Egon Bondy: Invalidna sorojenca (odlomek)

si poiskala par suhih štorov za počitek. Nekoč, še v njunem otroštvu, je bil tukaj gozd. Sonce je sijalo ves čas in njegovo zahajanje je bilo počasno.

To je bil njun prvi skupni spomladanski izlet čez hrib. Tudi A. je včeraj prvič po koncu zime šel čez vzpetino. Jeseni na poti pred zgornjo vasjo ni našel še ničesar. Po dolgem zimskem obdobju sta bila oba radovedna, kaj je novega, in A. je prvotno nameraval ponoviti svojo včerajšnjo pot, da bi lahko korak za korakom kazal B. (sestričnici), kaj ga je pritegnilo – zdaj pa sta naredila ovinek in se ni splačalo vračati h gornji vasi. A. je presodil, da bo še najbolje, če se s kraja, na katerem sta, spustita k vodam, potem pa po obrežju prideta h končni postaji tramvaja. Lahko bosta še obiskala prijatelje ali si pripravila dobro večerjo. V nežni spozabi mladosti s sabo nista vzela nič za jesti.

K vodam sta se spustila, ravno ko je sonce zašlo. Še zmeraj je bilo svetlo in rdeči oblaki so na prst metali čisto rdečo svetlobo. Voda se ni razlivala na pesek, temveč le močila in zamočvirjala ornico. Pozabila sta na povišano gladino voda in morala sta iti po ilovici. Že nekaj let je bila po obrežju izhojena stezica, a ta je bila zdaj zalita. Hoja jima je bila neprijetna. Obmolknila sta. »Poglej –!« je rekla B. in se dotaknila bratrančevega kožuha. »Kaj se pa dogaja tamle?« A. se je takoj ozrl tja, kamor je kazala sestrična. Na vrhu vodnih gora, ki so bile še posebej na tej strani precej višje od otoka, se je temnila nekakšna lisa ali samo črtica, ki pa je bila zaradi svoje črnosti jasno razločljiva od modro in belo lomečih se valov voda. Česa takega na vodah ni še nihče 14