»Eleanor,« je ponovila s tihim glasom, ker se sestra ni zmenila zanjo. »No?« je vprašala Eleanor in jo pogledala. »Hočem iti k Lamleyju,« je rekla Rose. Ko je tako stala z rokami, prekrižanimi na hrbtu, je bila izrezan oče. »Prepozno je za k Lamleyju,« je rekla Eleanor. »Ne zaprejo pred sedmo,« je rekla Rose. »Potem prosi Martina, naj gre s tabo,« ji je odvrnila Eleanor. Deklica je počasi krenila k vratom. Eleanor je spet vzela v roke knjižice, v katerih je vodila gospodinjske izdatke. »Toda ne smeš iti sama, Rose; ne smeš iti sama,« je rekla in se ozrla iznad njih, ko je Rose stopila na prag. Rose je molče prikimala in se izgubila. Šla je v zgornje nadstropje. Ustavila se je pred materino spalnico in povohala kisli vonj, ki je lebdel okrog vrčev, kozarcev in pokritih skled pred pragom. Potem je šla še naprej gor in se ustavila pred vrati učilnice. Ni hotela vstopiti, ker sta bila z Martinom skregana. Najprej sta se skregala zaradi Erridgea in mikroskopa, potem pa še zaradi streljanja na mačke gospodične Pym iz soseščine. Toda Eleanor ji je rekla, naj ga prosi. Odprla je vrata. »Hej, Martin ...« je začela. Sedel je za mizo s knjigo, pokonci postavljeno pred sabo, in si potihoma nekaj mrmral – mogoče je bila grščina, mo goče je bila latinščina. »Eleanor mi je rekla ...« je začela in opazila, kako je zardel in kako je prijel v roko list papirja, kot da bi ga nameraval 20
Viginija WTEXT.indd 20
26.Aug.2014 12:01