20 ‒ 22°
20–22 °C. Optimalna sobna temperatura, tako pravijo. Temperatura, ki nas je (verjetno, vsaj večino) spremljala skozi te klavrne čase. Temperatura, pod katero so (verjetno) nastale pričujoče pesmi, ki smo jih skrbno pripravili in jih zdaj postavljamo pred Vas. Priporočljiva temperatura za pripravo lepe besede, tako pravijo. Vendar pesmi, ki jih boste prebirali v tej zbirki, stopajo izven okvirja priporočljivega. Prepečene, surove in kakšne morda tudi na -10 °C, predvsem pa takšne, ki izražajo odsev tega časa. Zgodovinski dokument pesnic in pesnikov o doživljanju boleče situacije, v kateri se je znašel svet. Potisnili so nas med štiri stene, nam v srčiko bitja vsadili neizmeren strah, nam prepovedali druženje z nam ljubimi in nam nataknili nagobčnike. Kljub temu ne bomo ostali tiho, saj je poezija ena izmed lepih stvari, h katerim se lahko tudi zdaj zatečemo in vedno znova vračamo. Predvsem pa ena izmed stvari, ki nam je nihče ne more vzeti.
Taja Rihtaršič
Okuženi Njeni drobceni, mikroskopski delci, skoraj nevidni očem tistih, ki ne vedo, kaj iskati, zaživijo šele takrat, ko ji posodimo svojo obliko. Se naseli v naših celicah kot nežen dotik ali topla beseda. Se pritajeno množi z bližino. Eksponentno raste s poljubi. Naposled zaobjame celotno telo, telesa, vztrajnejša od prepovedi, kazni, ukrepov.
In mi, okuženi z njenim sladkim virusom, se urimo v prestopanju meja, (prestopniki!) z željo po združitvi v njenih prostorih, deliti njeno mehkobo, (delinkventi!) dan za dnem obuvamo čevlje kriminalcev in brez pomislekov, brez zrna slabe vesti, širimo jezik ljubezni. Maja Burja
Dremež so tisti tam zunaj ki neumorno stiskajo snooze button na tuja življenja in smo mi tu notri nekje med budnostjo in spancem nekje med biti in ne biti tavamo kot mesečniki po praznih cestah po hodnikih ki ne vodijo nikamor mi-vi-mi-vi-mi-vi-mi-vi budilka zazvoni vsem znani glas spet govori: malo še še čisto malo naslednjih štirinajst minut je ključnih Maja Burja
Ponedeljek je torek je petek je nedelja je marec je maj je oktober je vsak dan pobarvan v odtenkih sive so majhni sivi krogi v majhnih sivih prostorih ki so vsako jutro morda še za drobec manjši in malo bolj sivi se mi morda le zdi me včasih sivina zaobjame celo takrat hitro zamižim si na rožnate stene vek naslikam zvezdo danico južni otok v daljavi lesketajoč utrinek svobode Maja Burja
Ne zaupam ljudem, ki ne marajo umetnosti Ne zaupam ljudem, ki ne marajo umetnosti. Kdo prebarva njihove prostore v komaj rojene, še nikdar videne, a nekako čudno znane oblike? S čim potujejo v nek drug čas, od koder iz daljave – kot z neba na zemljo – gledajo v svoj odsev in mirijo svoje krike? Ali sploh vedo, da se je treba umakniti od okvirjev, da vidiš dobro – če nikdar očarano ne zrejo v slike? Čigave besede jim šepetajo krvavenje dedkov in prababic, sosedov in žena, sinov, hčera?
Jim povedo, da krvavijo prav tako kot oni? Da ni razlike? Ne zaupam ljudem, ki ne marajo umetnosti. Kaj jih gane? Kam bežijo? Maja Burja
Drugačen čas Ne morem leteti na srebrni ptici, a letim na krilih spomina. Ne morem odpotovati kot po navadi, pa si pričaram drugačen pobeg. Zdaj potujem v mislih, zasanjam se v drug svet, iz časa spletem mrežo za guganje, domišljija mi sešije blazino, na katero naslonim glavo in potujem, jadram, letim, daleč, v nove neznane krajena lepše, na boljše, na toplo. Nadenem si sončna očala in se rožnato smehljam v nebo. Bernarda Šmon
Tudi to bo minilo Čeprav smo ujetniki v svojem svetu, še vedno imamo knjige, berimo. Prijatelje lahko obiščemo v srcu, kjer postavimo klopco in se srečamo. Še zmeraj smo lahko skupaj, četudi nas pandemija loči, gremo si na obisk v spominu in nazdravimo na boljše čase ali na tiste stare, ki jih cenimo zdaj še bolj, ko je vse drugače, pa vendar tudi to bo minilo, tudi to bo enkrat nelep spomin, iz katerega se bomo zbudili boljši in vsekakor bolj premišljeni. Bernarda Šmon
Na obisku Grem si na obisk, da se pomenim s sabo, da spijem kavo in se spočijem, si spletem kito in gledam zvezde. Grem si na obisk, da prebrskam svoje misli, odženem skrbi, strahove, naslonim obraz na sonce in se prepustim času, da mineva… Naj gre, naj odnese vso norijo in vse zlo tega leta, dovolj je bilo! Šla sem si na obisk. Vreme postalo je sončno, čas se je obarval vijolično. Bernarda Šmon
Pod vso težo Pod vso to težo mora nekaj biti zaenkrat še diha mislim da živi odtrgaj mi košček odrekanj in klubukov pod njimi izgubila sem jezik s katerim pripovedujem zgodbe molila sem k bogu ki ga nimam rada in njegove solze so se po mojem hrapavem jeziku priplazile do vašega nasmeha zlato je vse kar se sveti in ne morem si pomagati da se ne bi skupaj poživalila v vojsko glinenih konj
jesti je pač treba potemneli oceani so pljuskali valove skozi vrata moje spalnice umrli sva v prerojenju zapravila sva vso brsteče steklo v črnino v črnino spet rože v črnino spet rože pesem propulzije na avtocesti tvojega objema nimam za cestnino prepisujem se skozi oko objektiva kakor da bi bila svetloba že nekje zapisana. MILIMTER IN POL Psevdopoeti
ZAPRTA VRATA Nedeljski popoldan. Pajčevine v kotu molčijo. Nihče nikogar ne pogreša. Vsa hiša diha tišino. Tišino zaprtih vrat. In neznanih človeških usod. Marta Šavli
MODRA Z modrega pomladnega neba skozi modre prosojne zavese sončni žarki iščejo pot do modrega fotelja kjer zavita v modro odejo razčlenjujem svoje nič kaj modre misli.
Marta Šavli
ČUJEČNOST Ne morem spati. Skozi okno lije svetloba na bele postelje na mesto ki nikoli ne spi. Poslušam korake hiteče čez dolg hodnik kjer nekje utripa rdeča lučka. Poslušam vzdihe nemočne vzdihe polne bolečin in osamljenosti. Noč je. Ne morem spati. Marta Šavli
MOJ COVID Sprejmem večno čast, na kruh namažem mast. Oh, kako je poletno, še nikoli tako prijetno. Nič ne trpim, saj Covid prespim. Znotraj sebe drhtim, ker pravi Covid želim. Želim neskončno bolezen, Kacin je res brezvezen. Želim neskončno bolezen, tisto, ki se ji reče – ljubezen. Matija Jeras
COVID PLUS 2 mio nas sedi, v mali sobici. 2 mio duš lebdi, le miru si želi. 2 mio src gori, po ljubezni hrepeni. 1 govornik vsakodnevno, slabe novice nam deli. 1 Covid brezbrižen, nikoli ponižen, z ljudmi se bori. 1 svet se kar vrti in človeške izgube trpi. 19 je številka, nam pomembna kot budilka. 19 je pravica, v nebo vpijoča resnica. 19 je kača, nemirna klopotača. 21 je rešitev – sodelovanje, ljubezen in zelena potrditev. Matija Jeras
Ujeta V mrežne štukature kvadrastih opek, ujeta med štiri stene. Želijo si te vsepovprek, a ti na Zoomu pinaš mene. Gledam, gledaš, vidim, vidiš, ogledalo zlato malo je postrani, vidiš, vidim, gledaš, gledam, v njem si lepša kakor lani. Na Zoomu vselej tebe pinam, videti s tabo v ogledalu se želim. S tabo ujet v mali sobi, druge seenam, Postrani svet, lep, ker s tabo ga živim. Andraž Stevanovski
PISMO DEDKU MRAZU Dragi Dedek Mraz! Pišem ti po petnajstih letih. Petnajst let sem te pustil pri miru, vedoč, da moraš obdarovati druge otroke, ki darila bolj potrebujejo od mene. Po petnajstih letih imam le eno željo. Spomni se Kate Šoljić, ki si je leta 1930 zaželela košarico mandarin … Pa Hatiže Mehmetović, ki si je leta 1940 zaželela nove šolske torbe … Dedek Mraz, spomni se Branislave Pavlović, ki si je leta 1973 zaželela medenjake v rozasti pločevinasti škatli … Spomni se Milice Rakić, ki je bila leta 1999 še premajhna, da bi ti napisala pismo … Se jih spomniš? Spomni se štirih sinov Kate Šoljić. Spomni se dveh sinov Hatiže Mehmetović. Spomni se Dajane in Stefana, hčerke in sina Branislave Pavlović. Se spomniš 25. avgusta 1991, kaj pa 6. julija 1995, pa 24. marca 1999? Koliko manj daril so tvoji škratje zavijali po teh strašnih datumih? In koliko šib so leta 1992, 1996 in 2000 pustili pod jelkami satelitskih zveri in ostalih politikantskih tigrov?
Dragi Dedek Mraz, kdo ve, kakšne želje bi ti Milica Rakić, deklica, ki je v vrtcu v Batanjici za vselej obsedela na kahlici, napisala v pismu leta 2000, če bi ga dočakala … Dedek Mrazi, si kdaj razmišljal o tem? Kaj porečeš? Se vseh omenjenih še spomniš? Jaz se jih na nepopisno srečo ne spomnim. A vseeno se jih boleče spominjam. Dragi Dedek Mraz, moja edina želja je, da nobena mama na tem svetu ne bo več izgubila svojih štirih sinov kot jih je Kata Šoljić iz Vukovarja. Prosim te, dragi Dedek Mraz, naj nobena mati več ne izgubi dveh sinov kot jih je Hatiža Mehmetović iz Srebrenice. Dragi Dedek Mraz, naj nobena več ne izgubi Dajane in Stefana, kot ju je Branislava Petrović, ko so temne sile iz mraka harale nad Beogradom. Prosim te, naj več nobena deklica ne umre na kahlici, kot je morala umreti Milica Rakić v vrtcu v Batanjici. Upam, da boš mojo željo uresničil. Za novo leto te bodo pod mojo jelko čakali medenjaki. Medenjaki v roza pločevinasti škatli, podobni tistim, ki si jih leta 1973 podaril Branislavi Pavlović iz Beograda. Srečno potuj in hvala, da razveseljuješ nedolžne otroke. Tvoj, Andraž Andraž Stevanovski
Zakaj nikoli nisem verjel Nikoli nisem verjel v bogove, nikoli nisem verjel v bregove, nikoli nisem verjel v krone, večkrat sem pisal oksimorone. Nikoli nisem verjel v avtoritete, nikoli nisem spoštoval pietete, nikoli nisem častil gospodarja, vedel sem, da smrdljivo zaudarja. Nikoli nisem verjel v tebe, vedel sem, da se ti zame živo jebe, nikoli nisem priznaval moči, drugače so se mi svetile oči.
V pridušeni senci svetlobe noči, sem zaradi neke reminiscence, zanikal esence, oslove sence, omrežen v okove kapitalizma, zatekajoč se v objem humanizma, ki je puhtel, saj ni bil še zrel. Sedel sem v sobi in nisem verjel … Andraž Stevanovski
MOGOČE Mogoče rabimo zidove; da omejimo nepremišljeno sovraštvo, uničljivo nasilje, ki ustvarja prestopništvo; sami sebe mečemo za bodeče žice. Mogoče rabimo karantene; da zadušimo upanje po barbarsko obarvanih telesih, ki gorijo za argumente drugih. Mogoče smo grožnja svetu; molimo k bogovom poganov , na oltarjih prelivamo kri, ker si racionalno ne pustimo vladati. Alekseja Potisk
TEŽA Sejemo zgodbe, da podpiramo teorije zarote, plemenitimo denar in zaničujemo ljubezen. Zamaskirane patriote, kot plen, pošiljamo pred bogove. Pokol rojevamo iz pohlepa, nosimo breme samote in z nezadovoljstvom odgovarjamo nemočnim v družbi, za momentalno izposojen čas. Alekseja Potisk
SANJAČI Zemlja je smetišče razbitin imperijev, ki so verjeli, da bodo večni. Šahovskim figuram pravimo človeštvo; sanjačem prepuščamo, da rešijo svet; ko so padali, so si drznili poleteti. Alekseja Potisk
LEPA SMRT Skočiš in padaš padaš padaš. Dokler ne zadeneš ob tla, polna ovenelih vrtnic, ki zopet zacvetijo, ko začutijo tvoje telo in te s trnji prepletejo, dokler ne zajoče prva vrtnica, druga in tretja. Tonka Pučnik
ČIK PAVZA Sedim na balkonu, kadim in pijem kokakolo. Ne čutim nič. Kot da sem v črni luknji. Ni izhoda. Potem padem globje, začnem čutit bolečino. Čutim tako močno, da se mi zdi, da mi bo počilo srce. Ne vem, kaj narediti. Ostati? Ali raje oditi in se nikoli vrniti? Trpim. Bojim se, da se bolečina nikoli ne bo končala. Da bo vedno v meni in nikoli več ne bom videla raja. Potem prileti misel, kako te imam rada. Nobena droga ne opiše takšnega občutka.
Ampak ni besed in ni časa za izražanje čustev. Tako zelo bojim se, da na koncu bom sama ostala, zato te raje odrinem, ko me vprašaš, če bi pri tebi prespala. Vse to je v moji glavi. Živim iz sekunde v sekundo, borim se vsak dan, da preživim do večera. Včasih celo prenesem bolečino na telo. Pomaga, ampak potem izgleda grdo. Želim si pomoči in želim si, da bi me vsaj kdo razumel. Na koncu spet ostanem sama. Naredim še zadnji požirek kokakole in se smrdeča od dima, vrnem v stanovanje. Tonka Pučnik
Samota Zrem skozi okno. Pišem pesem tebi in jočem, ker te ni ob meni. Želim si tvojega dotika. Samota dobila je pravi pomen v teh časih, ko smo brez človeškega stika, veseli za vsak atom kisika. Kdaj bom lahko spet prijela tujca za roko in ga popeljala tja, kjer edina meja bo nebo?
Kdaj bom lahko ponoči svobodno zaplesala, ne da bi za to kazen plačala? Samoti ne moremo ubežati. Skupaj moramo zdržati. Tonka Pučnik
Čakam Že kar nekaj časa čakam Čakam na boljše čase Srbi me dlan Ker tam ni več hladne Laške flaše Včasih se počutim mal sam Čakam, da me kolega rufne Z veseljem dam za rundo Ko se gostilna ufne Sem sanjal Da sem čakal celo zimo Da gre ta virus mimo Pa se zbudim in ugotovim Da je še kr isto Lahko nazaj zaspim
Čakam in čakam Folk me kliče že Mercator Sam še 14 dni I‘ll be back kot terminator Legenda pravi, da baje še kr čaka Aleš Sušak
Bluzim, palamudim Bluzim, palamudim. Druženje je od jutri naprej nevarno. Ostani doma, to je solidarno. Dva tedna bolj na izi, Že druge puzzle ležijo na mizi. Bluzim, palamudim. Hvalabogu za pametne telefone, Kaj lahko pridem na kafe, sosed Zvone? Pokrij si nos in usta, Ka smo prišli že do avgusta? Bluzim, palamudim. Zbudila, kavo nardila. Zoom čez 5 minut, Ne rabim si niti zoknov obut. Bluzim, palamudim. Pozabila sem občutek dotika. Pozabila vonj kisika.
Pozabila toplino stika. Pozabila, kako je živeti brez razmika. Bluzim, palamudim. »Negativna« je nova pozitiva. Meter pa pol je nova normativa. Tesnoba je nerazložljiva. Svoboda je nedojemljiva. Bluzim, palamudim. Zraven pa čakam in čakam, Na priložnost, da v lepši svet zakorakam. Lucija Reš
VSE NAJBOLJŠE DRAGA KORONA Vse najboljše predaga korona, Leto je okoli od tvojega zagona. Leto je okoli od prvega primera, Leto je okoli od normalnega večera. Želim ti: Da čimprej vidiš svojo družbo, Da boš obdržala službo, Da čimprej zadihaš sveži zrak, Da boš šla brez maske čez prag, Da brez strahu greš k frizerju, Da dobiš karte na parterju, Da spoznaš še koga v živo, Da preveriš če maš palerino nezmočljivo, Da boš na koncertu glas izgubila, Da bo mož s tabo, ko boš rodila, Da boš občutila slanost morske vode, Da ne boš čutila nosne vbode, Da boš lahko gledala zvezde po deveti, Da ne boš se skrivala v kleti,
Da te kdo s pivom v gužvi zalije, Da ti lahko kelnarca novo pijačo nalije, Da boš šla še v predavalnico, Da boš kdaj še videla skakalnico, Da boš pozabila kaj je zoom, Da boš lahko na pustovanju nosila nov kostum, Da boš plačala preveč vstopnine, Da boš obiskala še druge celine, Da boš videla več kot le štiri stene, Da boš prejela objeme iskrene, Da te sonce kdaj po nosu obsije, Da boš doživela konec te morije, Vse najboljše za prvi rojstni dan! Kaj vse je tebi in tvojim prijateljem v letu uspelo, O, o teh zgodbah se bo še dolgo pelo, Še dolgo se bo besnelo, Še dolgo se zlato ne bo poželo. Vse najboljše in najlepše draga korona! Lucija Reš
Enigma Kam smo prišli? Kam gremo? Klemen Šubic
Mesečno križanje Trije žeblji, tri želja. Kri kaplja. Najvišji jaz na križu pribit. Spod množica heterogenih likov, jeznih, praznih, iščujočiš lastnega smisla za obstoj. Trije žeblji, tri želja. Kdor iskren je od duha do kosti, vsaj enkrat na križu krvavi. Za svobodo, pravičnost in razvoj. Anonymous
Oči na platnici Odkar je odšla zaspim s knjigo v rokah. Ko solza pade na črno besedo, Jo še vedno obližem s prstom. V sanjah sva se danes poljubljala. Jaz, žalostna strast. Ti, prazna inspiracija. Roke sem položil na tvoja lica, Moje poljubljanje je bilo kataklizma, Ultimativno čiščenje že tvojega zaprašenega obraza. In jaz sem edini, ki je vonjal krik tvojega mediokričnega obstoja. Želiš si dihat, želiš si živet. Daš usta na moja in hlapiš po moji sapi. Jaz nosim najine barve, ti nosiš zametke boljšega sveta. Ne spustim te, ker vem kjer so te ostali pomanjkljivo hranili.
Jaz te nahranim, že trgaš svoje zatohle plasti plastične površinskosti. Čist sem in zato si odšla. Ti si mistično konvencionalna. Nekoč te bom s solzami izpral iz knjižnih polic. Anonymous
Število dvanajst ‚‘Kdo bo tebi pisal pesmi, Kot jih pišem js?‘‘ Poslednjo jutro. Dvaindvajseti januar dva tisoč DVAjset. Pripravim ti čaj, poljubim oko. Nevednost prihodnjega zakola se ovija v tvojih laseh. Rez. Sediš sam, osem mesecev kasneje. Petnajsti september dva tisoč dvajset Kričiš v nebo z zaprtimi usti. Korak, korak, korak, korak. Mrcvarjenje notranjega sveta. Dvaindvajseti januar dva tisoč ENAindvajset Živ, čist, večji in sam. Anonymous
Moje sobane Modro zelene, glasne v tihoti. Nudijo, povijajo, odpirajo, dajejo. Zahtevajo. Ovite v zlatnino čistih oči, Lebdeče v resnici. Moje sobane, moje oči. Ne hrepenijo po potrditvi, Saj mojster za njimi sedi. Anonymous
Mogoče Mogoče rabimo zidove; da omejimo nepremišljeno sovraštvo, uničljivo nasilje, ki ustvarja prestopništvo; sami sebe mečemo za bodeče žice. Mogoče rabimo karantene; da zadušimo upanje po barbarsko obarvanih telesih, ki gorijo za argumente drugih. Mogoče smo grožnja svetu; molimo k bogovom poganov , na oltarjih prelivamo kri, ker si racionalno ne pustimo vladati. Alekseja Potisk
Odhajam Odhajam. Potisnem te ob steno, danes te končno in za vse čase spenetriram. Nimaš več lažnive opojne tkanine ovite okoli mojega srca. Nimaš več privilegiranega stolčka v moji glavi, tvoj obraz je umazan. Dva telesa, dva uma. Koža na kožo. Spoznam, da nikoli nisva bila eno. Brez zadržkov, brez oporečnih misli iz tvojega sna, pridem v tebi. Tokrat ti ne poberem spodnjih hlačk iz tal, te ne ovijem v posteljo in bedim nad tabo. Tokrat odhajam. Po stopnicah, izstopim iz hiške in zaprem lesena vrata. Oblijem z bencinom. Sežgem tebe, vse spomine, dotike, besede, tvoje polovične poglede. Slečem se in na ogenj vržem vsa svoja oblačila. Obrnem ti hrbet. Odhajam. Anonymous
Obleke Dobrodošel v svet oblek, brez sramu kar naprej. Pomeri si kostum in pripni si čin. Na kozarec v roke, na zdravje in čin čin. V odsevu si heroj z rekelcem čez boke. Štunfi iste barve, srajca poravnana, pas odsev oči, in glava počesana. Zmerimo tvoj jaz, naslikamo na platno, z okvirjenim telesom, te damo na razstavo. Koliko si vreden, če povsem si gol? Koliko si vreden ves razcapan in beden?
Za koliko bi te prodali, ko ne nosiš nič, otreseš se ponosa in streseš s sebe kič. Takšen si ničvreden norec ki le čaka, da ga pometejo v celico brez zraka. Zato odsev vseh duš v oblekah naj prebiva in pamet vseh glav na čevljih naj počiva. Hvaljeni kravatarji in blagor vsem kostimom, ki našli so drug drugega v nerazdružljivem timu. Norma je lepota v preobleki te laži, za njo se skrivajo žal že izgubljene reči. Gubice in strije, mozolji vseh vrst in
druge kožne hudobije. Trebuščki, povešeni lenuščki, odtisi, prepogibki, zamaščena jetrca, kosmate preproge, in prekomerne zaloge. A vse to naj raje ne obstaja, saj drugače po gobe gre prodaja. Če vsak bo zadovoljen s tem kakršen je nihče ne bo nič rabil, še obleke ne. Miha Slapnik
*** Pod platanami nekega jutra vsrkujem samoto dokler ostaja žalost je vzpostavljeno ravnovesje vsi odtoki so prosti. Tom Veber
*** Nekaj vem da bo ostalo upognilo se bo čez lasten hrbet in se v molu prislonilo ob tvoja lica nekaj bo vztrajalo (do svetlobe) pa čeprav samo mrvi prsti ob ustju nabrežja nekaj neslišnih prostorov vgraviranih v nek čas v nek zdaj morda bodo naši otroci svobodni tisto nekaj bo ostalo celo. Tom Veber
*** V medprostoru odrevenijo kazalci dihanje se iztisne v prazne oble telo riše nebo telo riše senco ni več otrok zaradi katerih bi se zjutraj zbujali ni rastlin ki bi potrebovale našo svetlobo ni nedelj ker ni več mame ni več babice so roke moje tvoje prostor (kos apnenca) ki daje in celi. Tom Veber
*** Naučil sem se ljubiti na daljavo smehljati iz drugega kontinenta deliti objeme in pozdrave preko morja naučil sem se obstajati v tujem z mislijo nate na poletje ko se zopet prerineva do sredine do bukovega gozda kjer sva si prvič vzela otroštvo. Tom Veber
*** Vse prežema plast negotovosti varnost teče pod našimi nogami v drobnih curkih čez mrtve kamne in jarke ko želiš končno vstati in zadihati se nate vsuje plast megle in dvomov nismo krivi a vseeno imamo nekaj malega opraviti s tem da smo se znašli tukaj vse je eno dolgo piskajoče potovanje pod trupom vlaka lovljenje ravnotežja ponavljanja maminih besed bodi tiho in ne izstopaj preveč bodi pa nasmejan to imajo ljudje radi in to je važno. Tom Veber
JEBITE SE vsi politiki če ste vi zavozili vaš lajf zakaj moramo mi nositi posledice vaših vprašljivih odločitev JEBITE SE v vsej večnosti univerzuma nikoli vam ne bom oprostil da ste mi vzeli eno leto življenja nikoli vam ne bom odpustil da ste mi prepovedali objemati moje prijatelje da sem moral čemeti za štirimi stenami medtem ko ste vi igrali golf in pokroviteljsko trepljali ramena zmagovalca v rumeni majici JEBITE SE z vašimi zakoni
in cepljenji JEBITE SE z vašimi 5G-ji in bolečimi pregledi nosne sluznice bi ravnali drugače če bi na lastni koži začutili kako ti predpisi bolijo kakšno sranje doživljajo LGBTQ mladostnice_ki ki se morajo ob zaprtju študentskih domov vrniti v homofobne domove ste vprašali ljudi ki trpijo za psihičnimi boleznimi in samoorilnimi nagnjenji kako oni doživljajo covid? JEBITE SE med tem ko je beda zdravstva epskih razsežnosti
vi zapravljate 780 milijonov za Slovensko vojsko??? In ste ko zapoveste vsem državljankam_nom nošenje mask na vseh javnih prostorih preveč utrujeni da bi jo tudi sami nosili? We can see you Krek!!!
JEBITE SE za vse večne čase vsa cepiva maske in vaše dotrajane možganske celice bom zalučal v orbito AMEN. Tom Veber
Vsaka zima ima posebej posebno mesto toliko solz sem izjokala toliko žalosti utopila v njih poiskala vse samote razen svoje namočila palec v brezno in ostala brez misli vsa odpuščanja so prehladna zame in vsaka zima ni zima jočem vase –zaradi sebe Taja Rihtaršič
Ena sobota je lepša kot druga ničesar se ne spominjam rečeš in utripneš z zaspanimi biseri usmerjen globoko vase mi z roko gladiš robove moralo se je zgoditi rečeš sam vase in se obrneš stran na obzorju celodnevna izmena z mačkom vonj po svobodi vztraja v soboto zjutraj po deveti odpremo penino in se tiho ljubimo zunaj že megla prekriva vrhove nedelja je rezervirana za gozdove vseeno ostaneva v majhni sobici
z majhnim okencem v majhni postelji (a ravno prav veliki) si liževa rane in gledava kako belo prekriva svet kako sva majhna in to veva Taja Rihtaršič
Šteks govoriš moj jezik ne rabim ti prevajat svoje duše moj človek si štekaš rada bi ti spletla kite platonsko in rada bi te okusila popolnoma neplatonsko in rada bi… rada bi… rada bi… Taja Rihtaršič
Projekcija na mehko mleko tvojega odpuščanja se nevidno spušča megla zaradi tebe te izgubljam prelomiva se v naslednje jutro da se lahko v stotinki sekunde spet poiščeva so kraji so tisti ki si jih obiskal so oči so tiste ki jih zanikaš govoriš z drugimi usti v usta drugih so noči ki jih nočeš prespati so so tiste ki jih močno stiskaš med stegna tiste izgubljene pozabljene votle ki se priplazijo med tvoja kolena in ti molče govorijo: ne odhajaj
spet se znajdeš na belem pročelju spet iščeš druga usta usta s katerimi bi govoril spet drugo resnico zaman je besede niso tvoje vsak korak sled vsaka rana brazgotina čas v času če me še kdaj najdeš v mesečini odhajanja ljubezen jebo te bog Taja Taja Rihtaršič
JSJ* *jebi se janša
z nagobčnikom se po deveti ljubim sama Taja Riharšič
ljubezen niso objemi ljubezen niso poljubi ljubezen pomeni da nikoli ne odrečeš se obljubi ljubezen niso pogledi ljubezen niso besede ljubezen je to da pozabiš na vse zamere ljubezen ni le poleti ljubezen ni le jeseni ljubezen je to kar zmeraj ti teče po veni ljubezen niso darila ljubezen ni občevanje ljubezen je strpnost in občudovanje ljubezen ni večna ampak lahko je do smrti ljubezen je globja kot kopljejo krti
ljubezen je globja kot kopljejo krti ljubezen ni le med parom lahko je skupinska ujeta med časom je lahko večno čista ljubezen ni reka ljubezen ni morje ljubezen strupena lahko je kot klor je ljubezen je slepa ljubezen boli ljubezen te čaka čaka da jo uloviš Tim Korez
23. KULTURNI DNEVI KLUBA ŠTUDENTOV DRAVINJSKE DOLINE