Jerzy Franczak: Da capo (odlomek romana)

v predal z orodjem, kot da bi hotel kaj rešiti, kot da bi bila to moja zasebna vojna, ki še vedno traja, kljub temu da že dve desetletji velja nenapisano premirje. Sicer pa Basi ni­ sem znal prav dobro pojasniti, zakaj ti vojaki streljajo drug v drugega, in sem pravzaprav raje videl, da so se spremenili v jušne sestavine, nasilje se mi je zmeraj gnusi­ lo, tako se vsaj reče, čeprav v igri ni gnus, temveč strah.

Oče je ponavljal, da bi vojska iz mene napravila moškega, in ko je to govoril, sem se bal, predstavljal sem si kasarni­ ški pekel in drevenel od strahu, seveda sem se potem, ko sem stal pred naborno komisijo, bal še bolj, a so mi zaradi slabovidnosti priznali kategorijo D, nesposoben za voja­ ško službo. V nekem smislu sem bil že takrat kar dobro izurjen, oče nama je vsake toliko časa pripravil večerno vežbanje, postrojil naju je pred steno in, dušeč kolcanje, ukazoval: ›Mirno! Voljno! Mirno! Lezi! Mirno! Lezi! Volj­ no! Deset počepov! Pet sklec! A ene sklece ne moreš nare­ dit, mamin sinček?‹ Emil je celo takrat zabušaval, delal se je, da izvršuje povelja, in oče je mižal na eno oko, zato pa je z drugim očesom pozorno opazoval mene, jaz pa sem medlel od utrujenosti in pešal od nemočne jeze. To poni­ žujoče vežbanje je bilo del sistema, ki naj bi iz naju napra­ vil pridna fanta, stoodstotna moška, ubogljiva državljana, prava Poljaka in katolika. Katehetinja nas je strašila s pe­ klom, Železna dama na spoznavanju družbe nas je enako goreče strašila s fašizmom in ameriško intervencijo, de­ jansko pa ni bilo pomembno, katero ortodoksijo smo sprejemali, važno, da smo se urili v poslušnosti, to sem že takrat intuitivno razumel, uril sem se v ubogljivosti, tega sem se disciplinirano držal, sveto in slepo sem verjel, na­ daljnja ponižanja sem sprejemal kot nekaj samoumevnega.

23