SOFT CONTROL

proces, ki se lahko razcepi v številne oblike izražanja in ustvarjanja. Dokaz za to je bila verzija LPDT2, postavljena v virtualni svet, ki sem jo ustvaril posebej za razstavo Mobilna umetnost na Mednarodnem festivalu digitalne umetnosti Incheon v Južni Koreji, oktobra 2010, predstavljena pa je bila tudi na moji retrospektivni razstavi na [ SPACE ] v Londonu in na ISEI 2011 v Istanbulu. Za mojo razstavo na Šanghajskem bienalu 2012 sem ustvaril še dve verziji projekta La Plissure du Texte: LPDT3, ki jo lahko vidimo na namizju z vseh štirih strani, in v verziji za skype, ki vključuje 50 razporejenih avtorjev in sem jo preimenoval v Potovanje na Zahod.

Preučevanje telepatskih sistemov od zgodnjih šestdesetih let dalje − telepatijo preko oceanov, komunikacijo z neikarniranimi v oddaljenih svetovih − me je desetletje pozneje pripeljalo do ideje o deljenem umu in do koncepta deljenega avtorstva. Pripovedi, spletene okoli neolitske, starodavne in srednjeveške »duhovne tehnologije« domače pokrajine − Avebury, Silbury Hill, Stonehenge, in Glastonbury −, so me že v zelo zgodnjih letih pripravile na poznejše preučevanje ezoterike in božje volje, ki sem ju naknadno odkril v kiberprostoru. Aprila 1970 sem izdal »Psibernetični lok«, ki je skušal povezati navidezno nasprotni sferi trde kibernetike in mehkih telepatskih sistemov.

Po LPDT so sledili številni telematski projekti. Leta 1984 sem na Beneškem bienalu vodil projekt Laboratorio Ubiqua in zanj pridobil status mednarodnega komisarja. Projekt je zajemal katero koli obliko medijev računalniške komunikacije, ki so takrat obstajali. Podoben projekt v manjšem obsegu je predstavil moj koncept »telenoje« − 24-urnega projekta, ki ga je sponzoriral V2 Center za nestabilne medije iz Nizozemske. Šlo je za poziv k ustanovitvi osmega dneva v tednu z imenom »telenoja«, ki sem jo definiral kot praznovanje povezanosti v nasprotju s paranojo zahodne industrijske kulture. Leta 1989 sem ustvaril Gajina vidike: digitalne poti po celotni Zemlji in delo postavil na dveh ravneh v Brucknerhaus v Linzu za Festival Ars Electronica. Gajini vidiki so s številnih duhovnih, znanstvenih, kulturnih in mitoloških vidikov zunajtelesno telematsko izkušnjo v kiberprostoru združevali s konkretno realnostjo fizičnega prostora in pri tem spojili globalno razporejeno mrežo sodelujočih pri ustvarjanju in transformaciji besedil in podob, povezanih z Gajo − Zemljo. V zgornjem nadstropju Brucknerhaus je velik vodoraven zaslon gledalcem omogočil pogled navzdol, na podobe in besedila, ki so jih na daljavo prispevali soustvarjalci z vseh koncev sveta, ter interakcijo z njimi. V spodnjem nadstropju, v rovu, ki je potekal po vsej dolžini stavbe, so se gladalci lahko vlegli na elektronski voziček, ki se je pomikal mimo LED-zaslonov z utripajoči179