BILTEN, 57/XXXVI, april 2014
47
je razvidno iz dokumentiranih izdatkovnih in cenovnih elastičnosti povpraševanja po hrani. Največji delež izdatkov za hrano je v obravnavanem obdobju res pripadal izdatkovni skupini mesa in rib, ki odražajo vrednosti izdatkovnih elastičnosti povpraševanja nad ena in jih lahko klasificiramo kot luksuzne dobrine. Sledita izdatkovni skupini mleka, sira in jajc ter zelenjave. Tudi v prihodnje lahko pričakujemo, da bo povpraševanje po teh dobrinah naraščalo. Čeprav se deleži izdatkov za hrano različnih izdatkovnih skupin med dohodkovnimi razredi v času niso zelo spreminjali, je avtorica zaznala razlike v elastičnostih. Tako se je z napredovanjem gospodinjstva v višji dohodkovni kvintil v povprečju nekoliko znižala izdatkovna elastičnost za izdatkovni skupini kruha in žitaric ter olj in maščob, nekoliko pa se je zvišala izdatkovna elastičnost za izdatkovni skupini mesa in rib ter zelenjave. Podobno se je v povprečju (v absolutnem smislu) nekoliko znižala lastna cenovna elastičnost za izdatkovno skupino kruha in žitaric, zvišala pa za izdatkovni skupini sadja ter zelenjave. Tudi tretjo hipotezo, da se je obnašanje potrošnikov glede povpraševanja po hrani v analiziranem tranzicijskem obdobju spreminjalo, je avtorica potrdila. Tako so nekatere izdatkovne skupine v času odražale naraščajoč trend v izdatkovnih elastičnostih, druge pa upadajoč. Pri lastnih cenovnih elastičnostih je večina izdatkovnih skupin odražala v času kontinuirano naraščajoč trend (v absolutnem smislu). Pri križnih cenovnih elastičnostih je prevladujoča komplementarna narava razmerij med posameznimi izdatkovnimi skupinami hrane v času postala nekoliko šibkejša po družbenoekonomskih tranzicijskih spremembah v slovenski družbi. V splošnem s(m)o Slovenci razvili ali (bolje rečeno) ohranili zelo uniformne prehrambene navade, ki so se skozi tranzicijsko obdobje sicer nekoliko spreminjale, v strukturi po razpoložljivem dohodku pa so ostajale dokaj nespremenjene. Lastna proizvodnja hrane pa je v obravnavanem obdobju predstavljala tudi pomemben, čeprav v času upadajoč delež izdatkov za hrano, katerega pomen se je sicer precej razlikoval po dohodkovnih razredih. Kot ugotavlja avtorica, je lastno proizvodnjo brez dvoma treba vključiti v analizo povpraševanja po hrani, saj se le tako lahko izognemo pristranskosti rezultatov. Ko jo upoštevamo, se elastičnosti povpraševanja po hrani v glavnem zmanjšajo. Jakost tega učinka je bila v skladu z deleži lastne proizvodnje in njenim razvojem v času; kadar je bil delež lastne proizvodnje v izdatkih za hrano velik, je bila visoka tudi razlika med elastičnostjo brez upoštevanja lastne proizvodnje in elastičnostjo z upoštevanjem lastne proizvodnje, in obratno. Z magistrskim delom, ki je nastalo pod mentorstvom prof. dr. Tineta Stanovnika, je Ana Božič pomembno prispevala k obstoječemu znanju na področju povpraševanja po hrani, tako v metodološkem, kot v vsebinskem smislu. Magistrsko delo je bilo nadgrajeno v obliki znanstvenega članka, ki je bil nedavno sprejet v objavo v priznani mednarodni znanstveni reviji, ki jo indeksira Thomson Reuters v svojem indeksu Social Sciences Citation Index (SSCI). Obenem ima njeno delo pomembne implikacije za ekonomsko politiko na tem področju, ki bi jih v prihodnje veljalo upoštevati.