike, da stripov, gledaliških del, videoigric in ostalega niti ne omenjamo. Seveda je vir navdiha lahko predstavljalo tudi neko filmsko delo, a tovrstne predelave so spadale predvsem v kategorijo t. i. remakov. Nadvse redko pa smo bili priča predelavam, ki so si za izhodišče vzele celovečerni dokumentarni film. A priznanega francoskega cineasta Arnauda Desplechina to ni prav nič motilo.

Dokumentarec Roubaix, Commissariat central, ki ga je Mosco Boucault snemal kar polnih šest let in v njem razkril resnične – in ne spektakelsko »oplemenitene«, kakor to počno ameriške televizijske serije – policijske

postopke in resnične ljudi, ki so zagrešili tudi najsrhljivejše zločine, ga je tako navdušil, da se je odločil njegovo zgodbo in konfliktni pripovedni lok o razmerjih med dvema družbenima skupinama s skoraj diametralno nasprotnih polov preleviti še v igrano obliko.

Zgodba Božična noč v Roubaixu. Policijski načelnik Daoud križari po mestu, v katerem je odraščal. Goreči avtomobili, nasilni obračuni … Njegova ekipa, ki se ji je nedavno pridružil sveže diplomirani Louis Coterelle, raziskuje primer umorjene starke. Zaslišani sta njeni sosedi, mladi ljubimki Claude in Marie. Dekleti sta revni, zasvojeni …

Komentar »Ko razmišljamo ali razpravljamo o delu nekaterih najmarkantnejših cineastov preteklosti in sodobnosti, se zdi, da se kot nekakšen refren ponavlja predvsem ena opredelitev, in sicer slogovna in tematska enotnost znotraj njihovih ustvarjalnih opusov.

Ta je pri posameznih ustvarjalcih celo tako zelo osupljiva, da – seveda malce karikirano

27

FILMSKO GLEDALIŠČE – pravimo, kako že vso svojo kariero pravzaprav snemajo eno in isto delo. Eden takih ustvarjalcev je nedvomno tudi francoski cineast Arnaud Desplechin, ki smo ga tudi pri nas imeli priložnost res dodobra spoznati. /…/ Vsa ta dela so si bila tako na slogovni ravni – zaznamovali so jo elementi poudarjene dialoškosti, poglobljene psihološke študije likov, fragmentarne, pa čeprav kompleksne naracije ter skoraj kaotičnega prepletanja različnih žanrskih elementov – kot na tematski, kjer je prevladovalo predvsem njegovo vztrajno razmišljanje o družini in dinamiki odnosov znotraj nje, pa tudi številni avtobiografski elementi, osupljivo podobna.

Pogosto so se v njih večkrat pojavili celo eni in isti liki /…/. Z Milostjo pa nas Desplechin preseneti, celo osupne: to je namreč povsem drugačno delo, film, ki v njegov dosedanji opus vnese globoko in kričečo zarezo. Seveda se je režiser tega povsem jasno zavedal, zato je ponudil naslednjo razlago. Pojasnil je, da so do sedaj v njegovih delih prevladovali melodramatični in romantični elementi, s katerimi je posegal v surovi material, stvarnost sveta, ki ga je obkrožal, in ga s tem nekako dopolnjeval. Tokrat pa se je odločil, da bo stvarnost sprejel tako, kakršna je. Ali če smo konkretnejši: v Desplechinovi filmski praksi je to videti kot umik iz zanj tako značilnega družinskega okolja v širši družbeni milje ter hkrati kot resnejšo zavezo elementom in pravilom enega žanra – tokrat noir kriminalke.

Milost nam namreč pripoveduje zgodbo o delu policistov na družbenem ozadju urbane pokrajine severnofrancoskega mesta Roubaix, njegovega rojstnega kraja. A ta pripoved tokrat ni podana ne z nostalgičnega ne kritično preiskujočega ne romantiziranega, temveč s hladnega, le postopke in mehanizme policijskega dela opazujočega pogleda. Tako, Milost je pravzaprav postopkovna kriminalka, delo, v katerem nas avtor podrobno seznanja z vsakdanom dveh policistov. In hkrati pred nami razgrinja surovo podobo obubožane, degradirane urbane pokrajine. Žal pa Desplechin tokrat ne zakoplje globlje, ne pod kožo mesta ne svojih likov. A morda je prav to tisto, kar ga dela tako posebnega, tako drugačnega. Tako vznemirljivega.« Denis Valič, Gremo v kino – RA SLO 28

»Čas je za detajle, branje travm, dekonstrukcijo psihologije, niansiranje motivacij in napetosti, osvetljevanje senc in rašomonsko reinterpretacijo kaosa – in “reda”, ki ga je v kriminalu več kot v secesijski, sfrizirani, zapuščeni, razlaščeni, postresnični družbi.

Daoud spet ne bo spal. Milost, ki bi jo lahko vrteli na double billu z Lyjevimi Nesrečniki, je navdihnil Boucaultov doku Roubaix, commissariat central, ki je leta 2008 razkril vso bedo “novega” Roubaixa, toda navdihnile so jo tudi ameriške proceduralne poldokumentarne kriminalke iz petdesetih let – Desplechin je omenjal Hitchcockovega Napačnega moža, alias Po nedolžnem obsojeni, a omenil bi lahko tudi Dassinovo Golo mesto ali Karlsonovo Zgodbo iz Phenix Cityja. V nobenem smislu pa ne pušča dvoma: kapitalizem se je zlomil, družba je razpadla, ulice je zalil mrak, proletariat je vrglo s tečajev – nič več ga ne more organizirati in mobilizirati. Skupno dobro je postal kriminal, vzporedni trg, vzporedni način preživetja. ZA« Marcel Štefančič, jr., Mladina

FILMSKO GLEDALIŠČE Izjava avtorja

Režiser

»”Cinefil sem bil že kot otrok in od otroškega igrišča naprej sem zavračal družbo. Ampak mislim, da sem se s filmom naučil sprejemati svet.” To je moj nepopolni zapis besed Sergea Daneyja, ki sem ga nekoč slišal na radiu. Ta stavek je bil dolga leta moje vodilo. Vsi ali skoraj vsi moji filmi so bili romantični. Preveč!

In prav tega “preveč” sem si želel. Danes pa hočem posneti film, ki bi bil zvest resničnosti, v vseh pogledih. Film, ki bi se vrnil k surovemu materialu in ki bi lahko – skozi umetnost igre – zažarel. Kot napoveduje prolog scenarija, nisem hotel ničesar prepustiti domišljiji, nič si nisem hotel izmišljevati. Želel sem le dati novo obliko podobam, ki sem jih pred desetimi leti videl na televiziji in me preganjajo vse odtlej. /…/ Pri ustvarjanju me je vodil en sam film: Hitchcockov Po nedolžnem obsojeni. Časopisna zgodba, prikazana v vsej svoji brutalnosti, goloti, skrivnostnosti.

Skrivnost resnice. Kot vemo, je Hitchcock svojo obsedenost z realizmom prignal do te mere, da je snemal na resničnih prizoriščih in resnične priče postavil v vloge samih sebe. Sam si nisem drznil slediti mojstrovi poti. Razmišljal sem takole: verjamem, da bo prišel dan, ko bom znal zrežirati te besede in posneti igralce, ki bodo besede vzeli za svoje, nato pa jih vrnili gledalcem. Ko se bom lahko poklonil trivialnosti teh besed – ali pa njihovi skrivnostnosti. In ko bom lahko s pomočjo filma prikazal veličino fikcije o uničenih življenjih v opustošenem kraju. To je ponižen projekt. Ob njegovi ambicioznosti se mi zvrti v glavi. A prav ta izziv sem hotel sprejeti. V srcu filma je vprašanje nečloveškosti. Kaj je človeško, kaj ni več človeško? Skozi oči inšpektorja Daouda je vse globoko človeško.

Tako trpljenje kot zločin.«

Arnaud Desplechin se je rodil leta 1960 v kraju Roubaix, Francija. Študiral je na pariški filmski šoli IDHEC (danes La Fémis), kjer je leta 1984 tudi diplomiral. Na začetku filmske poti se je uveljavljal kot direktor fotografije, pod močnim vplivom Alaina Resnaisa in belgijskega pisatelja Jeana Raya pa je posnel tudi tri kratke filme ter leta 1991 tudi igrani srednjemetražec, s katerim je pritegnil pozornost kritike. Že leto kasneje je po scenariju Pascale Ferran posnel celovečerni prvenec Mrtva straža (1992), v katerem so že nastopili nekateri igralci, ki so postali njegovi redni sodelavci: Mathieu Amalric, Chiara Mastroianni in Lászlo Szabó. Sledil je Kako sem se prepiral … moje spolno življenje (1996), s katerim se je prvič uvrstil v tekmovalni program Cannesa in takoj postal ljubljenec revije Cahiers du cinéma oziroma njenih kritikov, ki so ga postavili za vodilnega avtorja svoje generacije. Z Esther Kahn je leta 2000 posnel svoj prvi angleško govoreči film in tako dokazal, da njegov mojstrski dotik ni vezan na materni jezik. Sledi Kralji in kraljica (2004), veličastna melodrama, ki so jo mnogi označili za njegov ustvarjalni vrhunec.

Desplechin je menil drugače in kmalu ustvaril še sijajnejše delo Božična zgodba (2008).

V vmesnem času se je posvetil svojskima formalnima eksperimentoma: briljantnemu prikazu veščine vodenja igralcev, filmu Léo, en jouant «Dans la compagnie des hommes »(2003) ter L’Aimée (2007), nežnemu dokumentarcu o njegovi lastni družini, zlasti očetu. Pri nas smo videli še avtorjev sedmi celovečerec, Jimmy P.: Psihoterapija prerijskega Indijanca (2013), ter njegovo sedmo sodelovanje z igralcem/režiserjem Mathieujem Amalricom – film Ismaelovi duhovi.

Arnaud Desplechin

29

3. in 7. december 2021

UNDINE (Undine, Nemčija/Francija, 2020, barvni, 91 min.)

Režija: Christian Petzold Scenarij: Christian Petzold Fotografija: Hans Fromm Montaža: Bettina Böhler Igrajo: Paula Beer (Undine), Franz Rogowski (Christoph), Maryam Zaree (Monika), Jacob Matschenz (Johannes), Anne Ratte-Polle (Anna), Rafael Stachowiak (Jochen), Julia Franz Richter (Nora) Produkcija: Schramm Film, Zweites Deutsches Fernsehen (ZDF) (Nemčija), Les Films du Losange, ARTE, Arte France Cinéma, Canal+, Ciné (Francija) Festivali, nagrade: Berlin 2020: srebrni medved za najboljšo igralko, nagrada FIPRESCI za najboljši film tekmovalnega programa; Sevilla 2020: najboljši režiser, najboljša montaža; Lizbona in Estoril 2020: posebna nagrada žirije za umetniški prispevek (Franz Rogowski); Evropske filmske nagrade 2020: za najboljšo igralko Odziv občinstva: tiho, a nedvoumno odobravanje in naklonjenost Odziv kritike: izrazito naklonjen Distribucija: Demiurg 30

FILMSKO GLEDALIŠČE Zanimivosti

Zgodba

Christian Petzold, morda najprodornejši nemški avtor svoje generacije, si je ime svoje junakinje in hkrati sam naslov filma, Undine, sposodil iz grške mitologije. S tem izrazom so stari Grki namreč označevali bitja, nam znana kot nereide – torej tiste kreature, ki so na videz podobne ženskam, a s to razliko, da v nasprotju z njimi ne premorejo duše (ponarodelo – morske deklice). To (z njo pa tudi smrtnost) jim lahko vdahne šele poroka s človekom, ki pa zanj ni brez tveganja – če človek nereido prevara, ga bo neizprosno pokončala. Izročilo pravi, da običajno živijo v rečnih tolmunih, pod slapovi oziroma da je njihov življenjski prostor voda. Ta bitja so predstavljala navdih tudi za priznanega danskega pisatelja pravljic in pripovedk, Hansa Christiana Andersena, avtorja Male morske deklice.

Undine je turistična vodnica v Berlinu. Do potankosti obvlada zgodovino nemške prestolnice, še posebej muzejskega kompleksa Humboldt Forum. Je lepa, samozavestna in zgovorna, njene razlage so zanimive in privlačne – skorajda popolno nasprotje njene podobe iz zasebnega življenja. Njen izbranec jo je namreč zapustil in vsak dan z bolečino v srcu pogleduje proti bližnji kavarni. A nekega dne spozna tihega mladeniča, ki se preživlja kot potapljač za odpravljanje napak na industrijskih rezervoarjih in vodnih objektih. In prav voda ju s svojo silo združi ob prvem srečanju, nato pa tudi njuno zvezo usodno zaznamuje …

31

FILMSKO GLEDALIŠČE Komentar »Undine bo za marsikoga konfuzen film, saj legenda, na katero se avtor tako močno opira, ni nikoli izrecno omenjena; njene univerzalne zakonitosti je treba začutiti skoraj intuitivno. Režiser se sicer odmika od stereotipa enodimenzionalne “usodne ženske”, a je kljub temu težko spregledati, da v zadnjem aktu zgodbe o Undine o svoji usodi vendarle ne more odločati sama – katarza je celo v njeni lastni zgodbi prihranjena za moškega. Vseeno pa Petzold ostaja avtor izjemne vizualne in pripovedne elegance, ki se zna asketsko držati omejene barvne lestvice in glasbene podlage (rdeča nit je Bachov Koncert za oboo v d-molu). V filmu Guillerma del Tora, hollywoodski uspešnici Oblika vode, smo nazorno videli, kako daleč v smer pravljične hiperbole se da pripeljati motiv morske deklice. A če se usmerimo le k vizualni ravni obeh del, ni težko opaziti, da je Petzoldovo delo v tem pogledu diametralno nasprotno tistemu mehiškega režiserja, saj se skoraj povsem odreče estetizaciji podvodnih prizorov plesa. Rekli bi lahko celo, da te premakne v območje med sanjami in nočno moro. Pomislimo le na maketo Berlina, ki si jo lasti Undine in ki gledalcu daje slutiti, da stvari na površju (tudi: nad gladino) kljub miru, v katerega so ujete, lahko pod seboj, v notranjosti, skrivajo globoke in razburkane tolmune ter duhove starih, porušenih mest.

Undine je veliko bolj zanimiv film, če ga ne gledamo kot tragično ljubezensko zgodbo, pač pa kot pripoved o osvoboditvi iz okov predpisane življenjske vloge. V kontekstu njegovega opusa pa se zdi že skoraj klasičen primer zgodbe o duhovih nemške zgodovine.

Kot skoraj vsa ostala njegova dela.« Ana Jurc, MMC RTV SLO »V ljubezenski zgodbi, ki režiserjevim znanim talentom doda še fantazijo in humor, se tako kot mitična, po duši hrepeneča vodna nimfa iz naslova ves čas obnavlja in ponovno rojeva tudi Berlin. /…/ Undina iz ljudskega izročila priplava iz vode, da bi našla ljubezen in dobila dušo. Berlin, mesto, ki je zraslo iz močvirja, se je na to pot podajalo znova in znova. Petzoldov negotovo optimistični 32

film je ljubezensko pismo Berlinu, pa čeprav je jasno, da se bo morala Undine nazadnje vrniti v vodo. /…/ Režiserji svoje tematske preokupacije pogosto razgrnejo tako, da liku položijo v usta zgodovinsko lekcijo; trop, ki se skoraj vedno izkaže za nerodno didaktičnega.

Christian Petzold je eden redkih, ki so izzivu kos, in morda prvi, ki zna lekcijo iz zgodovine narediti erotično.« Giovanni Marchini Camia, Sight & Sound »Ljubezen med Undine in Christophom predstavlja nasprotje svetu ekonomskega človeka; njuna ljubezen je onkraj menjave in preračunavanja, onkraj kalkulacije in želje po posedovanju. Ljubimca sta svobodna in ne špekulirata o ničemer. Ali povedano na klasičen način: erotizirata um in poduhovljata naravo. “oliko pametnih reči poveš na tako lep način”, reče Christoph Undine.« Thomas Assheuer, Die Zeit

FILMSKO GLEDALIŠČE Izjava avtorja

Režiser

»Undine me je spodbudila k razmišljanju o razmerju med režiserji in glavnimi igralkami ali pa med muzami in umetniki. Ali ne doživljajo vse undine tega sveta neskončne ljubezenske prevare? Ali moški ne nenehno dominirajo? Ne gre zato, da undina v pripovedki zmaga; vrniti se mora v vodo in počakati na naslednjega moškega. Obstaja samo skozi moške, in to je strašno prekletstvo. Naša zgodba želi raziskati svojsko undino, tako, ki se bori proti temu. Zgodbo o teh mitoloških bitjih poznam že iz otroštva, ampak vedno sem si določene vidike te zgodbe narobe zapomnil. Nato sem pomislil, da je morda prav to predpogoj za začetek pisanja scenarija – napačen ali vsaj popačen spomin, kot nekakšno lažno pričanje … In tako sem omenjeni spomin prepletel z drugimi viri tega mita, kot na primer z Lortzingovo opero ter pripovedko Hansa Christiana Andersena z naslovom Mala morska deklica, ki ponujata variaciji istega motiva. /…/ Tako sem svoj lik in njeno zgodbo prestavil v svet, ki ga je kapitalizem oropal čarovnije; v svet, kjer so čustva postala blago. /…/ Gledalca želim opomniti na žalostno dejstvo, da kapitalizem prodaja naše sanje in jih kot plastične odpadke odlaga v oceane.

Medtem ko je kinodvorana tisti dragoceni kraj, kjer si vsaj za obdobje trajanja filma, pa naj bo to 90 ali 150 minut, lahko znova prisvojimo svoje sanje.«

Christian Petzold se je rodil leta 1960 v Hildnu in študiral režijo na Nemški akademiji za film in televizijo v Berlinu. Z deli, kot so Notranji mir (2001), Yella (2007) in Jerichow (2008), se je uveljavil kot vodilni predstavnik ohlapno povezane skupine sodobnih nemških režiserjev, znane pod imenom berlinska šola. Na mednarodno prizorišče se je prebil z Barbaro (2012), zgodbo o vzhodnonemški zdravnici, ki jo zaradi poskusa pobega premestijo v bolnišnico na podeželju. Film mu je poleg kritiške hvale in številnih drugih nagrad prinesel srebrnega medveda za najboljšo režijo na Berlinalu. Leta 2014 je s Phoenixom (2014), hitchcockovsko psihološko dramo, umeščeno med ruševine Berlina leta 1945, potrdil sloves enega najbolj kritiško cenjenih sodobnih nemških režiserjev. Sledil je Tranzit (2018), zgodba o mladeniču na begu pred fašističnim okupatorjem, prestavljena v 21. stoletje. Film smo si v prisotnosti režiserja lahko ogledali na 29. Liffu, festival pa je Petzoldu posvetil tudi retrospektivo. Paula Beer in Franz Rogowski, ki sta skupaj prvič zaigrala v Tranzitu, sta nastopila tudi v Petzoldovem naslednjem filmu Undine. Film o mitološki vodni nimfi si je režiser zamislil kot prvi del načrtovane trilogije na temo naravnih elementov.

Christian Petzold

33

10. in 14. december 2021

CORPUS CHRISTI (Boże Ciało, Poljska/Francija, 2019, barvni, 116 min.)

Režija: Jan Komasa Scenarij: Mateusz Pacewicz Fotografija: Piotr Sobociński jr.

Glasba: Evgueni Galperine, Sacha Galperine Montaža: Przemysław Chruścielewski Igrajo: Bartosz Bielenia (Daniel), Eliza Rycembel (Marta), Aleksandra Konieczna (Lidia), Tomasz Ziętek (Pinczer), Barbara Kurzaj (vdova Ewa Kobielski), Leszek Lichota (župan), Zdzisław Wardejn (duhovnik), Łukasz Simlat (oče Tomasz) Produkcija: Aurum Film, Podkarpacki Fundusz Filmowy, WFS Walter Film Studio, Canal+ Polska (Poljska), Les Contes Modernes (Francija) Festivali, nagrade: Benetke 2019: univerzitetna nagrada kralj Ojdip za najboljši film; Stockholm 2019: nagrada za najboljšega igralca; Reykjavik 2019: posebna omemba v sekciji Novi pogledi; Poljski nacionalni filmski festival 2019: najboljša režija, najboljši scenarij, najboljši igrani film, nagrada občinstva za najboljši film, nagrada mreže kinematografov za najboljši film, najboljši glavni igralec, najboljša glavna igralka, nagrada Don Kihot – nagrada poljskega združenja kino klubov za najboljši film, nagrada filmskih publicistov za najboljši film, nagrada filmskih publicistov za najboljšo produkcijo; Minsk 2019: nagrada občinstva za najboljši film, nagrada za najboljšo režijo, posebna nagrada žirije za najboljši celovečerni film; Chicago 2019: srebrni Hugo za najboljšega igralca; Vilnius 2020: nagrada občinstva za najboljši film; in številne druge Odziv občinstva: izrazito naklonjen, neredko celo navdušen Odziv kritike: skoraj enoglasno priznanje odličnosti Distribucija: Demiurg 34

FILMSKO GLEDALIŠČE Zanimivosti Znano je, da je Poljska ena najbolj predanih katoliških držav v Evropi. Celo tako zelo, da so Poljaki pogosto bolj papeški od papeža samega. Rekli bi lahko še, da so Poljaki (še posebno uradna poljska Cerkev in z njo povezana desna populistična oblast) samooklicani zastopniki »najtrše linije« med evropskimi katoliki. Njihovo ortodoksno, skoraj inkvizicijsko tolmačenje katoliške vere, njihova neizprosnost v oznanjanju in tolmačenju »edine resnice« pa prihaja danes, ko Katoliško cerkev vodi eden najliberalnejših papežev, kar jih je bilo – srčni, odpri in predvsem sočutni papež Frančišek, za katerega se zdi, da se s svojimi pogledi glede vere vrača k izvornemu, svetopisemskemu krščanstvu, katerega temeljni postulat je brezpogojna »ljubezen do drugega« (pa čeprav ta ni iste barve kože, čeprav ni iste vere, čeprav ni edine »naravne« spolne usmerjenosti …) – še toliko bolj do izraza. Upali bi si celo reči, da je kontrapunkt med papeževim iskrenim sočutjem do ljudi katerekoli rase, barve kože in celo veroizpovedi, njegovo pristno

skromnostjo in neizmerno spoštljivostjo, s katero nagovarja tudi najbolj revne in marginalizirane skupine in posameznike, ter njegovo brezpogojno ljubeznijo do sočloveka na eni strani in na drugi poljsko ortodoksno, pravoverno linijo, ki pogosto uprizarja izbruhe ozkosrčnosti, nestrpnosti, hipokrizije ter vsaj dvomljive, če že ne naravnost zlagane »predanosti« Kristusovemu nauku, tako zelo izrazit in silovit, da se nemalokrat zdi, da imamo opravka s povsem različnima verama.

Povezava oblasti in Cerkve, ter hkratna prežetost družbe z vero, je celo tako močna in silovita, da v poljski družbi kritičnega in predvsem javnega premisleka take usmeritve skorajda ni moč najti, celo v polju umetnosti ne. Tudi Komas se s filmom Corpus Christi na prvi pogled izogne neposrednemu soočenju s poljsko Cerkvijo. A bližji in predvsem bolj poglobljen vpogled v njegovo delo nam razkrije, da njegovo preizpraševanje temeljnih konceptov krščanske vere, odrešitve in odpuščanja, prav tako pa tudi iskrenosti osebnega razmerja z vero pravzaprav prodre do samega bistva problema.

35

FILMSKO GLEDALIŠČE Zgodba Dvajsetletni Daniel je med bivanjem v prevzgojnem domu zaslišal Božji klic, a kot obsojeni zločinec ne more v semenišče. Po prestani zaporni kazni se tako odpravi na drug konec države, kjer mu je dodeljeno delo na žagi. V vasi pa se predstavi za duhovnika in po spletu naključij kmalu prevzame vodenje župnije. Prihod karizmatičnega mladega pridigarja je za vaščane priložnost, da se soočijo s tragedijo, ki razžira malo skupnost …

poti proti boljšemu in lepšemu življenju – priložnosti, ki pa mu seveda v resnici nikoli ne bo prav zares dana. Čeprav je obravnavana tema zločina in kazni, odpuščanja, žalovanja in vere zahtevna, celo težka, na trenutke pa morda kar malce moreča, je znova Bielenia tisti, ki je s svojo pristno, doživeto in iskreno interpretacijo tudi v najbolj temnih prostorih duše zmožen ohraniti vsaj nekaj žarkov svetlobe. V najboljših trenutkih Corpus Christi ni samo prilika o skesanem grešniku, ampak karakterna študija posameznika v trku s skorumpiranimi posvetnimi in cerkvenimi institucijami. Hermetični svet, v katerega je Komasa postavil svojo zgodbo, je od našega vsakdana še dodatno ločen z barvno paleto zatemnjenih odtenkov sive in zelene.« Ana Jurc, MMC RTV SLO

Komentar »Poljski režiser Jan Komasa v svojem sijajnem celovečernem filmu Corpus Christi, ki so ga uvrstili celo med kandidate za najprestižnejšega oskarja (za najboljši film – ne tuji film!), na nedogmatičen način razmišlja o vlogi vere v življenju majhne skupnosti in gledalca pri tem poskuša pripeljati do spoznanja, da sta vera na eni strani, na drugi pa religija, dve nadvse različni stvari. /…/ S tovrstnimi in sličnimi premisleki se pripoved vse prevečkrat nevarno približa patosu in karikaturi. Toda meje nikoli ne prestopi, kar je v prvi vrsti zasluga sijajne, zadržane, a hkrati še vedno silovite in ekspresivne Bielenieve igre. Posameznika in njegova notranja, pogosto tudi burna čustva nam raje razkrije s subtilno, a še vedno nadvse ekspresivno igro pogledov. Kljub zadržani, skoraj asketski interpretaciji vloge pa pri gledalcu vseskozi ohranja slutnjo težkega in morečega bremena, ki ga protagonist prenaša na svojih ramenih iz dneva v dan in ki mu ga bodo filmske podobe nedvoumno razkrile šele proti izteku filmske zgodbe. Tragično razsežnost daje liku njegovo prepričanje, da je brezpogojno upravičen do “druge priložnosti”, do “novega začetka” 36

»Tisto, v čemer se Corpus Christi razlikuje od /…/ številnih drugih poljskih filmov, ki kritično opisujejo sedanjost, je očitno spravljiva nota; človeški, humanistični pristop k likom, odsotnost kakršnekoli ošabnosti ali prezira do sveta, v katerem mora biti prostor za vse. Ta film je narejen s srcem in ljubeznijo. Izvrstno, v ameriškem slogu povedana zgodba deluje kot nekakšna psihoterapevtska moraliteta.

Medtem ko izganja najtemnejše poljske komplekse, drži gledalca v napetosti bolj kot katerikoli klasični vestern.« Janusz Wróblewski, Polityka »Daniel – impersonator, fantazist, parazit – je fejk, lažni duhovnik, toda da bi besede, ki jih izreka, delovale, jih mora le dovolj originalno in katarzično zaviti v ritual – in ritual potem sam poskrbi, da pride tudi vera. Vera je v formi – s formo pa pride tudi vsebina. Populisti so odvisni od publike ali, bolje rečeno – ustvari jih publika. In Daniel je tak populist – publika ga spreminja v duhovnika. Še več: publika ga spreminja v vernika. Kot bi rekel Jerry Maguire: “Help me … help you.” Daniel je duhovnik, ki verjame svojim besedam, svojim pridigam, svojim spovedim, celo svojim blagoslovom – duhovnik, ki zapelje samega sebe. Ultimativni duhovnik. Če česa ne ve, pa pogugla. ZA+« Marcel Štefančič, jr., Mladina

FILMSKO GLEDALIŠČE Režiser

Izjava avtorja »Pred leti se je na Poljskem veliko govorilo o nekem fantu, ki se je kakšne tri mesece izdajal za duhovnika. /…/ Mladenič je opravljal poročne obrede, podeljeval zakramente krsta in vodil pogrebne slovesnosti. Bil je fasciniran nad vsem tem in resnično si je želel postati duhovnik. /…/ Scenarist Mateusz Pacewicz je o primeru napisal članek in tako je nastal Corpus Christi. /…/ Film ne govori toliko o bogu in veri kot o človekovi potrebi, da osmisli svet, v katerem živi. S kamero sem v življenju nekoga hotel ujeti trenutek, ko ta človek resnično potrebuje vero. Želel sem pokazati, od kod vera prihaja, kako se razvija in kako se v njej strnejo občutki osvobajanja, odrešitve … To so zelo človeški občutki, vsakdo jih pozna, pa naj bo ateist, agnostik ali vernik. /…/ Corpus Christi govori o misteriju duhovne izkušnje, tako verske kot posvetne. /…/ Tudi Lars von Trier je v Lomu valov pripovedoval podobno zgodbo, pripoved o mali skupnosti, prežeti z vero, in človeku, ki si drzne narediti nekaj drugačnega. /…/ Ne bi rad, da bi ljudje moj film razumeli zgolj kot še en pogled na zapleteni poljski katolicizem – pravzaprav o njem raje razmišljam kot o protestantskem filmu; vidim ga kot zgodbo o mali skupnosti, podobni tisti v Skandinaviji, ter trčenju s puritanskim načinom razmišljanja, v katerem iščejo uteho ljudje, ki ne najdejo svojega mesta v sodobnem svetu.«

Jan Komasa se je rodil leta 1981 v Poznanju na Poljskem. Njegov oče je bil priznani dramski igralec in profesor na Akademiji dramskih umetnosti, medtem ko je bila mama glasbenica in glasbena producentka. Jan ima brata in dve sestri in vsi trije so predani ustvarjalnim poklicem: brat Szymon in sestra Maria sta glasbenika, medtem ko je druga sestra, Zofia, kostumografinja. Kljub študiju na glasbeni šoli se je Jan že kmalu, pri enaindvajsetih letih, lotil tudi filmskega ustvarjanja. Tako je leta 2003 s svojim kratkometražnim prvencem pristal v enem izmed vzporednih programov canskega festivala. Sledilo je obdobje, ko je prek režije glasbenih videospotov nabiral prepotrebne izkušnje, nato pa se z epizodo v omnibusu Oda radosti javnosti prvič resneje predstavil. Leta 2009 je po lastnem scenariju posnel celovečerni film Soba za samomore, ki je bil uspešno predstavljen na berlinskem festivalu in nato opravil še donosno distribucijsko kariero. Čeprav je bil film uspešen tako pri kritiki kot najširšemu občinstvu, pa je na svoj največji komercialni uspeh moral počakati še nekaj let – leta 2014 je posnel visokoproračunski vojni spektakel Varšava ‘44, ki prinaša zgodbo o mladih, ki so sodelovali v bojih med varšavsko vstajo.

Komasa je pogosto snemal tudi v okviru televizijske produkcije, a njegova prva in resnična ljubezen so intimni, poglobljeni igrani projekti, s katerimi se lahko loti premisleka aktualnih tem. In prav tako delo je tudi njegov festivalsko izjemno uspešen tretji celovečerec, prejemnik številnih festivalskih nagrad, Corpus Christi.

Jan Komasa 37

7. in 11. januar 2022

ŠARLATAN (Šarlatán, Češka/Irska/Slovaška/Poljska, 2020, barvni, 118 min.)

Režija: Agnieszka Holland Scenarij: Marek Epstein Fotografija: Martin Štrba Glasba: Antoni Komasa-Łazarkiewicz Montaža: Pavel Hrdlička Igrajo: Ivan Trojan (Jan Mikolásek), Josef Trojan (mladi Jan Mikolásek), Juraj Loj (Frantisek Palko), Jaroslava Pokorná (Mühlbacherová), Jiří Černý (davčni izterjevalec), Miroslav Hanuš (zasliševalec), Martin Sitta (general), Jan Vlasák (hišnik v Mikoláskovi hiši) Produkcija: Marlene Film Production (Češka), Marlene Film Production (Irska), Marlene Film Production, Studio Metrage (Poljska), Furia Film (Slovaška), Czech Television, Barrandov Studios (Češka) Festivali, nagrade: češki levi 2021 (nacionalne filmske nagrade): najboljši film, najboljša režija, najboljši igralec, najboljša fotografija, najboljši zvok; poljske filmske nagrade 2021: najboljša kostumografija; in številne druge Odziv občinstva: film še ni imel obsežnejše distribucije Odziv kritike: naklonjen do zadržano naklonjen Distribucija: FIVIA – Vojnik 38

FILMSKO GLEDALIŠČE Zanimivosti Kot številne druge kinematografije iz nekdanjega vzhodnoevropskega geopolitičnega bloka je tudi poljska doživljala številne vzpone in padce, ki so bolj ali manj sledili politični klimi v deželi. Ustvarjalnemu preporodu iz šestdesetih let, ki so ga vodila novovalovska stremljenja, tista, ki so se v okviru poljske kinematografije utelesila v nacionalnem fenomenu nove vlne, poljskega novega vala, je sledilo krajše obdobje zatišja in ustvarjalnega mrtvila, ki je trajalo do vstopa v osemdeseta leta. Poljsko družbo so takrat zajeli procesi demokratične prenove – spomnimo se nadvse živahnega pristaniškega sindikalnega gibanja, na čelu katerega je bila Solidarnost in njen vodja, Lech Walesa – poljska kinematografija pa je sočasno pričela doživljati enega svojih ustvarjalno najsilovitejših obdobij, ko je poljski film z avtorji, kot sta Krzysztof Kieślowski na eni strani in na drugi Agnieszka Holland, zaslovel na vseh koncih sveta. In prav ta dva filmska ustvarjalca nam v svojih delih morda še na najlepši in najbolj nazoren način razkrijeta tako skupno duhovno-idejno izhodišče tedanjih ustvarjalcev kot tudi izrazito raznolikost v pristopih k izbranim temam ter raznovrstnost oblikovnih postopkov. Kieślowski je namreč z večino svojih filmskih del – od zgodnjih, kot sta Slučaj in Amater, prek kasnejših, kot

sta na primer kapitalna filmsko-televizijska »serija« Dekalog in preprosto sijajni Dvojno Veronikino življenje, pa vse do njegovega komercialnega in ustvarjalnega vrhunca, trilogije Tri barve (Bela, Modra, Rdeča) – pripovedoval intimne zgodbe posameznikov, preprostih, pogosto celo marginaliziranih ter predvsem v ničemer izstopajočih posameznikov, ki pa jih je prek njihove pristne in avtentične življenjske izkušnje, očiščene in povzdignjene na raven univerzalnega, spremenil v zgodbe slehernika, konkretnega, a simbolno nabitega lika, v katerem se je lahko prepoznal prav vsak. Na drugi strani pa je njegova kolegica, Agnieszka Holland – poleg Francozinje Agnès Varda morda celo najbolj znana filmska ustvarjalka današnjega časa – v svojih delih ubrala skoraj diametralno nasprotno pot. Najsi pogledamo eno njenih prvih del, sijajno delo Evropa Evropa, ali pa zadnje, izvrstnega Šarlatana, v obeh povsem razločno vidimo, da Agnieszka s prepletom intimnih zgodb večjega ali manjšega števila izbranih likov, s tkanjem njihovih vsakdanjih peripetij, njihovih želja in stremljenj, prav tako pa tudi idej in razmislekov vedno znova ustvarja mogočno in osupljivo fresko nekega časa – pa naj gre za nacistično Nemčijo tik pred 2. svetovno vojno (Evropa Evropa) ali pa divje spreminjajočo se češko družbo iz obdobja pred 2. svetovno vojno, med njo in po njej.

39

FILMSKO GLEDALIŠČE Zgodba Film, postavljen na ozadje dveh svetovnih vojn in treh režimov, je epska in hkrati intimna zgodba o nekoč slavnem češkem zdravilcu in zeliščarju Janu Mikolášku (1889–1973), ki je s svojo neobičajno metodo zdravil tako reveže kot nacistične veljake in komunistične oblastnike, dokler ga niso slednji razglasili za šarlatana in postavili pred sodišče.

Komentar »Češki koprodukcijski celovečerec Šarlatan je biografski film o izjemnem posamezniku, ki se v viharnih zgodovinskih časih trudi predvsem preživeti in s svojim darom koristiti ljudem.

Kljub svoji v glavnem dobrodelni dejavnosti se je na koncu Jan Mikolášek znašel na sodišču brez zaveznikov. Film ne skriva svoje teznosti v prikazu, kako predstavljajo izstopajoči ljudje z nerazložljivimi talenti in osebno integriteto pravzaprav grožnjo za vse režime. Poleg tega je bil Jan Mikolášek homoseksualec, to pa je bilo za javnost v celoti nesprejemljivo tako v predvojnem katoliškem vzdušju kot za nacistične in komunistične oblastnike. To sijajno filmsko delo veteranke evropskega avtorskega filma, velike Agnieszke Holland, zgodbe ne vodi dosledno kronološko, premočrtno oziroma sledeč linearnemu teku časa, pač pa skače med različnimi časovnimi obdobji in prepleta epizodične dele iz življenja ljudskega zdravilca ter različne perspektive njegovih najožjih sodelavcev. Tako Agnieszka ustvari celovit in kompleksen lik, ki ga Ivan Trojan, eden čeških igralskih mojstrov, s svojo sijajno igralsko stvaritvijo oživi prepričljivo in pristno. Agnieszka je perfektno izpilila tudi vizualno raven filma, saj bo gledalec verjetno hitro opazil, da tokrat v njeni barvni lestvici prevladujejo izrazito hladni toni, ki namigujejo na brezbrižnosti in indiferentnost zgodovine, v prvi vrsti v njenem razmerju do posameznika.

Brezosebna in že skoraj pretirano dodelana podoba te kostumske zgodovinske drame pa avtorici omogoči tudi stopnjevanje kontrasta s prikrito spolno identiteto glavnega lika. Film Šarlatan v celoti pripada srednjeevropski pripovedni tradiciji, kakršna nam je blizu na primer iz romanov Draga Jančarja. V polju 40

filmske estetike pa pogosto v spomin prikliče podobe sijajnega madžarskega ustvarjalca, Istvána Szaba.« Gorazd Trušnovec, Radio Slovenija – program ARS Izjava avtorja »Jan Mikolášek je bil slovit zdravilec z nekonvencionalnimi metodami diagnosticiranja in zdravljenja. Njegov nenavadni dar mu ni prinesel le slave, pač pa tudi bogastvo. Na Češkoslovaškem je že v času pred 2. svetovno vojno postal nekakšna institucija, svoj položaj pa je z zdravljenjem visokih nacističnih funkcionarjev ohranil celo med nemško okupacijo. Prepričan je bil, da po vojni ne bo nič drugače. Komunisti, ki so prevzeli oblast, so bili prav tako ljudje – ljudje pa so zbolevali, polaščal se jih je obup in potrebovali so zdravnika; tudi posebne vrste zdravnika, kadar običajni ni mogel pomagati.

A s smrtjo Mikoláškovega glavnega stalinističnega zaščitnika so se razmere zanj spremenile in režim se ga je odločil uničiti. Bil je preveč drugačen, preveč bogat in preveč neodvisen. Šarlatan pripoveduje zgodbo o Mikoláškovem vzponu in padcu. O njegovem moralnem propadu in nenehni borbi z lastnimi demoni. Govori o skrivnostnem človeku, o skrivnosti njegovega posebnega daru, o ceni, ki jo je bil zanj pripravljen plačati; o paradoksu moči in šibkosti, ljubezni in sovraštva. Da bi povedala to zgodbo epskih razsežnosti /…/, ki pa hkrati deluje zelo intimno, sem skušala najti čuten in minimalističen jezik. Statičen.

Tih. S skopimi dialogi. Skritimi čustvi. Z izjemno subjektivnih občutkov za čas: leta minejo v nekaj minutah, minute se raztegnejo v celo večnost. Človeško dušo sem skušala prikazati brez spuščanja v psihološke analize, notranjost likov sem hotela izraziti skozi njihovo vedenje. Zgodbo poganjajo obrazi igralcev, napetosti med junaki, njihovi nenehni poskusi, da bi drug drugemu prebili oklep. V njihovih usodah pa se zrcali velika zgodovina 20. stoletja.« Agnieszka Holland

FILMSKO GLEDALIŠČE Režiserka Agnieszka Holland se je rodila leta 1948 v Varšavi. Ker ji je film že zgodaj pomenil nadvse veliko in ker se je hotela učiti pri najboljših, se je po srednji šoli odpravila na Češko in se vpisala na študij filmske režije na eni najprestižnejših filmskih akademij na svetu, na praški FAMU, ki ga je leta 1971 uspešno zaključila. Kmalu zatem se je odločila za vrnitev v domovino, saj ji je Krzysztof Zanussi ponudil mesto asistentke režiserja pri njegovem celovečernem projektu Iluminacije, kar je seveda sprejela. Zanjo pa je bilo še veliko pomembnejše in odločilno sodelovanje z Andrzejem Wajdo ter njegovo produkcijsko hišo X Film Studio, saj se je takrat urila predvsem v pisanju scenarijev. Profesionalno pot je pričela na televiziji, za katero je posnela TV dramo Večer pri Abdonovih (1975), tri leta kasneje pa se silovito izstrelila s svojim igranim celovečernih prvencem Podeželski igralci (1978), s katerim si je nemudoma pridobila status ene ključnih ustvarjalnih figur neformalnega gibanja oziroma za poljski film specifične formalno-žanrske kategorije, filma moralne tesnobnosti. Z njim se je podala tudi na canski festival in osvojila nagrado mednarodne kritike. Delo predstavlja tudi nekakšen obrat na njeni ustvarjalni poti, saj se je poslovila od svojskega nadrealizma, ki je bil

tako značilen za njena zgodnja dela, in prevzela slog, ki je bližji estetiki dokumentarnega filma oziroma t. i. cinéma-vérité, hkrati pa v svoja dela vključi tudi določene vplive češkega filma – predvsem njihovo hudomušno ironijo in izrazito naklonjenost lastnim likom. Večkrat tudi pove, da sta na njeno delo še posebno močno vplivala češka ustvarjalca Miloš Forman in Evald Schorm. Osemdeseta leta so Poljski prinesla izrazito politično zaostritev, Agnieszki Holland pa celo prepoved njenega filma Osamljena ženska iz leta 1981. Vse hujša politična represija doma jo je prisilila k selitvi v Francijo, kjer je neutrudno ustvarjala dalje. V devetdeseta leta je vstopila s filmom Evropa Evropa, čudovito, vizualno igrivo zgodbo o holokavstu, judovskem vprašanju in o spolni usmeritvi kot identifikacijski potezi.

To delo jo je tudi v mednarodnem prostoru izstrelilo med najprodornejše ustvarjalce sodobnega avtorskega filma. Sodelovanja z njo si je zaželel celo Krzysztof Kieślowski in tako sta se skupaj lotila pisanja scenarija za njegovo kapitalno delo, trilogijo Tri barve. Ustvarjalna pot Agnieszke Holland je polna obratov in preobratov, presenetljivih stranpoti in osupljivih novosti. Na začetku novega stoletja nas je tako osupnila in hkrati navdušila s svojim sodelovanjem pri tretji sezoni ene najboljših produkcij v zgodovini televizije, HBO-jevi seriji Skrivna naveza.

41

14. in 18. januar 2022

DEŽELA NOMADOV (Nomadland, Nemčija/ZDA, 2020, barvni, 108 min.)

Režija: Chloé Zhao Scenarij: Chloé Zhao, Jessica Bruder Fotografija: Joshua James Richards Glasba: Ludovico Einaudi Montaža: Chloé Zhao Igrajo: Frances McDormand (Fem), Charlene Swankie (Swankie), David Strathairn (Dave), Tay Strathairn (James), Cat Clifford (Cat), Warren Keith (George), Peter Spears (Peter), Gay DeForest (Gay) Produkcija: Cor Cordium Productions, Hear/Say Productions, Highwayman Films (ZDA) Festivali, nagrade: nagrade oskarji 2021: najboljši film leta, najboljša igralka v glavni vlogi, najboljša režija; nagrade BAFTA 2021: najboljši film, glavna ženska vloga, najboljša režija, najboljša fotografija; Chicago 2020: nagrada občinstva za najboljši film; Denver 2020: nagrada redki biser za najboljšo režijo; nagrade zlati globusi 2021: najboljši film v kategoriji dramskih del, najboljša režija; Palm Springs 2021: nagrada za režiserja leta; San Diego 2020: nagrada občinstva za najboljši film; Toronto 2020: nagrada po izboru občinstva; Benetke 2020: zlati lev za najboljši film; nagrada SIGNIS – pomembna omemba (Chloé Zhao) Odziv občinstva: od izrazite naklonjenosti do navdušenja Odziv kritike: soglasno priznanje odličnosti Distribucija: Blitz film & video distribution, d. o. o.

42

FILMSKO GLEDALIŠČE Zanimivosti Dežela nomadov, to »malo« (s produkcijske perspektive), skromno in nepretenciozno delo, ki je osupnilo svet in nas znova opozorilo na dejstvo, da lahko filmske podobe svoj siloviti izrazni potencial udejanjijo tudi brez pomoči bombastične hollywoodske produkcijske mašinerije, je na letošnji podelitvi oskarjev vsaj na prvi pogled skoraj pričakovano, celo samoumevno, »snedla« najprestižnejšo nagrado – oskarja za najboljše filmsko delo minulega leta. Seveda pa tisti, ki podrobneje poznajo delovanje Akademije in so seznanjeni z njenim svojskim načinom podeljevanja nagrad (ter še bolj svojsko, da ne rečemo kar neobičajno opredeljenimi merili), zelo jasno vedo, da je bila Dežela nomadov vse prej kot pričakovani dobitnik glavne nagrade. Še več, rekli bi lahko celo, da gre za delo, ki bi se še v ne tako zelo oddaljeni preteklosti – pravzaprav vse do pred nekaj leti – v ožji krog nominirancev lahko prebilo le kot motnja, šum v sistemu, izjema, ki potrjuje pravilo. Nobena jasnovidnost namreč ne bi bila potrebna, da bi v njem prepoznali take/tiste vrsto delo, ki se skozi prizmo akademijskih vrednot in meril brezkompromisno razkrije za programiranega poraženca. Oziroma tistega nominiranca, ki nima prav nobene možnosti za zmago, saj je med finalisti pristal zgolj in le zato, da

bi lahko celotno svetovno občestvo v njem nemudoma prepoznalo kričeči dokaz, živo pričo »trdne zavezanosti članov Akademije visokim moralnim in etičnim standardom, prav tako pa tudi načelom enakopravnosti spolov ter verske, ideološke, politične in spolne strpnosti«. Skratka, rekli bi lahko, da ga člani Akademije med nominirance niso uvrstili na podlagi upoštevanja filmsko-estetskih meril, pač pa, da so jih pri tem vodili neki drugi, recimo jim bolj »dekorativni« vzgibi.

Seveda bi lahko kdo menil, da smo do Akademije in njenih članov malce prestrogi.

Nenazadnje gre za eno najstarejših in najprestižnejših združenj s področja filma, pravo filmsko institucijo, katere bogato tradicijo je moč primerjati le še s samo tradicijo filma. In prav v njej naj bi se skrival tisti ključni presežek, ki Akademiji in oskarjem »zagotovi« status »najprestižnejše filmske nagrade«. Pa vendar, če tega krožnega samopotrjevanja statusa »elite«, »najpomembnejšega med pomembnimi«, ne jemljemo kot samoumevnega in si »veličastno« tradicijo Akademije malce pobliže ogledamo, lahko kmalu odkrijemo, da se pod pokrovom blišča skriva nekaj hudo spornega in gnilega. Namreč, vsi tisti, ki tako glasno izpostavljajo bogato tradicijo in »težo«, prestiž teh nagrad, vse prepogosto zamolčijo

43

FILMSKO GLEDALIŠČE drugi, še zgovornejši podatek: to, da se med množico nekaj malega več kot 500 filmskih naslovov, ki so jim člani Akademije v tem času podelili – in pri tem domnevno sledili visokim moralnim in etičnim standardom ter načelom enakopravnosti, vključevanja, strpnosti … – status nominirancev-finalistov, nahaja le sramotno skromnih štirinajst del, ki so jih ustvarile režiserke. Režiserke so torej v skoraj stoletni zgodovini te nagrade, in sicer v najpomembnejši, težki kategoriji oskar za najboljši film, dosegle šokantni 2,8-odstotni delež. Ste resnično pripravljeni verjeti, da so v obdobju zadnjih stotih let režiserji kreativno tako nadvladali svoje kolegice? Da je v enem stoletju le sedem režiserk ustvarilo filmska dela, ki se z vidika pripovednih strategij, slogovne in izrazne inovativnosti, domiselnosti, vizualne liričnosti in virtuoznosti … še niti zares enakovredno ne morejo kosati s svojimi kolegi? Ste še vedno pripravljeni podpirati njihovo tezo, da je v ustvarjalnem procesu, ki stremi k poustvarjanju estetskoizraznega presežka, vloga anatomije daleč najpomembnejša: tista glavica več ustvari pogoje za brstenje umetniških zamisli …

A pustimo oskarje in člane Akademije. Zdi se namreč, da jih tudi letošnje »odkritje« ženskih režiserk – ob Chloé Zhao in njenem sijajnem delu Dežela nomadov vsaj še Emerald Fennell, avtorica vznemirljive Obetajoče mlade ženske – ne more več rešiti. Njihove pomoči, oziroma dobrohotnega razdeljevanja tistih »drobtinic prestiža in ugleda«, pa še najmanj potrebujejo prav dela, kakršna je izvrstna Dežela nomadov.

Zgodba V propadajočem mestecu v Nevadi se zapre tovarna gradbenega materiala, ki je delovala 88 let in je edina meščane varovala pred revščino. Tisoče delavcev ostane brez prihodkov, mesto celo brez poštne številke in se uvrsti v mesto duhov. Šestdesetletna Fern, ki je prav tako delala v tovarni, se odpravi v neznano. Njen dom postane kombi in tako postane ena izmed modernih nomadov, tavajočih po opuščenih delih sveta, ki se znajdejo, kakor se pač lahko, opravljajo priložnostna dela, da ne bi potonili čisto na dno. Tako svobodno življenje je po drugi 44

strani lepo, saj se ti ljudje srečujejo, družijo, razvijajo duh medsebojnega razumevanja in solidarnosti. Nekaj, kar vsem nam manjka.

Komentar »Gledalcu, vajenemu klasičnih hollywoodskih izdelkov, bo ta ganljivi, srčni, navdihujoči, nenazadnje pa tudi pretresljivi izdelek, sijajna Dežela nomadov, ki ga avtorica gledalcu ponudi kot domiselni in inventivni preplet na slogovni ter oblikovni ravni, spoj ohlapnih žanrskih opredelitev filma ceste in lirične socialne drame, v prvi vrsti predstavljal svojevrstno in veliko presenečenje. To je namreč delo, ki je v številnih pogledih domala diametralno nasprotno tipu filma, ki ga promovira in hkrati favorizira ameriška Akademija. Dežela nomadov je namreč skoraj povsem očiščena tiste za hollywoodske filme tako značilne konfliktne pripovedne zasnove, na vsej črti in nadvse spretno se izogne poveličevanju dejanj tako ali drugače izstopajočih posameznikov ter se – skoraj v znak upora – raje pokloni toplini odnosov znotraj marginalizirane, skoraj nevidne skupnosti. Kljub temu da se v veliki meri zoperstavi uporabi klasičnih hollywoodskih izraznih in pripovednih sredstev, to prav v ničemer ne otopi, omeji ali kako drugače zmanjša čustvene silovitosti, hipnotičnosti in srčnosti podob njenega dela in zgodbe, ki jo te pripovedujejo.

Delo se prične z na videz suhoparno, v obdobju po dveh globalnih krizah prav nič pretirano dramatično informacijo o zaprtju tovarne mavčnih plošč v kraju Empire, ki ji kmalu sledi nova, tokrat o ukinitvi poštne številke. Vzročno povezavo med obema gledalec sicer takoj zasluti, a še zaleč si ne more predstavljati vse dramatičnosti, ki se skriva za njo. In tudi Chloé ga ne priganja, saj tisto, kar sledi, še zdaleč ni podobno čelnim napadom na vsa gledalčeva čutila, kot se nam ob ameriških delih nadvse pogosto zgodi. S Fern, nedavno ovdovelo prebivalko omenjenega kraja, ki je po zaprtju tovarne ostala brez prihodnosti, se podamo na pot po ameriških prostranstvih in pri tem spoznamo do danes skoraj povsem neznano, nevidno, a osupljivo številčno skupnost sodobnih nomadov, »brezdomcev« v iskanju dela. In to,

FILMSKO GLEDALIŠČE s čimer nas Chloé osupne in počasi zapelje, očara, ni dramatičnost in silovita tragičnost dogodkov, skrajnost krivic, ki so jih deležni njeni liki, temveč toplina in notranje bogastvo teh obubožanih ljudi. Dežela nomadov nam ponudi prodorni vpogled v drobovje ameriške družbe, iskreno pripoved o usodi nevidnih ljudi, zgodbo o zadnjih ostankih človečnosti v vse bolj razčlovečeni pokrajini ameriškega kapitalizma.« Denis Valič, Gremo v kino – RA SLO »V tej drami kitajske režiserke Chloé Zhao, ki je Ameriko, ki je v mainstream produkciji ne vidimo pogosto, mojstrsko slikala že recimo v Jezdecu (2017), nihče ni jezen. Niso jezni na Amazon, kjer delajo sezonsko, ne na mraz, ki jim očitno pride do kosti, niti na pomanjkanje, ki je vsepovsod, a mu scenarij ne daje sentimentalne pozornosti. Skratka, na naše začudenje tem ekonomskim potepuhom ne pride do živega nič. Tam na margini, kjer bi si mislili, da bosta samo trpljenje in revščina, Dežela nomadov razkrije nepričakovano bogastvo, ki, vsaj zdi se tako, ga ne bi mogli več najti v vzporednem svetu kapitalizma, kjer se je razširila, razpasla in razrasla dogma dobička. Kjer lahko tisti z denarjem kupijo vse.

A ko Zhaova govori o svetovih, v katerih imajo stvari in ljudje ceno, in o svetovih, v katerih je nimajo, tega sprva sploh ne boste opazili.

To namreč počne tako subtilno, prefinjeno in nekonfliktno, da ni sporočilo nikoli vsiljeno, ter tako, da izjemno Frances McDormand alias Fern postavi v kombi in med prave ljudi. V tem filmu je namreč nekaj igralcev, vsi drugi pa so resnične osebe z resničnimi zgodbami. Razlika je samo v tem, a razlika je odločilna. Film zaradi tega ni dokumentarec, čeprav bi lahko bil. Bolje je reči, da Zhaova preprosto režira življenje. In to se čuti, to je nezgrešljivo, človečnosti se ne da ponarediti.

Posebej takrat, ko Fern zmanjka za preživetje na poti in se mora vrniti med štiri stene. Tam in takrat se nad nas zgrne vsa njena tesnoba, vsa njena odtujenost od sistema. Od sistema, ki ji je najprej dal – predvsem pa obljubil – in ji nato tudi vzel. S tleskom prstov. Z zaprtjem rudarskega obrata, ki je izbrisalo poštno številko mesta, v katerem si je zgradila dom.

Fern je zato v zadnjem prizoru znova na cesti.

Drsi in drvi tudi po odjavni špici. Ne, ker bi bila alternativa lahka in preprosta, na cesti je iz preproste nujnosti. Beži – stran od sistema neskončne izbire in neznosnih izgub.« Anže Lebinger, Dnevnik Režiserka Chloè Zhao se je rodila leta 1982 v Pekingu.

Po zaslugi očeta, vodilne osebe v eni največjih kitajskih zasebnih tovarn, ki se je poročil z medicinsko sestro, v prostem času tudi amatersko igralko, je bila družina relativno premožna in preskrbljena. Mama jo je že zgodaj navdušila za vse, kar je bilo povezano z ustvarjalnim duhom in umetnostjo. V prvi vrsti se je rada prepuščala risanju stripov in poslušanju glasbe. Čeprav je bila predvsem sodobna popularna kultura tista, ki je v njej prebujala iskrico ustvarjalnega duha, pa se je kmalu pričela navduševati nad filmskimi podobami tajvanskega režiserja Wong Kar-waia. Pri petnajstih letih se je z družino preselila na Zahod: najprej so se za kratek čas ustalili v Veliki Britaniji, kasneje pa se je sama preselila v Združene države in se tam resno posvetila študiju politične ekonomije ter filma.

Prvega je zaključila leta 2005, drugega pa kmalu zatem nadaljevala v New Yorku. Pesmi, ki me jih je naučil brat je bil naslov njenega igranega prvenca, posnetega leta 2015. Že z njim je obiskala nekaj pomembnih festivalskih dogodkov. Sodobna vestern drama z naslovom Jezdec je bil njen drugi celovečerni film. Tudi zanj je prejela vabilo, da nastopi v tekmovalnem programu canskega festivala – namenili so ji sekcijo Quinzainne, znotraj katere je prejela nagrado art kino mreže.

Tri leta kasneje, leta 2018, je na beneškem festivalu premierno predstavila svoj tretji celovečerni projekt – priredbo esejistične študije z naslovom Dežela nomadov: kako preživeti Ameriko 21. stoletja. V Benetkah je bil film sprejet z velikim navdušenjem tako s strani kritike kot tudi najširšega občinstva.

Nato je bila povabljena v Toronto, kjer je bilo delo prav tako nagrajeno. Sledila je resnično uspešna festivalska kariera, med katero je Chloé Zhao v obdobju ene festivalske sezone prejela kar 56 nagrad, kar je še danes rekordno število nagrad v eni sezoni za posameznega ustvarjalca.

45

21. in 25. januar 2022

GAGARIN (Gagarine, Francija, 2020, barvni, 95 min.)

Režija: Fanny Liatard, Jérémy Trouilh Scenarij: Fanny Liatard, Jérémy Trouilh, Benjamin Charbit Fotografija: Victor Seguin Glasba: Amine Bouhafa, Evgueni Galperine, Sacha Galperine Montaža: Daniel Darmon Igrajo: Alséni Bathily (Youri), Lyna Khoudri (Diana), Jamil McCraven (Houssam), Finnegan Oldfield (Dali), Farida Rahouadj (Fari), Denis Lavant (Gérard) Produkcija: Haut et Court, France 3 Cinéma (Francija) Festivali, nagrade: Atene 2020: najboljša režija; Sevilla 2020: najboljši glavni igralec; Zürich 2020; Mons 2021: nagrada RTBF za najboljši film; Göteborg 2021; Glasgow 2021 Odziv občinstva: izrazito naklonjen Odziv kritike: naklonjen do zadržano naklonjen Distribucija: FIVIA – Vojnik 46

FILMSKO GLEDALIŠČE Zanimivosti Ivry-sur-Seine je del pariškega predmestja, pravijo mu tudi azijska četrt. Leži le dobrih pet kilometrov iz središča Pariza, a svet je tu povsem drugačen. Tu je imela svojo močno bazo tudi Komunistična stranka Francije in v začetku šestdesetih let se je odločila, da za delavce naredi nekaj konkretnega – mogočno blokovsko naselje, ki so ga poimenovali po ruskem kozmonavtu, Juriju Gagarinu. Tako je nastala Cité Gagarine, velikanska blokovska konstrukcija, v kateri so stanovanja dobili delavci iz francoske industrije. A že kmalu, z vstopom v sedemdeseta leta, se je po celotni Franciji pričel proces deindustrializacije. Številni delavci so izgubili delo in vse več se jih je tudi izseljevalo iz Cité. Tako so se v Gagarinu začeli naseljevati begunci in sčasoma prevzeli večino stanovanj. Vse do leta 2015, ko so mestni arhitekti začeli razmišljati o rušenju velikanske stavbe. Proces predpriprave na

rušenje je vseboval intervjuje z obstoječimi stanovalci. Med tistimi, ki so intervjuvali, sta bila tudi Fanny Liatard in Jérémy Trouilh; iz zbranih materialov sta najprej naredila kratki film, po njegovem uspehu pa sta se odločila še za produkcijo celovečernega.

Zgodba Šestnajstletni Youri živi v nekoč mogočni stanovanjski zgradbi, ki nosi ime po prvem človeku, ki je poletel v vesolje. Ne da bi kadarkoli pokukal onstran življenja v revnem getu, sanja o skrivnostnih popotovanjih po daljnih galaksijah. Brez staršev, obdan z brezštevilnimi skicami, vesoljskimi zemljevidi in teleskopom, preživlja dneve skupaj z drugimi begunci, ki so tukaj našli zatočišče.

Ko se mestne oblasti odločijo, da bodo stavbo porušile, se s prijateljema odloči za tih upor in njihovo opečnato rdeče domovanje postane vesoljska ladja …

47

FILMSKO GLEDALIŠČE Komentar »Ko predmestja s svojimi sivimi, duhamornimi stanovanjskimi enotami in nepregledno mrežo visokih zidov, zgrajenih pretežno v šestdesetih letih, danes pa soočenih z obtožbami o nehumanih razmerah in kritiko, da postajajo sprejemnica za družbeno izolacijo, pristanejo na velikih platnih, se skorajda ne morejo izogniti realistični družbenokritični obravnavi. Ujeta pa so v zgodbe o mladostniškem kriminalu in kdaj pa kdaj o tlečem upanju po odrešitvi ali želji po pobegu.

Drugače je v Gagarinu, celovečernemu prvencu dua Fanny Liatard in Jérémyja Trouilha, ki je bil sprejet v tekmovalni program lanskega canskega festivala, a nato zaradi odpovedi prikazan le v okviru tamkajšnje filmske tržnice. Gagarin se namreč povsem izogne tovrstnim stereotipom, nato pa se loti drznega in domiselno izvedenega prepleta žanrov, s katerim se pred njim razpre povsem nepričakovano obzorje prostora-časa, skozi katerega pošilja zakodirana sporočila o uporu vsem tistim, ki si še dovolijo zmožnosti vpogleda v dušo stvari in prostorov, ter vsem, ki si drznejo pogledati onkraj zidov.« Fabien Lemercier, Cineuropa.org * Film še ni bil prikazan v domači distribuciji.

48

FILMSKO GLEDALIŠČE Izjava avtorja

Režiserja

»Pripravila sva videodelavnice, nekatere s stanovalci različnih generacij in nekatere z ducatom udeležencev, starih med dvanajst in petindvajset let. Nekateri od teh mladih ljudi so ravnokar prispeli iz Sirije, drugi so tam prebivali od nekdaj. Med dolgimi srečanji smo govorili o njihovem življenju in sanjah. Vprašala sva jih, kje se vidijo v poznejšem življenju. Ti pogovori so izoblikovali Yourija. Med razgovori sta se globoko spodaj izrisali nujnost filma in njegova gonilna sila: sporočilo, da imajo lahko mladi, ki jih šablonsko obravnavamo s statističnega ali senzacionalnega vidika, velike sanje in nebrzdano domišljijo.«

Fanny Liatard in Jérémy Trouilh sta se kot ustvarjalni dvojec rodila okrog leta 2014, ko sta se spoznala med študijem na univerzi Sciences Po v Bordeauxu. Že kmalu sta ugotovila, da imata precej podobne poglede ter predvsem da si oba želita čim prej prijeti kamero v roke in se lotiti snemanja. Tako sta že leta 2015 kot ustvarjalni tandem skupaj režirala in pisala scenarij, posnela dva kratkometražna filma. Oba, tako Gagarin kot La République des enchanteurs, sta bila posneta v predmestju Pariza, kamor so ju kolegi, študenti arhitekture, povabili, da jim zagotovita avdiovizualni material za njihovo raziskavo o rušenju gigantskih stanovanjskih kompleksov, dediščine brutalizma šestdesetih let. Leta 2018 sta se podala v mesto Aubervilliers unovčit izkušnje, ki sta jih pridobila med snemanjem prvih dveh kratkih filmov. Takrat sta namreč k soustvarjanju povabila tudi vse tiste, ki so v filmih nastopali.

Tak način dela je počasi postal njun zaščitni znak in prepoznaven avtorski podpis. Tako nastali kratki film Chien bleu (2018) je bil prava festivalska uspešnica in je pristal celo v ožjem krogu nominirancev za najpomembnejšo francosko filmsko nagrado, césarje, v kategoriji kratkih filmov. Vse to ju je napeljalo, da se še pred dejanskim rušenjem Gagarina, ki je medtem v Franciji postal svojska medijska atrakcija, lotita celovečernega projekta kot nadgradnje njunega kratkometražnega dela.

Uspešnost končanega projekta je potrdilo vabilo v glavni tekmovalni program canskega festivala (domačim prvencem se to le redko, resnično redko posreči), ki pa je nato zaradi epidemioloških razmer žal odpadel.

Jérémy Trouilh

49

11. in 15. februar 2022

IZBRISATI ZGODOVINO (Effacer l’historique, Francija/Belgija, 2020, barvni, 110 min.)

Režija: Benoît Delépine, Gustave Kervern Scenarij: Benoît Delépine, Gustave Kervern Fotografija: Hugues Poulain Montaža: Stéphane Elmadjian Igrajo: Blanche Gardin (Marie), Denis Podalydès (Bertrand), Corinne Masiero (Christine), Avant Strangel (varnostnik) Produkcija: Les Films du Worso, No Money Production, France 3 Cinéma (Francija), Scope Production, Pictanovo (Belgija) Festivali, nagrade: Berlin 2020: srebrni medved – posebna nagrada žirije za najboljšo režijo; Lizbona 2020: posebna nagrada žirije za umetniški prispevek; Luksemburg 2020; Sevillle 2020 Odziv občinstva: pretežno naklonjen, z redkimi izbruhi navdušenja Odziv kritike: povečini hudomušno naklonjen Distribucija: FIVIA – Vojnik 50

FILMSKO GLEDALIŠČE Zanimivosti

Zgodba

Zmožnost prilagajanja spremembam naj bi bila tista človekova lastnost, ki ga je v zemeljskem ekosistemu dvignila nad ostale vrste živih bitij.

Danes se vse pogosteje sprašujemo, ali kot ljudje še vedno premoremo to sposobnost.

Ne le, da smo se tako navadili na ugodnosti, ki nam jih prinaša izkoriščanje okolju najbolj škodljivih naravnih virov, in da smo na smrt vzljubili samo bistvo potrošniške družbe, saj po uporabi ali ob naveličanju kupljeno stvar preprosto zavržemo in evforično odhitimo kupit novo, sploh si ne predstavljamo več drugačnega življenja. Pa čeprav je zaradi naše nezmožnosti spremeniti se ogrožen kar sam planet, na katerem živimo. Še več, v življenju se vse težje prilagajamo tudi spremembam in si vse bolj trmasto želimo, da bi vse ostalo, tako kot smo navajeni. Zavračanje sprememb je zaslediti povsod. Nekateri filmarji še danes zavračajo digitalno tehnologijo in kot zmedeno osamljeni dinozavri (»Le kje so vsi ostali?«) lomastijo s težko opremo in kilometri filmskega traku po že skoraj povsem digitalizirani pokrajini filma. Da težav določenih generacij z oblačnim, pretočnim in čivkajočim svetom mladih niti ne omenjamo.

A ne nas narobe razumeti: vsak, prav vsak ima pravico, da vztraja pri tistem, kar zna najbolje uporabiti. Toda prav tako ima dolžnost, da sledi spremembam in spoznava novosti, ki oblikujejo svet, v katerem živimo.

V zaspanem francoskem predmestju se trije sosedje spopadajo s sodobno tehnologijo in družabnimi omrežji.

Brezposelna ločenka Marie se boji, da bo izgubila sinovo spoštovanje, če bo njen posnetek seksa pristal na spletu. Do vratu zadolženi Bertrand je na smrt zaljubljen v telefonsko prodajalko, ki ga vztrajno kliče iz klicnega centra na Mavriciju. Christine, nekdanja zasvojenka s televizijskimi serijami, se kot voznica Uberja zaman trudi izboljšati svoje uporabniške ocene … Trije prijatelji združijo moči v donkihotskem boju proti spletnim velikanom.

Komentar »Francoska satirična komedija Izbrisati zgodovino je novo celovečerno delo, ki ga podpisuje avtorski dvojec Benoît Delépine in Gustave Kervern. V bistvu je samo nova variacija zgodbe njune izvrstne sarkastične komedije Louise-Michel iz leta 2008, ki smo jo videli tudi pri nas. Tam so odpuščeni delavci z odpravnino najeli nerodnega poklicnega morilca, da bi se maščevali šefu, vendar se na koncu izkaže, da je tovarna v resnici v lasti nekega nabiralnika v davčni oazi. Nočem razkrivati razpleta filma Izbrisati zgodovino, ampak dejansko je spoznavni lok osrednje trojice protagonistov in njihovo popotovanje k nepreglednim halam strežnikov in podatkom

51

FILMSKO GLEDALIŠČE v oblakih sila podoben ... Sumljivo podobna je tudi fabula njunega filma Mamut iz leta 2010, v katerem se sveži upokojenec v telesu Gérarda Depardieuja odpravi na motoristično popotovanje, da bi ugotovil, kaj se je zgodilo z njegovimi izginulimi pokojninskimi prihranki. Skratka, lahko bi rekli, da sta Delépine in Kervern postala Woody Allen socialne satire, snemata samo variacije istega filma, včasih se izpeljava pač posreči, drugič manj. Film Izbrisati zgodovino bi lahko bil zanimiv že zaradi večpomenskega naslova in je na lanskem Berlinalu tudi prejel posebno nagrado žirije, a resnici na ljubo gre za relativno benigno zadevo, za medel in razvlečen film o zagatah srednjeletne generacije, soočene s hitro spreminjajočim se virtualnim svetom. Film ni popolnoma brez občasnih šal, posrečenih jezikovnih gagov in domiselnih režijskih rešitev, vendar težko izvabi kaj več od prizanesljivega nasmeška.« Gorazd Trušnovec, Gremo v kino – RA SLO

»V filmu se vse vrti okoli “oblaka”, pametnih telefonov, umetne inteligence, posnetkov seksa, podatkovnih središč in vročih linij, a posnet je na 16-milimetrski trak ter od začetka do konca napisan in odigran v “nizki resoluciji” – prav zato, da bi se uprl svojemu sovražniku: visoki resoluciji (slike, življenja, vsega), visokokakovostnim, vendar lažnim posnetkom ter navsezadnje vsemu, kar je “visoko”, vsemu, kar ljudi gleda zviška, celo in predvsem visoki komediji; tisti, ki se dvigne nad blato, se mu enkrat zasmeje in gre naprej. Ne. Izbrisati zgodovino je – podobno kot pesem Daniela Johnstona – komedija, povedana kot šala, hkrati pa zelo žalosten film, ki stvari pokaže takšne, kot so, in ne ponuja nikakršne tolažbe – razen da nas spomni, da še nismo roboti, saj roboti nimajo prijateljev.

To je zgodba o prijateljstvu in zgodba o rumenih jopičih, morda primer “filma rumenih jopičev”, filma za lo-fi politiko; tisto, ki se požvižga na višino in nikoli ne pozabi, da je v svojem ironičnem brezrokavniku “visoke vidljivosti” podolgem in počez prehodila krožišča srečanj in prijateljstev, krožišča, ki predstavljajo nasprotje navpičnosti oblasti.« Luc Chessel, Libération

52

FILMSKO GLEDALIŠČE Izjava avtorjev

Režiserja

»Ideja se je rodila iz najinih lastnih težav zaradi neprilagojenosti digitalni tehnologiji, ki naju je včasih spravila na rob obupa. Kolikokrat sem se zjokal, sam v svojem kotu, tako izgubljenega sem se počutil. A ko se človek znajde v nemogočem položaju, ga včasih prime, da bi se sam sebi smejal. Že od prvenca Aaltra je najine filme gnalo nekakšno maščevanje.

Tudi tokrat se maščujeva za vse, kar sva morala prestati. /…/ Film sva sprva hotela nasloviti Dodo. /…/ Človek je dodo umetne inteligence. Tako kot on verjame, da je kralj sveta in da ga nič ne ogroža – a izmislil si je umetno inteligenco, ta pa je veliko močnejša od njega in danes že lahko opazujemo prve znake tistega, kar nas čaka. Čutimo, da se ne bo dobro končalo. /…/ [Pandemija] je le še utrdila moč četverice GAFA [Google, Apple, Facebook, Amazon]. Ljudje po vsem svetu so še bolj ujeti med dostave, virtualne stike in platforme, ki ponujajo neprekinjen program. /…/ Ti nam na prvi pogled lajšajo življenje, v resnici pa ga zapletajo in nam jemljejo tisto najpomembnejše: človečnost. /…/ Ljudje smo oboroženi z domišljijo in razumom, uživati in zabavati se znamo, ne da bi bili ves čas priklopljeni na splet ali gledali v prenosne telefone. /…/ Spremenimo lahko način življenja in preprosto hodimo, govorimo ter počnemo vse, za kar smo bili kot človeška bitja ustvarjeni.«

Gustave Kervern se je rodil leta 1962 na Mavriciju, Benoît Delépine pa leta 1958 v Parizu. Oba sta svojo pot začela pri televiziji, kjer sta se tudi spoznala. Sodelovala sta pri programu Grolandsat, precej liberalni produkciji, ki jima je omogočila, da sta domišljala in preverjala nove pripovedne tehnike. Pozornost mednarodne javnosti sta vzbudila že s prvim celovečercem, komično dramo Aaltra (2004), za katero sta prejela več festivalskih nagrad. Leta 2006 sta posnela metafizično, absurdno in nadrealistično komedijo Avida, ki je bila premierno predstavljena na festivalu v Cannesu, dve leti kasneje pa še proletarsko črno komedijo Louise-Michel, posvečeno istoimenski francoski anarhistki iz 19. stoletja. Njun četrti film Mammuth, poetični in angažirani film ceste z Gérardom Depardieujem in Isabelle Adjani, je bil leta 2010 premierno prikazan v tekmovalni sekciji Berlinala. Sledili so filmi: Le Grand Soir (2012), nagrajen s posebno nagrado žirije v Cannesu; Near Death Experience (2014) z Michelom Houellebecqom v glavni vlogi; Saint Amour (2016), komedija, v kateri sta očeta in sina odigrala Gérard Depardieu in Benoît Poelvoorde; in I Feel Good (2018), protikapitalistična komedija z Jeanom Dujardinom v glavni vlogi. Izbrisati zgodovino je njun deseti skupni projekt.

Benoît Delépine in Gustave Kervern

53

18. in 22. februar 2022

SOL SOLZA (Le sel des larmes, Francija/Švica, 2020, črno-beli, 100 min)

Režija: Philippe Garrel Scenarij: Jean-Claude Carrière, Arlette Langmann, Philippe Garrel Fotografija: Renato Berta Glasba: Jean-Louis Aubert Montaža: François Gédigier Igrajo: Logann Antuofermo (Luc), Oulaya Amamra (Djemila), André Wilms (Lucov oče), Louise Chevillotte (Geneviève), Souheila Yacoub (Betsy), Martin Mesnier (Paco), Teddy Chawa (Jean-René), Aline Belibi (Alice) Produkcija: Rectangle Productions, Close Up Films, Arte France Cinéma (Francija), Radio Télévision Suisse, SRG SSR (Švica) Festivali, nagrade: Berlin 2020; San Sebastián 2020; Faro 2021. Film je šele dodobra začel svojo festivalsko pot.

Odziv občinstva: od ravnodušen do zadržano naklonjen Odziv kritike: zadržano naklonjen, redko navdušen Distribucija: FIVIA – Vojnik 54

FILMSKO GLEDALIŠČE Zanimivosti

Zgodba

Philippe Garrel se na prvi pogled zdi eden tistih, ki se nikakor ne znajo prilagoditi spremenjenim razmeram sodobnega sveta.

Avtorsko se je oblikoval v času, ko je bil filmski trak čaščen kot svojska relikvija, kot sveti gral vseh, ki so svoje življenje zapisali filmu. A spomniti se moramo, da je bil to tudi čas novovalovskega gibanja, gibanja, ki je rušilo tradicijo in zagovarjalo nastop sprememb. Kdo je torej Philippe Garrel danes: ujetnik svojega časa ali še vedno ustvarjalec z vizijo? Zdi se, da je odgovor pogojen s tem, kako vidimo oziroma gledamo njegove filme. Če v njih prepoznamo nostalgično obujanje nekega drugega časa, bomo Garrela verjetno obdolžili, da je pozabil na svoje novovalovske korenine. Če pa v njih vidimo poklon mojstrom ali mojstrovinam, ki jih čas potiska v pozabo – pa naj bodo to mojstri starih obrti ali pa postopki, ki jih je mogoče doseči samo z uporabo »zastarele tehnologije«, črno-belega filmskega traku – pa mu preprosto moramo priznati, da je osamljeni junak našega časa.

V želji, da bi se izšolal za mizarja, Luc prispe v Pariz. Tavajoč po mestu spozna Djemilo, ki mu priskoči na pomoč ter ga očara s svojo sramežljivostjo in nedolžnostjo. Prepustita se čutni romanci, ki jo prekine Lucov odhod domov k očetu. Tam sreča nekdanje dekle Geneviève, med njima vzplamti stara ljubezen in Djemila je pozabljena. Ko dobi priložnost za šolanje na prestižni mizarski šoli, Luc pozabi na Geneviève in se preseli v Pariz. Tokrat spozna Betsy; ta v njegov svet vnese vonj po svobodi, ki jo s svojo širino ponuja tudi francoska prestolnica.

55

FILMSKO GLEDALIŠČE

Komentar * Film šele prihaja na domača platna, zato domačih kritiških zapisov še ni. »Filmi Philippa Garrela imajo edinstveno teksturo. Ta izhaja predvsem iz režiserjeve dolgoletne privrženosti črno-belemu filmu /…/, ki njegova dela umešča v čudno prostorsko-časovno dimenzijo, v Pariz, ujet med sence preteklosti in svetlobo današnjosti; privrženosti, ki je v današnjem času digitalne preobrazbe že sama po sebi dejanje upora. /…/ Sol solza, režiserjev osemindvajseti celovečerec /…/, predstavlja lep primer omenjene teksture, ki jo zaznamujeta svojevrstna konsistenca in ton.

Za film, katerega protagonist je rokodelec, ta ljubezen do materije ni naključna. In ker gre za režiserja, ki film razume kot rokodelstvo, je Sol solza zagotovo treba brati kot nekakšno izpoved umetniškega creda.« Mathieu Macheret, Le Monde »/…/ moralna zgodba brez obsojanja, ki v sebi nosi bistvo življenja (ljubezenski zmenki, poljubi, ples, objemi) in senco smrti /…/. “Tu nisem domač”, reče Luc na začetku filma. In Garrel pred nami razgrne prav ta slepi vstop v romantično življenje, napovedujoč polom, kadar “manjkajo kotniki” in kadar prezremo ali pozabimo izkušnje prejšnjih generacij.«

»Vsak film je vedno tudi nagovor. Sol solza pripoveduje o ljubezni in prenašanju znanja.

Ni treba posebej poudarjati, da gre tudi za poklon Mauriceu Garrelu: to je oda igralcu in vsem umetnikom, ki svojo umetnost ustvarjajo s ponižnostjo in znanjem obrtnikov iz prejšnjih časov.«

Fabien Lemercier, Cineuropa

Hava Sarfati, Bande à part »Odkar se je vrnil k večji varčnosti, ki je postala metoda (malo število likov, kratka snemanja, kratki filmi) – se pravi od Ljubosumja naprej – Philippe Garrel klesti, reže ali pa se preprosto podaja naravnost v (brezčasno) jedro tistega, kar intimno povezuje ljubimce. /…/ Film Sol solza je študija, v kateri govorica telesa pove več kot vsa psihologija (ni naključje, da Garrel – kot je pri prvi montaži počel tudi Rohmer – delovne posnetke vedno pregleduje brez zvoka). Zgodba o čustvih – režiserjeva dolgoletna tema – namreč ni sestavljena le iz izmenjanih besed, pač pa je zapisana s telesi, ki eno drugemu tu in tam odgovorijo.« Charlotte Garson, Cahiers du cinéma

56

FILMSKO GLEDALIŠČE

Izjava avtorja

Režiser

»Mladi igralci in veterani v ekipi so se na snemanju odlično ujeli. Seveda pa ne smemo pozabiti na Andréja Wilmsa, veterana med igralci – med tem velikim umetnikom in tistimi, ki so prvič nastopali v filmu oziroma so šele na začetku kariere, je vladalo čudovito spodbudno vzdušje. /…/ Zame je ravno tako navdihujoče delati z igralci pri dvajsetih kot s starimi mački. /…/ Wilms je res izjemen. /…/ Velik umetnik je, tako kot moj oče. V Soli solza sem slikal sina in očeta, pri tem pa me je vodila identifikacija tako s sinom kot z očetom. Čustvene vezi v svojih filmih običajno gradim na predzavestni ravni; ta proces mi ni vedno povsem jasen, kot bi me poganjal nekakšen latentni spomin, ki ga ni mogoče razložiti – in prav to daje mojim prizorom ton. /…/ Filmi, ki sugerirajo neko misel, so najlepši.

Vendar nikoli ne vem, kako bo to učinkovalo na gledalce. Včasih sem zelo negotov: ali imam prav, da snemam črno-belo, na filmski trak …? Snemanje v črno-beli tehniki mi je v velik užitek, vendar pa včasih, kadar gledam sodobne črno-bele filme, opazim retro pristop, ki mi ni všeč. Po drugi strani pa črno-bela fotografija igralca očisti vseh vlog, ki jih je odigral v barvah. /…/ Mizarska obrt je zelo slikovita, ves tisti chiaroscuro očetove delavnice … Zelo rad snemam na tak način in prav zato sem izbral Renata Berto: eden redkih snemalcev je, ki znajo delati s chiaroscurom. /…/ Snemanje filmov je – veliko bolj, kot si ljudje predstavljajo – stvar potez. Zato me spominja na slikanje, na slikarske poteze. Poleg tega je tudi mnogo bolj instinktivno, kot si ljudje mislijo. Včasih narediš posnetek in – ne veš, zakaj, ampak deluje. Film Sol solza sem snemal v duhu “ne vem, kako naj to naredim”. In mislim, da je delovalo: uspelo mi je posneti film, ki ves čas ostaja nedolžen.«

Philippe Garrel se je rodil leta 1948 v Parizu.

Velja za večnega sopotnika francoskega novega vala in enega skritih zakladov francoske kinematografije. V šestdesetih letih se je filmsko udejstvoval kot član avantgardne francoske skupine Zanzibar, ki je senzibilnost in novo odkrite svoboščine novega vala križala z radikalno političnimi (levičarskimi) in avantgardnimi taktikami ter zato ostajala na obrobju kritiške prepoznave. Njegovi filmi so sestavljeni iz bežnih trenutkov vsakodnevne intime in odtujenosti, pri čemer sta ta dva motiva pogosto neločljivo prepletena. Garrel je prejel številne nagrade na prestižnih mednarodnih festivalih. Leta 1991 mu je film J’entends plus la guitar, posvečen njegovi nekdanji ljubezni, znameniti pevki Nico, prinesel srebrnega leva za najboljšo režijo v Cannesu, uspeh, ki ga je leta 2005 ponovil s filmom Navadna ljubimca. To je napol avtobiografska pripoved o zapravljenih iluzijah revolucionarnega leta 1968, pri kateri je režiser v glavno vlogo (samega sebe) postavil kar svojega sina Louisa Garrela. Ta je (tokrat v vlogi svojega deda, igralca Mauricea Garrela) nastopil tudi v Ljubosumju (2013), prvem delu tako imenovane »trilogije o ljubezni«. Drugi del trilogije V senci žensk (2015) je leta 2015 odprl sekcijo Štirinajst dni režiserjev festivala v Cannesu, dve leti kasneje pa je v isti sekciji nagrado SACD prejel zaključni del trilogije L’Amant d’un jour (2017). Film Sol solza je bil premierno prikazan na festivalu v Berlinu.

Philippe Garrel

57

4. in 8. marec 2022

ANNETTE

(Annette, Francija/Nemčija/Belgija, 2021, barvni, 140 min.)

Režija: Leos Carax Scenarij: Ron Mael, Russell Mael (osnovna zgodba njune pesmi) Fotografija: Caroline Champetier Glasba: Sparks Montaža: Nelly Quettier Igrajo: Adam Driver (Henry McHenry), Marion Cotillard (Ann Defrasnoux), Simon Helberg (Spremljevalec), Devyn McDowell (Annette v zaporu) in številni drugi Produkcija: CG Cinéma, ARTE France Cinéma, Tribus P Films, Théo Films (Francija), Detailfilm (Nemčija), Scope Pictures, Wrong Men / Wrong Men North, RTBF – Radio Télévision Belge Francophone (Belgija), Garidi Films (Švica), Piano (Mehika), Eurospace (Japonska) Festivali, nagrade: Cannes 2021: uvodni film festivala, zlata palma za režijo, zlata palma za najboljšo glasbeno opremo filma Odziv občinstva: od naklonjen do navdušen Odziv kritike: povečini izrazito naklonjen, a tudi besno nenaklonjen (mikroskopske količine) Distribucija: FIVIA – Vojnik * Film je šele začel festivalsko in distribucijsko pot.

58

FILMSKO GLEDALIŠČE Zanimivosti Vrača se nori Pierrot francoskega filma, provokator, večni upornik in brezkompromisni marginalec – Leos Carax. Že ime, s katerim se je odločil vstopiti v svet filma, je svojska provokacija. Je namreč izmišljeno, saj se je rodil kot Alexandre Oscar Dupont. A ne le to – Leos Carax naj bi nastal kot anagram francoskega zapisa za oskarje (les oscars) z nekaj malenkostnimi popravki. Že samo to je bila za Francoze, ki slavijo svojo »neodvisno« avtorsko filmsko produkcijo in snobovsko zavračajo hollywoodsko instant produkcijo, resnično ostra provokacija. Carax je pravzaprav resnično vseskozi provociral, presenečal in osupljal ter počel tisto, »kar naj se ne bi počelo«. Naj je bil to vpliv ameriške popularne glasbe, na katero se je pogosto naslanjal (najbolj znan primer je Bowiejeva glasba v filmu Fant sreča dekle, 1984), skoraj izključno delo z igralci amaterskega porekla – enega teh, cirkusanta Denisa Levanta, je Carax dvignil celo na raven francoskega nacionalnega spomenika (no, vsaj za nekatere, tradicionalisti ga nepopustljivo

zavračajo, kljub njegovim zdaj že resnično številnim dosežkom in priznanjem) – »zloraba« nacionalne nepremične dediščine (znameniti Pont-Neuf), ki naj bi si jo na primer dovolil v filmu Ljubimca z mostu Pont-Neuf, in, nenazadnje, skrajno bizarne, že skoraj nepredstavljive zgodbe – kot na primer tista iz filma Holy Motors, v katerem se vse vrti okrog skritega življenja limuzin. Vse to so lastnosti, ki jih ali pa smo se jih pri njem naučili ceniti in spoštovati. No, vsaj večina. Za redke je Carax še vedno grožnja, odpadek. A naj ga še tako sovražijo in prezirajo, bi mu vendarle morali priznati vsaj nekaj – da je prekleto, celo brezkompromisno dosleden, saj naš še vedno preseneča in celo navdušuje. Tudi z Annette je namreč naredil pravi ustvarjalni salto mortale in dobesedno razbil vsaj naša vnaprej sfabricirana pričakovanja. Zato se veselite skorajšnjega srečanja z njegovim delom.

59

FILMSKO GLEDALIŠČE Zgodba Los Angeles, sodobnost.

Henry je provokativen stand up komik, Anne pa svetovno znana operna pevka. Pod soji žarometov sta videti kot srečen in glamurozen par, a njuno življenje se obrne na glavo, ko se jima rodi Annette, skrivnostna deklica z nenavadnim darom …

Komentar »Lepšega ponovnega srečanja s filmom in velikim platnom si ne bi mogli želeti.« Thierry Frémaux, programski vodja festivala v Cannesu »Po večmesečnem zaprtju se nam je skoraj že začelo zdeti, da moramo le še sesti v sobo z velikim platnom, pa se bomo vrnili v kino. Ampak najbolj smo pogrešali dela, ki bi pokazala tisti minimum, ki ga lahko od njih upravičeno pričakujemo: formo, tveganje, nespodobnost. Nekatera od teh del iz minimuma naredijo maksimum, na primer najnovejša filma Leosa Caraxa in Paula Verhoevena, zagotovo dva izmed najmočnejših trenutkov tekmovalnega programa festivala v Cannesu. Annette in Benedetti je skupno to, da še vedno verjameta v film kot spektakel, hkrati pa se sprašujeta o sami ideji spektakla, njegovih temeljih, iluzijah, lepotah ali grozotah … /…/ Filma sta tako dragocena zaradi svoje želje po ustvarjanju podob, ki so žive in povsem nove. /…/ Njuna drznost se ne ozira na dober okus ali verodostojnost, pač pa včasih celo vključuje podobe, ki prostovoljno tvegajo posmeh, naj bo z ironijo ali pa s subjektivizmom. /…/ Zdi se, da se polimorfni Annette in Benedetta pred našimi očmi velikodušno izumljata na novo.«

»Film prikliče fanatizem Cavalcantijeve ventrilokvistične lutke iz grozljivke Dead of Night, samosovraštvo Jamesa Masona iz filma Zvezda je rojena, obupno disfunkcionalni odnos med očetom in hčerko iz Oči brez obraza Georgesa Franjuja /…/ in – morda najbolj očitno – neizmerno žalost Fantoma iz opere Andrewa Lloyda Webbra. /…/ Annette je odkritosrčen, bombastičen in nor spektakel, ki se opoteka po robu lastnega živčnega zloma ter zahteva, da začutimo njegovo bolečino in užitek ter ga jemljemo resno. /…/ Predstavljam si ga lahko kot konceptualni album, broadwaysko predstavo ali pa morda kot site-specific instalacijo v hiši v Los Angelesu, ki jo lahko vidimo v filmu. To je pravi delirij tesnobe in ekstaze.«

Marcos Uzal, Cahiers du cinéma

Peter Bradshaw, The Guardian »Tu je Leos, ki je zavzel držo upornika, in Carax s svojo silhueto vilinca. Ponovno sta se srečala v Annette, /…/ filmu, ki je hkrati opera, antična tragedija, teater Grand Guignol, filozofski esej, pa tudi velika zmešnjava. Neravnovesje, ki gledalca spravi ob živce ali pa ga očara, je Caraxov zaščitni znak.« François Forestier, L’Obs

60

FILMSKO GLEDALIŠČE Izjava avtorja

Režiser

»Pesmi [skupine Sparks, ki so bile izhodišče in temelj filmske zgodbe] so mi bile takoj všeč.

Zdelo se mi je, da imam veliko srečo, počutil sem se hvaležnega. Vendar sem jima rekel, da filma ne morem posneti. Imel sem namreč čisto osebne skrbi. Moja hči je bila takrat stara devet let, in čeprav brata o mojem življenju nista vedela ničesar – tako vsaj mislim – bi jo lahko določene stvari v zgodbi vznemirile.

Poleg tega pa: ali sem na tisti točki svojega življenja res hotel posneti film o takšnem “slabem očetu”? Toda ko sem pesmi poslušal znova in znova, so postale všeč tudi hčerki in začela mi je postavljati vprašanja. Kmalu sem spoznal, da je pravzaprav že veliko razumela. In da bo, ko bo film posnet, lažje razumela, kako filmski projekt nastane. Zato sem nazadnje privolil. /…/ Prvi prizor sem si zamislil za hčer, zase in najine pse – ampak psov nismo mogli pripeljati v Los Angeles. Tudi pri Holy Motors mi je bilo pomembno, da sem bil s hčerko zraven že od vsega začetka. Brez dvoma zato, da bi po vseh letih premora sam sebe pomiril, da snemamo le majhen eksperimentalen domači video. Moja zadnja celovečerca sta zame namreč eksperimentalna filma.

Annette velik, Holy Motors pa majhen. O njiju razmišljam kot o “filmih, ki sem jih posnel, odkar sem postal oče”«.

Leos Carax se je rodil leta 1960 kot Alexandre Oscar Dupont v pariškem predmestju Suresnes. Pri šestnajstih letih je pustil šolo in se preselil v Pariz, kjer je v poznih sedemdesetih dobil delo filmskega kritika pri Cahiers du cinéma. Kariero filmskega ustvarjalca je začel s kratkim filmom Daviteljev blues (1980), ki mu je pri dvajsetih prinesel prve festivalske nagrade. Tri leta zatem je posnel celovečerni prvenec Fant sreča dekle (1984), uvodni del trilogije na temo nore ljubezni, v katerem je v vlogi režiserjevega alter ega prvič nastopil igralec Denis Lavant. Delu, ki je mlademu Caraxu prineslo sloves čudežnega dečka francoskega filma, sta sledili Nečista kri (1986) in superprodukcija Ljubimca z mostu Pont-Neuf (1991) – mojstrovina po mnenju kritikov, a hkrati velika komercialna polomija.

Minilo je celih osem let, preden je režiser posnel svoj naslednji celovečerec Pola X (1999), nadaljnjih trinajst do canske premiere filma Holy Motors (2012) in še devet do Annette, režiserjevega šestega celovečerca.

Leos Carax

61

11. in 15. marec 2022

KRT

(El agente topo, Čile/ZDA/ Nemčija/Nizozemska/Španija, 2020, barvni, 84 min.)

Režija: Maite Alberdi Scenarij: Maite Alberdi Fotografija: Pablo Vadés Glasba: Vincent van Warmerdam Montaža: Carolina Syraquian Nastopajo: Sergio Chamy, Romulo Aitken, Marta Olivares, Berta Ureta, Zolia Gonzalez, Petronila Abarca, Rubira Olivares Produkcija: Sutor Kolonko Filmproduktion (Nemčija), Volya Films (Nizozemska), Malvalanda (Španija), Micromundo Producciones (Čile), Motto Pictures (ZDA) Festivali, nagrade: San Sebastián 2020: nagrada občinstva za najboljši evropski film; Lima 2020: nagrada občinstva za najboljši film; Sundance 2020; Miami 2020; Stockholm 2020; Bergen 2020; Tel Aviv 2020; Zagreb (ZagrebDox) 2021; in nagrade številnih strokovnih združenj Odziv občinstva: izrazito naklonjen, že skoraj evforično navdušen Odziv kritike: izrazito naklonjen Distribucija: Demiurg 62

FILMSKO GLEDALIŠČE Zanimivosti Poklic zasebnega detektiva povečini povezujemo s knjigami oziroma filmi, zaradi česar ga dojemamo predvsem kot domišljijski lik. Mnogi zaradi tega sploh ne vemo, da zasebni detektivi tudi zares obstajajo, da je tudi njihovo delovanje podvrženo državni regulativi in da imajo tako kot ostali poklici svoja združenja, svoja pravila in merila, po katerih se ocenjuje njihova uspešnost v poklicu. Maite Alberdi je priznala, da tudi sama ni prav veliko vedela o tem poklicu. Zato je v procesu predpriprave in raziskav tesneje sodelovala z Rómulom, zasebnim detektivom, ki je privolil v njen predlog, se vključil v projekt, ona pa je postala kar njegova asistentka. Ker se je nekaj tednov pred začetkom snemanja poškodoval Rómulov redni sodelavec, za katerega je bilo predvideno, da se bo pod krinko upokojenca preselil v dom za ostarele, sta se z Rómulom lotila priprave in izvedbe avdicije za novega pomočnika. In tako se

je pred njima, ko sta že skoraj obupala, da bosta dobila primerno osebo, pojavil Sergio.

Maite je v trenutku vedela, da je pravi. Še več – njuno srečanje je opisala kot »ljubezen na prvi pogled«, saj jo je Sergio povsem očaral.

Bil je očarljiv, spontan, prijazen, zabaven, inteligenten. Bil je celo eden redkih moških, kar jih je spoznala, ki je govoril o svojih čustvih.

Pravi, da jih je naučil, kako napačno je, če ljudi sodimo površno, kako si nikoli ne smemo postavljati mej, če si prej ne omogočimo, da nas te izzovejo, kako moramo ostati odprti za nove izkušnje. Sergio je skoraj dobesedno rušil čisto vse stereotipe, na eni strani o starih ljudeh, na drugi o zasebnih detektivih. Zato je bil naravnost idealna izbira za avtorico dokumentarnega filma. Vse njegove krasne lastnosti so kmalu opazili tudi drugi stanovalci doma. In ker so bile resnične, avtentične, tako kot sam Sergio, so se zasebni detektiv Sergio in s tem filmska produkcija znašli v manjših težavah …

63

FILMSKO GLEDALIŠČE Zgodba Rómulo je zasebni detektiv v srednjih letih.

Nekega dne se pri njem oglasi potencialna stranka, ki jo skrbi, da se v domu, v katerem je njegova mama, dogajajo številne nepravilnosti. Počuti se nemočnega, saj brez konkretnih dokazov ne more ukrepati, zato Rómula prosi, naj mu priskrbi trdnih dokazov o nepravilnostih, ki se dogajajo v domu za ostarele. Rómulo nalogo sprejme, a povsem jasno mu je, da si je s tem nakopal težave. Kot izkušen detektiv ve, da bi dokaze o tovrstnih nepravilnostih v nekem okolju lahko pridobil le tako, da bi bil za to okolje »neviden«. Sam pa v domu za ostarele kot skoraj mladenič – če se primerja z večino, ki prebiva v njem – tak preprosto ne more biti. Zato pripravi avdicijo, na katero vabi z oglasom: »Iščemo moškega, starega prek 80 let, biti mora samostojen, dobrega zdravja, diskreten in vešč novih tehnologij.« Na koncu izbere Sergia, ki ima vse zahtevane lastnosti in ga takoj pošlje v akcijo.

Kmalu se izkaže, da ima Sergio celo preveč dobrih lastnosti. Pravzaprav mu grozi, da bo nalogo zašuštral zaradi ene same samcate, sicer zelo cenjene lastnosti – izjemne prijaznosti in ljubeznivosti.

Komentar * Film še ni imel domače distribucije. »Hvalnica življenju. /…/ Krt je poln tako strasti kot sočutja, kar je čudovit koktajl za človeštvo. /…/ Zelo katarzičen film, za katerega si želim, da bi ga videlo čim več ljudi po vsem svetu.« Pablo Larraín, filmski avtor iz Čila »Dokumentarni film Krt bi še najlažje ovrednotili z oznako “izvenserijski”. Preprosto mu ni enakega, je razred zase. A naj bomo konkretnejši. Prvič: če so bili igrani filmi o zasebnih detektivih od nekdaj nadvse priljubljeni in posledično tudi številčni, pa dokumentarnih filmov o zasebnih detektivih in njihovih agentih v kinodvoranah praktično ni mogoče zaslediti, ne nekoč kot tudi ne danes. Drugič: za vsako filmsko delo, ki bi mu uspelo uspešno in učinkovito preplesti

64

tako različne, celo nasprotujoče si pristope, kot jih ponujajo observacijski dokumentarec, film noir in serija komedij o Pink Panterju, ne bi mogli reči prav nič drugega, kot da je preprosto genialno edinstveno.« Patricia Thomson, Documentary Magazine »Najbolj prisrčen in ganljiv vohunski film, kar jih je bilo kdaj posnetih.« Eric Kohn, IndieWire »Kako je mogoče, da film, tako zelo odvisen od naključij kot Krt, deluje tako natančno v dveh ključnih pogledih: kot poglobljen dokumentarni portret krute zapuščenosti, ki jo v zadnjih letih življenja doživljajo mnogi starejši, in kot čudovito zabavna mešanica vohunskega trilerja in komedije? Zaradi številnih neznank, ki bi lahko film pokopale v katerikoli fazi – vse, kar se dogaja, je namreč resnično, in ni scenarija, ki bi vsiljeval situacije – je Krt čilske režiserke Maite Alberdi pravi filmski čudež, ki je s svojo izvirnostjo osvojil gledalce povsod, kjer je bil prikazan, kar dokazuje tudi nagrada občinstva na zadnjem festivalu v San Sebastiánu.« Javier Yuste, El Cultural »Pripoved vodi Sergiev intimni pogled na mikrokozmos v ustanovi, ki je zvedav, ob spoznavanju posameznikov v domu pa spoštljiv in nežen. /…/ Ko prek njegovih premislekov spoznavamo oskrbovance v domu, ki si v okviru omejitev za zidovi ustanove, kolikor je le mogoče, osmišljajo svoja življenja, spletajo prijateljstva, pa tudi zaljubljajo, postane vse očitneje, da ni v domu prav nič šokantnega, kar bi moral razkrinkati.

Njegovo ugotovitve so, nasprotno, kar najbolj življenjske. Pred nami se razkrijejo obrazi osamljenosti, portreti ljudi, za katere družba ne najde primernega razumevanja in ki bi jim prisluhnila tako, kot to stori Sergio – kot avtonomnim posameznikom z raznovrstnimi življenjskimi zgodbami, ki se vse prevečkrat počutijo odrinjene in pozabljene.« Petra Meterc, RA SLO

FILMSKO GLEDALIŠČE Režiserka

Izjava avtorice »Projekta sem se lotila, ker sem hotela posneti dokumentarec o zasebnem detektivu, liku, ki ga običajno najdemo le v fikciji. /…/ Zanimalo me je, zakaj ljudje najamejo detektiva, kaj počne agent pod krinko in kakšno je njegovo življenje. /…/ Začela sem raziskovati detektivske agencije in tako našla Rómula, ki mi je dovolil, da sem nekaj časa delala kot njegova asistentka. /…/ Ves čas so k njemu prihajali ljudje, ki so hoteli vedeti, kako se godi njihovim sorodnikom v domovih za upokojence. Tovrstni primeri so me najbolj zanimali, saj mi niso omogočili le, da spregovorim o nesmiselnosti takšnih preiskav, pač pa tudi, da raziščem temo starosti in pokažem, kako živijo ljudje v takšnih ustanovah. /…/ Krta sem si zamislila kot komedijo. Sergio je nasprotje vohuna; starec, ki mora postati detektiv, a mu to ne uspeva najbolje. Kraj, kjer se film dogaja, naj bi bil prizorišče resnih zločinov, v resnici pa gre za prijeten dom upokojencev. Pa tudi liki so bili veliko presenečenje, na primer Marta.

Zelo sem se nasmejala ob njenih prizorih s Sergiem, ki so skoraj kot gledališče absurda.«

Maite Alberdi se je leta 1983 rodila v Santiagu, glavnem mestu Čila. Po diplomi iz estetike in komunikologije se je kmalu uveljavila kot ena vodilnih strokovnjakinj s področja južnoameriškega dokumentarnega filma.

Izdala je tudi temeljno delo za zgodovino in teorijo domačega dokumentarnega filma, ki pokriva obdobje od sredine petdesetih do sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Po letu 2000 se je počasi pričela uveljavljati tudi kot avtorica, zavezana formi dokumentarnega filma in znana po intimnih portretih malih in spregledanih svetov. Po nizu treh kratkih filmov iz prvega desetletja je leta 2011 predstavila svoj prvi celovečerni dokumentarni film, El salvavidas (2011), o reševalcu iz vode, ki ljubi red, a ga plavalci nočejo ubogati. Sledil je prav tako celovečerni La once (2014), ki sledi petim nekdanjim sošolkam, ki se že šestdeset let vsak mesec srečujejo na čaju. Podobno zgodbo je nadaljevala v svojem naslednjem filmu, Los niños (2016), ki spremlja skupino prijateljev z Downovim sindromom. Vsi se že bližajo abrahamu, zato so odločeni, da bi bil vendarle že čas, da odrastejo in se osamosvojijo. Maite Alberdi je v tem času vseskozi snemala tudi kratkometražne dokumentarne filme. V enem izmed teh, filmu Las fugitivas (2021), zgodbi o pobegu, nastopata dve oskrbovanki iz filma Krt. Maite Alberdi je prva čilska režiserka, ki je prejela nominacijo za oskarja, njen Krt pa je sploh prvi čilski dokumentarec, nominiran za omenjeno nagrado.

Maite Alberdi 65

18. in 22. marec 2022

HRUPNA SOSEDA (Sentimental, Španija, 2019, barvni, 76 min.)

Režija: Cesc Gay Scenarij: Cesc Gay Fotografija: Andreu Rebés Montaža: Liana Artigal Igrajo: Belén Cuesta (Laura), Javier Cámara (Julio), Alberto San Juan (Salva), Griselda Siciliani (Ana) Produkcija: Impossible Films, Movistar+, TV3 – Televisió de Catalunya (Španija) Festivali, nagrade: katalonske filmske nagrade gaudí 2021: nagrada za najboljšo moško stransko vlogo (film je prejel še sedem nominacij); španske filmske nagrade goya 2021: nagrada za najboljšo moško stransko vlogo (film je prejel še štiri nominacije v drugih kategorijah); nagrade združenja španskih filmskih kritikov 2021: nagrada za najboljši prirejeni scenarij; nagrade fundacije José María Forqué 2021: nagrada za najboljšo moško vlogo; Monte Carlo 2021: nagrada žirije za najboljši film Odziv občinstva: film še ni imel širše mednarodne (in tudi ne slovenske) distribucije Odziv kritike: zaenkrat še redki kritiški odzivi ne skrivajo navdušenja Distribucija: Cinemania group 66

FILMSKO GLEDALIŠČE Zanimivosti

Zgodba

V Španiji vladajo dokaj nenavadne razmere, če nanje gledamo s perspektive filmskih nagrad. Pravzaprav so v tem pogledu še posebno privilegirani vsi katalonski režiserji, saj vsako leto prejmejo kar dve »osrednji nacionalni filmski nagradi«: v januarju oziroma februarju kandidirajo za katalonske gaudíje, nato pa marca še za španske goye.

Nekateri sicer menijo, da bi se jim morali vsi katalonski režiserji, ki ponosno gojijo svojo nacionalno zavest, preprosto odreči. A tem ljudem se gotovo še sanja ne, kako zahtevno in zapleteno delo je filmska produkcija in kako težko je danes gledalce spraviti v kinodvorane. Med katalonskimi režiserji, ki so prepričani, da jim zaradi prevzema španskih goy ni treba žrtvovati svojega nacionalnega ponosa, je tudi Cesc Gay. Za svoje zadnje delo, simpatično dramedijo Hrupna soseda, je namreč v različnih kategorijah dobil obe »osrednji nacionalni filmski nagradi«, goyo in gaudíja. In morda je prav v tem razlog, da Gay velja za enega najbolj priljubljenih režiserjev v Španiji danes.

Julio in Ana sta skupaj že več kot petnajst let. Drug drugega se komaj še dotakneta, tudi pogledata se le še redkokdaj, pa vendar praktično ne mine dan, da se ne bi goreče sporekla in si namenila novih obtožb. Ta vsakodnevna rutina je za oba že skrajno mučna, zato se oba iskreno razveselita, ko se v hišo preseli od njiju za spoznanje mlajši par. To sta Salva in njegova partnerica Laura. Že prvo noč po vselitvi pa se iz njunega stanovanja zaslišijo nenavadni zvoki, podobni vzdihom strasti in brundanju, ki spremlja užitek. Stalna prisotnost teh zvokov pri Juliu in Ani izzove vse bolj jezne in besne reakcije. Razlog za tak odziv sicer ni povsem razviden, a skorajda se zdi, da bi ga spodbujalo njuno ljubosumje.

Nekega dne pa se Ana odloči, da ima vsega dovolj, in jima predlaga srečanje. Naivna soseda bosta tistega večera postala hkrati krivca in žrtvi silovitega čustvenega cunamija, vsi štirje pa bodo doživeli večer, prežet z ekscesi in zaključno, težko pričakovano katarzo.

67

FILMSKO GLEDALIŠČE Komentar »Hrupna soseda nam prinaša presenetljivo sveža in domiselna, a tudi tehtna razmišljanja o krizi srednjih let in stereotipnih načinih, s katerimi se pari običajno spopadejo z njo.

Skozi skoraj brezhiben scenarij, v katerem se domiselno in hudomušno loti na prvi pogled skrajno konvencionalne teme, težav para po dolgih letih skupnega življenja, nam Gay razkrije svoja presenetljivo iskrena razmišljanja o napakah, ki jih delamo, in o našem običajno napačnem pristopu k reševanju teh. Omeniti velja tudi sijajno interpretacijo vseh štirih igralcev, saj ta meji skoraj na popolnost. Pravzaprav nas film do nauka, ki pravi, da moramo kdaj pa kdaj dobiti kako po glavi, da bi lahko ugledali srečo, ki nam leži pred nogami, razvaja z naravnost pravšnjo kombinacijo prispodob in neposrednih misli, napetosti in smeha ter zagrenjenosti in osvobajajočega seksa.« Sheila Taylor, A film life

68

FILMSKO GLEDALIŠČE Izjava avtorja

Režiser

»V razmerju vsakega para in, če malce karikiram, v življenju vsakega doma, prej ali slej nastopi trenutek, ko se je treba za hip zaustaviti, odpreti okna in dodobra prezračiti prostor: naj je to soba v našem domu ali pa prostor nekega razmerja. Pospraviti, začasno odložiti ali celo zavreči je treba določene stvari, dodobra počistiti, odstraniti vse tisto, kar nas je pričelo motiti ali nas celo dušiti. Toda večina med nami bo v takih trenutkih naredila prav nasprotno. Lažje se je namreč obrniti v drugo smer, se ne soočiti z oviro in raje čakati na drugega, da to naredi namesto nas. Čeprav se povsem dobro zavedamo, da se bo z našo pasivnostjo napetost le še stopnjevala, nesporazumi pa poglobili. Prepričan sem tudi, da se vse preveč ljudi ne zna pogledati z distance, da se jemljemo vse preresno. Če bi se le znali nasmejati samemu sebi, bi bila naša življenja veliko, resnično veliko prijetnejša in lažja. Smeh je najboljše zdravilo. Za večino tegob. No, smeh, seks in malce kramljanja.«

Cesc Gay se je rodil leta 1967 v Barceloni, in sicer kot Francesc Gay Puig. Po končanem študiju je opravljal različna dela, leta 1998 pa je z Danielom Gimelbergom posnel svoj prvi film v profesionalni produkciji, komično dramo Hotel Room. Sledil je celovečerec Krampack (2000), ki raziskuje prebujeno spolnost dveh najstnikov. Z naslednjimi deli – to so bili filmi En la Ciudad (2003), Ficcio (2006), V.O.S. (2009) ter Una pistola en cada mano (2012) – se je Gay prepustil lahkotnejšim žanrskim oblikam, tematsko pa je nadaljeval svoje raziskovanje spolnosti in družbenega odnosa do te. Leta 2015 je temo kinodvoran ugledal njegov najambicioznejši projekt do takrat: film Truman je komična drama o razmišljanjih na smrt bolnega posameznika ter njegovem osupljivem spoznanju, da ima le enega pravega prijatelja – svojega psa Trumana. Film je prejel številne festivalske nagrade in med temi kar pet goy, najpomembnejših španskih filmskih nagrad. Hrupna soseda je njegovo zadnje celovečerno delo, v njem pa še poglobi svoja razmišljanja o smrti, partnerski zvezi, samoti in seksu.

Cesc Gay

69

25. in 29. marec 2022

ISKALCI TARTUFOV (The Truffle Hunters, Italija/ZDA/Grčija, 2020, barvni, 84 min.)

Režija: Michael Dweck, Gregory Kershaw Fotografija: Michael Dweck, Gregory Kershaw Glasba: Ed Côrtes Montaža: Charlotte Munch Bengtsen Nastopajo: Piero Botto, Sergio Cauda, Maria Cicciù, Aurelio Conterno, Enrico Crippa, Gianfranco Curti, Angelo Gagliardi, Agidio Gagliardi, Carlo Gondola, Carlo Gonella, Paolo Stacchini Produkcija: Frenesy (Italija), Faliro House Productions (Grčija), Artemis Rising Productions, Bow and Arrow Entertainment, Park Pictures (ZDA) Festivali, nagrade: Capri (Kalifornija, ZDA) 2020: nagrada za najboljši dokumentarni film; El Gouna (Egipt) 2020: bronasta zvezda za najboljši film tekmovalnega programa celovečernih dokumentarcev; Adelajda 2020; Sundance 2020 (tekmovalni program); Stockholm 2020; Tel Aviv (DocAviv) 2021 Odziv občinstva: od izrazito naklonjen do pristno navdušen Odziv kritike: soglasno priznana izvirnost Distribucija: Con film 70

FILMSKO GLEDALIŠČE Zanimivosti Severnoitalijanska pokrajina Piemont oziroma »dežela, ki stoji ob vznožju gora«, kakor so ime tolmačili srednjeveški viri, je dandanes v svetu znana predvsem po tem, da je eno tistih območij, katerega prebivalci so doživeli in na lastni koži občutili nekatere najbolj žalostne, srhljive in tragične razsežnosti epidemije covida-19. A Piemont, druga največja italijanska dežela, dom magičnega mesta Turin in petične smučarske destinacije Val d’Aosta, premore še številne druge bisere in skrivnosti. Večina Italijanov bi takoj navrgla serijskega prvaka v nogometu, mitični Juventus, a »pravim« Turinčanom srce bije za drugi tamkajšnji klub, Torino. Preostali prebivalci Piemonta bi se ponosno pohvalili, da so naravne lepote v njihovi deželi pravzaprav doma, naj se ozremo proti alpskim vršacem ali pa prek mogočnih in skrivnostnih gozdov.

In prav v teh se skriva nekaj, kar bi lahko označili tako za biser kot največjo piemontsko skrivnost – beli tartuf namreč. Ob koreninah

tamkajšnjih visokih hrastov je domovanje ene najbolj ljubosumno čuvanih kulinaričnih delikates, kralja med tartufi, belega tartufa iz Albe. Kaj je razlog, da to čudo narave raste prav tam, nihče ne ve natančno povedati. Nekateri menijo, da so zanj idealno okolje pripravile strele, ki redno tolčejo po njihovih visokih hrastih. Drugi govorijo o čarobni moči lune in skrivnostnih silah magnetnega polja našega planeta, ki da se v teh krajih intenzivira. Spet tretji tiho, s trepetajočim, skoraj prestrašenim glasom šepetajo o dokazu obstoja čarovnic.

Toda zagotovo izvemo le to, da prično tartufi v času, ko dozorijo, ko razvijejo tisto svojo tako značilno aromo, hkrati oddajati tudi sladki in zapeljivi vonj, pred katerim se je skoraj nemogoče ubraniti. Prebivalci Piemonta lahko o tem biseru narave, tem čudu, ki sproža kulinarične ekstaze, govorijo ure in ure, skoraj v neskončnost. A kmalu boste opazili, da so vse te informacije o tartufu namenjene zgolj temu, da bi se čim bolj zakrila in zameglila tista ključna – kje ga je moč najti.

71

FILMSKO GLEDALIŠČE Zgodba Globoko v gozdovih Piemonta na severozahodu Italije raste redek in nadvse cenjen beli tartuf iz Albe. Edini, ki vedo, kje ga iskati, so posebej izurjeni psi in njihovi človeški kompanjoni: peščica priletnih možakarjev s sprehajalnimi palicami in iskrivim smislom za humor. Medtem ko dragoceni gomolj na svetovnem kulinaričnem trgu dosega astronomske vsote, se zdi, da so ti poskočni starčki odkrili nekaj veliko bolj dragocenega: skrivnost polnega in srečnega življenja.

Komentar »Pri Iskalcih tartufov ne gre toliko za opozarjanje na posebne, svojske načine življenja oziroma življenjske prakse, ki postopno, a skoraj nezaustavljivo izginjajo in tonejo v pozabo, ki bodo kmalu res le še tema dokumentarcev, ampak predvsem o tem, katere oblike skupnosti so trajnostno naravnane, saj ohranjajo svet, v katerem živijo in človeku dajejo občutek smisla, pripadnosti in veselja. Gledalec bo takoj opazil, da je v tem filmu res izredno veliko topline, smeha, plesa in petja. /…/ Ta optimizem, veselje in človeška toplina, ki jim film sledi, kmalu prebijejo nevidne zidove, ki dogajanje na platnu ločijo od gledalcev pred platnom. Dokaz tega nam je ponudila projekcija na grajskem dvorišču, ki je potekala pod “zvezdnatim” nebom. V nekem trenutku je namreč pričelo deževati.

A večina gledalcev nas je sprva le obsedela in film gledala dalje. Ko se je dež okrepil, so nekateri odprli dežnike, drugi pa so zavetje poiskali pod napušči. A film smo še kar gledali in gledali. Deževalo ni dolgo. Ko se je dež ustavil, so organizatorji prekinili tudi projekcijo: a le za toliko, da so nam s suhimi krpami posušili stole. Nato smo se zopet posedli, bolj ali manj v istem številu, ter si film z užitkom pogledali do konca. Običajno takega dogodka ne bi omenjali, razen morda v jezi, ker nas je prikrajšal za užitek. A tokrat je bilo vse drugače, sproščeno in pozitivno nastrojeno. Skratka, bili smo priča tisti nevidni moči, ki jo lahko ima kakovosten film na gledalca. In boljšega dokaza o presežkih Iskalcev tartufov skorajda na bi mogli najti.« Tanja Lesničar Pučko, Dnevnik 72

»Film Iskalci tartufov /…/ je videti tako, kot bi ga posnela Ivanišin in Božič: zakotni, zapuščeni, zapostavljeni piemontski zaselki v okolici mesteca San Damiano d’Asti (jugovzhodno od Torina), kjer se dogaja film, so videti kot pastoralna kombinacija postaranih porabskih in beneških zaselkov iz Oroslana in Zgodb iz kostanjevih gozdov, življenje tu je zamrlo (kot v Porabju, Benečiji), slikoviti, brezhibno statični, lirično komponirani kadri – sekvence so kot tableauji, ki bi jih lahko izrezali in razstavili v galeriji /…/, liki so odbiti, čudaški, ton je nostalgičen, vsake toliko zadoni kaka stara italijanska kancona, sam film pa je tako spreten in organsko prepleten hibrid dokumentarca in igranega filma, da ti je vseeno, kaj od tega je igrano in kaj ne (boljši ko je dokumentarec, bolj je videti igran). Iskalci tartufov so film, ki si ga ne moreš izmisliti – lahko ga le najdeš. /…/ Iskalci tartufov so tudi metafilm: vsi ti možje (Aurelio, Sergio, Carlo), ki nočejo kompromitirati svoje vizije, so videti kot avtorji, kot umetniki, beli tartufi pa kot njihove umetnine. A tu je ironija: vsi ti iskalci tartufov, ki srečo delijo s svojimi psi (skupaj jedo, skupaj se kopajo ipd.), hranijo elite in popadljivi kapitalizem, toda sami živijo skromno, osamljeno in outsidersko – z belimi tartufi se okoriščajo vsi drugi. So pa beli alba tartufi za samo kapitalistično logiko nekaj neznosnega – ni jih mogoče gojiti. Ni jih mogoče izdelovati, reproducirati. Lahko jih le najdeš. ZELO ZA« Marcel Štefančič, jr., Mladina

FILMSKO GLEDALIŠČE Izjava avtorjev

Režiserja

»Oba sva obsedena z iskanjem krajev in ljudi, ki so ušli enoličnosti globalne kulture. Zanimajo naju svetovi, katerih lepoto je svet spregledal, ali pa so morda namenoma ostali skriti.

Pritegnila naju je tudi enigma belega tartufa in naju pripeljala k iskalcem. Ti možakarji, stari po letih, a mladi v srcu, v gozdovih, ki jih privlačijo že od otroštva, s svojimi zvestimi psi dneve in noči iščejo tartufe. Zdi se, da se jim je čas ustavil nekje v mladosti. Digitalna tehnologija in globalizacija še nista vznemirili ritma njihovih življenj. Narava je neizbežni del njihovega vsakdanjika, večni blagoslov, ki jih spremlja tudi v jeseni življenja. Beli tartuf še naprej ostaja skrivnost. Najin film je portret krhkega sveta in skupine strastnih posameznikov, ki nas spomnijo, da ta čudoviti svet skriva še mnogo stvari, ki jih je vredno slaviti.«

Michael Dweck se je rodil leta 1957 v New Yorku, pravzaprav Brooklynu. Po opravljenem študiju arhitekture, komunikologije in zgodovine umetnosti je ustanovil lastno promocijsko agencijo ter si na tem področju kmalu pridobil ugled. Kljub pridobljenemu statusu in uspešni poti pri ustvarjanju promocijskih kampanj pa je njegova duša še vedno oziroma vse bolj hrepenela po umetnosti, ki bi jo vodil le ustvarjalni imperativ. Najprej se je lotil umetniške fotografije in z nekaterimi projekti pritegnil pozornost mnogih uglednih kritiških imen, a vse bolj stopal tudi v polje drugih ustvarjalnih praks, predvsem kiparstva in avdiovizualnega medija. Leta 2018 je tako posnel svoj dokumentarni celovečerni prvenec, The Last Race, in že njim pristal v tekmovalnem programu najpomembnejšega severnoameriškega festivala Sundance.

Gregory Kershaw se je rodil leta 1974. Na prestižni Univerzi Columbia je zaključil študij filmske režije ter se kmalu zatem kot vsestranski ustvarjalec, režiser, scenarist, direktor fotografije in producent lotil številnih okoljevarstvenih projektov. V tem obdobju je bil avdiovizualni medij zanj predvsem aktivistično orožje v boju za ohranitev okolja.

A sčasoma se je avdiovizualnih projektov loteval vse bolj ambiciozno in s poudarjeno umetniško težnjo. V prvo fazo spadata na primer kratkometražna dokumentarca All Night (2008) in Boreal (2009), pri katerih je sam opravil večino vlog (od režiserja do montažerja), vstop v drugo fazo pa zaznamuje sodelovanje z Michaelom Dweckom pri njegovem celovečernem dokumentarnem prvencu The Last Race kot producent, scenarist in direktor fotografije. Iskalci tartufov so njuno prvo celovečerno delo, pri katerem sta oba nastopila v vlogi režiserja.

Michael Dweck, Gregory Kershaw

73

1. in 5. april 2022

NEKOČ SO BILI LJUDJE (Slovenija, 2020, barvni, 89 min.)

Režija: Goran Vojnović Scenarij: Tommaso Santi Fotografija: Miloš Srdić Glasba: Tamara Obrovac Montaža: Ivor Ivezić Igrajo: Francesco Borchi (Leo), Moamer Kasumović (Vučko), Maruša Majer (Tanja), Jaka Jakopič (Luka), Emir Hadžihafizbegović (Senad), Boris Cavazza (Martin), Jasna Žalica (Aida), Vlado Novak (Sandi), Gregor Baković (Gregor), Ninni Bruschetta (Massimo), Gianluca Gobbi (Gianni), Aljaž Jovanović (odvetnik), Benjamin Krnetić (trener) Produkcija: Arsmedia (Slovenija) Festivali, nagrade: Film se je to poletje šele podal na festivalsko pot.

Odziv občinstva: / Odziv kritike: Prvi kritiški odzivi so spodbudni.

Distribucija: Arsmedia 74

FILMSKO GLEDALIŠČE

Zanimivosti Vsi, ki kolikor toliko spremljajo dogajanje v svetu filma in so se imeli priložnost seznaniti z razmerami, ki v zadnjem desetletju vladajo v okvirih domače filmske produkcije, se le iskreno čudijo vsemu, kar je v novem tisočletju dosegel slovenski film. Glede na vložena sredstva, produkcijske pogoje in majhnost primarnega trga je kakovost ustvarjenih del za mnoge tuje poznavalce že skoraj čudežna.

Toda te razmere so se v zadnjih dveh, treh letih še dodatno zaostrile. Najprej je vlada povsem pristransko, brez zakonske podpore in tehtnih argumentov domači produkciji preprosto zaprla finančno pipico. Čez noč je večina tistih, ki se preživljajo z delom pri filmski produkciji, ostala povsem brez dohodkov. No, in zadnji dve leti so kinodvorane tako ali tako samevale.

Epidemija je skoraj zaustavila delovanje filmske produkcije, a še hujši udarec je bila zaustavitev distribucije. Nikakor ne smemo pozabiti, da ne trpijo le hollywoodski studii, ki ne morejo začeti »prodaje« novih bondov, hitrih in drznih ter ostale spektakelsko naravnane produkcije. Tudi evropska in z njo domača produkcija ne moreta do svojih gledalcev. Po nekaterih podatkih tako v tem trenutku že kar dvajset slovenskih celovečercev čaka na vsaj sprejemljive pogoje za začetek domače kino (ali pretočne) distribucije. Zgovoren je prav primer zadnjega Vojnovićevega filma, celovečerca Nekoč so bili ljudje, ki je bil dokončan že pred skoraj letom in pol, a je komaj pred dobrim mesecem dni prvič stopil pred domače gledalce.

75

FILMSKO GLEDALIŠČE Zgodba Leo je Italijan, ki živi v Sloveniji. Vučko je Bosanec, ki je kot otrok pribežal v Slovenijo.

Leo v Sloveniji vztraja zaradi nekdanje žene Tanje in sina Luka v upanju, da bodo spet postali družina. Ko jima banka odkloni obljubljeno posojilo za obnovo restavracije, sta Leo in Vučko prisiljena sprejeti ponudbo prevaranta Giannija.

Ukrasti morata njegov tovornjak, da lahko Gianni pobere zavarovalnino. A namesto Giannijevega tovornjaka Leo in Vučko ukradeta tovornjak, poln beguncev, ter tako nehote postaneta krojilca usode podobno nesrečnih ljudi. Da bi rešila svoje denarne težave, se jih odločita prodati. In če se sprva še zdi, da jima za begunce ni vseeno, je v Leu in Vučku iz dneva v dan vse manj človeškega.

Komentar * Film še ni pristal v redni kino distribuciji.

Izjava avtorja »Vse, kar se nam dogaja v pandemiji, je v neki meri posledica vsega, kar nam je naredila migrantska kriza. Naredila nas je nekoliko bolj brezobzirne, bolj sebične – dosegla je, da je strah postal osnovno gibalo družbe.

Vsak poskuša zaščititi samo sebe in to, kar ima, drugega pa ne želi videti. Začelo se je že s finančno krizo, pa seveda z okoljsko in migrantsko … To, kar smo danes, je posledica vseh teh procesov, ne samo pandemije.

Virus je prišel na repu dolgih let življenja v različnih krizah, ki so svet razgalile kot krhek, negotov in na trenutke skrajno krut. /…/ Film Nekoč so bili ljudje postaja z vsakim dnem bolj aktualen. Pa ne zato, ker bi bil danes v Evropi problem beguncev in migracij večji kot pred leti, temveč zato ker smo mi vse manj človeški.« Goran Vojnović 76

FILMSKO GLEDALIŠČE Režiser Goran Vojnović se je rodil leta 1980 v Ljubljani. Diplomiral je na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, smer Filmska in televizijska režija. Čeprav se je odločil za študij filma in čeprav so bile prav njegove filmske stvaritve tiste, ki so mu še v času študija prinesle prepoznavnost tudi med najširšim občinstvom, pa je Goran bil in ostaja vsestranski ustvarjalec. Pravzaprav skoraj enakovredno deluje na dveh področjih – v polju književnosti in v polju filmske produkcije. Nase je najprej opozoril s kratkimi filmi, ki so bili del študijskega programa, kot na primer Fužine zakon iz leta 2002 in Moj sin, seksualni manijak iz leta 2006. Že leta 2010 pa je po lastnem scenariju posnel celovečerni prvenec Piran – Pirano. V zraku je bilo sicer pričakovanje, da bo status prvenca dobil film, ki ga bo posnel po lastni literarni predlogi, saj je leto prej, 2009, s svojim prvim romanom,

delom Čefurji raus!, ki mu je prineslo tudi nagrado Prešernovega sklada in nagrado kresnik za najboljši roman leta, požel izjemno pozornost in prepoznavnost tudi med najširšim, zlasti mladim občinstvom. Toda roman je naprej dobil gledališko priredbo, uprizorjeno še istega leta, filmsko, ki jo je posnel po lastni scenaristični predlogi, pa je posnel leta 2013. To je bil njegov drugi celovečerec. V tem času je Vojnović še naprej vzporedno ustvarjal na literarnem področju in tako leta 2012 izdal svoj drugi roman, delo Jugoslavija, moja dežela, s katerim je osvojil drugega kresnika. Njegov tretji roman, Figa, je izšel leta 2016 in zanj je tudi v tretje dobil kresnika. Tako je znova na vrsto prišel film in Goran je spomladi 2020 dokončal svoj tretji igrani celovečerni film, delo Nekoč so bili ljudje, ki pa od tedaj še čaka priložnost, da se predstavi širši javnosti.

77

8. in 12. 4. 2022

PALM SPRINGS (Palm Springs, ZDA, 2020, barvni, 90 min.)

Režija: Max Barbakow Scenarij: Andy Siara Fotografija: Quyen »Q« Tran Glasba: Matthew Compton Montaža: Matthew Friedman, Andrew Dickler Igrajo: Andy Samberg (Nyles), Cristin Milioti (Sarah), J. K. Simmons (Roy), Meredith Hagner (Misty), Camila Mendes (Tala), Tyler Hoechlin (Abe), Peter Gallagher (Howard), Chris Pang (Trevor), Jacqueline Obradors (Pia) Produkcija: Limelight, Sun Entertainment Culture, The Lonely Island (ZDA) Festivali, nagrade: Sundance 2020 (premierno prikazovanje) Odziv občinstva: pretežno naklonjen, ponekod celo izrazito Odziv kritike: skoraj soglasno odobravanje Distribucija: Cinemania Group 78

FILMSKO GLEDALIŠČE Zanimivosti Hollywoodska filmska industrija nam s svojim promocijskim arzenalom blagajniške adute predstavlja in ponuja v vseh možnih oblikah in oblekah. Pričakujoče občinstvo najprej vzdramijo s kakšnim »razkritjem« s prizorišča snemanja, bolj ali manj brezvsebinsko informacijo, ki mora vsebovati vsaj en »dražilni« element (najraje ime zvezdnika, če ni drugega, pa vsaj namig na škandal), tega pa lačni množici v glodanje vržejo kot »skrbno varovano skrivnost, ki je ušla kljub strogim varnostnim ukrepom«. Sledijo izjave, intervjuji, nastopi v pogovornih oddajah; nato napovedniki, pa mimohodi zvezdnikov po rdeči preprogi, skoraj obvezno v dizajnerskih oblačilih, ter zopet izjave, intervjuji, nastopi v pogovornih oddajah; in končno so tu še pompozne napovedi prihoda tovrstnih del v kinodvorane, k ponudnikom pretočnih vsebin, kar znova pospremijo z izjavami, intervjuji, nastopi v pogovornih oddajah … Zaradi tega imamo pogosto občutek, da o hollywoodskih spektaklih vemo skoraj vse. Včasih celo preveč. Pri tem pa malodane pozabljamo, da ameriški film še zdaleč ni zgolj Hollywood in da znajo v Združenih državah filme snemati tudi na drugačen način. Pravzaprav nam šele vpogled v nastajanje filmskih del t. i. neodvisne produkcije razkrije tisto prvinsko iznajdljivost in prilagodljivost, tisto strast in predanost, ki naj bi bile značilne karakterne poteze Američanov. Krasen primer te predanosti in brezpogojne odločenosti,

da boš dokončal začeto, nam ponudi prav ustvarjalna ekipa filma Palm Springs. Sprva sta bila režiser Barbakow in scenarist Siara prepričana, da je zanju najpomembnejša zavest o mikroproračunu, ki ga imata na voljo, in da se mora to jasno odražati v »prilagojenem scenariju, ki bo omogočal enostavno produkcijo«. Nekaj kasneje sta se strinjala, da bi projekt vendarle veljalo zastaviti vsaj za spoznanje bolj ambiciozno. Zadoščalo jima je že to, da sta ga v konceptualnem smislu povišala na status »komedije absurda v duhu filma Zbogom, Las Vegas«. Zgodba naj bi sicer pripovedovala o tridesetinnekaj letniku, ki je namenjen v Palm Springs, da bi tam naredil samomor, a si na poti, ob ponovno odkritem smislu življenja, premisli. Delo pri projektu sta morala za nekaj časa prekiniti, saj so Andyja povabili k sodelovanju pri neki televizijski oddaji, česar preprosto ni mogel zavrniti (sanjala sta, da bi mikroproračun lahko narasel vsaj v miniproračun). Ob vrnitvi je Andy predlagal ponoven dvig ambicioznosti njune produkcije – in sicer z vnosom znanstvenofantastičnega elementa. Projekt sta razvijala dalje, ga dopolnjevala … A nato trčila na oviro, ki se je sprva zdela visoka vsaj kot Mount Everest. Za dejansko snemanje na plažah Palm Springsa preprosto nista imela dovolj sredstev. A tudi to ju ni ustavilo. Film ima še vedno naslov Palm Springs, hkrati pa velja za enega najuspešnejših neodvisnih projektov, kar so jih v zadnjem desetletju splavili na festivalu v Sundanceu.

79

FILMSKO GLEDALIŠČE Zgodba

Komentar

Sarah se resnično ne veseli dneva, ki je pred njo: njena sestra Tala se poroči. Zvečer, ko se kot črna ovca družine na slavnostni večerji slabo znajde v vlogi slavnostne govorke, ji mikrofon iz rok izpuli Nyles. Flegmatični neznanec v rumenih kopalkah in havajski srajci jo presune z enigmatičnim govorom o življenju in ljubezni (ter malo pozneje še z gibi na plesišču, za katere se zdi, kot da jih je vadil ... že milijonkrat). Njuna zveza za eno noč se zdi že skoraj neizbežna, a preden jo lahko zares užijeta, Nylesa zakamuflirani neznanec iz grma ustreli s samostrelom. Razvoj dogodkov je šokanten. Toda še preden se Sarah dobro zave, kaj se dogaja, se zbudi v svoji postelji – in spet je 9. november zjutraj, dan poroke, dan, ki ga je že enkrat preživela.

»Neskončni dan je postal žanr zase, a duhoviti in modri Palm Springs Maxa Barbakowa je prvi film, ki ne prilepi le stare formule na nov problem, ampak korenito spremeni pravila igre. Gre za preprost poseg, ki pa deluje tako radikalno in transformativno, kot ko skledo kosmičev preliješ z mlekom /…/. Nyles se pritoži: “Vedno je danes.” In prav ima. A če svoje življenje opazuješ, kako se zrcali v očeh nekoga drugega, veliko lažje ceniš včerajšnji dan in se veseliš jutrišnjega.« David Ehrlich, IndieWire »Palm Springs je za filme o časovni zanki to, kar je bil Dobrodošli v deželi zombijev za filme o živih mrtvecih: predrzno interpretira formo, medtem ko so se bile prejšnje verzije prisiljene jemati resno. To mu daje svobodo, da zloščeno, a ironično variacijo na utrujeni žanr spremeni v nekaj iskrenega /…/.« Peter Debruge, Variety »Film, ki je bolj odkrito filozofski kot večina naslednikov Neskončnega dne, svojega fantastičnega zapleta ne uporabi zgolj kot poti do odrešitve v tretjem dejanju, ampak se namesto tega resno poglobi v vprašanje, kako bi živeli s strtim jazom, če bi obtičali v večni sedanjosti brez možnosti pobega v smrt.

Pomanjkanje smisla, izolacija in zagotovilo, da tvojih težav ne bo nihče nikoli razumel, morda res ne zvenijo kot teme za film, ki bi te nasmejal in ti ogrel srce, a v rokah Barbakowa in scenarista Andyja Siare postanejo ravno to.« John DeFore, The Hollywood Reporter »Palm Springs je lucidna, dobro prezračena in še bolje prežarčena romantična komedija, v kateri se vrtoglavica časa, strah pred osamljenostjo in privatizacija nesmrtnosti spletejo v “kvantno” spoznanje, da nam ne preostane drugega, kot da živimo. ZELO ZA« Marcel Štefančič, jr., Mladina

80

FILMSKO GLEDALIŠČE Izjava avtorja

Režiser

»Projekt sva [s scenaristom] pričela pripravljati takoj po zaključenem študiju na Ameriškem filmskem inštitutu. Strinjala sva se, da se skupaj lotiva celovečernega projekta in z njim ohraniva kontinuiteto ustvarjalnega dela, ki nama jo je do tedaj omogočal študijski proces. Hkrati pa sva s tem delom želela poiskati tudi odgovore na najina stremljenja in želje. Za konec tedna sva se odpravila do Palm Springsa, kjer so se izoblikovale poteze najinega glavnega lika, Nylesa. Od takrat je minilo skoraj polnih pet let, film pa se je iz komedije absurda z eksistencialističnim pridihom, polne gostobesednega razmišljanja o smrti, preobrazil v ljubezensko zgodbo, kakršno poznamo danes. A tisti osnovni ton filma in njegova energija – ustvarila sva jo med najinimi delovnimi srečanji, zasičenimi s poskusi, da bi nasmejala drug drugega, da bi bolje spoznala sebe, najino razmerje, nenazadnje pa tudi svet okrog naju, ki se nama je zdel iz dneva v dan bolj zmeden – vse to se pravzaprav sploh ni spremenilo.«

Max Barbakow se je rodil leta 1989 v Kaliforniji. Študij je začel na eni najprestižnejših ameriških univerz, Yale, kasneje pa se je lotil še študija filmske režije na konservatoriju Ameriškega filmskega inštituta. Rad izpostavi, da se je izpopolnjeval tudi na tečajih Mednarodne šole za film in televizijo, ki domuje na Kubi, in da je tam pozorno sledil besedam ekscentričnega filmskega genija Wernerja Herzoga, gostujočega predavatelja. Njegov kratki film The Duke: Based on the Memoir »I’m The Duke« by J. P. Duke (2016) je bil premierno prikazan na filmskem festivalu v Tribeci, pozornost pa je pritegnil že s predhodnim delom, izrazito intimnim in nadvse svojskim avtobiografskim dokumentarnim portretom Mommy, I’m a Bastard! (2013), v katerem razmišlja o svoji posvojitvi.

Max Barbakow

81

1. oktober 2021 ob 20.15

Obetavna mladenka (Promising Young Woman, ZDA, 2020, 113 min.)

Celovečerni prvenec Emerald Fennel zgodbo o travmatizirani ženski na maščevalnem pohodu zapakira v nepredvidljivo mešanico trilerja, satire in drame. Dobitnik oskarja za najboljši izvirni scenarij in bafte za najboljši britanski film.

Režija: Emerald Fennell Scenarij: Emerald Fennell Glasba: Anthony Willis Igrajo: Carey Mulligan, Laverne Cox, Bo Burnham, Alison Brie, Connie Britton, Jennifer Coolidge, Max Greenfield, Christopher Mintz-Plasse, Chris Lowell, Sam Richardson, Molly Shannon, Clancy Brown Distribucija: Karantanija Cinemas Zgodba Cassie je veljala za obetavno mlado žensko, dokler ni zaradi skrivnostnega dogodka nenadoma opustila študija medicine. Zdaj živi mirno življenje v hiši svojih staršev in se preživlja kot natakarica v kavarni. A ni vse, kot se zdi na prvi pogled. Še vedno ne more pozabiti prijateljičine smrti, zato je našla svojevrsten način soočanja s travmo. S svojo bolečino in čustvenimi ranami se spopada tako, da se ponoči prelevi v zapeljivo fatalko. Izzivalno oblečena se po barih in diskotekah pretvarja, da je mrtvo pijana, ranljiva in nemočna. Pretkano pametna in nadležno zvita, kot volk v ovčji koži, preži na oportunistične moške, ki jo hočejo izkoristiti, dokler ne sreča bivšega sošolca, prijaznega in čutečega pediatra Ryana. Nepričakovano srečanje ji bo dalo priložnost, da odpravi napake iz preteklosti.

82

8. oktober 2021 ob 20.15

RAZBIJALKA SISTEMA (Systemsprenger, Nemčija, 2019, barvni, 125 min.)

Zgodba o neukrotljivi deklici, ki ne najde svojega mesta v družbi.

Film, ki tako kot njegova junakinja prekipeva od čustev in energije, je režiserki prinesel srebrnega medveda na Berlinalu in postal nepričakovana arthouse uspešnica v Nemčiji.

Režija: Nora Fingscheidt Scenarij: Nora Fingscheidt Fotografija: Yunus Roy Imer Glasba: John Gürtler Igrajo: Helena Zengel (Bernadette »Benni« Klaaß), Albrecht Schuch (Michael »Micha« Heller), Gabriela Maria Schmeide (gospa Bafané), Lisa Hagmeister (Bianca Klaaß, Bernadettina mama), Melanie Straub (dr. Schönemann) Produkcija: Kineo Filmproduktion, Weydemann Bros., Oma Inge Film, ZDF/Das kleine Fernsehspiel (Nemčija) Festivali, nagrade: Berlin 2019: srebrni medved – nagrada Alfreda Bauerja, nagrada žirije bralcev časnika Berliner Morgenpost; evropske filmske nagrade 2019: nagrada za najboljšega evropskega skladatelja; Les Arcs 2019: nagrada občinstva za najboljši celovečerni film; Molodist 2019: nagrada ekumenske žirije za najboljši celovečerni film mednarodnega programa; Noordelijk 2019: nagrada občinstva za najboljši film; Santiago 2019: nagrada za najboljšega igralca; Palm Springs 2020: nagrada FIPRESCI; nemške filmske nagrade 2020: za najboljši igrani film, za najboljšo režijo, za najboljšega glavnega igralca, za najboljšo glavno igralko, za najboljši scenarij, za najboljšo montažo, za najboljši zvok; bavarske filmske nagrade 2020: nagrada za najboljšo produkcijo; in številne druge Distribucija: FIVIA – Vojnik Zgodba Benni je prav posebna deklica. Z nebrzdano energijo, s katero kot za šalo ustrahuje svoje vrstnice (in odrasle), je obsojena na svojevrstno osamitev. Mama je ne more obvladovati, zato jo preda socialni službi. Socialne službe ne vedo točno, kaj z njo narediti, saj se je otepajo vse vzgojno-varstvene ustanove. Zdi se, da jo lahko obvladuje le Michael, ki že leta uspešno izvaja programe za prilagajanje problematičnih najstnikov. Za nekaj dni, ki jih z njim preživi v osamljeni koči sredi gozda, se zdi, da je Benni pripravljena na uspešno socializacijo, a ponovna vrnitev v civilizacijo – in nezadržna otroška želja po materini bližini – jo ponovno pahneta v začaran krog, iz katerega ni izhoda.

83

14. november 2021

Evropski art kino dan V nedeljo, 14. novembra 2021, bo v evropskih kinematografih že šestič potekal Evropski art kino dan. Na ta dan bodo kinematografi po Evropi s projekcijami in dogodki slavili raznolikost evropskega filma, akciji pa se tretjič pridružuje tudi Kulturni dom Nova Gorica. Projekt je nastal na pobudo združenja CICAE, mednarodne art kino mreže, ki združuje kine, festivale, filmske distributerje in druge organizacije, ter mednarodne mreže kinematografov Europa Cinemas, katere člani smo.

Kulturni dom Nova Gorica bo na ta dan pripravil program s posebno ponudbo tako za otroke kot za odrasle, ki si ga boste lahko ogledali po znižani ceni.

Predviden program:

POTEPANJE PAPIRNATEGA ZMAJA Kratki filmi brez dialogov, 4+

Sporočilno in likovno raznolik program kratkih animiranih filmov s festivala animiranega filma Animateka, ki je nastal z mislijo na najmlajše gledalce. V njem je zbranih sedem sodobnih avtorskih del iz Srednje in Vzhodne Evrope.

84

BERTOV DNEVNIK

Michael Lindgren (Švedska, 2020, podnapisi), 10+ Film je posnet po uspešni knjižni seriji Bertovih dnevnikov švedskega pisateljskega dueta Andersa Jacobssona in Sörena Olssona, sicer avtorjev še enega švedskega otroškega knjižnega in filmskega junaka Suneja.

MARTIN EDEN

Pietro Marcello (Italija/Francija, 2019) Avtobiografski roman Jacka Londona o mornarju, ki se s pisateljevanjem povzpne po družbeni lestvici, postane v rokah italijanskega režiserja Pietra Marcella strastno filmsko popotovanje skozi nemirno dvajseto stoletje. Nagrada za najboljšega igralca v Benetkah in nagrada Art kino mreže Slovenije na festivalu Liffe.

85

21.12.2021

86

FILMSKI VRTILJAK

FILMSKI VRTILJAK 2021/2022

Mala dvorana Kulturnega doma Nova Gorica ob 17.30 3. 9. 2021

LUKA

6+

Enrico Casarosa (Italija/ZDA, 2021, sinh.)

24. 9. 2021

TROLI NA SVETOVNI TURNEJI

8+

8+

8+

TAČKE NA PATRULJI: FILM Cal Brunker (Kanada/ZDA, 2021, sinh.)

17. 9. 2021

SPACE JAM: NOVA LEGENDA

KRUDOVI: NOVA DOBA

1. 10. 2021

8. 10. 2021

Malcolm D. Lee (ZDA, 2021, sinh.)

Walt Dohrn, David P. Smith (ZDA, 2020, sinh.)

15. 10. 2021

10. 9. 2021

NEOBRZDANI SPIRIT

8+

MALI ŠEF: DRUŽINSKI POSLI

Joel Crawford (ZDA, 2020, sinh.)

ŠKRATKI

5+

Ute von Münchow-Pohl (Nemčija, 2019, sinh.)

Elaine Bogan (ZDA, 2021, sinh.)

29. 10. 2021

8+

7+

5. 11. 2021

DUŠA

9+

Pete Docter (ZDA, 2020, sinh.)

Tom McGrath (ZDA, 20219, sinh.)

87

FILMSKI VRTILJAK

NA OGLED BODO MED DRUGIM TUDI: DIVJA SLOVENIJA Matej Vranič (Slovenija, 2021)

6+

PRI ADDAMSOVIH 2 Greg Tiernan, Conrad Vernon (ZDA/Kanada, 2021, sinh.)

7+

HOTEL TRANSILVANIJA : TRANSFORMANIJA Derek Drymon, Jennifer Kluska (ZDA, 2021, sinh.)

7+

BORBA Hamish Grieve (ZDA, 2021, sinh.)

7+

88

FILMSKI VRTILJAK

NELLY RAPP: AGENTKA ZA POŠASTI Amanda Adolfsson (Švedska, 2020, podnapisi)

8+

PRINČEVO POTOVANJE Jean-François Laguionie, Xavier Picard (Francija/Luksemburg, 2019, podnapisi)

9+

NAD OBLAKI Olivier Pairoux (Belgija, 2021, podnapisi)

10+

PREKO MEJE Johanne Helgeland (Norveška, 2020, podnapisi)

10+

89

ŠOLSKI FILMSKI PROGRAM

ŠOLSKI FILMSKI PROGRAM Z novim šolskim letom se začenja tudi nova sezona filmskega programa, ki ga pripravljamo za vrtčevske otroke, osnovnošolce in dijake.

Ogledi filmov, ki se dotikajo posameznih tem pedagoškega dela z otroki in mladimi, so na voljo vse šolsko leto v dopoldanskem času med tednom. Plačilo je po šolskem ceniku, izbor filmov pa po dogovoru.

Pedagoški delavci lahko izbirate med filmi iz kataloga, na voljo so tudi nekateri filmi preteklih sezon, nekateri, ki tudi izpostavljajo zanimive dileme odraščanja, pa na filmska platna šele prihajajo.

Pokličite nas, prav gotovo bomo skupaj našli primeren filmski naslov za vaše učence. Po želji lahko filmsko projekcijo nadgradimo še s pogovorom, ki ga vodijo filmske pedagoginje in je posebej plačljiv. V njem skupaj raziščemo, kaj nam film sporoča, kakšna občutja vzbuja v nas in kakšna so naša stališča do videnega.

Pogovor je prilagojen posameznim starostnim skupinam (vrtec, triade osnovne šole, srednja šola) in traja eno šolsko uro.

Pri ogledu slovenskega filma priporočamo tudi pogovor z avtorji – režiserji, igralci, scenaristi, animatorji in ostalimi, ki omogočajo mladim uvid v ustvarjalni proces filma in v njegovo zanimivo zakulisje.

90

SPLETNI KINO V času drugega zaprtja kinodvoran je bila v okviru Art kino mreže Slovenije zasnovana kar se da preprosta in varna (glede plačila in uporabe) spletna platforma za legalen ogled filmov z enotnim kuriranim programom. Program je pripravljen tedensko, z enim dogodkom – predstavitvijo novega filma – za splošno občinstvo (vsak četrtek ob 19. uri) in enim dogodkom za mlada občinstva (vsako soboto ob 17. uri). Vsi izbrani filmi so podnaslovljeni, filmi za otroke pa sinhronizirani v slovenščino.

Filmski program je dostopen na povezavi www.kinokdng.si in si ga je mogoče ogledati na osebnem ali prenosnem računalniku, tablici, pametnem telefonu in televizorju. Spletna platforma je postavljena na sistemu za pretakanje filmov Screenplus (Shift72), ki ga uporabljajo tudi nekateri najpomembnejši filmski festivali (Cannes, Toronto, Sundance) in številni kinematografi po vsem svetu.

Ponudba se bo še razvijala in dopolnjevala, saj bomo z njo omogočali dostop do filmskega programa vsem tistim, ki nas zaradi katerega koli razloga ne bodo mogli obiskati.

Cena vstopnic in paketov je za vse enotna: 6,5 €

www.kinokdng.si

91

INFORMACIJE

VPIS ABONMAJA FILMSKO GLEDALIŠČE ZA SEZONO 2021/2022 Potrditev abonmajev in rezervacija sedežev – dosedanji abonenti Kdaj: od 20. septembra do 31. oktobra 2021 Kje: na blagajni Kulturnega doma Nova Gorica Kako: osebno Vplačila: do 13. oktobra 2021

Vpis za nove abonente

Kdaj: od 4. do 13. oktobra 2021 Kje: na blagajni Kulturnega doma Nova Gorica Kako: osebno Vplačila: ob vpisu Redni abonma: 75 €

Upokojenci, študenti in dijaki: 55 €

Vplačila abonmajev bodo potekala na blagajni Kulturnega doma Nova Gorica.

Za uveljavitev popusta je pri vpisu abonmaja treba predložiti osebni dokument in dokazilo o statusu.

Urnik blagajne: vsak delavnik: 10.00–13.00, 14.00–16.00 in uro pred prireditvijo VSTOPNINA ZA OGLED FILMA Redna cena: 5 € Znižana cena vstopnice za dijake in študente: 4 €

ŠOLSKE PROJEKCIJE Cena: 3 € Spremljevalci otrok imajo brezplačen vstop. Plačilo z gotovino ali z naročilnico.

BLAGAJNA T: +386 (0)5 335 40 16 E: blagajna@kulturnidom-ng.si URNIK: vsak delavnik: 10.00–13.00 in 14.00–16.00 in uro pred prireditvijo

92

INFORMACIJE

REZERVACIJE VSTOPNIC Vstopnice lahko rezervirate na blagajni Kulturnega doma Nova Gorica po telefonu ali e-naslovu blagajna@kulturnidom-ng.si. Elektronsko pošto redno pregledujemo med delavniki. Če od nas ne prejmete potrditve rezervacije, pomeni, da rezervacija ni bila zavedena.

Rezervirane vstopnice dvignete najkasneje v treh (3) delovnih dneh od rezervacije – po tem roku jih bomo dali v prosto prodajo. Če vaša rezervacija velja do dneva prireditve, vas bodo vstopnice čakale do pol ure pred prireditvijo – po tem času bodo sproščene v prosto prodajo.

SPLETNI NAKUP VSTOPNIC Vstopnice so v prodaji na prodajni mreži http://kulturnidom-ng.kupikarto.si/index.php.

Pri spletnem nakupu vstopnic ni mogoče uveljavljati popustov. Denarja za že kupljene vstopnice ne vračamo, razen v primeru, ko je prireditev oz. dogodek odpovedan z naše strani.

VSTOPNICE ZA BREZPLAČNE DOGODKE Prosimo, da si zagotovite vstopnice tudi za brezplačne prireditve. Zaradi varnostnih predpisov, ki prepovedujejo večje število navzočih obiskovalcev, kot je sedežev v dvorani, vam hostesno-biljeterska služba brez vstopnice ne more dovoliti vstopa v dvorano.

Z veseljem vam pomagamo osrečevati ljudi, ki jih imate radi. Podarite nekaj kulture, malo sprostitve, kanček uživanja in prgišče sreče!

Slavljence, prijatelje ali poslovne partnerje povabite na ogled predstave z nakupom darilnega bona Kulturnega doma Nova Gorica.

Obdarjenci bodo bon lahko izkoristili za ogled predstave po lastnem izboru.

Darilni bon velja leto dni od izdaje.

93

INFORMACIJE

DOBRO JE VEDETI • Nakup znižane vstopnice oz. abonmaja je možen samo ob predložitvi potrdila o statusu.

• Abonenti prejmete abonmajsko izkaznico takoj ob vpisu.

• Abonmajska izkaznica JE PRENOSLJIVA med obiskovalci Z ISTIM STATUSOM. Če želite prenesti abonma na drugo osebo, ki nima istega statusa kot vi, pred ogledom predstave na blagajni uredite doplačilo.

• Otroci morajo imeti svojo vstopnico. Ne dovolimo, da sedijo staršem v naročju.

• Prosimo, da pridete po vstopnice najkasneje pol ure pred prireditvijo, saj boste s tem pripomogli, da ne bo prihajalo do zamud pri začetku prireditev.

• Prosimo, da na prireditve ne zamujate. V primeru zamude ste dolžni upoštevati navodilo hostes in vratarjev. Če boste na prireditev zamudili, vam ne moremo zagotoviti, da boste sedeli na svojem sedežu.

• Pred začetkom prireditve izključite prenosne telefone in druge naprave, ki oddajajo zvočne signale.

• Fotografiranje in snemanje predstav NI dovoljeno.

• Vratar ima pravico, da od obiskovalca ob vstopu v dvorano zahteva osebni dokument in dokazilo o statusu.

• Stojišč NI. • Upoštevajoč zakonske določbe s področja zagotavljanja varnosti mora imeti vsak obiskovalec prireditve svojo vstopnico.

Organizator si pridržuje pravico, da zaradi nepredvidenih okoliščin spremeni datume oziroma programe posameznih prireditev, o čemer boste pravočasno obveščeni. Ob odpovedi, spremembi datuma prireditve ali programa dodatnih stroškov, ki jih utegnete imeti, ne vračamo.

Program nastaja v sodelovanju z distributerji, avtorji filmov in različnimi partnerji. Ponudbo bomo med letom še dopolnjevali, zato vas vabimo k rednemu obisku naše spletne strani www.kulturnidom-ng.si, kjer bomo objavljali novosti in vse dodatne informacije o posameznih filmskih programih. Napovedi vseh naših dogodkov redno objavljamo tudi v sredstvih javnega obveščanja.

94

BON21

UNOVČITE BON21 V KULTURNEM DOMU NOVA GORICA!

Tudi v novogoriškem Kulturnem domu lahko od 25. avgusta do konca leta 2021 unovčite BON21 za nakup abonmajev in vstopnic za prireditve Kulturnega doma Nova Gorica.

Najnižja vrednost, za katero lahko pri nas na blagajni unovčite bon (oz. del vrednosti bona), je 10 evrov. Nakup z bonom ni mogoč tik pred dogodkom.

S seboj imejte vedno veljaven osebni dokument.

Za prireditve drugih organizatorjev bona21 ni mogoče koristiti.

Podrobnejše informacije o BON21 najdete na: https://www.fu.gov.si/drugo/posebna_podrocja/turisticni_bon_in_bon21/

VARNO IN ZDRAVO NA DOGODKE V Kulturnem domu Nova Gorica so skladno s smernicami NIJZ in veljavnimi ukrepi za zajezitev širjenja koronavirusa zagotovljeni vsi pogoji za varen obisk.

V dvoranah je na voljo toliko sedežev, kot je ob dogodku dovoljeno skladno z odlokom o začasni omejitvi ponujanja kulturnih storitev končnim uporabnikom ter ob upoštevanju navodil in priporočil NIJZ. Skladno z Odlokom o začasni omejitvi ponujanja kulturnih storitev končnim uporabnikom v RS se lahko od 23. 7. 2021 javnih kulturnih prireditev udeležijo le osebe s potrdilom o negativnem testu, cepljenju ali prebolelem covidu 19 (PCT pogoj). Ta pogoj ne velja za osebe, ki še niso dopolnile 12. let.

Pogoj za vstop na prizorišča Kulturnega doma je predložitev dokazil o izpolnjevanju PCT pogoja.

Prosimo, da pri pregledu vstopnic pokažete tudi ustrezno potrdilo o izpolnjevanju pogoja PCT. Obiskovalce naprošamo, da ob obisku Kulturnega doma Nova Gorica upoštevajo priporočila in navodila NIJZ: • obvezno nošenje zaščitne maske, • spoštujte varnostno razdaljo (vsaj 1 meter), • ne dotikajte se oči, nosu in ust ter upoštevajte higieno kašlja in kihanja, • razkužite si roke pred vstopom v dvorano, • obiščite nas samo brez bolezenskih znakov.

Garderobe niso na voljo.

95

Kulturni dom Nova Gorica je član Europa Cinemas in Art kino mreže Slovenije, ki združuje slovenske kinematografe ter prikazovalce kakovostnega in umetniškega filma.

Filmski program je podprla:

Izdal: Kulturni dom Nova Gorica, zanj: Pavla Jarc / Uredila: Mateja Poljšak Furlan / Izbor programov: Denis Valič, Mateja Poljšak Furlan / Fotografije: arhiv Kulturnega doma Nova Gorica, distributerji filmov / Jezikovni pregled: Ana Kodelja / Oblikovanje in postavitev: Vid Simoniti / Tisk: Tiskarna Present, d. o. o. / Naklada: 600 Nova Gorica, september 2021 96

Bevkov trg 4 SI - 5000 NOVA GORICA T: +386 (0)5 335 40 15 E: mestnagalerija@kulturnidom-ng.si W: www.kulturnidom-ng.si FB: www.facebook.com/groups/Film.NovaGorica/