objemu. Kri mu je plala v licih, trepetal je in jo je stiskal k sebi. »Tončka ... zvečer pridem k tebi!« »Pridi!« »Ko bo krčma zaprta ... ko bo noč!« »Pridi!« Nato nista govorila več; prižgala je luč in tudi njena lica so bila razpaljena. Ko se je vračal iz krčme, se mu je zibalo pred očmi, žgalo ga je v licih in ustnicah in čelo mu je bilo potno. Zaslutil je – kakor da bi se bilo zasvetilo za trenutek iz temè – da so bile legle na njegovo srce že vse težke, umazane sence iz Blatnega dola; in izpreletelo ga je kakor strah. »Ne pojdem! Pijan sem bil! Uróčen!« Iz vlažne zemlje, od polja sem, je žehtela zgodnja pomlad; vzduh je bil poln težkega, opojnega vonja; zemlja se je dramila in njen prvi dih je bil hropeč in soparen; pohotne, poželjive sanje so bile še v njem; veter, ki je prišel od onstran hribov, se je mešal z vzduhom iz Blatnega dola in z nizkimi meglami in je bil omamljivo topel, kakor nečist objem. »Pojdem! Kaj bi drugega v Blatnem dolu? Zakaj bi ne živel?« In ni več videl, kako je zatonil lep spomin in kako so zavile težke ponočne sence ves Blatni dol in njega.
73