K Kolumna

Kulturiranje na obroke

Ko sem razmišljala, kaj in kako zapisati, sem se večkrat ustavila, saj sem ugotovila, da je kultura polna dvojnosti in tako nedvomno bipolarna. Ko se odpravljaš na glasbeni festival, nekako že vnaprej dobro veš, da bo vsaj en dan deževalo in boš ves premočen, šotor bo verjetno puščal, ker tako mora biti, sovražil boš sleherni sprehod do sanitarij, pijača bo draga in topla v 10 minutah, morda boš imel težave s parkiranjem in plinski kuhalnik bo sredi kuhanja jutranje kave tretji dan odpovedal – a hkrati bo tvoje srce poskakovalo od veselja, pričakovanja koncertov, občutka avanture v neznano, morebitnega srečanja s tistim Fincem, ki te je lansko leto tako zelo zabaval, vseh debat in še mnogo tega. In tako je vsakič, ko se odločiš za ponovni obisk glasbenega festivala. Nihanje od nejevolje in zavedanja, kako čudovito bo, ne glede na vse. Sledita zaključno vračanje domov ter vsem dobro znan postfestivalski bluz – vse to je kultura.

Kultura obstaja v več oblikah, ne samo v obliki recitala pesmi in obiska opernega večera. Prav festivali so po mojem skromnem mnenju nekaj, kar bi se moralo nujno ohraniti; pravzaprav bi jih morali celo širiti. Lepo je imeti mestne festivale, kot so Jeff, Mjuzikfest in podobni. Dobro je, da imamo po vseh kalvarijah s klubsko sceno, ki je na naših koncih tako ali tako ni več, vsaj približek dogajanj, ki niso popolna komercializacija. Underground in neuveljavljenost sta dobesedno na umetnem dihanju. Sedaj je vse odvisno od nekih pobudnih skupin, posameznih zanesenjakov in dobre volje nekaterih, ki sicer delujejo v društvih/nevladnih organizacijah, a imajo posluh tudi za kaj drugega, kot so razni Jani, Tanje, in nasploh za glasbenike in kulturnike, ki radi pokukajo izven okvirjev.

Ta del Istre nujno potrebuje festival v klasič- nem pomenu te besede. Torej vsaj dva dneva dogajanja z možnostjo kampiranja. Vse od glasbe, rekreativnih aktivnosti, predstavitev knjig/filmov, predavanj … Vse to ravno zato, ker kultura ni in nikdar ni bila enodimenzionalna. Razvoj podeželja pa je na naših koncih tako ali drugače podobno zapostavljen mulc prezaposlenih staršev z enim samim ciljem –turizem v mestu ne glede na to, kako škodljiv zna biti glede na izkušnje. Tu nastopi naslednja dvojnost. Kako, za vraga, uskladiti kulturo in turizem? Kar se dogaja na Tolminskem, je lep pokazatelj. Čeprav festivalsko dogajanje prinese občini in njenim prebivalcem v blagajne ogromno denarja za sorazmerno kratek čas, so se tam naenkrat odločili, da bodo podmazali polena in jih začeli metati pod noge organizatorjem. Mnenja se krešejo in kljub rahli jezi moram priznati, da razumem vse vpletene strani. A zgolj razumem. Podpiram pa niti od daleč ne. Festivali ob Sotočju bi morali ostati. Vsekakor. Izraz »petični turizem« ali »turizem za petičneže« mi požene kri po žilah s silo takih razmer, da to težko opišem. Naj obstaja tudi tovrstni turizem. Nimam nič proti. Baje. A da se vedno znova dogaja, da se »navaden« turizem samodejno umika peščici … No, tu pa vidim težavo.

Ko je pred kratkim prijateljica peljala svojo hči na letališče, ker je imela let na Portugalsko, kamor je odhajala na obisk festivala, je bila moja sreča nepopisna. Vsakemu staršu bi svetovala enako. Otrok naj med odraščanjem obišče vsaj enega od festivalov. Festival kot dogodek je namreč toliko več kot zgolj glasba in opijanje.

Po toliko letih obiskovanja festivalov, tako tistih majhnih in DIY kot tistih velikih in na robu komercializacije, lahko brez dvoma in brez zadržkov rečem, da gre za nekajdnevni oddih za dušo. Spletajo se poznanstva, dolgoletna prijateljstva, kar nekaj ljubezni se je že rodilo in tudi zarok/porok. Na festivalih se naučiš sprejemati drugačnost, izuriš premnoge socialne veščine, spoznavaš ljudi s celega sveta in njihove navade, uloviš nauke in spoznanja, daleč od domačega udobja pa najbolj spoznavaš samega sebe, svoje meje in omejitve, odprtost lastnega uma. Pravzaprav bi lahko festivale primerjala z nekakšnim romanjem.

Drugače obarvanim in v odsotnosti česarkoli religioznega, pa vendar. Za tistih nekaj dni pripadaš svojemu plemenu. Ljudem, ki podobno gledajo na svet, a so si kljub vsemu različni. Pred leti sem še naivno verjela, da bom v Istro uspela pripeljati festival. Tako ali drugače. Ravno to je žal še vedno neodkljukana alineja na mojem seznamu. A človek nikoli ne ve, kaj prinese dan in kaj noč.

Morda mi še uspe. V meni je še nekaj vrele krvi in še vedno verjamem, da če bi se samo zvezde poravnale v nekem samo njim znanem vrstnem redu, če bi bila ob pravem trenutku na pravem mestu in predvsem ne verjela premnogim »ma Biba, se ne da … se ne splača«, bi mi uspelo. A to ostaja neznanka za prihodnost in neki drug zapis. Zdaj pa nam ostajajo festivali, ki v najboljšem primeru trajajo nekaj ur.

Koper z okolico bi se moral prebuditi in narediti nekaj v smeri kulturiranja na ta način. Pod mus, bi lahko rekli. Poletje traja razmeroma kratko in poslanstvo bi moralo biti, da v ta čas strnemo kakovostno in predvsem »od ljudi za ljudi« dogajanje. Dejstvo, da imamo veliko ljudi, ki tovrstno početje poznajo in jim organizacija ni niti slučajno tuja, je menda že ponarodelo.

Ravno v tem času leta 2020 smo lahko zaradi takratne situacije v zvezi s korono spoznali, kako hitro smo se ljudje pripravljeni odreči kulturi in kulturnikom. Razprava, koliko smisla so imeli omejitve in neznosni pogoji vladajočih, je tu odvečna. Pomembno je samo in zgolj dejstvo, da smo, pa to želeli priznati samim sebi ali ne, prehitro vrgli puške v koruzo. Na koncu se je izkazalo, da iz taiste koruze nismo mogli speči niti pokovke. Slava nam.