1. Usihajoče jezero Opoldne, ko je doktor Charles Ransom bivalno barko zasidral ob rečnem ustju, je zagledal Quilterja, bebavega sina stare ženske, ki je živela na vegasti barki pred marino. Stal je na robu štrleče skale na nasprotnem bregu in z nasmeškom na obrazu opazoval mrtve ptice, ki so se mu ob nogah pozibavale na vodi. Odsev njegove nabrekle glave je kot popačen nimb poplesoval med otrplo perjadjo. Na izsušenem blatnem bregu je bilo vse polno papirja in naplavljenega lesa. Quilterjeva postava in njegov zasanjani obraz sta Ransoma spominjala na dementnega favna, ki se je zaradi žalovanja za izgubljenim rečnim duhom ovil v listje. Ransom je med premišljevanjem, da je primerjava več kot ustrezna, kljun in krmo poravnal s pomolom. Če prav Quilter opazovanju reke ni posvetil manj časa kot Ransom ali drugi, so bili njegovi motivi za to ponavadi sprevrženi. Neustavljivo usihanje reke, ki sta mu botrovali spomladanska in poletna suša, sta v njem porajali naslado, čeprav sta prav on in njegova mati zaradi tega najbolj trpela. Njuna razpadajoča barka, darilo Quilterjevega ekscentričnega zaščitnika Richarda Fosterja Lomaxa, arhitekta in Ransomovega soseda, se je že nagnila na bok pod kotom trideset stopinj, in ko bo gladina upadla samo še za nekaj centimetrov več, se bo njena lupina razklala kot izsušena buča. Ransom si je zastrl oči pred sončno svetlobo in premeril rečna bregova, ki sta na zahodu zavijala proti osem kilometrov oddaljenemu kraju Mount Royal. Že teden dni 7
Ballard TEXT.indd 7
27/05/14 07:51