blagodušen. Kačur se je nasmehnil in je napisal Ferjanu dolgo pismo. »Vem, da pride!« – Zjutraj je stopila v izbo debela župnikova dekla. »Gospod!« je zaklicala z osornim glasom. »Župnik pravi, da stopite precej k njemu!« »Moram v šolo!« »Precej k njemu! Kaj boste v šoli!« In je zaloputnila duri. Kačur se je napravil k župniku. Prišel je bil baš iz cerkve in se je preoblačil, da bi se napotil na polje. »Sveta pomagavka!« je vzkliknil, ko je ugledal Kačurja. »Ali ste znoreli?« »Zakaj?« je prašal Kačur; njegov nasmeh pa je bil prisiljen in skoro žalosten. Župnik je udaril s škornjem ob tla. »Zakaj?« je klical ves srdit in žile na čelu so se mu nabrekle. »Praša, zakaj da je znorel? Ali se ženite ali ne? Kar brž povejte!« »Ženim se!« Župnik se je obuval, život je imel globoko upognjen, držal je škorenj, ki je bil šele pol na nogi, z obema rokama, glavo pa je bil vzdignil in je strmel Kačurju molče v obraz. Nato se je ozrl spet na škorenj in se je obuval. »Zakaj bi se ne ženil?« je prašal Kačur nekoliko osramočen. »Kajpak! Seveda!« se je smehljal župnik in je kimal z glavo. »Pa otroke mislite tudi imeti, kajpak? Veliko otrok?« »Morda!« je zardel Kačur. »Morda! Tako je! Morda bom živel, morda pa ne! Morda bo kaj otrok, morda pa jih ne bo! Morda bodo živeli, morda bodo poginili! – O ti prokleti paglavec, ti golobradi, kako bi zgrabil tale škorenj ter ti ga treščil ob
77