VZLETNIK Št.: 6 / 8. 8. 2017
Obisk Konec današnjih delavnic pomeni, da se tudi Zlet bliža koncu. Vendar se dogajanje v taboru nikakor ne umirja. Včerajšnji protokolarni obisk je na noge pognal vse prisotne na Zletu. Skoraj tako, kot da bi imeli raketni pogon. Med kosilom smo bili v krojih, tik po tem, ko smo pojedli so nas hitro nagnali na plažo, kjer smo čakali na soncu. Vse to, da smo lahko sprejeli najbolj delavnega predsednika Slo-
venije. Njegovi varnostniki so najverjetneje še bolj zaposleni kot on. Predstavljajte si, vsak dan varuješ nekega pomembneža, ki obožuje tek - sploh maratonski - vesla, supa, plava, hodi v hribe, pozdravlja svoje državljane, za volilno kampanijo ustvari koledar s slikami, na katerih opravlja ‘umazana dela’ in vse te dejavnosti morate opravljati tudi sami. Zakaj? Da se prepričate, ali je zares varno. Tudi včeraj so varnostniki pridno preveslali jezero, da bi rešili
našega predsednika, če bi se mu slučajno kaj zgodilo. Upamo, da ste z najbolj priljubljenim instagramerjem vsi uspeli stiniti selfie in to tudi objavili ter zraven pripisali #zletzavzlet. Novinarska ekipa s Pahorjem na žalost ni uspela spregovoriti, saj je bil v svojem kratkem obisku prezaposlen z ogledom našega Zleta in raznovrstnih delavnic. Hja, obisk morda res ni bil dolg, si ga bomo pa vsaj zapomnili.
Odprto na odprti kuhinji Tina Tomšič
V zadnjih letih je Slovenijo preplavil najnovejši hit odprta kuhinja. Ta je toliko odprta, kolikor je le lahko v mestnem okolju. Na Zletu se zadnje tri dni prav tako odvija odprta kuhinja - po taborniško. Odprta kuhinja, delavnica, ki uči o kuhanju na odprtem, je zagotovo ena najbolj zanimivih dopoldanskih aktivnosti. Samo včeraj so delali mafine, sadno pito, čevapčiče, krompir in palačinke. Kuhanje poteka na štirih različnih ognjiščih - eno od njih je dvignjeno, zgradili pa so si tudi pravo peč, saj so včeraj v njej npr. pekli pizze. Kuhajo v kotličkih, nekatere jedi pa pripravijo s pomočjo sača. Kuhanje na prostem je ena od značilnejših taborniških aktivnosti, vendar je nikoli ne
vidimo kot preveč atraktivno. Na prostem kuhamo na bivaku, ko smo že povsem utrujeni od celega dneva hoje in bomo pojedli, karkoli bomo pač dobili. Delavnica Odprta kuhinja tako dokazuje, da je kuha na odprtem lahko še kako atraktivna, vse je odvisno le od tega, kaj in kako boš nekaj pripravil.
Ustvarjalno pisanje Včeraj smo na delavnici pisanja člankov tudi malo ustvarjali. To so nekatere zgodbe, nastale pri vajah kreativnega pisanja.
Tri osebe Neža Apšner
*Navodilo: Opišite osebo(e), ki jih samo slišite oziroma se pri opisu opirajte le na sluh.
Počasi odpre vrata, ki zaškripajo. Negotov zadiha in, ko ugotovi, da je vstopil v pravo sobo, si oddahne. Njegovi koraki so samozavestni in odločni, dobro ve, kdo je in kam gre. »Dober dan,« reče sproščeno. Zazvoni mu telefon, zelo je glasen, pesmi ne poznam. Javi se in pogovarja se glasno, a ne tako da bi motil ostale. Je samozavesten in ve, kdo je, ampak mu je na začetku težko v novih situacijah. O sebi ima dobro mnenje in se ceni, ampak ne misli, da je več vreden od ostalih.
V sobo vstopi naslednji. Tudi on vrata odpre negotovo, vendar se tudi kasneje ne sprosti. Njegovi koraki so premišljeni, želi biti čim bolj neopazen. Ne pozdravi, odzdravi šele, ko ga pozdravim sama. Reče živijo in dobim občutek, da me ne mara. Ne pozdravi nikogar drugega. Njegovo dihanje je pritajeno. Počasi se usede na stol, slišim njegovo škripanje. Poskusim se pogovarjati z njim, njegovi odgovori so jedrnati. Končno se sprosti in se med pogovorom smeji. Ko mu zmanjka teme, je spet živčen in v treni zavzdihuje. Je zelo sramežljiv, ne mara novih situacij in ljudi. V sobo vstopi še tretja oseba. Sleče jakno in jo vrže na obešalnik. Prvi fant jo pozdravi, ampak ona samo zavistno pihne. Nekdo jo pokliče po telefonu, ona se javi in osebo nadere, zakaj jo moti. Ne usede se, ampak s hitrimi koraki stopa po sobi. Slišim odmeve njenih visokih pet. Je vzvišena in se ima za več od ostalih, čeprav sama misli, da je samo zavestna in v tem ne vidi nič slabega.
Sivo nebo Luca J. Slosar
Zopet zamuja. Sedim sama, kot največji bedak sem. V dolgočasni čakalnici svetovalnega centra. Hči bi morala že pred 10 minutami priti ven. Nekdo prihaja. Verjetno je še en psiholog. Zakaj se je ustavil? Stavim, da bere tisti zelen plakat o samopomoči, s fotografijo dekleta, ki sedi v črni sobi. Prihaja, kje je?! Sedaj si zavezuje vezalke. Prihaja. Kje je? Kje je? Ne vidim ga! Zakaj je tu karnaenkrat vonj po dežju? Vstani že. Pojdi proti stranišču!
Potrebuješ se ohladiti! Prisluhe imaš, neumnica! Vohaš stvari, ki jih ni. Vstani in pojdi, takoj! Zakaj si rabila toliko časa, da si vstala? Pazi kako hodiš. Končno. Vrata zaprta. »Nisem ok, ohladila se bom s hladno vodo. Kje je papir?« Zopet se na glas pogovarjam sama s seboj. Nehaj. Torej, papir … V redu. Ličila so ok, osvežena si. Ohlajena, sedaj lahko razmišljaš trezno. Odkleni vrata in pojdi ven. Nikogar ni, ampak še vedno ima vse vonj po dežju. Morda ..., verjetno so pred minuto
odprli okno. Usedi se in nadaljuj s čakanjem Hane. Kdo je vstal? Nikogar ni! Nikogar! NEHAJ! NE paničari. Le prividi so, ki si jih že imela. Ni jih več. Razmišljaj o službi, novi knjigi Carlosa Ruiza Zafona. NE! Nehaj se sprehajati po hodniku. Nikogar ni. Nikogar. Nasloni se. Nič ni. Zopet se ti blede. »Pozdravljeni! Kdo je to?!« »Um, živijo. Jaz sem Lana.« Nikogar ni! Če te kdo sliši … »Jaz sem Nani. Čakam na hčer. Vi?« Ni ga. Ni ga.
»Tudi jaz. Pred desetimi minutami bi morala končati. Zopet zamuja, hah.« KAJ DELAŠ!! Komu naj bi bil namenjen ta neumni nasmešek? Nekdo je tu. Kaj sedaj ne vidim ljudi? Morda sem utrujena. Nadaljuj pogovor. »S kje pa ste?« »Ljubljana. Kot študent sem se preselil sem. Prej sem živel v Bohinjski Bistrici. Vi?« »Iz Logatca …« Zakaj ga ne vidim … ZAKAJ? ZAKAJ? Zakaj …? Slišim kako zavzdihne. »Koliko je star vaš otrok?« vpraša s prehlajenim glasom. »Deset,« odgovorim. Grem. Hana me bo že našla. Poslala ji bom sporočilo. »Nasvidenje. Spomnila sem se, da mi bo kmalu potekel čas na parkirnem mestu.« Še en prisiljen nasmešek. Hodi. Hodi. Zakaj ni nikogar? Verjetni so na malici …
Končno. Zunaj … Hrup, koraki, klici, kapljanje … Zakaj ni nikogar?! Teci … Kje so vsi? Zakaj vidim le sivo nebo? Zakaj slišim korake in krike, besede, glasove? Zakaj čutim vlago? Kje so ljudje? Teci. Le teci. Ko boš v avtu si varna. Teci …
Haiku
Minimojček *Navodilo: Haiku je najkrajša presniška oblika na svetu. Izvira z Japonske in ima le tri verze. Tradicionalni haiku ima določeno tudi število zlogov: pri verz jih mora imeti 5, drugi 7 in tretji spet 5.
Razsvetljeno nebo. Glasni grom biča pustost, tišina prevzame.
Urednika: Martin Justin in Tina Tomšič;
Na začetku Zleta je prihajalo do dvomov o jezerski pošasti. Včeraj se je staffovec Jakob iz jezera vrnil s krvavo nogo - še dvomite? Christian pomahal že štirim, si morda ustvarja harem? Nekateri udeleženci imajo na vratu vidne znake izsesavanja. So v Velenjskem jezeru poleg pošasti tudi pijavke? Komu je predsednik države namenil te bleščeče nasmehe? Govori se, da sta se dobro ujela z eno od fotografinj ...
Fotografije: Jure Pučnik, Pija Šarko, Žana Mencej