folio / volume 3 (2011) / / 48
desetina. Tam so predvsem z namenom podpore severnoameriškemu raketnemu ščitu. DEW Line je prinesel industrializacijo, saj je bilo potrebno zgraditi letališke steze, radio navigacijsko infrastrukturo, že v 50. letih pa se je začelo intenzivno kartiranje kanadske Arktike. Z vsem tem se je povečal tudi pritisk na avtohtone prebivalce, da se podredijo kroni oziroma državi in začnejo živeti življenje, podobno tistemu na jugu. To je uničenje kulture, stikov z naravo in okoljem, s floro in favno Arktike na klasičen kolonialni način, kar ima posledice še danes. Kanadska vlada je preselila okrog petdeset družin na skrajni sever (Arktika je, kljub svoji površini, izjemno redko naseljena). Tja so prišli z obljubo, da je področje bolj ugodno za življenje, da je tam dovolj živali in ostalih surovin. Kljub obljubi so bili prepuščeni sami sebi in veliko ljudi je umrlo. Prišli so namreč iz krajev, kjer sta dan in noč prisotna celo leto, v kraje s polarnim dnevom in nočjo, kjer so temperature dosti nižje in primorani so bili nekako preživeti. Kanada je z naselitvijo hotela vzpostaviti suverenost tudi na tem delu Arktike in ti ljudje so živeli tam polni dve leti. Ta zgodba je izjemno pomembna v mitologiji dogodkov, povezanih z avtohtonimi prebivalci, saj ne gre zgolj za zgodovinsko krivico, temveč za klasični kolonialni kriminal. V tem času se je rodilo tudi gibanje za avtonomijo in samostojnost, saj je nova generacija Inuitov v 60. letih prišla v stik z informacijami o preostalem svetu, o vietnamski vojni, boju za človekove pravice in civilno družbo v ZDA in začela svoj boj za avtonomijo in nadzor nad svojim delom ozemlja. Tako se je začela zgodba o Nunavutu. Vse te zgodbe pričajo o tem, kako kompleksen sistem je Arktika. Je področje, ki priča o tem, kakšen odnos imamo ljudje do narave, kako vzpostavljamo tehnologijo za kontrolo nad naravo, vse to pa je povezano tudi z umetniki, ki delamo na področju tehnologije, ustvarjamo sisteme za opazovanje in refleksijo. Arktika je pomenljiv teritorij tudi v tem smislu, da omogoča tektonske spremembe. Postavljajo se vprašanja, kakšno funkcijo sploh ima tehnologija, v kolikšni meri je tehnologija v funkciji avtonomije, kaj pomenijo odprti sistemi, kako se znanje prenaša? Vse to je povezano z mojim delom, z Makrolabom, zato je Arktika postala osrednji fokus. API torej podaja nedvoumno izjavo o zgodovinskih in trenutnih problematikah na tem področju. Kaj pa je osrednja ideja ter končni namen projekta? Osnovna ideja ni toliko opozarjanje na probleme, ampak reševanje teh problemov na integralen način v sodelo-
vanju tamkajšnjimi prebivalci. Imamo določena znanja in predpostavke, da pomeni uporaba odprtih tehnologij v strojnem in v programskem smislu in omogočanje uporabe kreativnih tehnologij tudi povečanje avtonomnosti. Ta avtonomnost pa je povezana z mobilnostjo. Mobilnost na Arktiki pomeni večjo avtonomnost, ob tem pa tudi stik z naravo in zemljo v skladu z življenjem na Arktiki, preden je beli človek prikorakal tja. V 50. letih se je zgodilo prav to – odvzem mobilnosti. Ljudi so preselili v severne kraje in iz mobilnih nomadskih prebivalcev naredili ljudi, ki živijo v posebnih vasicah, s čemer so uničili velik del tradicionalnega načina življenja. Popolnoma so spremenili sistem. Ko se s tem soočiš, se izkaže, da si katastrofe sledijo ena za drugo, vzorec pa je identičen kolonizacijskim vzorcem iz Evrope, Afrike ali Avstralije. Beli človek je vsilil ta vzorec vsem kotičkom sveta, v katere je stopil. Zavedamo se, da smo danes mi belci, ki vstopamo v ta sistem in veliko se ukvarjamo s tem, da ne bi ponavljali vzorcev in kot sloni med porcelanom ponovno porušili vzpostavljenih razmerij. Zato so procesi zelo počasni in v skladu z inuitskim medsebojnim komuniciranjem. Naši pogovori trajajo zelo dolgo, tudi več dni, in to je potrebno tudi sprejeti. Angažma zahteva pristop, ki ga morda nismo več vajeni. Tudi sam sem zaradi delovanja v ZDA in v Sloveniji, na Arktiki, Antarktiki ali na Japonskem, velikokrat v težki situaciji, saj si je potrebno vzeti zares veliko časa in predvsem poslušati. Skozi API sem začel razmišljati, kako bi z izkušnjami, ki sem jih dobil z Makrolabom, produktivno vzpostavil stik z arktičnimi ljudstvi. Adaptacija tehnologije z juga je zelo hitra in na Arktiki se uporabljajo skiduji (motorne sani), kar pomeni, da se porabi ogromno goriva, tudi vsa elektrika je na gorivo, država vse to subvencionira, nihče pa se ne ukvarja z vetrno ali sončno energijo. Ta stik je izgubljen in tehnologije, ki so integralne bolj so-naravnemu načinu življenja, so v ozadju, saj je kapitalski in državni pritisk zaradi enostavnosti logistike tako močan, da se znanje o tem med Inuiti sploh ne širi. API služi kot klin, ki poskuša odpirati tudi tematiko obnovljivih virov energije. Eden naših prvih izdelkov je narejen v klasičnem arktičnem dizajnu, ki se imenuje kamutik. To so sani, ki jih je v preteklosti vlekla pasja vprega, danes pa večinoma skidu. Kamutiki so glavno prevozno sredstvo več kot polovico leta na Arktiki, od novembra do junija, omogočajo pa nomadski način življenja. Začeli smo razmišljati o oblikovalski ekipi, ki se je vzpostavila v sodelovanju z Nejcem Troštom, Samom Stoparjem in Andrejem Bizjanom. Začeli smo delati na oblikovanju, ki teme-
Interpolar API 2006–2009, instalacija / Installation, foto arhiv KIBLA / KIBLA photo archive, foto / photo Boštjan Lah
lji na tradicionalnem vzorcu – habitat omogoča dvema ali trem ljudem, da živijo v popolni avtonomiji v naravi dva do tri tedne, in se napaja s sončno in vetrno energijo, opremljen pa je tudi s komunikacijskimi sredstvi. Habitat omogoča naraven način življenja in produciranje najrazličnejših vsebin. Inuiti so namreč izjemno prilagodljivi in ekstremno kreativni. Pri njih je vsak človek tudi umetnik, vsakdo nekaj ustvarja, najsi bo to kiparstvo, skulpture iz kosti, slikarstvo, film ali glasba; umetnost je nedvomno integralni del njihovega življenja. Kaj je po tvojem mnenju razlog takšne kreativnosti, ki v zahodnem ali vzhodnem svetu ni ravno običajna? Poglaviten razlog je odsotnost klasične ekonomije. Osnovna ekonomija je ekonomija preživetja. Ljudje so šli na rob ledu, ujeli so tjulnja, ga prinesli domov, ga razrezali, pojedli, iz kože pa naredili čevlje in rokavice, iz kosti so naredili orodje, iz preostanka pa so nekaj ustvarili. Princip, ko se vse uporabi in ni nobenih odpadkov. Seveda je vsiljeni zahodni način življenja prinesel tudi ogromno odpada. Lansko leto, ko je bila ekipa na Arktiki, smo začeli s projektom reciklaže in smo iz odpadkov naredili bivališče, nekakšno reciklirano arhitekturo. Ustvarjali smo ne glede na to, da so ti odpadki zahodnega tipa. Inuiti se izjemno hitro učijo. Seveda pa je kolonialni vzorec prisoten in veliko ljudi zgolj čaka na podporo države, ki je nekakšno opravičilo za grozovito uničenje njihove kulture. Uničenje verjetno niti ni bilo načrtno, uporabili so zgolj klasičen zahodni model. Kar pomeni tudi šole v angleščini, čeprav imajo Inuiti svoj jezik. Kolonialni vzorci so pripeljali do velikih težav, praktično do izgube kulture. Sredi 70. let je preko satelita prišla na Arktiko televizija, a nekaj inuitskih naselbin se je na referendumu odločilo, da ne bodo imeli televizije, dokler ne bo program tudi v Inuktitu. Prepoznali so nov kolonizacijski vzorec, ki bo še v večji meri uničil njihovo kulturo. Konec 70. let so se odločili, da začnejo ustvarjati lastno inuitsko televizijo, Inuit Broadcast Corporation, pa tudi filme in programe za otroke. S tem se je v Kanadi zgodila velika revolucija, saj je kamera močno orožje. Ljudje so začeli uporabljati video na kreativen način, kot počnejo vse v življenju. Medijska kultura je na zavidljivem nivoju. Inuiti so namreč zelo dobrih videasti, saj je to eden od načinov izražanja, s pojavom spleta pa je bila omogočena tudi distribucija vsebin. Na kanalu Isuma Broadcasting, ki je bil ustanovljen s strani API, so zbrane te vsebine. Portal je ustvarjen na način youtube, a je kvaliteta vsebin neprimerno višja. Vse to