Pesmi
VERONIKA MLINAR
Hočem te ljubiti Jaz Brez sanj Hrepeneča jutra hrepeneče noči Hrepeneči spomini Pogledi Dotiki nebes Leteči pozdravi Moj vrt Noč Podoba strahov Izgubljena jutra Poguba Pozabljanje Rdeča zarja Ranjeno srce Po listu papirja Prisluhni vetru
4 5 6 7 8 9 10 11 12 14 16 18 19 20 21 22 23 24 25
Fotografija na naslovnici Nataša Grum©2009
Hočem te ljubiti Hočem te ljubiti, Čutiti tvoj utrip srca, V tvojem objemu zaspati. Ti si moja omama, Moj ekstazi. Zaslepljena v tej ljubezni Živim v dneva v dan. Vse
4
Jaz Misli in sanje v meni gorijo. V meni ostaja vse kar sem. Moja ljubezen je kot sonce, je pozdrav skozi temne in sive noÄ?i. Je upanje obupanim dnevom. Ostajam kot ptica goreÄ?a od strasti in pozabljenih not.Â
5
Brez sanj V mislih sprehajam se, skozi up in obup. Sanje sem pretresla. Jih spodila daleč stran. Brez njih sem ostala in jokala s praznim srcem. Govorila, da zame ni več upanja in sreče. A tam nekje že vzhaja sonce.
6
Hrepeneča jutra Jutra kot ogenj strasti. Objem je klic po odrešitvi. Sanje drsijo čez tihe obljube. Strastna šepetanja izgubljajo svojo pogubno moč. Strah razkriva svoj pravi obraz. Še je prisoten sen kresne noči. Nasmeh na ustnicah kot vzdih skozi pozdrav je tleče poželenje. Misli počasi izginjajo.
7
Hrepeneče noči Pravi obraz je skrit za vrbami dolgolasih vil sklanjajočih nad reko, nežno jo božajo. V tihi noči milo šepetajo in dotikajo se globokega dela moje duše, dokler je povsem ne prevzamejo. Strmim v reko in opazujem, kako se mesec zliva vanjo. Vdana misel, kako Življenje je minljivo. Kako hitro se konča, Prav tako kakor hitro se začne.
8
Hrepeneči spomini Minilo je poletje, a v meni je ostaja grenak spomin na vse slane dotike tvojih ustnic. Koprneče noči so polne neizpolnjenih obljub. Še slišim šepet morja. Še vedno na ustnicah čutim dotike ustnic. Še vedno zaman iščem v drugih pogledih tvoje iskrice v očeh.
9
Pogledi Tihi pogledi bežijo, utapljajo se v morju izginjajočem, kipečem od strte bolečine. Tvoj očitajoč pogled se mi zareže v srce. Še zadnji ostanki upanja počasi, a vztrajno izginjajo. Le še megla je moja sključena postava.
10
Dotiki nebes Kot dotiki nemes so najini dnevi. S teboj so dnevi kot mavrica, ne le navaden sivi dan. Tebi sem dala svoje srce. S teboj so mi Odprta vrata v svet Najlepše ljubezni.
11
Leteči pozdravi Leteči pozdravi v objem norosti. Kup pozabljenih strasti. Vidim tebe, čutim pozabo. Solze polzijo skozi tunele noči. Sanje so vzletele, se razblinile v nič,
12
Ostalo je samo nebo polno veÄ?nega hrepenenja. Ptice jutranje so zaprle trudne oÄ?i. Strasti utapljajo se v razboleli rosi. Tihi obupi tlijo v ognju popoldanskem.
13
Moj vrt Spet prišlo Je poletje vroče. Spet v mojem Malem raju Slišim vrtnice drhteti. Listi vrtnic se kot pesem mehko dotikajo vetričev mimo gredočih.
14
Rosa jim poljublja Žametne lističe te od ugodja kar zatrepetajo. Vse je kot lani, le Nekaj je drugače. V njen ni več slišati Tvojega sladkega glasu. Z bolečino se zavem, Da nikoli več ne bodo vrtnice le zate cvetele.
15
Noč Noč dolga in trudna pred menoj leži. List papirja nemočno nemi. Besede rišejo krivulje in strto objokujejo. Stresem se, le kaj bodo napisale? Komu? Je bil le privid?
16
Je bil je sen mojega hrepenenja? Grenke solze prelite ležijo čez raztrgane napisane besede. Kot bi hotela vanje ujeti bežne poglede in izbrisati vsako misel nate.
17
Podoba strahov Podoba strahov mi sili v ospredje misli. Poezija moja izginja. Sedaj je še poet bos. Ostala je le kost spomina. In sanje mrtve polzijo skozi odprtine žaluzij. S temnimi prsti se mi dotikajo in kličejo po odrešitvi. Razpeta med sanjami in resničnostjo ostajam hladna kot mrzel tuš izpod pipe. Strte doline ostajajo strte, poet ta vaš pa še vedno v kaosu.
18
Izgubljena jutra Dotik, šepet preteklosti, Morje spominov, Morje pozab. Drhteči pozdravi Skozi pisan dan. Dan poln sanj in Upov zastira podobo Spečih oči. Sanje šepet izgubljenih solz Skozi jutra postaranega dne. Misel je izgubljena v Spečem jutro.
19
Poguba Poguba preteklih dni sanje v kletki resnice svet zapuščen zre vame. Hočem vzleteti in ujeti sen resničnosti. Gledam v pavje oči, lesketajo se stekleni delci po razpokanih tleh. Nič več pogum. Kletka pogumnih se je ugreznila v niče verni svet.
20
Pozabljanje Solze noči so polne samote. Želim si objemov, da v njih pozabim vso bol. A pozaba noče postati pozaba. Hoče ostati spomin. Srce kliče po odrešenju. Misli polne neznanke. Zmeda na kvadrat je zdaj srce.
21
Rdeča zarja Oblaki polzijo skozi ognjeno rdečo nebo. Zaslišim tvoj korak. Zaprem oči in prisluhnem tišini večera. Tvoj korak bežno odmeva nekje pod menoj. Slišim le zabrisane odmeve. Odprem zasanjane oči in se zazrem v rdečo zarjo, kako riše po nebo sledove ljubezenskih šepetanj. Nekje, pod menoj si ti, še ne vedoč za moje upe.
22
Ranjeno srce Srce vpije in joče To bol tega sveta. Še zadnjič pred temo, ogleduje in prosi Za kanček upanja. Ostra bolečina spoznanja Ga prepada v njegovo Mehko ranljivo srce. Skrušeno leži na tleh Vse kar je še imel So mu edino za drugim vzeli. Srce ledeno joče. Pozabljeno od rdečih Niti usode. Počasi košček za koškom Se srce trga.
23
Po listu papirja Po listu tem se piše in riše, da vem za vse strahove moje. A kot šepet nečesa oddaljenega se mi rišejo s temno barvo podobe strašne in grozeče. S ostro konico svinčnika se mi zapišejo besede grozne. Srce krikne, zataji in jih hitro s rumeno barvo sonca zatre. A v sencah barv se strah riše in piše.
24
Prisluhni vetru Prisluhni vetru in Z njim sanjaj Njegove tisoÄ?letne sanje. S seboj nosi Upanje izreÄ?eno vanj. Z njim bi si hladila Zasanjane obraze.
25
Vse pravice pridr탑ane, 2012