Mozaik (posebna izdaja) by Karmen

N3 jubilejna izdaja ob 70-letnici

MO Z A I K

jubilejna izdaja

Gaudeamus igitur Juvenes dum sumus. Gaudeamus igitur Juvenes dum sumus. Post jucundam juventutem Post molestam senectutem Nos habebit humus. Nos habebit humus. Vita nostra brevis est Brevi finietur. Vita nostra brevis est Brevi finietur. Venit mors velociter Rapit nos atrociter Nemini parcetur. Nemini parcetur.

Vivant omnes virgines Faciles, formosae. Vivant omnes virgines Faciles, formosae. Vivant et mulieres Tenerae amabiles Bonae laboriosae. Bonae laboriosae. Vivat academia! Vivant professores! Vivat academia! Vivant professores! Vivat membrum quodlibet Vivant membra quaelibet Semper sint in flore. Semper sint in flore.

#3 No. MOZAIK

Mozaik je delo učencev Srednje šole Črnomelj, je literarni prispevek, je informativno glasilo, je način širjenja novic, je uporniški tekst, je serijska publikacija, je združitev slike in teksta, besedne in likovne umetnosti in je razvedrilo učencem ter uslužbencem Srednje šole Črnomelj. Izhaja predvidoma trikrat letno, ob različnih priložnostih. To je jubilejna izdaja Mozaika, izdana ob 70-letnici Srednje šole Črnomelj. Mozaik ustvarjajo in urejajo dijaki Srednje šole Črnomelj pod mentorstvom profesorja Miroslava Pluta. Zainteresirani za sodelovanje pri novinarskem ustvarjanju ste vabljeni, da se nam pridružite. Uredniški aktiv Mozaika

KAZALO 7

Uvodnik

Nagovor ravnateljice

10 12 16 20 22 24 28

70 let Gimnazije v Črnomlju

Kratek pregled zgodovine šole Govorili smo z Marijo Jelenič “Boste že videli vraga ko boste prišli k Pavlišiču.” “Ko še nismo poznali izraza politična korektnost.” “Vesel sem, da sem bil ravnatelj.” Ravnatelji in direktorji skozi stoletje.

48 50 54 56

58 60 62 64 66

34 36 38

Zlati maturantje in matura

Matura in zaključni izpiti Spomini zlatih maturantov

Dramski krožek skozi leta

Dramski krožek KOCKE Gledališka skupina MASKE Gledališke predstave črnomaljskih gimnazijcev

Spomini na gimnazijske dni

Spomini na medin povojno Gimnazijo Črnomelj Osebni utrinki ob 70-letnici Gimnazije Črnomelj Gimnaziji Črnomelj ob sedemdeseti obletnici Cvet bodočnosti je v semenu sedanjosti

68 72 76

Mozaični del Mozaika

84 90

10 na kratko Zbornica se predstavi ali profesorski leksikon Gordani Popovič Lozar in delinkventom Horoskop Recepti

Zagovor

UVODNIK

omlad. Vse se že prebuja in pred nami so sončni dnevi, v znamenju ljubezni in topline. Do konca šolskega leta nas res da ločita le še dobra meseca, a je pred nami še veliko dni, ki jih bomo morali presedeti pred knjigo. Kljub temu se najbolj veselimo toplih, energije polnih mesecev, ko dnevi postanejo daljši in lahkotnejši. Z eno besedo so res nekaj posebnega. Prav tako pa je posebna tudi nova izdaja šolskega glasila Mozaik. Namenjena je obletnici, 70-letnici gimnazije v Beli krajini.

V tokratni številki vas čaka veliko zanimivih rubrik in vsebin. Zato ne spreglejte nagovora ravnateljice, intervjujev z bivšimi ravnatelji in direktorji, ter nekaterimi bivšimi dijaki. Najnovejša izdaja vsebuje tudi predstavitve šolskih gledaliških skupin, polno spominov, dogodivščin, prigod, anekdot ter vtisov zlatih maturantov. Del Mozaika pa je tudi takoimenovana rubrika mozaični del Mozaika, kjer se prepletajo prispevki naših dijakov. Tako ne izpustite ljubezenskega horoskopa, ki je prav primeren za pomladne dneve. Našli boste tudi veliko pesmi, profesorski leksikon oziroma zbornica se predstavi, rubrike 10 na kratko, za konec pa še slastna recepta, ki ju je vredno preizkusiti. Res je, pomladanski čas je čas novih začetkov, priložnosti. Naj bo poln upanja in veselja tudi za vas. Prepričana sem, da se bo v tokratnem Mozaiku za vsakega izmed vas našlo nekaj zanimivega, zato vam želim prijetno branje, Srednji šoli Črnomelj pa da bi užila še mnogo pomladi. Petra Mišica, 3.bG

Ob 70-letnici -

Gimnazija Ä&#x152;rnomelj v oÄ?eh aktualne ravnateljice 8

tem šolskem letu praznujemo častitljivo obletnico črnomaljske gimnazije in visok jubilej poklicnega izobraževanja. Temu dogodku smo posvečali veliko pozornosti vse od začetka šolskega leta in iskali način, kako obeležiti vse, kar smo naredili v preteklih letih in kar delamo zdaj, kako ob jubileju predstaviti dosežke in se hkrati zahvaliti vsem, ki ste prispevali in še prispevate k sooblikovanju življenja in dela na šoli. Vsaka šola gre skozi mnoge vzpone in padce, povezane z družbenimi spremembami, ne dovolj premišljenimi šolskimi reformami, ki so prinašale težave in mnogokrat nemir, posledično napore, da se je šola ohranila. Danes nas na Srednji šoli Črnomelj prežemajo podobna občutja. Slovenski srednješolski izobraževalni sistem doživlja hude čase, saj imamo šolniki občutek, da so nas oropali vrednot in motivacije za delo na vseh ravneh. Drznila si bom zapisati, da na nivoju države pravzaprav ni prave vizije, kako naj bo zgrajena mreža slovenskih srednjih šol, saj šole na obrobju naše Slovenije dobimo le drobtinice in se moramo bolj kot veliki vedno znova dokazovati, pa čeprav smo pravzaprav odlični. To dokazujejo številne dejavnosti, projekti, ki tečejo na šoli. Še posebej pa smo ponosni na dosežke naših zdajšnjih in bivših dijakov. Tudi sama sem bila priča vsemu prej zapisanemu v zadnjih dveh desetletjih kot profesorica slovenščine. Neposredno pa se soočam z aktualnimi dogodki Srednje šole Črnomelj slabi dve leti, natančneje od 6. maja 2013, ko sem nastopila mandat ravnateljice SŠ Črnomelj. Sem na začetku poti mojih predhodnikov, zato si ne drznem pisati o zgodovini naše šole, to so storili sami. Moja naloga pa je, da šolo z bogato tradicijo skupaj s svojimi sodelavci uspešno peljem naprej. Prepričana sem, da bomo tudi mi premagali trenutne težave, ki nas pestijo. Naj jih zapišem le nekaj: trenutni sistem financiranja srednjih šol je po mojem mnenju in mnenju večine ravnateljev manjših srednjih šol krivičen, saj ne upošteva statističnih podatkov o zmanjšanem številu otrok, ki obiskujejo devetletko; zaradi ne tako oddaljene nejasne vizije o tem, kakšna naj bo mreža slovenskih srednjih šol, smo ostali na obrobju in težko konkuriramo velikim šolskim centrom. In ne nazadnje … kaj lahko Bela krajina ponudi mlademu človeku, ki ostaja brez dobre prometne povezave, ko se delovna mesta zapirajo hitreje kot ustvarjajo nova? Zakaj sem z vami delila nekaj ne preveč optimističnih misli? Ravno v teh dneh, ko je nastajal moj zapis, je odstopila ministrica za izobraževanje, znanost in šport … V še ne dveh letih mojega ravnateljevanja sem zamenjala tri ministre … Srednja šola Črnomelj je z vsemi svojimi izobraževalnimi programi pomemben člen življenja ožje in širše lokalne skupnosti, zato sodelujemo na mnogih področjih: pri soustvarjanju kulturnega življenja, športnih aktivnostih in v zadnjem času tudi v gospodarski panogi. Partnerski odnos med šolo in lokalno skupnostjo

je nujen. Ocenjujem, da zgledno in vzorno sodelujem v prvi vrsti z županjo občine Črnomelj, v naši viziji in poslanstvu pa nas podpirata tudi županja občine Semič in župan občine Metlika. Naši najtesnejši partnerji, od katerih smo pravzaprav tudi najbolj odvisni, pa so belokranjske osnovne šole. V zadnjem času krepimo partnerski odnos ob obojestranskem zavedanju, da Bela krajina ne sme ostati brez srednje šole in da se k nam vpisujejo dijaki belokranjskih osnovnih šol. Zato se vsaj dvakrat letno srečamo v šoli s svetovalnimi delavci in v letošnjem letu tudi z ravnatelji OŠ. Vesela sem, da smo ustvarili skupno vizijo o prihodnosti formalnega izobraževanja v Beli krajini, ki se kaže v raznolikih oblikah sodelovanja, zlasti na področju poklicnega usmerjanja. Naj proti koncu zapisa dodam še nekaj bolj osebnih misli. Delo ravnateljice je zahtevnejše in veliko bolj kompleksno, kot sem si to predstavljala, ko sem opazovala delo mojih predhodnikov iz učiteljske perspektive. Takrat so se mi zdele mnoge naloge in dela zelo enostavno rešljiva. Danes žal tudi velikokrat ugotavljam, da mi ob vseh birokratskih zadevah zmanjka časa ravno za tisto, kar je osnovno poslanstvo ravnatelja (-ice) – biti pedagoški vodja. Zato sem se ob nastopu mandata odločila, da bodo moja vrata vedno odprta, da bom v šoli vedno na voljo za pogovor o vprašanjih in dilemah svojim sodelavcem, dijakom … čim večkrat si vzamem čas za sprehod po šoli, ko si z dijaki in sodelavci lahko sproščeno izmenjamo kakšno misel. Najlepša pot je seveda pot naprej, še posebej takrat, ko imaš jasen cilj pred seboj. In ta je, da Bela krajina mora imeti gimnazijo, ki daje belokranjski mladini možnost kvalitetnega izobraževanja, primerljivega z vsako slovensko gimnazijo. Želim si, da bi lahko še mnogim generacijam v Gimnaziji Črnomelj z znanjem, ki ga dajemo, odpirali vrata v svet. V perspektivi trenutnega dogajanja na področju izobraževanja v Beli krajini – zapiranje šole v Metliki – ostajamo edina srednješolska ustanova na jugu Slovenije. Zato je naše poslanstvo še toliko pomembnejše ne samo za belokranjsko mladino, ampak tudi za prihodnost te velikokrat prezrte regije. Dragi sodelavci! Čestitam vam za odlično delo, ki ga opravljate! Gimnaziji pa želim, da bi še dolgo živela in opravljala svoje poslanstvo.

Elizabeta Prus ravnateljica

70 let

Gimna

vÄ&#x152;

azije

Ä&#x152;rnomlju

70 let

Gimnazije Ä&#x152;rnomelj kratek pregled zgodovine ĹĄole 12

čanska šola, ki velja za predhodnico gimnazije v Črnomlju, je oktobra 1944 prejela naslednji odlok: Po sklepu Predsedstva slovenskega narodno osvobodilnega sveta (št. 962/44-K) z dne 9. 10. 1944, se meščanska šola v Črnomlju spremeni v nižjo srednjo šolo realno gimnazijskega tipa in se na tej srednji šoli odpreta dva razreda višje srednje šole, namreč peti in šesti razred. Uradni naziv eš- šole je »Realna gimnazija v Črnomlju.« Za vršilca dolžnosti ravnatelja je SNOS z dekretom 962/44-K postavil dr. Jožeta Bevka, do tedaj zaposlenega kot korektorja v partizanski tiskarni v Rogu.

Od 22. januarja 1945 do 27. aprila 1945 imajo v Badovinčevi hiši (sedaj Banki Koper) pouk dijaki tretjega, četrtega in petega razreda Realne gimnazije.

To je stavba, kjer je bil 12. oktobra 1944 vpis, 20. oktobra 1944 prva konferenca in od 27. oktobra 1944 do 22. januarja 1945 Realna gimnazija v Črnomlju. Danes je v njej glasbena šola.

V stavbi železničarskega stanovanjskega bloka (zadnjem od treh, ki stojijo v ulici nedaleč od železniške postaje pod progo Črnomelj - Metlika) (na sliki prvi z leve), je pouk od 9. maja 1945 do konca junija 1945, ko se šolsko leto 1944/45 zaključi. V šolskem letu 1945/46 Državna gimnazija podpiše pogodbo z upravo železnice za najem istih prostorov.

V Vrbanovi hiši imata od 22. januarja 1945 do 27. aprila 1945 pouk prvi in drugi razred Realne gimnazije. (Na sliki večja stavba levo).

Meščanska šola, ki je bila med vojno požgana, je toliko nared, da v šolskem letu 1948/49 pod svojo streho sprejme gimnazijce. Tu ostanejo do šolskega leta 1958/59. Danes je v njej Osnovna šola Mirana Jarca.

V šolskem letu 1974/75 se dijakom gimnazije pridružijo ekonomski tehniki, naslednje leto pa še gimnazijci pedagoške smeri. Skupaj s Poklicno kovinarsko šolo se 1973 združijo v Center srednjih šol. Dijakov je že toliko, da je bilo nujno zgraditi novo stavbo, v kateri se je po zimskih počitnicah, februarja 1980. leta zbrala vsa srednješolska mladina. Pouk je v novi stavbi v Kidričevi ulici 18/a nemoteno stekel po zimskih počitnicah, februarja 1980. Nekaj težav je bilo le s telesno vzgojo, ker je prišlo pri gradnji športne dvorane do neljubih zapletov.

Šolska reforma leta 1958 je prinesla veliko sprememb. Splošni zakon o šolstvu je uzakonil osemletno osnovno šolo, kot edino obliko obveznega osnovnega šolstva. Zato se je reformirala tudi gimnazija. Nižji razredi gimnazije (1. do 4. razreda) postanejo 5. do 8. razred osnovne šole, obvezne za vse učence. Višji razredi gimnazije (5. do 8. razred) pa postanejo samostojna štiriletna gimnazija. Število osnovnošolcev je tako zelo naraslo. Nastala je zmeda. Treba je bilo zamenjati stavbi.

Uzakonitev usmerjenega izobraževanja je pomenila hkrati ukinitev gimnazije. Črnomaljski gimnaziji je bil s to reformo namenjen program družboslovno-jezikovna dejavnost, ki ga je začela izvajati v šolskem letu 1981/82, in program naravoslovno-matematična dejavnost od šolskega leta 1985/86. Družbene spremembe v začetku devetdesetih let pa so prinesle novosti tudi na šolskem področju. Ukinjeno je bilo usmerjeno izobraževanje. Povrnjen je gimnazijski program. Po vseh šolskih reformah in družbenih spremembah to pomeni za našo gimnazijo nadaljevanje in razvoj tistega, kar je šola že od leta 1944 uspešno opravljala.

Komisija za reorganizacijo osnovne šole in gimnazije, imenovana od Občinskega ljudskega odbora v Črnomlju je soglasno s predlogom Sveta za šolstvo OBLO Črnomelj sklenila, da se gimnazija preseli v poslopje sedanje osnovne šole, medtem ko bo reformirana osnovna šola zasedla poslopje dosedanje gimnazije. V tej stavbi je gimnazija od 1958/59 do 1961/62.

In danes? Še vedno smo v Kidričevi ulici 18/a. Imenujemo se Srednja šola Črnomelj, ker gimnazija kot samostojna ustanova ne obstaja več. Imamo nove programe, novo fasado in od leta 2013 novo ravnateljico.

V torek, 4., in sredo 5. septembra 1962 so dijaki in učitelji gimnazije selili šolski inventar v dijaški dom v ulico Otona Župančiča 7, kjer bo gimnazija gostovala od četrtka, 6. septembra 1962, do februarja 1980.

Govorili smo z

Marijo Jelenič

Obiskali smo prof. Marijo Jelenič, dijakinjo partizanske gimnazije in nekdanjo profesorico na gimnaziji Črnomelj 16

arija Jelenič je bila prva, ki se je po končani fakulteti vrnila kot profesorica v Belo krajino. Se nam lahko na kratko predstavite? Moje ime je Marija Jelenič, rojena Moravec. Sem Belokranjka, izhajam iz kmečke družine. Bilo nas je sedem otrok. Rodila sem se 25. maja 1929 v vasi Podklanec pri Vinici. Oče je bil Matija, mama Marija, rojena Kajin. Življenje je bilo težko. Bili smo mali kmetje, vendar smo bili srečni. Oče je bil lovec in sadjar, zato je užival velik sloves v Vinici in okolici. Kdaj ste se vpisali v gimnazijo? V jeseni leta 1944. Kako je bilo pri vpisu, so bile kakšne težave? Ko sem se vpisala, sem imela 15 let. Pri 15 letih sem imela narejeno osnovno šolo. V tistih časih pa so se v gimnazijo vpisovali mlajši učenci. Vpisat sem se šla s svojo starejšo sestro. Ko so profesorji videli moje podatke, so utihnili in se posvetovali, nato pa rekli, da se lahko vpišem v tretji razred in da mi bodo pomagali pri izpitih čez prvo in drugo gimnazijo. Tako sem redno obiskovala pouk tretje gimnazije. Ker sem imela dobro podlago iz osnovne šole v Vinici, nisem imela problemov z opravljanjem izpitov. Decembra meseca sem prvi razred naredila s prav dobrim uspehom, konec februarja pa še drugi razred prav tako s prav dobrim uspehom. V četrti razred sem se redno vpisala v šolskem letu 1945/46 in opravila malo maturo junija 1946. To je bil tudi

pogoj, da si se lahko vpisal v višjo gimnazijo. Zakaj ste se vpisali ravno v gimnazijo? Zaradi tega, ker je bila to edina šola v bližini. Črnomelj je bil namreč zelo odmaknjen od preostalih mest. V kateri stavbi se je nahajala gimnazija ? Pouk smo imeli najprej v šoli pri cerkvi (danes je v njej glasbena šola) potem v Badovinčevi hiši ( danes je v njej banka Koper), nazadnje pa na postaji v tako imenovani tretji sekcijski hiši. Kolikokrat na teden je bil pouk v gimnaziji? Koliko ur na dan? Pouk je bil šest krat tedensko. Tudi ob sobotah. Bil je dopoldne. Vsak dan smo imeli pet ur. Katere tuje jezike ste se učili? Do pete gimnazije smo imeli en tuj jezik in to je bila ruščina. V petem razredu pa smo imeli še drugi tuji jezik. Dijaki smo si želeli angleščino, a profesorja zanjo ni bilo. Takrat pa je v Črnomelj prišla Marija Saje, profesorica francoščine in tako smo se učili francoščino. Bila je izredna profesorica, veliko znanja nam je dala. Še danes jo slišim kako nas je učila izgovarjati nosnike in ostale značilnosti francoščine. Kje ste stanovali v času šolanja? Najprej sem stanovala z dvema sošolkama pri nunah. Tako se je reklo, ker je bila stavba last župnišča in so v njej stanovale tudi nune. Bilo je lepo. Dobro smo se razumele. Pozneje pa me je povabila sošolka k sebi domov. Bila je Črnomaljka. Njeni starši so me radi imeli in mi bivanja pri njih niso hoteli računati. Ste šli večkrat domov in kako?

Vsako soboto popoldne sem šla še z dvema sošolkama v Vinico peš in prav tako peš v nedeljo popoldne nazaj Črnomelj. Prevoza ni bilo nobenega. Pa tudi niso imeli kje voziti, saj so bili mostovi porušeni. Vse je bilo pripravljeno tako, da bo zaustavilo okupatorjevo vojsko.

v prvem nadstropju prve sekcijske hiše. Nastopali smo zvečer okrog devetih. V živo. Ko smo prišli z našim dirigentom Janezom Kuharjem, nas je sprejela žena Bojana Adamiča. Vstopali smo po tihem, da nas ni bilo slišati. In nato se je začelo: Žena Bojana Adamič je napovedala:« Govori radio osvobodilna fronta » Ponovila je še dvakrat in nato smo peli partizanske pesmi. Ker je bilo v času vojne prepovedano biti zunaj hiše po osmi uri zvečer, je bilo to za nas nekaj posebnega. Med tednom smo poslušali vaje partizanske godbe glavnega štaba, ki jo je vodil Bojan Adamič. Na mitingih so recitirali partizani. Najbolj sem si zapomnila Mirča Kraglja in pesem Samo milijon nas je. Spomnim se tudi predstavnikov ruske in angleške misije, ki smo jih kot firbčni otroci hodili gledat. Stanovali so v stavbi v Župančičevi ulici. Zanimivo je bilo tudi opazovati Angleže, ki so iz letal spuščali partizanom razno opremo. To je bilo na Gričku, tam kjer je sedaj spomenik NOB. Dijaki gimnazije smo bili tudi priča pogrebu komandanta Staneta Rozmana, ki se je ponesrečil. Dijaki smo šli za njegovim pogrebom, vendar le do Lokev, potem pa so ga pokopali neznano kje.

Kakšne učne pripomočke ste imeli? Bili so zelo skromni. Meščanska šola je bila požgana, tako so bila uničena tudi učila. V učilnici smo imeli klopi in tablo. Kako je bilo s telesno vzgojo? Bila je v razredu ali pa kje zunaj. Kdo so bili profesorji? V času vojne so bili profesorji večinoma partizani oblečeni v uniforme. Bili so izredno dobri, strogi, dali so nam veliko znanja, vendar so nas imeli radi. Po končani vojni pa so bili problemi s kadrom. Nihče ni hotel v odmaknjeno in nerazvito Belo krajino. Večina jih je prišla z dekretom. Le redki so ostali več kot leto dni. Nekateri so učili več predmetov, čeprav zanje niso bili usposobljeni. Ste se dijaki po pouku kaj srečevali? So bile kakšne kulturne prireditve? Ker je bil Črnomelj osvobojeno ozemlje, je bilo tu zelo živahno in pestro. Tu so bili ustanovljeni raznorazni inštituti in zavodi. Med drugim je bilo tu ustanovljeno Slovensko narodno gledališče. Še vedno se spominjam igralcev, kot bi jih zdaj gledala. Igrali so Namišljenega bolnika. Dobro se spominjam Ivanke Mežanove, Vladoše Simčičeve, Filipa Kumbatoviča Kalana, Slavke Glavinove, Jožeta Tirana in še drugih.. Gimnazija je imela pevski zbor. Nastopali smo na mitingih in na Radiu osvobodilna fronta. Ti nastopi so bili nepozabni. Studio tega radia je bil

Je bila gimnazija vsa leta v Črnomlju? Ne. Ko sem se želela vpisat v šesti

razred, nas ni bilo dovolj, ker so fantje po opravljeni mali maturi odšli v tehnične šole v Ljubljano. Zato je bil šesti razred gimnazije začasno ukinjen in smo morali iti v večja mesta. Nekateri so šli v Novo mesto, vsi iz našega razreda pa smo šli v Ljubljano. Morali smo poiskati gimnazijo, ki je imela francoščino. Tako smo se vpisali v Šubičevo gimnazijo, kjer smo naredili šesti, sedmi in osmi razred. Tukaj sem tudi naredila veliko maturo leta 1950. Na Šubičevi gimnaziji smo bili lepo sprejeti. Dobro smo se razumeli z dijaki, imeli smo dobre profesorje. Kako to, da ste se odločili za študij geografije? Po narejeni veliki maturi me je zelo privlačila kemija.Vendar pa, ko sem se seznanila s pogoji za vpis sem izvedela, da teh pogojev nisem imela. Nisem

imela dovolj denarja za potrebščine, ki bi jih potrebovala pri študiju. Potem pa sem se srečala s kolegico, ki je rekla, da se je vpisala na geografijo. Odločila sem se, da se tudi sama vpišem tja. Tako sem se leta 1950 vpisala na fakulteto za geografijo. Bila sem zelo zadovoljna. Veliko profesorjev je bilo doktorjev znanosti. Izredno veliko znanja so nam dali. Veliko je bilo ekskurzij in praktičnega dela na terenu. Diplomirala sem na Prirodoslovno matematični fakulteti junija 1955. Ste imeli štipendijo? Po končanem prvem letniku so mi odobrili štipendijo na podlagi mojega uspeha. Povprečno oceno sem imela 9, 5, vendar so mi jo po šestih mesecih odvzeli. Sekretar fakultete mi je s težkim srcem sporočil, da štipendije več ne morem prejemati, ker so dobili direktivo, da kulakov ( op. kulak je po rusko kmet) oz. njihovih otrok ne smejo podpirati.!!! Sreča pa je bila, da sem imela brata, ki je bil diplomat, in mi je omogočil, da sem lahko nadaljevala in končala študij. Veliko sta mi pomagali tudi starejša sestra in svakinja, kolikor so mogli pa tudi starši. Kako ste preživljali leta v Ljubljani? Zabave za mlade je bilo malo. Bili so samo mladinski plesi v Narodnem domu ob nedeljah od treh do šestih popoldne. Še vedno je bila« hora legalis«, tako da po osmi uri zvečer nismo smeli nikamor. Dijaki smo bili v mladinskih delovnih brigadah. Po končanem šestem razredu gimnazije sem bila prvič v delovni brigadi na avtocesti v Županiji. Kar dva meseca smo delali. Bilo je težko a zanimivo. Kot študentka pa sem bila v delovni brigadi en mesec v Bosni, kjer smo pomagali pri gradnji Metalurškega kombinata Zenica. Čeprav je bilo naporno, smo vseeno veliko pridobili. Nova poznanstva,

prijateljstva… Pomagali smo tudi pri gradnji Litostroja v Ljubljani.

profesorje, želeli so se čim več naučiti. Oči so se jim kar iskrile med predavanji, čeprav smo delali v težkih pogojih, so bili nam celo v oporo. Bili so lepega vedenja, željni znanja. Mi profesorji pa smo bili srečni, da imamo tako pridne dijake in jih tudi zelo spoštovali in imeli radi. Ob pogledu na njih smo pozabili svoje težave in bilo nam je vsem skupaj LEPO Še danes se radi srečamo na obletnicah mature in obujamo spomine. Vse generacije, zlasti prve pa tudi pozneje, so bile zlate generacije belokranjskih dijakov.

Kje je bila vaša prva zaposlitev? Na gimnazijo Črnomelj sem prišla 1. septembra 1955. Sprejel me je ravnatelj Andrej Petek, ki je bil moj profesor, ko sem še obiskovala partizansko gimnazijo. Bil je zelo vljuden, prijazen in vsestransko dober. Rad je pomagal vsem zaposlenim, zato sem ga zelo spoštovala in cenila. Na gimnaziji ni bilo dovolj pedagoškega kadra, ker v tako oddaljen kraj kot je Črnomelj od drugod ni prišel nihče prostovoljno . Prepričal nas je, da smo se spoprijeli tudi s predmeti, za katere nismo bili ravno usposobljeni. Tako sem poučevala poleg geografije in geologije tudi slovenski jezik, srbohrvatski jezik, biologijo,matematiko in zgodovino . To je bila za nas mlade velika obremenitev zlasti zato, ker so bile sobote delovne in je za priprave ostala samo nedelja. Kljub temu se nismo upirali.

Koliko let ste bili zaposleni na gimnaziji Črnomelj? 33 let. Imate nanjo lepe spomine? Na gimnazijo imam lepe spomine. Tudi z nekdanjimi kolegicami se še srečujemo in obujamo spomine na ta težka leta. Delali smo v slabih pogojih. Bili pa smo mladi, vsako delo smo sprejeli in veliko naredili za napredek in razvoj Bele krajine. Tudi na kulturno prosvetnem področju. Nihče se dela ni branil, čeprav družba našega dela ni pravilno vrednotila. Včasih smo bili zaradi tega tudi nekoliko razočarani, zlasti ob koncu delovne dobe, ko nam nihče ni rekel niti hvala za vse!

Kakšni so bili v začetku pogoji za delo? Pogoji so bili zelo težki. Še vedno se je poznalo, da ni dolgo minilo od druge svetovne vojne. Stanovanj ni bilo. Težko je bilo tudi s prehrano. Ravnatelj Petek mi je komaj dobil sobo pri gospe Sinkovičevi ( hiša nasproti cerkve). V prvem nadstropju so bile štiri sobe in v eni od teh sem stanovala jaz. V sobi je bila železna postelja, miza, stol, omarica na kateri je bil lavor, vrč za vodo. Vodovodna pipa je bila na hodniku za vse stranke. To je bila naša kopalnica. Najhuje pa je bilo to, da je bilo na istem hodniku le eno leseno stranišče na štrbunk. Moram pa pohvaliti belokranjske dijake, ki so bili zadovoljni, da lahko obiskujejo gimnazijo. Bili so lepega vedenja, srečni, spoštovali so nas mlade

Ste razen na gimnaziji poučevali še na katerih drugih usmeritvah ? Ko sem leta 1955 prišla v Črnomelj, je bilo učiteljskega kadra malo, zato smo gimnazijski profesorji poučevali tudi na Vajenski šoli raznih strok. Šola je bila v prostorih gimnazije in ravnatelj je bil prav tako kot na gimnaziji Andrej Petek. Splošne predmete smo poučevali gimnazijski profesorji strokovne predmete pa tehniki in inženirji tovarne Belt. Šola je imela različne oddelke. Tu so se izobraževali šivilje, krojači…. Pozneje sem učila na Poklicni

kovinarski šoli, večerni osnovni šoli, tehnični šoli, ekonomski šoli, predavala gospodarsko in politično geografijo sveta na tečajih za pripadnike JLA, na tečajih za pripadnike milice. Velikokrat sem imela trojno razredništvo ( gimnazija, obrtna šola, večerna šola). Ste bili kdaj ravnateljica? Ker je tovarna Belt potrebovala strokovni kader, je bil v Črnomlju ustanovljen strojni oddelek. Šola je bila del Srednje tehnične šole Ljubljana. Ravnatelj matične šole je bil ing. Suvorov, oddelek v Črnomlju pa sem vodila sama. Predavatelji so bili iz Ljubljane, Novega mesta, iz Rudnika Kanižarica, Belta . V šolskem letu 1963/64 sem bila ravnateljica Vajeniške šole metalurške in kovinske stroke Belt. Vodila sem jo dve leti. Šola je imela v delavnicah dobre kadre, za vodenje šole pa so bili vedno problemi. Tako sem v jeseni leta 1978 sprejela mesto ravnateljice Poklicne kovinarske šole v Črnomlju. Šola je imela pouk v stavbi nasproti cerkve. Poslopje je bilo v slabem stanju, premalo je bilo delavnic. Dijaki so se izobraževali za poklice: strojni ključavničar, ključavničar, strugar, rezkalec in orodjar. Leta 1980 smo se skupaj z Gimnazijo preselili v novo šolo v Loko. Zaradi boljših pogojev in organizacije dela na šoli, sem se leta 1981 odločila, da končam delo ravnateljice. Bila sem preveč obremenjena, saj sem bila redno zaposlena tudi na gimnaziji. Delo pa je bilo tudi zelo nizko ovrednoteno. Kaj pa izvenšolske dejavnosti ? Poleg rednega pedagoškega dela smo imeli še razne prostovoljne dejavnosti z dijaki. Delala sem na znanstveno raziskovalnem področju. Bila sem skoraj 15 let mentor dijakom pri » Krkinih nagradah «. Moji dijaki so prejeli veliko prvih nagrad, nekaj tudi drugih in eno

tretje. Bila sem mentor še pri nalogah » Gibanje znanost mladini«. Tu je bila moja dijakinja pod mojim mentorstvom prva v republiki , pozneje pa je zmagala celo v državnem merilu ( takrat je bila še Jugoslavija). Pet let sem bila tudi predsednica občinske komisije za podeljevanje štipendije iz združenih sredstev. Veliko naših dijakov je v tistem času dobivalo štipendije, saj so bila za to namenska sredstva. Poleg tega sklada so bile še socialne štipendije. Več dijakov je dobilo tudi štipendije za študij na fakulteti. Podeljevali smo tudi štipendije iz »Titovega sklada«, ki pa so bile namenjene izključno dijakom iz delavskih družin. Vse to delo in vse izven šolske dejavnosti smo opravljali brezplačno. Dijakom smo vsestransko pomagali, da so si lahko pridobili več znanja in zato imeli boljše pogoje za študij. Kakšen pomen ima za vas gimnazije v Črnomlju? Z ustanovitvijo gimnazije v Črnomlju se je belokranjskim otrokom odprlo okno v svet. Vsi kmečki otroci od Starega trga, Sinjega vrha, Vinice, Adlešičev, Metlike tja do Jugorja, Hrasta … smo imeli možnost obiskovati gimnazijo. Prej, v Kraljevini Jugoslaviji, Bela krajina ni imela gimnazije. Prva najbližja je bila v Novem mestu. Otroci iz Črnomlja in Metlike so imeli vsaj vlak do Novega mesta, ostali del Bele krajine pa je bil prometno slabo povezan. Bilo je nekaj ozkih makadamskih poti, a prevoznih sredstev ni bilo. Gimnazija v Črnomlju je bila ustanovljena februarja 1944 in dokončno potrjena 9. oktobra 1944. Pomen gimnazije je izredno velik. Veliko belokranjskih otrok sploh ne ve, kaj smo s tem pridobili. Naj še enkrat povem, da v odmaknjeno in gospodarsko slabo razvito Belo krajino ni šel skoraj nihče prostovoljno. Gimnazija

je Beki krajini dala veliko učiteljev, sposobnih pridnih in delavnih. Tu so naredili malo maturo in učiteljišče v Novem mestu. Skoraj vsi so se vrnili in zaposlili v domačem kraju. Velika matura v Črnomlju pa je omogočila študij na Univerzi v Ljubljani. Več profesorjev se je vrnilo v Belo krajino. Naj omenim le ravnatelja osnovne šole v Starem trgu Marka Kobeta. Le kdo bi hotel v te odmaknjene kraje, potem ko ni bilo več dekretov ? Spomnimo se, da nam je gimnazija omogočila, da smo dobili domače zdravnike. Prva je bila Alenka Strmec in pozneje še veliko drugih zdravnikov. Na Medicinsko fakulteto so šli naši najboljši dijaki, zato smo dobili zelo dobre strokovnjake. Še najpomembneje je, da so ostali v Beli krajini. Verjetno se Belokranjci ne zavedajo dovolj, da je gimnazija prinesla vsem srečo. Če ne bi bilo gimnazije v Črnomlju bi morali Belokranjci tako kot nekoč v tujino O tem je pisal tudi Oton Župančič. V Dumi lepo pove: » Tamkaj v Ameriki, tamkaj v Vestfaliji so nam izginili, več ne doseže jih naše oko«. Gimnazija je dala sposobne inženirje, pa doktorje znanosti. Visoko izobražen kader se je vračal v Belo krajino. Vsega tega brez gimnazije ne bi bilo. Daniel Kure in Jernej Vipavec, 3. bG

»Boste že videli vraga, ko boste prišli k Pavlišiču.«

Intervju z Jožetom Pavlišičem

Dijakinje tretjih letnikov smo se pogovarjale z nekdanjim direktorjem Centra srednjih šol Črnomelj in profesorjem matematike ter fizike, Jožetom Pavlišičem. 20

ojen je bil leta 1941. Bil je dijak gimnazije Črnomelj, zato ga nanjo vežejo lepi

spomini. Svojo življenjsko pot je nadaljeval s študijem matematike in fizike v Ljubljani, vendar se je zaradi čustvene navezanosti na Belo krajino avgusta 1974 vrnil v Črnomelj. Že od nekdaj je bil navdušen za matematiko in fiziko. Največ znanja si je pridobil, ko je pomagal sošolcem. Bil je tudi predsednik dijaške skupnosti na gimnaziji. Svoje znanje je naprej prenašal kot profesor. Zaupal nam je, da mu je v največje zadovoljstvo srečati bivšega dijaka, ki si je izbral enak poklic kot on. Kljub nevšečnostim na položaju direktorja je svojo vlogo pri napredku šole dobro opravil. Uspelo mu je uresničiti skoraj vse načrte. Velika želja, ki je ostala le želja, je bila izgradnja igrišč nasproti srednje šole. Katerega leta ste postali ravnatelj? Če sem iskren, ravnatelj nisem bil nikoli. 1. 9. 1974 sem prišel v Črnomelj na mesto direktorja na povabilo vodilnih družbeno-političnih delavcev občine, saj je bilo tukaj pomanjkanje učiteljev matematike. Kot direktor srednješolskega centra v Črnomlju bi vodil gradnjo nove šolske stavbe in skrbel za razvoj srednješolskih programov. Koliko let je trajal Vaš mandat? To sta bila dva mandata, ki sta skupaj trajala osem let. Kakšne spomine imate na šolo? Raznorazne. V glavnem prijetne, a časi so bili drugačni kot zdaj. V Črnomelj sva prišla z ženo, potem ko sva se v Ljubljani že udomačila, navadila. Tu pa so naju zelo lepo sprejeli, omogočili

so nama gradnjo hiše, varstvo otrok. Odločitev za preselitev je bila tako lažja. V šolskem letu 1974/75 sta se Gimnazija Črnomelj in Poklicna šola Črnomelj združili v Center srednjih šol. Kasneje je bila zahtevna naloga gradnja nove šolske stavbe. Sam sem bil porinjen v izvedbo nove gradnje, pomoči pa nisem dobil veliko. Na novo leto 1980 je bila stavba zgrajena in v novih prostorih smo imeli takrat novoletni ples. S poukom smo v novi šoli pričeli po zimskih počitnicah.

kot v Ljubljani. Spomnim se svoje prve generacije učencev, ko sem učil v Osnovni šoli Loka matematiko. Takrat je bilo v vsakem izmed treh zaključnih razredov po pet ali šest odličnjakov. Biti odličen pa takrat ni bilo lahko. S kakšnimi problemi so se soočali dijaki v tistih časih? To bi morali vprašati njih, jaz ne vem, težko rečem. Mislim, da ni bilo večjih problemov, ali pa jih niso povedali. Povem pa lahko nekaj o nasilju. Na primer sprejem fazanov mora biti na nivoju. Tako, da se ne škodi osebam in objektu. Pretiravanje s kakršnimi koli grdimi rečmi ni primerno. Res pa je, da se problemov velikokrat noče reševati, da se ne bi kaj izvedelo okoli. Tudi vsi učitelji nismo bili dobri. Mislim tudi, da širjenje govoric lahko privede do sporov. Nekoč sem slišal, da je ena od učiteljic matematike rekla nekako takole: »Boste že videli vraga, ko boste prišli k Pavlišiču.« Tudi sam sem morda komu naredil krivico. Če sem, lahko rečem, da nehote. Če sem nekomu dal enico, sem to naredil, ker ni znal. Jaz sem zahteval resno delo in znanje. Nekoč mi je bivši učenec dejal, da je pri bivši učiteljici le »prdnil« in je dobil trojko, pri meni pa se je moral za zadostno pošteno »usrati«.

Ali ste bili pred mandatom profesor? Da. Začel sem na OŠ Črnomelj in tam ostal tri leta, nato tri leta na elitni gimnaziji (1. Gimnaziji Bežigrad) v Ljubljani, potem pa sem se preselil nazaj v Črnomelj. Poučeval sem matematiko in fiziko, kasneje v Črnomlju pa tudi osnove tehnike in proizvodnje (OTP) zaradi pomanjkanja kadrov, za kar pa nisem bil usposobljen. Kako ste se odločili za ta poklic? Ker z matematiko nikoli nisem imel težav, s študijem pa sem imel zagotovljeno službo. Če si takrat doštudiral matematiko ali fiziko, si lahko kar izbiral službo. Še vedno mi je všeč, še vedno inštruiram. Največkrat imajo učenci težave, ker pouk v šoli ni tak, kot bi moral biti. Šolska inšpekcija bi imela tu veliko dela. Smilijo se mi dijaki, ki imajo zaradi tega težave. Če se nekaterih stvari ne boste dijaki naučili sedaj, jih ne boste nikoli obvladali. Obžalujete svojo izbiro službe? Ne, ni mi žal, da sem profesor matematike. Matematika mi nikoli ni delala težav, čeprav sem redkokdaj pisal šolsko nalogo odlično. Sošolcem sem pomagal pri razlagi, tako da sem sam snov bolje utrdil. Pri matematiki je tako, da tudi če veš, ne smeš narediti nobene napake, lahko pa jih narediš milijon.

Ali ste imeli v mislih kakšen načrt, pa Vam ga ni uspelo realizirati? Hotel sem, da bi bila pri šoli prava športna igrišča. Še zdaj mi je žal, da tega ni, ker bi se to dalo narediti. V katere kraje je šola organizirala izlete? V tuje kot sedaj? Kakšni so bili maturantski izleti? Včasih niso toliko potovali po svetu. Takrat je bilo nekako nenapisano pravilo, da morajo dijaki spoznati tedanjo Jugoslavijo. Dijaki so me nekoč hoteli prepričati, da bi šli vseeno nekam v tujino. Na srečo sem jih na koncu prepričal jaz. Šli smo po nekdanji Jugoslaviji in to je bil tudi zadnji možen tak izlet, saj je naslednje leto Jugoslavija

Se je ljubljanska šola razlikovala od črnomaljske? Tu sem poučeval na enakem nivoju

propadla. Kaj delate v pokoju? Kmetujem, vrtnarim, imam vinograd, še vedno pomagam drugim pri matematiki ali fiziki. Potem se lahko dijaki, ki imajo pri teh predmetih težave, oglasijo pri vas? Pretirane reklame ni potrebno delati. Na kateri dosežek ste najbolj ponosni? Na to, da sem sodeloval pri gradnji šole in da zdaj uspešno dela, se razvija. Ponosen sem tudi na uspeh svojih otrok, na to, da je kar nekaj mojih dijakov postalo dobrih učiteljev matematike oziroma fizike. Nekateri so rekli, da so šli to študirat zaradi tega, ker sem jih jaz navdušil. Bi se vrnili v tisti čas? Vam je kaj žal za tiste čase? Ni se mogoče vračati nazaj. Ne vem, če bi zdaj delal drugače, kot sem takrat. Lepo sem se imel, ni mi žal za tiste čase. Maja Jankovič in Patricija Blažič, 3. aG, Katarina Špringer, 3. bG

“Ko še nismo poznali izraza

politična korektnost.” Gabrijela Vidic Mihelčič o svoji preteklosti 22

red 17 leti so se za menoj dokončno zaprla šolska vrata. S črnomaljsko gimnazijo sem bila povezana kot dijakinja, učiteljica in na koncu ravnateljica. V tem prispevku bom obudila le nekaj lepih in manj lepih spominov, brez datumov in letnic, ker je bilo že vse napisano v prejšnjih zbornikih. Gimnazija je v mojih dijaških časih domovala v sedanji stavbi Osnovne šole Mirana Jarca. Večino naših profesorjev so takratne šolske oblasti z dekretom poslale v Črnomelj, vendar so se še dolgo radi vračali, saj so bili vedno toplo sprejeti. Veliko takratnih gimnazijcev je bivalo v dijaškem domu in med njimi so se stkala tesna prijateljstva, ki trajajo še danes. Naš razred je štel le 18 dijakov in mnogo prehitro je pretila nevarnost, da bomo vprašani. Takrat ni bilo govora o napovedanem ocenjevanju znanja in morda to niti ni bilo tako slabo. Vsako »špricanje« pouka je bilo treba pisno opravičiti in nekdanji gojenci v dijaškega doma vedo povedati, da so si opravičila pisali kar sami. Podpisal jih je kar sošolec. V tistih časih je pod vodstvom profesorja Kolariča gimnazija dosegala velike športne uspehe v atletiki in rokometu. Takrat sem se navdušila za šport in še danes strastno spremljam vse športne dogodke, kegljam in balinam. Čeprav nismo bili odličnjaki, nas je 14 od 17 rednih dijakov diplomiralo, vendar sva se le dva lahko zaposlila v domačem kraju. Zgodba se na žalost še danes ponavlja. Omeniti moram tudi naš maturantski izlet, za katerega smo zbirali prispevke in je trajal cele tri tedne. Bivali smo namreč v naselju počitniške zveze v okolici Zadra. Trije profesorji so se zvrstili, da so nas bolj

ali manj nadzorovali. Poleg nemščine in francoščine smo imeli tudi latinščino, kar nam je tudi pri študiju in pozneje vsekakor koristilo. V srednji šoli nisem nikoli razmišljala o prosvetarskem poklicu, saj sem si po tihem želela študirati medicino. Ker nisem mogla dobiti štipendije, sem se po sili razmer vpisala na germanistiko. Ker se v srednji šoli nisem učila angleščine, so se profesorji na fakulteti zgražali nad mojo predrznostjo, ampak na koncu sem zmagala. Nikoli mi ni bilo žal, da se je življenje tako obrnilo. V času mojega študija se je gimnazija že zopet preselila v utesnjene prostore stavbe v ulici Mirana Jarca, kjer je delovala že poklicna in glasbena šola. Po treh letih dela v osnovni šoli sem se zaposlila na gimnaziji, ki se je preselila v dijaški dom. Učilnice so bile majhne in šolske oblasti so morale malo spregledati pri normativih. Kar groza me je, če se spomnim, s kako borno opremo in učnimi pripomočki smo takrat razpolagali. Gimnazija je po dozidavi dijaškega doma pridobila učilnice za naravoslovne predmete. Višek napredka je predstavljal tako imenovani responder za geografijo, na katerem so se kmalu pokvarile tipke. Kontrolne in šolske naloge smo razmnoževali na ciklostilu in izdelki niso bili pretirano estetskega videza. Učbenike za tuje jezike bi lahko opisali kot predpotopne. Zelo je primanjkovalo tudi drugih učnih gradiv. Prepričana sem, da se nobeden učitelj iz tistih časov ne spominja rad dežuranja na šolskih plesih, ki nikoli niso bili internega značaja. Še posebej brezupno početje je bilo preganjanje kadilcev. Organizirali smo tudi zaključne in maturantske izlete, ki so se zelo razlikovali od današnjih. Spomnim se izleta na Veliko planino, od koder naj bi po mojih obljubah imeli prekrasen razgled. V resnici pa je bila tako gosta megla, da nismo videli niti pedenj pred

seboj. Enako bi bilo, če bi ostali kar doma v učilnici, ampak je bilo vseeno zabavno. Še danes se rada spominjam izleta ko smo leteli do Dubrovnika, se z avtobusom povzpeli na Lovčen in se nato z vlakom peljali do Beograda. Veliko sem potovala po svetu, ampak ta izlet je bil eden najzabavnejših. Leta 1980 smo se končno preselili v novo stavbo, ki je predstavljala pravo razkošje. Dobili smo sodobno opremljene učilnice in kabinete za naravoslovne predmete, pa tudi fonolaboratorij, s katerim si nismo dosti pomagali, ker ni bilo na voljo ustreznih gradiv. Usmerjeno izobraževanje je naplavilo tudi predmet osnovne tehnike in proizvodnje, za katerega je bila potrebna specialna učilnica z zelo drago opremo. Ko se je usmerjeno izobraževanje po nekaj letih neslavno končalo, je tudi učilnica izgubila svoj namen. Še nekateri predmeti, ki so jih večini šolski inovatorji spravili na predmetnik, nam lahko prikličejo nasmeh. Mi smo v gimnaziji imeli celo poštno službo, družboslovci pa informatiko, dokumentalistko in arhivistiko, za katerega so bili potrebni kar trije različni predavatelji. Ko sem leta 1982 postala ravnateljica, se je začelo zelo burno obdobje poimenovanj in preimenovanj šole. Med drugim smo se imenovali tudi Srednja šola Edvarda Kardelja in pred šolo je stal tudi doprsni kip Edvarda Kardelja. V času osamosvajanja Slovenije sem nekega jutra kip našla na tleh pred vhodom v šolo; končno so ga shranili v metliškem muzeju. Za obstoj gimnazije je uvedba usmerjenega izobraževanja predstavljala resno grožnjo. Dodelili so nam program družboslovno – jezikovne usmeritve, ki naj bi bil regijskega značaja. Že na začetku je bilo jasno, da z one strani Gorjancev ne moremo pričakovati veliko učencev. Na srečo se je v

program strojništva vpisovalo tudi veliko učencev z one strani Kolpe, saj smo imeli sodobno opremljene šolske delavnice. V šolskem letu 1983/84 smo imeli le enajst oddelkov in to je bil znak za alarm. Kmalu so se pojavila razmišljanja o ponovni oživitvi gimnazije, a je do tja bila še dolga pot. Najprej smo se začeli boriti za vsaj en oddelek naravoslovne usmeritve in na nivoju občine so začeli zbirati sredstva za opremo računalniške učilnice, kar so nam postavili kot pogoj. Tudi nekatere osnovnošolske učitelje je bilo potrebno prepričevati, da naši otroci niso nič manj sposobni kot tisti v velikih mestih. Neke noči pa so vsi računalniki skrivnostno izginili in policija se ni pretirano trudila, da bi odkrila storilce. Še danes sem hvaležna takratnemu ministru dr. Gabru, da so nam na ministrstvu zagotovili sredstva za novo opremo. Programu naravoslovno – matematična dejavnost je sledila še splošna smer tega programa in šele v šolskem letu 1989/90 smo zopet vpisali dva oddelka gimnazije. Kar naprej so bile potrebne verifikacije, ki jih je izvajal večno siti gospod Vester in sem jim poimenovala kar vesterifikacije. Ob neki priliki je celo izjavil, da bi se morali prizadevati za program, ki bi bil v skladu z našim predmestje (romsko naselje na Lokvah). O tej izjavi bi lahko kaj rekla Amnesty International. Lahko bi rekla, da smo se imeli lepo, da smo bili dober kolektiv in da so naši dijaki bili uspešni na mnogih področjih. Meni osebno pa so dneve grenili naslednji dogodki: prehitro razpadajoča salonitna kritina, številne poplave v športni dvorani, obrambni načrti ter vzdrževanja zaklonišča, ki smo ga samo enkrat uporabili med osamosvojitveno vojno. Drastično je začel upadati vpis v kovinarsko usmeritev in začeli so akcijo zapiranja takih šol po celi Sloveniji. Ker nismo čez noč postali visoko tehnološko razvita

država, tega kadra primanjkuje v industriji in malem gospodarstvu. Kot po čudežu smo ta program obdržali in upam, da bo sčasoma postal zanimiv zaradi novih možnosti za zaposlitev leta 1994 smo začeli vpisovati tudi v program podjetniško poslovanje 3+2 in za nekaj let je bil zagotovljen velik vpis. 70. letnica obstoja neke šole je gotovo častitljiv jubilej, ker okoliščine nikoli niso bile naklonjene šolam na obrobju. V tem času zopet »pletejo« novo mrežo šol in so mimogrede ukinili srednjo šolo v Metliki in dijaški dom v Črnomlju. Naša oblast ima polna usta besed o pomenu razvoja podeželja, ob tem pa pozabljajo, da šola lahko pomembno vpliva na kulturni in splošni razvoj okolja. Ne verjamem, da se bo podeželje razvijalo le z ohranjanjem ljudskih šeg in navad, kakšno ekološko kmetijo, pletenjem košar in podobnim. Odkar dijaki ob koncu šolanja opravljajo eksterno maturo, ni več bojazni, da so manjše šole manj kvalitetne. Čeprav nikoli nismo mogli vpisovati le odličnjakov, so na koncu dosegli zelo dobre rezultate, kar je dokaz, da učitelji zelo odgovorno opravljajo svoj poklic. Gabrijela Vidic Mihelčič

»Vesel sem, K da sem bil

ravnatelj.« intervju s Stanislavom Vrščajem 24

aterega leta ste postali ravnatelj? Koliko let je trajal vaš mandat?

Na ravnateljski stolček sem sedel 1. septembra 1997. Takrat je bila enovita Srednja šola Črnomelj s Sklepom o ustanovitvi reorganizirana v dve organizacijski enoti, Gimnazijo ter Srednjo poklicno in strokovno šolo. S Sklepom Sveta šole sem bil imenovan za v. d. ravnatelja Srednje poklicne in strokovne šole (SPSŠ). 15. decembra, ko se je upokojila dotedanja ravnateljica, sem bil imenovan za v. d. ravnatelja Gimnazije in v. d. direktorja Srednje šole Črnomelj. Dne 20. junija 1998 sem bil s soglasjem ministra imenovan za prvi 4-letni mandat ravnatelja Gimnazije in direktorja šole. Potem sem bil še dvakrat imenovan za 5-letni mandat. 20. junija 2012 sem bil imenovan za še en 5-letni mandat, a so se skoraj istega dne na Ministrstvu za šolstvo odločili za šolo brez enot, torej reorganizacijo v enovito šolo. S prvim septembrom 2012 je tako Srednja šola Črnomelj postala enovita, jaz pa sem bil imenovan za v.d. ravnatelja za največ eno leto. V tem času sem poskrbel za razpis ravnatelja, sam pa nisem več kandidiral. Moje ravnateljevanje se je končalo 5. maja 2013, to je po 15 letih, osmih mesecih in petih dneh. Ali ste bili pred tem profesor? Katere predmete ste učili? Poklicno pot sem začel leta 1974, ko sem se kot mlad inženir zaposlil v takratnem Centru srednjih šol Črnomelj. V začetku sem poučeval

matematiko in strokovne predmete v poklicni šoli ter tehnično vzgojo v gimnaziji. Delo je potekalo na dveh lokacijah, saj je imela poklicna šola pouk v prostorih današnje Glasbene šole, gimnazija pa v prostorih Dijaškega doma. Zaradi pomanjkanja prostora sem imel pouk v gimnaziji v popoldanskem času. V začetku leta 1980, ko smo se preselili v novo šolo, so se pogoji dela bistveno izboljšali. V usmerjenem izobraževanju sem poučeval predmet osnove tehnike in proizvodnje. Po odpravi usmerjenega izobraževanja sem začasno prenehal poučevati v gimnaziji, saj ponovno uvedena gimnazija ni imela več mojega predmeta. Tako sem nekaj let poučeval le na poklicni šoli in to vse strokovne predmete, delno pa sem se ukvarjal s strokovnim delom v šolskih delavnicah. Veliko sem delal z računalnikom, specializiral sem se za tehnično risanje s programom ACAD. Zaradi mojega zanimanja za računalništvo in zaradi pomanjkanja učiteljev računalništva sem kmalu začel poučevati predmet računalništvo in informatika v gimnaziji. Pridobil sem si tudi dopolnilna znanja in s tem tudi formalno izobrazbo za učitelja računalništva v srednji šoli. Računalništvo in informatiko sem poučeval tudi v letih ravnateljevanja. V katere kraje je šola organizirala izlete? V tuje kot sedaj? Kakšni so bili maturantski izleti? Kar precej smo potovali, vendar to področje ni bilo urejeno. Tako so dijaki z bolj »mobilnimi« razredniki imeli več izletov, kot pri razrednikih, ki so bili raje doma. To področje smo začeli sistematično urejati, ko se je šola vključila v projekt didaktične prenove gimnazijskega programa na Zavodu RS za šolstvo. V okviru tega projekta smo uvajali projektne dneve, timski

pouk in medpredmetne ekskurzije. Lotili smo se skupnega načrtovanja vseh dejavnosti in tako postopoma prišli do posodobljenega programa za vse letnike. Med drugim smo vpeljali projektne dneve v Radencih za prve letnike, medpredmetne ekskurzije v zamejstvo za druge in tretje letnike ter zaključno medpredmetno ekskurzijo za četrte letnike. V sistem smo vključili športne dneve, ki smo jih že prej uspešno izvajali v posameznih letnikih. Vrsto let smo skupaj z dijaki načrtovali in izvajali tudi t.i. maturantske izlete v sodelovanju s turističnimi agencijami. Tudi sam sem se nekajkrat udeležil maturantskega izleta v Španijo, Grčijo, Črno goro kot spremljevalec, a sem iz leta v leto bolj spoznaval določeno nemoč pri skrbi za varnost in nemoteno izvedbo programa izleta. Tako smo ob uvedbi zaključne medpredmetne ekskurzije hkrati prenehali sodelovati na maturantskih izletih in to v celoti prepustili dijakom oz. turističnim agencijam. Spoznali smo, da učiteljem ni moč naložiti odgovornosti, ki jo takšni izleti prinašajo.

ponuditi veliko izbiro maturitetnih predmetov pa tudi raznih dejavnosti, ekskurzij, raziskovalnega dela, da bi šola ostala vabljiva. Samoumevno je postalo, da smo šole veliko pozornost začele posvečati promociji in prepričevanju učencev in staršev pred izbiro srednje šole, predvsem na informativnih dnevih. Na srečo smo imeli kaj pokazati. Dijaki so prinašali številna priznanja z raznih tekmovanj na državnem nivoju, tako v znanju kot na športnem področju, uspešni so bili pri raziskovalnem delu, pri debati pa še kje. Uspešno delo, za katerim seveda stojijo naši učitelji, nam je omogočilo, da smo imeli kaj pokazati ob raznih predstavitvah. Še posebej pa je k uspešni promociji pripomogla eksterna matura. Rezultati, ki smo jih dosegali, so presegli pričakovanja, saj so naši maturanti praviloma dosegali nadpovprečne rezultate. Zaradi javnosti in primerljivosti teh rezultatov je dozorelo spoznanje, da se v naši gimnaziji dela dobro. To dejstvo je postalo jasno tako učencem, staršem kot tudi lokalni in širši skupnosti. Tu nekje se ob uspešnih učiteljih skriva tudi vloga ravnatelja. V posebno zadovoljstvo mi je bil sprejem za zlate maturante, ki ga je predsednik države vsako leto priredil na Brdu pri Kranju. Še posebej so bili ti sprejemi slovesni v času predsednika Kučana. Kot posledica povečanega deleža vpisanih v gimnaziji pa tudi zgoraj navedenih dejstev je vpis v našo gimnazijo kar nekaj let naraščal, pogosto smo vpisali tri prve letnike, najmočnejša generacija je bila vpisana leta 2001, mislim da je bilo 96 vpisanih in toliko jih je tudi maturiralo. Zaradi zmanjševanja generacij pa tudi zaradi postopnega zmanjševanja deleža devetošolcev, ki so se odločili za gimnazijo, se je vpis začel zmanjševati. Pristali smo na dveh oddelkih.

Koliko je bilo dijakov v času vašega mandata? Ravnatelj sem postal ravno v letih, ko je bil vpis v gimnazijski program v Sloveniji v vzponu, postopoma je narasel do 40 % vseh vpisanih v srednje šole. V našem okolju je bil ta delež okrog 30 %, mislim da zaradi strukture prebivalstva. Zaradi večje mobilnosti prebivalstva in zaradi uvedbe strokovnih gimnazij v širši regiji vpis boljših učencev iz osnovnih šol Bele krajine v našo gimnazijo ni bil več samoumevna izbira. Treba se je bilo, bolj kot v preteklosti, promovirati, predstavljati prednosti pred konkurenco, se izkazati z rezultati na maturi, tekmovanjih. Treba je bilo

Kaj ste pa delali kot direktor? Ker sem bil kot ravnatelj Gimnazije hkrati tudi direktor Srednje šole Črnomelj, sem moral skrbeti za kadrovske in materialne pogoje dela ter zakonitost poslovanja. Ravno v mojem času je bilo nujno intenzivno opremljanje. V samem začetku ravnateljevanja sem poskrbel, da smo na račun uspešnega dela šolskih delavnic vse učilnice opremili z grafoskopi, ki so bili do takrat le v nekaj učilnicah. Poseben zalogaj je pomenilo opremljanje šole z računalniki, pa čeprav smo že imeli eno opremljeno računalniško učilnico. Ta oprema je hitro zastarala, zato je bilo treba stalno skrbeti za posodabljanje. Večinoma smo opremo posodabljali tako, da smo se prijavljali na vse razpise Ministrstva za šolstvo, četudi je bilo običajno potrebno 50% sofinanciranje šole. Na razpisih smo lahko kandidirali, če smo lahko zagotovili lastna sredstva. Na srečo smo imeli vedno dovolj lastnih sredstev, da sem lahko podpisal pogodbo o sofinanciranju. Opremljanje je bilo precej intenzivno, pozneje smo opremili tudi drugo računalniško učilnico. Z računalniki in z LCD projektorji smo v nekaj letih opremili vse učilnice. Ob koncu mojega mandata smo za večino učiteljev priskrbeli prenosne računalnike. Ta oprema je seveda več ko uspešno zamenjala zgoraj omenjene grafoskope, ki so tako postali zastarel in nepotreben del opreme učilnic. Vzporedno je, glede na potrebe, potekalo tudi dopolnjevanje ostale opreme v kabinetih in učilnicah, a je ta druga oprema predstavljala manjši finančni zalogaj. Moja skrb je bilo tudi vzdrževanje in posodabljanje šolske stavbe, ki v letih mojega ravnateljevanja ni več mogla skrivati znakov staranja. Vesel sem,

da sem šolsko stavbo lahko predal moji naslednici v dobri kondiciji. Če navedem le nekaj največjih investicij, so to zamenjava strešne kritine, obnova elektroinštalacij, zamenjava zunanjega stavbnega pohištva, posodobitev vhoda pa še kaj. Posebej želim izpostaviti energetsko sanacijo šole, saj smo bili v prvi skupini srednjih šol v Sloveniji, ki smo uspele na razpisu. V okviru te smo izvedli posodobitev sistema ogrevanja, zamenjavo svetil z varčnimi ter toplotno izolacijo s fasado. Pri tem se lahko pohvalim, da smo s posodobitvijo sistema ogrevanja prešli na pol cenejši energent. Ker je v isti sistem ogrevanja priključena tudi Osnovna šola Loka, sem poskrbel tudi za znižanje stroškov ogrevanja OŠ Loka, in s tem »nezakonito« vplival na proračun Občine Črnomelj. Delo na energetski sanaciji je zaključila moja naslednica, ki je poskrbela za lepo zunanjo podobo šole. Ne želim pozabiti, da smo v mojem mandatu v celoti obnovili športno dvorano, pri čemer je pomembno vlogo odigrala občina oziroma njen takratni župan.

namreč preveč učiteljev. Število ur po predmetih se je zmanjševalo, pri nas predvsem zaradi zmanjšanega vpisa v strokovne programe, delno pa tudi v gimnazijo. Zakonodaja nam je omogočila, da smo lahko manjkajoče ure za učitelje poiskali v drugi šoli. Težave so bile iz leta v leto večje, tako so naši učitelji dopolnjevali delo v vseh osnovnih šolah v Beli krajini, pa tudi nekaterih srednjih šolah v Novem mestu. Zavedal sem se, kakšna vrednota je delovno mesto, zato sem veliko pozornosti posvetil iskanju dodatnih ur, čeprav je bilo za to iz leta v leto manj možnosti. Včasih sem šele tik pred začetkom šolskega leta uspel rešiti kakega učitelja pred izgubo službe. To je bila ena težjih skrbi zadnjih let ravnateljevanja. Kako vam je ostalo v spominu delo z dijaki? Prijetnejša naloga, s katero sem se dnevno srečeval, je bilo delo z dijaki. Da bi lahko sproti poskrbel za reševanje problemov, je bila moja pisarna vedno odprta. Tako so dijaki bodisi sami ali z razrednikom lahko prišli, da bi skupaj našli rešitev za nastale težave. Problematika je bila vezana na ocenjevanje in razlago učiteljev, pa nepravične obravnave dijakov, nesporazumi med dijaki, neupoštevanje njihovih razlogov za kršitve pravil. Reševanje težav, s katerimi so se na mene kot ravnatelja obračali dijaki, je bilo uspešno, saj so bili dijaki praviloma iskreni in pri soočenju pripravljeni prevzeti svoj del odgovornosti. Manj prijetno je bilo, ko so se vključili še starši, še zlasti, če so od svojih otrok dobili nekoliko

Ste imeli vedno dovolj učiteljev? V začetku ravnateljevanja je bilo kar nekaj kadrovskih težav. Ob naraščanju števila dijakov smo potrebovali tudi nove učitelje. Tako smo precej zaposlovali, jaz sem temu rekel »kadrovska pomladitev«. Za nekatere predmete ni bilo usposobljenih učiteljev, pogosto smo si pomagali z absolventi. Z leti se je stanje obrnilo, na razpolago je bilo vse več učiteljev, potreb pa vse manj. Zaradi zmanjševanja vpisa so se pojavili drugačni kadrovski problemi,

prirejeno informacijo o nastalem problemu. Tako je bilo treba najprej razjasniti okoliščine problema, potem tudi rešitev ni bila težka. Veseli me, da so skoraj vedno pisarno zapuščali zadovoljni tako dijaki kot njihovi starši. Dijakom sem želel včasih tudi kaj povedati, jim sporočiti moje videnje njihovega dela, jih pohvaliti, pograjati, opozoriti na nekatera ravnanja, skratka dodati kamenček v mozaik oblikovanja njihove osebnosti. Ob začetku šolskega leta sem običajno dal kakšno spodbudo za uspešno delo, opozoril na pomembnost rednega obiskovanja pouka in sprotnega učenja. Ob koncu šolskega leta sem jim s ponosom čestital za dosežene rezultate ter pohvalil najboljše dijakinje in dijake. Maturantom sem ob podelitvi maturitetnih spričeval čestital za doseženo število točk, s ponosom sem opravil primerjavo z rezultati na nivoju države in seveda sem imel srečo, da sem vsako leto lahko komu čestital za izjemen dosežek. Poseben izziv mi je predstavljal nagovor na maturantskem plesu. Tam sem lahko na nekoliko šaljiv, včasih pikanten način dijakom sporočil, kaj so počeli štiri leta. Zbral sem podatke o ocenah, dobrih in slabih, o izostajanju od pouka, skratka o stvareh, ki jih ni primerno omenjati ob slovesnih razglasitvah rezultatov dela. Sporočal sem jim, kje so ga lomili, koliko so »prešpricali«, kje so jih preveč zagovarjali razredniki, da bi dijaki in starši lažje razumeli, kaj smejo pričakovati ob koncu. Skratka, želel sem sporočiti, kako je videti štiriletno delo iz pisarne ravnatelja.

Pogrešate službo? Kaj delate v pokoju? Pogrešam tisti del službe, ko sem ob stalno odprtih vratih lahko reševal probleme, s katerimi so k meni prišli dijaki, pa odgovarjal na vprašanja učiteljev. … Ne pa vse preveč kompliciranih predpisov, pretiranega administriranja, pa reševanja kadrovskih težav na meji možnega, pa poslabšanega vzdušja v kolektivu, po mojem zaradi strahu pred izgubo dela, saj so si učitelji zaradi manj dela postali konkurenti. Ob takšnem bremenu je bilo težje delati oziroma sodelovati v okviru učiteljskega zbora in aktivov. V takšnem času se je končalo moje ravnateljevanje. V pokoju imam veliko dela. Rad opravim kakšno vzdrževalno delo v hiši, zlasti rad delam z lesom. Del časa posvetim vnukom. Redno spremljam tudi dogajanja v šoli, v kateri sem doživel veliko lepega. Rad se od doma kam premaknem, vsaj za nekaj dni. Pot me odnese na kakšno planino, pa na smučanje, v toplice ali na morje. Ne morem reči znane upokojenske »nimam časa«, a priznavam, da ga imam vse manj.

lahko rečem, da se je uspeh izboljšal ali pa, nekoliko skromneje, da uspeh ni bil naključje v posameznem letu, temveč zelo stabilen in konstantno dober. Vesel sem, da sem bil ravnatelj. Stanislav Vrščaj

Ali se je v vašem mandatu uspeh dijakov poboljšal ali je ostal enak? Težko bi sodil, kako se je uspeh spreminjal v letih, ko sem vodil šolo. Če malo pobrskam po spominu ob razglasitvah rezultatov, sem bil vedno znova presenečen. Pogosto sem ob tej priliki dejal, da je uspeh presegel vsa pričakovanja in da ga bomo težko ponovili. Pa vendar se je naslednje leto zgodilo ravno to, uspeh se je še izboljšal in zopet sem moral ugotoviti, da bomo uspeh težko ponovili. Torej

Ravnatelji in direktorji skozi stoletje

Jože Bevk

Marija Saje

1944 – 1945

1946 – 1947 1947 – 1948 1948 – 1949 1949 – 1950

Ravnatelj Realne gimnazije v Črnomlju

Ravnateljica Državne gimnazije v Črnomlju

Franc Kolenc

Ivan Oman

1945 – 1946

1950 – 1951

Ravnatelja Realne gimnazije v Črnomlju

Ravnatelja Državne gimnazije v Črnomlju

Jože Koropec

Stojan Vrhovec

Andrej Petek

Gabrijela Vidic Mihelčič

1951 – 1952 1952 – 1953 1953 – 1954 1954 – 1955 1955 – 1956 1956 – 1957 1957 – 1958

1982 – 1983 1983 – 1984 1984 – 1985 1985 – 1986 1986 – 1987 1987 – 1988 1988 – 1989 1989 – 1990

Ravnatelj Državne gimnazije v Črnomlju

Ravnateljica Srednje šole družboslovne in kovinarske usmeritve Edvarda Kardelja Črnomelj

Janez Kambič 1958 – 1959 1959 – 1960 1960 – 1961 1961 – 1962 1962 – 1963 1963 – 1964 1964 – 1965 1965 – 1966 1966 – 1967 1967 – 1968 1968 – 1969 1969 – 1970

1990 – 1991 1991 – 1992 1992 – 1993 1993 – 1994 1994 – 1995 1995 – 1996 1996 – 1997

1970 – 1971 1971 – 1972 1972 – 1973 1973 – 1974 1974 – 1975 1975 – 1976 1976 – 1977 1977 – 1978 1978 – 1979 1979 – 1980 1980 – 1981

Ravnateljica Srednje šole družboslovne in tehničnih usmeritev Edvarda Kardelja Črnomelj Ravnateljica Srednje šole Črnomelj Stanislav Vrščaj

1973 – 1974

1997 – 1998 1998 – 1999 1999 – 2000 2000 – 2001 2001 – 2002 2002 – 2003 2003 – 2004 2004 – 2005

V. d. direktor Centra srednjih šol Črnomelj

Direktor Srednje šole Črnomelj in ravnatelj Gimnazije Črnomelj

Ravnatelj Gimnazije Črnomelj Janez Dragoš

2005 – 2006 2006 – 2007 2007 – 2008 2008 – 2009 2009 – 2010 2010 – 2011 2011 – 2012 2012 – 2013

Elizabeta Prus 2013 – 2014 2014 – 2015 Ravnateljica Srednje šole Črnomelj

Jože Pavlišič 1974 – 1975 1975 – 1976 1976 – 1977 1977 – 1978 1978 – 1979 1979 – 1980 1980 – 1981 1981 – 1982 Direktor Centra srednjih šol Črnomelj

Profesorski zbor gimnazije 1944/45 Od leve proti desni: Štrbenk Karel, Lovšin Julija, Žabkar Alojz, dr. Jože Bevk, Kolenc Franc, Smrke Marija, Hudales Danica in Šafar Franc.

Profesorski zbor gimnazije 2014/15 Od leve proti desni: 3. vrsta: Boris Šikonja, Desanka Kambič, Marko Rožič, Mateja Juran Kordiš, Alexandra Kočevar, Vesna Fabjan, Branislav Adlešič, Zdenka Kavčič, Andrej Čufer; 2. vrsta: Jan Čufer (pripravnik), Anita Starašinič, Tilen Šetina, Karmen Golobič, Jelena Šikonja, Brigita Šolar Grahek, Gordana Popovič Lozar, Marta Strmec, Anton Kambič, Marjeta Dolinšek; 3. vrsta: Janja Jankovič, Vlasta Pezdirc, Elizabeta Prus, Miroslav Plut; manjkajo: Margaretka Šavli, Robertina Ladika, Miha Henigsman, Rosana Vukojević.

Šolsko leto 1944/45 1945/46 1946/47 1947/48 1948/49 1949/50 1950/51 1951/52 1952/53 1953/54 1954/55 1955/56 1956/57 1957/58 REFORMA ŠOLSTVA 1958/59 1959/60 1960/61 1961/62 1962/63 1963/64 1964/65 1965/66 1966/67 1967/68 1968/69 1969/70 1970/71 1971/72 1972/73 1973/74 1974/75 1975/76 1976/77 1977/78 1978/79 1979/80

1 1a 1a 1a 1a 1a 1a 1a 1a 1a 1a 1a 1a 1a 1a

2 1b 1b 1b 1b 1b 1b 1b 1b 1b 1b 1b 1b 1b 1b

3 2 1c 2a 1c 1c 1c 2a 1c 1c 1c 1c 1c 1c 1c

4 3 1č 2b 2a 2a 2a 2b 2a 2a 2a 2a 2a 2a 2a

1 1 1 1a 1a 1a 1a 1a 1 1 1a 1a 1a 1a 1a 1a 1a 1a 1a 1b 1b 1a

2 2 2 1b 1b 1b 1b 1b 2a 2 1b 1b 1b 1b 1b 1b 1b 1b 1b 1c 1c 1b

3 3 3 2 2a 2a 2a 2 2b 3a 2 2a 2 2 1c 2a 2a 2a 2a 2a 2b 2b

4 4 4 3 2b 2b 2b 3a 3 3b 3 2b 3a 3 2a 2b 2b 2b 2b 2b 2c 2c

5 4 2 2c 2b 2b 2b 3a 2b 2b 2b 2b 2b 2b 2b

4 3 3 3 3b 4a 4 4a 3 3b 4a 2b 2c 3a 3a 3a 3a 3a 3a

6 5 3 2č 3a 3a 3a 3b 3a 3a 2c 2c 2c 2c 3

Število oddelkov in število dijakov 7 8 9 10 11 12 13 gimnazija 5 6 4 5 6 3 4 3b 3c 4 5 3b 4 5 6 3b 4 5 6 7 4 5 6 7 8 3b 4 6 7 8 4a 4b 5 5 6 7 8 3a 3b 4 5 6 7 8 3a 3b 4 6 7 3a 3b 4a 4b 5 6 7 3a 3b 4a 4b 5 6 7 8 4a 4b 5

4 4 4 4 4b 4b 4 4 4b 3 3a 3b 3b 3b 3b 3b 3b

4 3b 4a 4a 4a 4a 4a32 4a

4 4b 4b 4b 4b 4b 4b

1 1 1 1 1

pedagoška gimnazija 2 2 2 2

8 8

Št. dij 21 27 31 0 25 51 77 100 94 102 90 73 89 88 95 123 113 134 155 157 162 141 140 134 152 139 134 142 169 171 174 193 220 228 234 213

1980/81 1a 1b 2a 2b 3a 3b 4a 4b 2 USMERJENO IZOBRAŽEVANJE- ukinitev gimnazij Družboslovno jezikovna dejavnost 1981/82 2a 2b 3 4 1 1982/83 3a 3b 4 1a 1b 2 1983/84 4a 4b 1 2a 2b 3 1984/85 1 2 3a 3b 4 Naravoslovno matematična dejavnost 1985/86 1 2 3 4a 4b 1 1986/87 1 2 3 4 1 2 1987/88 1 2 3 4 1 2 3 1988/89 1 2 3 4 1 2 3 4 1989/90 2 3 4 1a 1b 2 3 4 PONOVNA UVEDBA GIMNAZIJ- ukinitev usmerjenega izobraževanja gimnazija 1990/91 1a 1b 3 4 2a 2b 3 4 1991/92 1a 1b 2a 2b 4 3a 3b 4 1992/93 1a 1b 1c 2a 2b 3a 3b 4a 4b 1993/94 1a 1b 1c 2a 2b 2c 3a 3b 4a 4b 1994/95 1a 1b 2a 2b 2c 3a 3b 3c 4a 4b 1995/96 1a 1b 2a 2b 3a 3b 3c 4a 4b 4c 1996/97 1a 1b 2a 2b 3a 3b 4a 4b 4c 1997/98 1a 1b 2a 2b 3a 3b 4a 4b 1998/99 1a 1b 2a 2b 3a 3b 4a 4b 1999/00 1a 1b 1c 2a 2b 3a 3b 4a 4b 2000/01 1a 1b 2a 2b 2c 3a 3b 4a 4b 2001/02 1a 1b 1c 2a 2b 3a 3b 3c 4a 4b 2002/03 1a 1b 1c 2a 2b 2c 3a 3b 4a 4b 4c 2003/04 1a 1b 1c 2a 2b 2c 3a 3b 3c 4a 4b 2004/05 1a 1b 1c 2a 2b 2c 3a 3b 3c 4a 4b 4c 2005/06 1a 1b 1c 2a 2b 2c 3a 3b 3c 4a 4b 4c 2006/07 1a 1b 1c 2a 2b 2c 3a 3b 3c 4a 4b 4c 2007/08 1a 1b 2a 2b 2c 3a 3b 3c 4a 4b 4c 2008/09 1a 1b 2a 2b 3a 3b 3c 4a 4b 4c 2009/10 1a 1b 2a 2b 3a 3b 4a 4b 4c 2010/11 1a 1b 2a 2b 3a 3b 4a 4b 2011/12 1a 1b 2a 2b 3a 3b 4a 4b 2012/13 1a 1b 2a 2b 3a 3b 4a 4b 2013/14 1a 1b 2a 2b 3a 3b 4a 4b 2014/15 1a 1b 2a 2b 3a 3b 4a 4b 1 2 3 4 5 6 7 33 8 9 10 11 12 13 14 Število oddelkov

189 147 149 149 133 153 163 174 204 213 216 243 272 303 280 266 242 216 230 267 261 298 322 326 334 331 321 288 279 256 248 237 215 185 177

Zlati

matur

in matura na Gimnaziji Ä&#x152;rnomelj

rantje

Matura in zakljuÄ?ni izpiti na Ä?rnomaljski gimnaziji

rvo maturo je opravljala generacija šolskega leta 1951/52. Obsegala je 5 predmetov: pisni izpit iz slovenskega jezika, matematike in tujega jezika, ustni izpit pa iz navedenih treh predmetov, zgodovine in izbirnega predmeta.

V šolskem letu 1974/75 zaključni izpit ostane isti, le da se dodatni predmet iz leta 1968/69 nadomesti s predmetom novejša zgodovina narodov Jugoslavije in samoupravljanje s temelji marksizma. V šolskih letih 1984/85 do 1989/90 ni bilo niti mature niti zaključnega izpita.

V šolskem letu1958/59 je bil kot zaključek reformirane gimnazije predpisan zaključni izpit , ki je obsegal pisno nalogo iz slovenskega jezika ter obsežno seminarsko nalogo iz izbranega predmeta in njen zagovor.

S šolskim letom 1990/91 je zaključni izpit ponovno uveden, ki pa obsega le dva predmeta. V obeh programih (naravoslovno- matematična dejavnost in družboslovno- jezikovna dejavnost) je obsegal pisni in ustni del ali iz slovenskega jezika, ali matematike ali tujega jezika in ustni del iz enega izbirnega predmeta ( lahko tudi seminarska naloga iz izbirnega predmeta).

Že v šolskem letu 1964/65 je zaključni izpit pomenil določen povratek k stari maturi. Izpit je obsegal pisni del pri slovenskem jeziku, matematiki ali tujem jeziku ter seminarsko nalogo iz izbranega predmeta. Isti predmeti so bili tudi pri ustnem delu izpita. Seminarsko nalogo je kandidat ustno zagovarjal.

1991/92 zaključni izpit obsega 4 predmete. Polega pisnega in ustnega izpita iz slovenskega jezika in matematike ali tujega jezika so dijaki izbirali med zgodovino in geografijo ( dijaki družboslovno jezikovne dejavnosti) in kemijo, fiziko, biologijo, matematiko ( dijaki naravoslovno- matematične dejavnosti). Četrti predmet je bil po izbiri.

Šolskega leta 1968/69 je bil ta zaključni izpit razširjen z obveznim predmetom novejša zgodovina Jugoslavije in družbena ureditev SFRJ.

V šolskem letu 1993/94 je končala izobraževanje prva generacija ponovno uvedene gimnazije. To so zadnji gimnazijci ki so opravljali zaključni izpit in

ne mature. Obsegal je pisni in ustni del iz slovenskega jezika in matematike ali tujega jezika in ustni del iz dveh izbirnih predmetov. Leta 1995 se je matura prvič opravljala kot državni izpit in je pomenila v slovenskem šolstvu popolno novost, čeprav je bila že prva matura na naši gimnaziji leta 1952 prav tako obsežna in pod nadzorstvom državnih uradnikov. Seveda pa je bistvena razlika v tem, da so rezultati na maturi v zadnjih letih ključni pogoj za vpis na univerzo. Prvi tajnik mature na gimnaziji Črnomelj je bil profesor biologije Andrej Čufer. To nalogo je zelo vestno opravljal od 1995 do 2006.

Spomini

ZLATIH

maturantov 38

Spomini na gimnazijska leta (zanimivosti, dogodki, neumnosti, predrznosti, ki so ostali neodkriti) Bistvo mojega spomina na gimnazijska leta. Rekel bi, da največ pove to, da sem bil tako zlati maturant kot tudi prejemnik ukora pred izključitvijo. Tako je, prav ste prebrali. Vedno sem rad hodil po robu in tako je še dandanes. Zanimivih dogodkov je bilo veliko, še več neumnosti in predrznosti, ki smo jih izvajali s sošolci. Večina teh je neodkrita in mislim, da je najbolje, da tako tudi ostane. Kljub nesoglasjem z nekaterimi zaposlenimi, smo na koncu našli skupni jezik in se poslovili s spoštovanjem. Z nekaterimi sošolci pa se nisem nikoli poslovil, saj so se med nami spletle močne prijateljske vezi, za katere upam, da se ohranijo do konca življenja. Hvaležen sem, da sem obiskoval gimnazijo v domačem kraju, in če bi lahko čas zavrtel nazaj, bi bila moja odločitev enaka.

Ena od prigod, ki je ne bom uspela pozabiti. Nekega jutra sem opremljena z domačno nalogo za prepisovanje vstopila v razredno garderobo, kjer sem naletela na sošolce, ki so s tako imenovano »bormašinco« veselo vrtali luknje v steno. Že naslednji odmor je bilo vse jasno – fantje so le hoteli poskrbeti za dekoracijo našega skupnega prostora; na steno je bila namreč pritrjena mala polička, poličko pa je krasila rožica, ki smo si jo sposodili iz biološke učilnice.

Po končani osnovni šoli je bila moja izbira Srednja šola Črnomelj – gimnazija. Skupaj smo z radovednostjo, a s kančkom negotovosti prvega dne vstopili v nam neznan svet, ki smo ga željni hoteli raziskati. Pri tem so nam skozi vsa štiri leta pomagali učitelji, ki so nam s svojo dostopnostjo vešče predajali svoja znanja in nam posredno prek razširjanj naših obzorij pomagali odraščati. Danes sem na to znanje zelo ponosna, saj so me profesorji na fakulteti že večkrat povprašali, kje sem ga pridobila. Zato mladi, bodite ponosni na svojo šolo, izkoristite vsak trenutek maksimalno in pri tem čim bolj uživajte.

Najbolj mi je ostalo v spominu jutro pred pisanjem matematike, ko smo pri Martini pili kavo in kot največji strokovnjaki debatirali o prostorskih enačbah premice, katere potem ni bilo niti v polah za višji nivo.

Katarina Kasunič

Veronika Vrbanac

Jernej Štukelj

Urška Weiss

Naš gimnazijski »world-tour 19982002« se je začel podobno kot pri večini ostalih: z neprikritimi »grožnjami« v stilu »to je gimnazija, se bo treba več učit …« Potem so nas strašili z maturo, ko smo uspešno opravili s to, pa z dejstvom, da bo vsak izpit na fakulteti obsežnejši od mature. Nasvetov seveda nismo jemali resno, rajši smo ustvarjalno energijo usmerjali v drobne, inteligentne neumnosti. V tem stilu bi generacijam, ki prihajajo, priporočila, naj prijetno preživijo gimnazijska leta in naj nikakor ne poslušajo modrih nasvetov »veteranov.« Življenje je tako ali tako en sam izpit (učitelji pa bodo svoje pričeske sčasoma vseeno obarvali v sivo barvo, tako da kakšna drobna predrznost ne bo škodila).

Na gimnazijska leta me vežejo sami pozitivni spomini. Seveda se kdaj tudi zalomi in ni vse idealno, ampak je tega tako malo, da se slej ko prej pozabi. Od mnogih nepozabnih izletov, med katerimi bi izpostavili smučanje v Cerknem, do v večini zelo dobrih sošolcev in korektnih profesorjev, mi bo v spominu najbolj ostala klima na šoli in v razredu. Šola je ravno prav velika, da imaš spoštovanje do nje in ravno prav majhna, da ti daje občutek domačnosti in vpetosti v sistem, saj za zaposlene nisi le številka. In ravno zato se še vedno rad vračam na Srednjo šolo Črnomelj.

Med dogodki iz gimnazijskih let, ki so se mi najbolj vtisnili v spomin, je nasvet profesorja Petrune, ki mi je na dan razglasitve mature dejal, da naj imam sliko uspeha vedno nekje spravljeno v mislih, in ko mi nekaj v življenju ne bo uspelo najbolje, se moram spomniti tega in se potruditi še malo bolj.

Štiri leta v gimnaziji so bila zelo zanimiva. Ustvarila so se mnoga prijateljstva, doživel sem veliko zanimivih dogodivščin ter se naučil mnogo stvari, ki mi bodo zelo koristila prihodnosti. Vsem želim veliko uspeha in nepozabnih trenutkov.

Dita Dichlberger

Jure Kuhar

Marta Kasunič Počkaj

Florijan Jalševac

#9 Gimnazijska leta so najlepša leta v življenju, saj se takrat stkejo najtesnejše prijateljske vezi. Skupaj smo ušpičili marsikatero neumnost, na kar se še danes z veseljem spomnimo in se jim nasmejimo.

#10

»Carpe diem.« Užijte gimnazijska leta, ko je še vse pred vami. Vlasta Malnarič

Andreja Štalcar

#11

#12

Gimnazijska leta so res nekaj posebnega in so mi ostala v lepem spominu. Večkrat se spomnim, kaj vse smo kot razred doživeli in »ušpičili.« Kot študent sem bil večkrat vesel, da sem obiskoval ravno črnomaljsko gimnazijo, saj sem prepričan, da mi je dala vse potrebno znanja za uspešen študij.

Mogoče bo vse skupaj zvenelo klišejsko, vendar je prva (in mogoče celo najpomembnejša) stvar, ki se je človek lahko nauči, ta, da je vsaka pot do uspeha, cilja sestavljena iz vzponov in padcev. Neizogibno je, da nam bo v življenju kdaj spodletelo, da bomo namesto A-ja obkrožili B, da se bomo za kakšen izpit prepozno začeli učiti, da bomo s svojimi besedami koga nehote prizadeli … Vendar so ravno takšni in drugačni spodrsljaji tisti, ki nam pomagajo rasti, tako na poklicnem ali študijskem nivoju kot tudi na osebnostnem. Osebe ne določajo storjene napaka, temveč kar se je iz teh napak naučila. Pa dovolj filozofiranja. Mislim, da se spodobi povedati nekaj besed tudi o SŠ Črnomelj. Pohvali se lahko z odličnimi učitelji, ki so nam pomagali dopolnjevati in nadgrajevati naše znanje iz OŠ ter nam dali dobro osnovo za nadaljnje izobraževanje. Poleg tega učitelji in drugo šolsko osebje niso bili nedostopni, temveč se je z njimi dalo lepo pogovoriti, sodelovati in urediti morebitne težave.

Tihomir Tomašić

Katarina Čurk

#13

#14

#15

#16

Veliko spominov me veže na gimnazijska leta. V tem času moraš odkriti, kaj rad delaš, v čem si dober in se soočati s stvarmi, ki jih sicer ne maraš, a jih moraš kljub temu narediti. Tudi matura je priprava na vse nadaljnje izpite na faksu. Na svoj uspeh na maturi večkrat pozabim, nanj se spomnim le, ko potrebujem spodbudo za nadaljnje izzive. Sicer pa se iz srednješolskih časov rada spomnim »fint« svojih sošolcev, ki so nas nasmejale, nikomur pa niso škodile. Na primer, nekega dne so se poleg okvirjenih fotografij znanih slovenskih književnikov znašle tudi fotografije mojih sošolcev. Nikakor pa ne smem pozabiti naše pokojne razredničarke, Rozi Saje, ki nam je bila kot druga mama.

Ko se ozrem nazaj na gimnazijska leta, z veseljem ugotovim, da so ostali predvsem lepi spomini – sklepanje prijateljstev, druženje, zabave, ekskurzije, smučanje, kolektivno »špricanje«, maturantski izlet, maturantski ples, vozniški izpit, neštete partije taroka … Seveda je bilo poleg naštetega prisotnih še ogromno ur sedenja za knjigo, ur stresa pred testi in spraševanji ter ne nazadnje še mature. Vse to je vodilo do izoblikovanja trdnih temeljev osebnosti, ki so se tekom študijskih let le še nadgrajevali. Mladim generacijam želim naj previdno krmarijo med knjigo in zabavo, učenjem in uživanjem, saj bodo le tako prijadrali na zastavljen cilj in se z veseljem ter brez obžalovanj ozrli nazaj na prepotovano pot.

Ko sem začela razmišljati o tem, kaj naj napišem, sem se znašla pred res težko nalogo. Kateri je najbolj zanimiv dogodek iz gimnazije? Kateri je najbolj uporaben nasvet? Pa največja neumnost? Ko pomislim, da je od dneva, ko sem prvič prišla na gimnazijo v Črnomlju, minilo že skoraj 10 let, mi ni čisto jasno, kam je šel ves ta čas. Nekaj pa je gotovo: nikoli ne bom pozabila neskončnih ur fizike, ko je mene in sosedo profesor skoraj vsako uro razsedel, pa sva vedno našli pot nazaj skupaj. Pa domačih nalog matematike in trepetanja že pred kontrolno nalogo, kaj šele pred ustnim spraševanjem. Sirovih štručk in mortadele ob dnevih ko nam malica ni bila dobra. Štetja pikic na razrednih urah in tistega pustnega torka, ko smo bile Zvezdice Zaspanke in smo bile čisto zares cel dan takoooo zaspane (pa verjetno kakšen drugi dan tudi). Prve simpatije, ljubezni, jutranje kave v Guštu in večinoma spodleteli poskusi špricanja sociologije ter prijateljstva, ki so se začela takrat in še vedno trajajo …

Moj nasvet je, da se družite in uživate srednješolska leta, saj ste v krogu prijateljev iz domačega okolja. V štirih letih, ko sem obiskovala gimnazijo, so se spletle marsikatere trdne vezi, ki so tudi ostale. Zato se veselite prihajajočih študijskih let in zavedajte, da prihajate iz odlične srednje šole. Lahko se počutite popolnoma enakovredno dijakom iz »elitnejših« šol, kot smo se počutili tudi bivši dijaki. Vedeli smo, da so nam profesorji posredovali ogromno kvalitetnega znanja. Poleg tega pa je bil njihov pristop bolj oseben, a hkrati dovolj strokoven.

Urška Tomc Jakobčič

Milita Zajc Forjan

Lara Šuštar

Gabrijela Jankovič

#17

#18

Prav res ste mi dali misliti, ko ste predlagali, naj zapišem nekaj svojih spominov. Saj ne, da bi bila dementna, samo tekom študija se ti zgodi toliko dogodivščin, da na srednješolska doživetja kratko malo skorajda pozabiš. Prav luštno je, ko se tu pa tam srečamo in poklepetamo z bivšimi sošolkami, sošolci in obujamo gimnazijske čase. Res je, čas kar leti mimo. Moja štiri leta v Črnomaljski gimnaziji so poletela, kakor bi jih odpihnila sapica burje. Takrat so se mi popoldnevi zdeli prekratki za matematično nalogo, danes pa kar pogrešam večere, ko sem še vedno našla čas za sprehod ali tek v gozdu. Verjetno najbolj nestrpno pričakujete zapisane neumnosti. Naj vas razočaram, moja najstniška leta niso bila polna žurerskih sobot, nisem »špricala« pouka, nikoli nisem dobila »šuta,« fanta nisem imela, pa tudi s profesorji sem imela relativno dobre odnose. Kakorkoli, kar nisem počela v srednji šoli, sem tekom študijskih let nadoknadila trikratno.

Srednješolska leta so res nekaj krasnega. Ko dozoriš in se odpraviš v svet, vsekakor spregledaš, da ocene niso bile najpomembnejše. Kot se v teh letih spodobi, smo bili včasih tudi mi malo navihani, kar učiteljem ni bilo ravno všeč. Še posebej se spominjam enega naših poskusov skupinskega »špricanja.« In naj tukaj dodam, da je bilo to veliko težje izvedljivo kot se zdi na prvi pogled. Vedno je v razredu najmanj eden- če ne več – »preveč pridnih,« ki ne popuščajo niti zvijačam kot: »Pa saj gremo vsi!« Seveda je ideja padla velikokrat, vendar sčasoma več nobeden ni verjel, da bi nam sploh lahko uspelo. Tisto uro bi morali imeti kemijo. Dogovorili smo se, da NIHČE ne bo šel pred razred in na uro, ampak, da gremo vsi skupaj h Guštu. Mislim, da smo bili tisti dan v šoli skoraj vsi – tudi tisti, ki morda še nikoli niso »špricali« in tudi niso hoteli. Pa vendar – malo zaradi črednega nagona, delno pa tudi zaradi pritiska, so vsi klonili. Polni adrenalina smo odšli iz šole, da nas slučajno kdo ne vidi. Odmora je bilo konec. Vsi smo bili že nekje zunaj ali celo že pri Guštu. No – skoraj vsi. Glej

Eva Plut

#19

ga zlomka, Sašo, ki je bil drugače eden tistih navihanih fantov, je sam ostal pred razredom. Ni mu bilo jasno kje so vsi in kaj se dogaja. Seveda, medtem ko je ves razred med odmorom koval ta edinstveni načrt, je bil on s punco nekje daleč od oči in tako nevede zamudil vso idejo in izvedbo načrta. Ko nam je to naslednjo uro povedal, smo najprej debelo pogledali, potem pa se vsi skupaj z njim začeli smejat. Še vedno se nasmejimo temu poskusu skupinskega »špricanja.« In vendar na ni nikoli uspelo. Urška Žbogar

Prilagam nekaj nasvetov dijakom SŠ Črnomelj, ki so bili koristni zame, tako v gimnaziji, kot na fakulteti. 1. Poslušanje med uro ti prihrani 50% učenja. 2. Ne »sikiraj« se, vedno je druga priložnost in živčen storiš le več napak. 3. Nikoli ne pusti odgovora praznega. Zelo redko se daje minus točke za napačen odgovor in ena sama točka lahko pomeni razliko v oceni. Torej poskusiti ni greh. 4. Če nekaj ne razumeš, vprašaj koga. Eden mojih najljubših citatov Jouth Parka-a je: »Ni neumnih vprašanj, le neumni ljudje.« (To so tisti, ki ne sprašujejo). 5. Sodelujte s Klubom belokranjskih študentov, ne bo vam žal. Upam, da vam bodo nasveti pomagali, srečno. Tomaž Grdešič

2000: Tihomir Tomašić

2001: Irena Brunskole

1995: Vlasta Malnarič (ni slike) 1999: Andrej Pavlišič (ni slike)

1998: Jana Trgovčič

2002: Katja Cimerman, Marta Kasunič, Vanja Panjan, Milita Zajc

2006: Katarina Kasunič, Tina Kunič, Petra Šenica, Edvard Štefanič, Tina Vraničar, Andrej Plut

2005: Barbara Stojanov, Urška Tomc, Urška Weiss

2007: Tomaž Grdešič, Simon Vipavec

2008: Barbara Breznik, Nastja Luič, Srđan Mitrović, Rok Dragovan

2009: Hermina Hudelja (ni na sliki), Tamara Stojanov, Andreja Štalcar, Urška Žbogar, Dita Dichlberger, Gabrijela Jankovič, Andraž Matekovič, Urška Jakša (ni na sliki)

2010: Katarina Čurk, Lara Šuštar, Miha Virant, Veronika Vrbanac

2011: Jure Kuhar

2012: Jernej Štukelj, Ema Muc, Eva Plut

2013: Jaka Virant, Jaka Križ

2014: Florijan Jalševac, Kaja Vraničar

Dram

skozi

mski

ro탑ek leta

Dramski krožek

KOCKE (2005/06—2010/11)

Kratka predstavitev šolskega dramskega krožka 50

ramski krožek ima na Srednji šoli Črnomelj že dolgoletno in uspešno

tradicijo; od šolskega leta 2005/06 pa do šolskega leta 2010/11 je deloval pod mojim mentorstvom. Zabavno gledališko besedilo Petra Goloba, nagrajenca festivala mlade literature Urška 2003, z naslovom Zid – šola – zid ali Šola ni šala je bilo premierno predstavljeno maja 2006 v Kulturnem domu Črnomelj. Dramatik je uspel humorno prikazati radosti in tegobe dozorevanja mladih, njihov odnos do staršev, učiteljev, sošolcev ... Zdenko Kodrič je delo označil kot „tip aktualnega gledališča, ki ni obtežen s čustvom in zatežen z veliko zgodbo, ampak od avtorja zahteva takojšnjo reakcijo na določen družbeno socialni fenomen. Ker je avtor tako tudi reagiral, je njegov tekst refleksija na dano temo, tableta proti glavobolu.“ V naslednjem šolskem letu je krožek pričel delovati pod novim imenom Kocke. Poimenovali smo ga po elementih scene iz prve predstave; namen pa torej vsaj eno kocko. Premiera druge uprizoritve dramskega besedila Vinka Möderndorferja Na kmetih je bila marca 2007 prav tako v Kulturnem domu Črnomelj. Odlomek iz dela:

v: (milo prosi) Marica! Daj no! Samo pokaži mi jo! MARIČKA: Ne in ne. JENDO: Od daleč bi jo rad videl. Samo z distance. MARIČKA: To vsi rečejo. JENDO: (vznemirjeno): Torej, si jo nekomu že pokazala? MARIČKA: Ja, in vsi so me hoteli potem nategnit. JENDO: Jaz te ne bi. Jaz sem pošten. Samo potipal bi. MARIČKA: A nisi rekel, da bi samo z distance. JENDO: No, potipal bi samo zaradi materiala. MARIČKA: Brez skrbi, je še vedno dober, unikaten, ga ni treba nič šlatat. JENDO: Mariči! Pa saj ti nočem nič hudega. Sladokusec sem. Tudi, če mi je ne daš, bom srečen, samo da jo lahko nekaj časa gledam. MARIČKA: Misliš, da ne vem, kako to gre … Pri Bregarjevih, spodaj v dolini, si tudi samo gledal, kar naprej si hodil gledat, potem se te je pa Bregarca naveličala, pa ti jo je dala. Zdaj je pa še pozdravit nočeš več. JENDO: (ogorčen): Kdo te je pa tako grdo nalagal? Mariči! In ti kar verjameš. MARIČKA: (odločno): Sva se že zmenila. Ne dam in pika. Zdaj mi daj pa mir! Goste pričakujem. Ne pozabit, da naša kmetija živi od turizma … /…/ JENDO: Uh, je trmasta! Noče in noče … (trmasto) Če mi jo danes ni pokazala, mi jo jutri bo V šolskem letu 2007/08 pa je dramski

pa … če te kdo išče? Recimo, da je kaj nujnega? DOKTOR: Kaj nujnega? Kako nujnega? Hudiča, devetdeset odstotkov mojih bolnikov je zdravih ko dren. Tistih pet odstotkov, ki jim kaj manjka, pošljem k specialistu, ostalim pet odstotkom pa tako ali tako ne morem nič pomagati. Kakšne sitnosti imaš pa ti, George? GEORGE: Kaj? Oh, tole zbadanje. DOKTOR: Hm. Pokaži malo. GEORGE (kaže): Prav tule. (Se tišči s prstom v prsi.) Od zlodja boli, kadar pritisnem. DOKTOR: Potlej pa ne pritiskaj! Torej, kakšna je bolečina, topa ali ostra, te zgrabi kakor s kleščami? GEORGE: (pohlepno): Seveda, seveda! DOKTOR: Nič seveda. Eno si izberi. GEORGE: Oh. No ja, potem bi rekel, da je bolj ostra. /…/ GEORGE: No … kaj mi boš hudega povedal, Ralph?

krožek uprizoril dramsko besedilo tujih avtorjev Normana Barrasha in Carroll Moore z naslovom Cvetje hvaležno odklanjamo. Premierna predstava je bila marca 2008 na odru kulturnega doma v Črnomlju. Komedija v treh dejanjih govori o protagonistu, ki je hipohonder. Nekoč prisluškuje telefonskemu pogovoru svojega zdravnika, ki se s sodelavcem pogovarja o neozdravljivi bolezni svojega pacienta. Ker predvideva, da teče beseda o njem – saj ga je zdravnik, ki je tudi družinski prijatelj, prišel pregledat kar na dom – prične s pripravami na življenje po svoji smrti: svojo ženo pošilja v večerno šolo, razmišlja o tem, kako se bo preživljala … Še več. Poskuša ji najti tudi novega moža. Žena si moževo obnašanje napačno razlaga. Misli, da jo vara, medtem ko naj bi jo v naročje drugega pehal zato, da bi si s tem olajšal lastno slabo vest. Potem ko zdravnik razjasni problem in ko sta zakonca drug z drugim iskrena, ugotovita, da sta kljub svojim zrelim letom še vedno eden v drugega noro zaljubljena.

Članica šolskega krožka Kocke je po premieri povedala: »Zame je bil to debitantski nastop na odru. Čim bolj so se kazalci ure približevali številki osem, tem bolj sem imela tremo. Ko sem ob pol osmih pogledala na uro, me je nenadoma spreletelo, da bom čez dobre pol ure stala na odru pred občinstvom in igrala vlogo Judy. Šele takrat sem začutila, kaj pravzaprav pomeni trema. Ko je napočil težko pričakovani trenutek in se je zastor dvignil, sem odhitela na oder s pladnjem v roki. Prvih deset

Odlomek iz dela: DOKTOR: Fant, sem crknjen! Hvala bogu, da grem za vikend ribarit. Neki prijatelj ima čoln s kabinico. Gastroenterolog. Samo v žolčnike zija. Utaplja se v denarju, utaplja. GEORGE (zaskrbljeno): Ribarit greš? Za ves vikend? DOKTOR: Yes, sir. GEORGE: To je pa res imenitno, da lahko kar takole greš. Ampak … kaj

minut je bila moja glava popolnoma prazna. Lahko sem samo upala, da ne bom pozabila besedila. Po nekaj minutah pa sem vse vživela vlogo in v igranju prav uživala. Ne vem, kako bi opisala ta občutek, ko stojiš pred občinstvom in se pretvarjaš, da si nekdo drug. Lepo je, če lahko za trenutek pozabiš na vse in igraš vlogo nekoga drugega.« Katarina Čurk Predstava je doživela še tri ponovitve, ko smo igrali za dijake naše šole, ko smo nastopili za dijake, ki sodelujejo v narodni izmenjavi, in ko smo gostovali na odru v Semiču. S to predstavo smo se prijavili tudi na Festival Vizije 2008 – Festival mladinskih gledaliških skupin Slovenije. Spremljal pa nas je selektor, igralec Gorazd Žilavec. Šolsko leto kasneje članom dramskega krožka ni uspelo postaviti na oder nobene predstave: malo zaradi neresnosti, več pa zaradi odhodov starih in prihodov novih, predvsem mlajših članov. V šolskem letu 2009/10 pa smo uprizorili delo, ki ga ja ustvaril francoski eksistencialist Jean-Paul Sartre z naslovom Zaprta vrata. Premiera je bila februarja 2010 Kulturnem domu Črnomelj. Enodejanka govori o treh osebah -- pogubljencih, ki se znajdejo v peklu. V prostoru, ki močno spominja na hotelsko sobo, so trije kanapeji različnih barv, bronast odlitek, nož za pisma, v sobi ves čas gori luč, zvonec, ki kliče sobarico, pa je muhast in zdaj zvoni, zdaj pa se ne oglaša. Sprašujejo

se, kje je rabelj in kakšne peklenske muke jih čakajo. Ker se v življenju niso nikoli srečali, ne vedo drug o drugem ničesar. Skozi pogovor se tako počasi razkriva njihova nespremenljiva preteklost. Ob razkrivanju preteklosti pa narašča med njimi vedno hujše sovraštvo. Ugotovijo, da za njihove peklenske muke ne bo potreben rabelj – rablji bodo oni sami drug drugemu. »Pekel so ljudje okoli tebe.«

Vraničar, Gašper Toman, David Zajc, Urška Žbogar. Dramski krožek Kocke je imel tudi tehnično ekipo.

Zadnja predstava šolskega dramskega krožka Kocke je bila postavljena na oder kulturnega doma v Črnomlju februarja 2011. To je bila antidrama z naslovom Plešasta pevka avtorja Eugèna Ionesca. Delo, ki kritizira odtujene medčloveške odnose, smo prenesli na slovenska tla.

Dva izmed igralcev sta po premieri tako strnila svoje vtise: »Imel sem malo treme. Ko sem prišel na oder, sem se zato za trenutek zamislil, kako bo vse skupaj potekalo, a sem se kmalu tako vživel v igro, da sem pozabil na vame uprte oči. Čeprav so mi priprave vzele veliko časa, sem mnenja, da sem svoj prosti čas dobro izkoristil, saj sem lahko izrazil svoj talent. Nestrpno pa pričakujem naslednjo premiero.« Blaž Mišica

Antidrama ali dramatika absurda je kritika odtujenih odnosov med ljudmi. Še več, človekove izpraznjenosti, predvsem duhovne in jezikovne. Zamisel za popolnoma izpraznjen in nesmiseln dialog se je avtorju porodila ob pregledovanju jezikovnega učbenika za pouk angleščine. V jezikovnih priročnikih je dialog vedno podrejen temi, ki jo obravnava, zato je prazen in pogosto nesmiseln. Tovrstni pogovori so ga spominjali na vsakdanje pogovore – ljudje veliko govorimo in malo povemo. Dramatik se jih je odločil prenesti v svoje dramsko delo in jih stopnjevati do absurdnosti.

»Kaj naj rečem drugega kot to, da je bilo – zakon. Vedela sem, da smo dobra ekipa, da smo se dobro pripravili na premiero in zato tudi ni bilo pretiranega strahu, da bi se nam kje zalomilo. Čeprav moram priznati, da so se mi noge ob prihodu na oder kar malo zatresle, saj je bila Estelle moja prva ženska vloga in sem morala paziti na svojo držo in sedenje – imela sem namreč oblečeno krilo. Hkrati pa sem se zavedala, da je to moj zadnji premierni nastop; z naslednjim šolskem letom zaključujem dijaška leta in začenjam svojo študijsko pot.« Tanja Hozner

Igralci Kock so bili: Radha Bačurina, Matej Babič, Nina Bevk, Primož Bezlaj, Matej Butala, Nina Črnič, Katarina Čurk, Grega Drobnič, Gašper Gršič, Janja Hozner, Tanja Hozner, Denis Husič, Miha Ivanetič, Kristijan Jesih, Petra Kralj, Duška Lenarčič, Petra Malenšek, Blaž Mišica, Nenad Penić, Jernej Peteh, Maja Pešelj, Nina Prešeren, Melita Radovič, Nives Rauh, Katarina Smolič, Urška Smolič, Marko Starešinič, Tadej Starešinič, Sandi Svetič, Nives Šabanović, Staša Šolar, Simona Špehar, Nana Šterk, Tina Štrucelj, Jana Vindišman, Jure Vraničar, Simona

mag. Anita Starašinič

Gledališka skupina

MASKE Kratka predstavitev šolskega dramskega krožka 54

ledališka skupina Maske je delovala na Gimnaziji Črnomelj od šolskega leta

2009/2010, nastala pa je na pobudo dijakov. Zasedba se je dobesedno iz vaje v vajo spreminjala, a na koncu smo ostali tisti najbolj zagreti in željni gledališkega ustvarjanja. Spomladi 2011 smo izbrali tekst za predstavo »Kok ti men zdej dol visiš« Marka Ravenhilla in se enoglasno odločili, da jo postavimo na oder. 2. marca 2012 smo igro v razprodanem Kulturnem domu Črnomelj premierno uprizorili. Predstava je doživela številne pohvalne kritike. Razprodana dvorana, ki je dihala z nami od prve do zadnje replike, nam je dala motivacijo za nadaljnje delo. Še naprej smo pridno hodili na vaje, saj smo se prijavili tudi na festival Vizije (festival mladinskih gledaliških skupin), ki poteka pod okriljem JSKD. Prva ponovitev igre je bila 17. marca 2012 v Kulturnem centru Semič, kamor nas je prišla gledat tudi selektorica Vizij, diplomirana igralka Ana Ruter. V sebi smo imeli

zaradi želje po uvrstitvi na regionalno srečanje močan naboj in na odru ponovno dali vse od sebe. Sredi aprila smo bili obveščeni, da so se naše želje izpolnile in da smo povabljeni na regionalno srečanje. Javnosti smo se predstavili še dvakrat. V petek, 20. 4. 2012, smo tako nastopili na regijskem srečanju najboljših mladinskih gledaliških skupin osrednje slovenske regije v Kočevju. 30. junija 2012 smo se predstavili tudi na metliških poletnih kulturnih prireditvah »Pridi zvečer na grad« in ponovno navdušili. Igrali so: Jana Bezek, Rok Babič, Urška Smolič, Miha Ivanetič, Nika M. Kavšek, Sandi Svetič, Nina Miketič, Jože Skubic, Nika Žunič, Matej Babič, Valentina Kasunić, Izidor Švajger pod režisersko taktirko dijakinje 4. b gimnazije Eme Muc in profesorice Elizabete Prus. Ema Muc Elizabeta Prus

GledaliĹĄke predstave Ä?rnomaljskih gimnazijcev 56

Profesor/režiser: France Jesenovec 1946 – 1947 1947 – 1948 Naslov igranega dela: Kvadratura kroga Matura

Profesor/režiser: Štefan Barbarič 1949-1950 1950-1951 Naslov igranega dela: Revizor Skopuh

Profesor/režiser: Jože Koropec 1950-1951 1951-1952 Naslov igranega dela: Skopuh Revizor

Profesor/režiser: Karel Štrbenk

Profesor/režiser: Bogmira Kure

Profesor/režiser: Helena Vukšinič

1952 – 1953 1952 – 1953

1979 – 1980 1980 – 1981 1981 – 1982 1982 – 1983 1982 – 1983 1983 – 1984 1984 – 1985 1988 – 1989 1994 – 1995

1998 – 1999 1999 – 2000 1999 – 2000 2001 – 2002 2002 – 2003

Naslov igranega dela: Domen Sumljiva oseba

Naslov igranega dela: Izbor iz enodejank Izbor kratkih del Veseli berači Plešasta pevka Učna ura Nekaj malega o vevericah in o življenju Orfej in Evridika Goli kralj Orkester

Profesor/režiser: Matija Pogorelec 1959 – 1960 1960 – 1961 1961 – 1962 1961 – 1962 1962 – 1963 Naslov igranega dela: Draga Ruth Dnevnik Ane Frank Pozabljeni ljudje Trinajst jih bo Dnevi naše sreče

Profesor/režiser: Dušanka Pezdirc 1989 – 1990 Naslov igranega dela: Velika in mala luna

Profesor/režiser: Božidar Vrečko

Naslov igranega dela: Bog Video klub Bejbe Amerikanec Polnočni eksces

Profesor/režiser: Anita Starašinič 2005 – 2006 2006 – 2007 2007 – 2008 2009 – 2010 2010 – 2011 Naslov igranega dela: Zid-šola-zid ali šola ni šala Na kmetih Cvetje hvaležno odklanjamo Zaprta vrata Plešasta pevka

1959 – 1960 Naslov igranega dela: Pero

Profesor/režiser: Elizabeta Prus 2011 – 2012 Naslov igranega dela: Kok ti men zdej dol visiš 57

Spomini

GIMNA

ZIJSKE dni

Spomini na

medin povojno

Gimnazijo Črnomelj 60

oji spomini na mladost segajo tudi na šolanje na črnomaljski gimnaziji, in sicer v čas njenih čisto prvih let ali prvih generacij učencev. Veliko sošolk in je že pokojnih. Verjetno sem ena redkih živečih dijakov iz tistih let. Bili so to čisto drugačni časi. Najbolj pa jih je zaznamovala vojna, ki je pisala takratno zgodovino. Doma sem bila iz Praprota v občini Semič, zato sem pričela hoditi v gimnazijo v Črnomlju. Osnovno šolo sem obiskovala v Semiču. Med vojno je bila v različnih lokacijah, tudi v gostilni Bukovec, pozneje pa v Šušteršičevi hiši na osrednjem trgu. Takrat so nam nudili prostore zastonj. Zaradi strahu pred sovražnikovimi vdori ter letalskimi napadi predvsem ustaških štuk smo se večkrat selili. Nekaj časa je bila šola tudi v Gorencih. V šolo smo hodili peš, kjer koli je že bila. Tako je bilo tudi po tem, ko smo se preselili v gimnazijo v Črnomelj. Veseli smo bili, če je kdaj po cesti pripeljal kakšen kmečki voz, da smo se vsaj nekaj časa lahko popeljali z njim. Posebej težko je bilo, ker nismo imeli

niti prave obutve, ne oblačil in še manj šolskih potrebščin. Malico smo si v šolo nosili sami. Kos domačega kruha in jabolko je bila že kar dobra malica. Po ustanovitvi internata v gostilni Klemenc, smo tudi dijaki iz Semiča tam stanovali čez teden. Velike gostilniške sobe so bile polne pogradov. Domov smo hodili samo ob sobotah popoldne saj je bil dopoldne še pouk. Spet smo pešačili domov, jaz dobrih 9 kilometrov, marsikdo pa precej dlje. Po gozdni cesti iz Črnomlja, mimo Vražjega kamna, priti Stranski vasi nas je bilo velikokrat strah,saj se je nevarnost lahko skrivala marsikje, spomini na vojno pa so bili še kako živi. Na hrbtu smo imeli šolske nahrbtnike, s šolskimi potrebščinami in nekaj oblačil, nazaj grede pa še kak kruh in še kakšen manjši priboljšek. Doma smo bili tako zelo malo časa (od sobote zvečer do nedelje popoldne). V internatu se je občasno pojavila tudi kakšna bolezen, kot srab, mumps ali pa uši in kaj podobnega. Dobila sem mumps, bila sem vsa zatekla v vrat, težko sem požirala hrano. To pa je bilo tudi za nekaj dobro, saj sem bila lahko cel teden doma. Pozneje sem imela srečo, da sem dobila stanovanje pri Kolenčevih v Črnomlju, blizu železniške postaje. Sedaj sem imela manj družbe vrstnikov, pa več časa in miru za učenje. Tu sem stanovala do konca šestega razreda gimnazije.

Imela sem prijazne in prijetne sošolce, s katerimi smo se zelo dobro razumeli. Kdo so bili je razvidno iz seznama takratnih dijakov (op. Zbornik 5o let gimnazije Črnomelj). Potem pa smo morali gimnazijo nadaljevati v Ljubljani. Tam so nas bivše sošolce razdelili v dva razreda, v realno gimnazijo v Vegovi ulici. V tesnejši zvezi sem ostala z Ano Schweiger in Vido Stariha, žal obe danes pokojni.

vih in lepih spominov, žal pa segajo v eno najbolj tragičnih obdobij naše zgodovine. In ravno vojna ter povojna leta so bila tista, ki so bila izjemno težka, nam pa so privzgojila tiste vrednote, ki jih je človek pridobil in ohranil za vse življenje. Na koncu lahko zapišem le: BODITE POBUDNIKI MIRU IN NE VOJNE ! Vsem profesorjem in dijakom pa ob 70- letnici Gimnazije želim veliko uspehov..

Z njima sem po končani gimnaziji nastopila tudi prvo službo v Ljubljani. Po letu dni bi morale vse tri nastopiti službo v Črnomlju, na Okraju. Ana in Vida sta šli, jaz pa sem v tem času spoznala svojega poznejšega moža in iz Ljubljane nisem hotela. Ker sem premestitev odklonila, je bila potem moja pot precej trnova. Za nadaljevanje študija nisem imela sredstev, znanja nisem imela dovolj, da bi lahko našla dobro službo, stanovanjskega problema nisem imela rešenega... Življenjske razmere so bile takrat nasploh težke. Zamenjala sem nekaj služb, ob delu pa sem se izobraževala in izpopolnjevala. Po 25- letih dela na istem delovnem mestu, v velikem ljubljanskem uvozno-izvoznem podjetju kot vodja oddelka Planiranje in finančna analiza sem se upokojila.

Jožefa Černič (Judnič) Dom starejših občanov RIVE Ribnica V okviru projekta SSK za objavo pripravila Nevenka Dragovan Makovec

To je droben delček spominov na moje šolanje v črnomaljski gimnaziji. To so bila moja najlepša leta, polna zanimi-

Osebni utrinki ob 7

Gimnazije

imenu resnice moram začeti kar takole: zame osebno so črnomaljska gimnazijska leta (1965-1969) najbolj radoživo, polnokrvno, mavrično in romantično obdobje mojega življenje. Pika, ki se zaključi s klicajem! Zame osebno dileme ob zaključku semiške osemletke seveda ni bilo, moj naslednji izobraževalni cilj je bil jasen in nedvoumen: Gimnazija Črnomelj. Še na misel mi ni prišlo, da bi se vpisal na novomeško ali katerokoli drugo gimnazijo. Črnomaljska gimnazija je veljala za majhno, a glede znanja kakovostno, sicer zahtevno, a dijakom naklonjeno, prijazno gimnazijo. Zakaj torej domača srednja šola ne bi bila dobra zame? Pravzaprav me je »skrbela« le ena zadeva, ravnatelj gimnazije in profesor matematike je bil moj stric Ivan (Janez Kambič), sam pa sem bil vsestransko, recimo temu »živahen« fantič. A s stricem Ivanom sva se lepo razumela (včasih so sicer informacije o mojih »podvigih« bile doma v Semiču pred prihodom mojega vlaka, ki pa je bil res počasen), saj je kasneje pokazal veliko razumevanje za npr. mojo uporniško generacijo, ki je z »beat« glasbo, dolgimi lasmi, željami

in zahtevami o resnično pravični in solidarni družbi (civilizaciji) odskočila od ustaljene ga konformizma in navidezne nekonfliktnosti. Črnomaljska gimnazija me ni razočarala, obratno. Kot vozač in »ne-Črnomaljc« sem bil (kot ostali) izredno lepo sprejet s strani drugih dijakov in dijakinj, postali smo prava solidarnostna klapa, gimnazijska tovarišija v pravem pomenu beseda! Gimnazijske profesorice in profesorji pa so razpolagali z vsem potrebnim, kakovostnim znanjem, ki so ga znali posredovati v naše možganske celice, ki so se s skupaj z drugimi telesnimi celicami sicer želele praviloma ukvarjati s »pomembnejšimi« temami, kot so gimnazijske ljubezni, prijateljevanje, šport, stokratnim, sila glasnim poslušanjem skladb Beatlesov, Roling Stonesov…A so bili kot učitelji zaradi truda in izkušenj uspešni. Za tiste, ki smo nadaljevali izobraževanje na fakultetah, so naši gimnazijski učitelji maksimalno poskrbeli, da smo se enakopravno z drugimi vključili v študijski proces, v nobenem primeru nismo bili v podrejenem položaju. To kaže med drugim moj osebni primer, saj zaradi solidne gimnazijske podlage pri študiju geografije in zgodovine nisem imel prav nobenih začetnih študijskih problemov. Ker je bilo število nas dijakov manjše, so se lahko naši gimnazijski učitelji z vsakim od nas bolj osebno ukvarjali. Tako so

lahko poiskali bolj specifične, vsakemu od nas prilagojene, uspešne poti za posredovanje znanja. To je velika izobraževalna in hkrati vzgojna prednost, ne pa pomanjkljivost številno manjših šol. In še nekaj – zaradi široko znane tolerance črnomaljske gimnazije (profesorjev in dijakov!), so bili na našo gimnazijo »kazensko prešolani« številni dijaki in dijakinje iz Ljubljane in Novega mesta. Rezultat – dejansko vsi v moji generaciji so bili učno uspešni, takoj so postali naši dragi sošolci! V našem obdobju so bile večje količine cvekov, popravni izpiti in ponavljanje letnika nekaj povsem običajnega, čeprav učitelji niso želeli iskati pri nas – neznanje, obratno! Za profesorje in profesorice so bile zahteve, da nam na vsak način povečajo količino znanja pomembnejše od kratkotrajne, a sicer za učitelja bolj udobne popularnosti neskončno popustljivega pedagoga. Naš že omenjeni profesor matematike in ravnatelj je imel v svoji zasebni redovalnici po mojem mnenju globalno unikaten sistem ocen, ki je bil sicer »normalen« za ocene od 2 do 5. Cvek pa je imel neverjetne inačice! Če si dobil oceno 1, si jo kar dobro odnesel, saj si lahko dobil še nižjo oceno in sicer: -1, --1 in celo ---1! A ne le drobna pripomba - naš legendarni profesor matematike je bil med najbolj popularnimi (in vsestransko informiranimi - glede naših šibkih točk) profesorji. Tako smo ga kasneje komaj čakali, da

pride na naše obletnice mature, njegovi argentinski tangi, npr. z Lidijo, so bili legendarni! Tudi zame osebno, so bila črnomaljska gimnazijska leta ne le pospešena leta polnjenja baterij znanja, temveč razburljiva leta iskanja osebne identitete, druženja z veliko začetnico. Tudi tukaj so nam bile naše profesorice in profesorji odlični pomočniki, da smo se z bolj osebno, odkrito in človeško bolj odprtimi posredovanji tudi njihovih osebnih izkušenj lahko uspešno znašli v nam neznanih labirintih življenja v odraščanju. Meni sta zlasti v gimnazijskih časih ogromno pomenili športna aktivnost in poslušanje rock glasbe, ki se je prav sredi 60. let 20. stoletja razmahnila po celem svetu. V razliko od številnih drugih gimnazij, je bila prav črnomaljska gimnazija tista, ki je bila do sodobne protestniško-uporne glasbe, dolgih las dijakov in kratkih kril dijakinj zelo tolerantna. Najbolj so mi ostala v športnem spominu vsakoletna tekmovanja med slovenskimi gimnazijami v odbojki. Našemu profesorju Logarju je med vsega skupaj okoli 40 dijaki uspelo tako dobro zbrati in pripraviti našo odbojkarsko ekipo, da smo se praviloma uvrščali med tri najbolj uspešne ekipe slovenskih gimnazij. Z eno »pejsažno« težavo za našega profesorja telovadbe: prav vsi v ekipi smo imeli za tiste razmere izredno dolge lase (sedanja moja podoba tega empirično sicer več

70-letnici

Črnomelj ne dokazuje, so pa trden dokaz takratne fotografije). Drugi trenerji so našega profesorja na tekmovanjih seveda izdatno zbadali (kaj misliš resnično tekmovati s temi »puncami«) – a le pred začetkom turnirja v odbojki! Šteli so – rezultati, torej vsebina, ne zunanja podoba! Pa morda bolj »osebno-strokovni«, torej širši pogled na črnomaljsko gimnazijo, ki je bila v celotnem sedemdesetletnem obdobju izjemno pomembna kovnica mladega belokranjskega znanja. Generacije zagnanih profesoric in profesorjev so kakovostno izobrazile in etično odgovorno vzgojile množice mladih nadobudnih dijakinj in dijakov iz Bele krajine (in iz drugih območij), ki so njihov vloženi trud po svojih močeh vračale lastni pokrajini - ali izven nje. V prihodnjem, trajnostnem regionalnem razvoju Bele krajine bo razen nujnosti boljše prometne povezanosti Bele krajine z »ostankom« Slovenije (cestni predor pod Gorjanci), nujno »sonaravno« prenovljenega gospodarstva in domačih razpoložljivih obnovljivih virov ključna vloga izobražena domača mladost! Čas pasivnega čakanja na pomoč iz prestolnic (Ljubljana, Bruselj) bo zlasti v primeru nadaljevanja medgeneracijsko zgrešene in nepravične paradigme sedanjega »razvoja« Belo krajino pahnila v zgodovinsko primerljive razmere tradicionalnega, bolečega izseljevanja pred več kot sto leti.

Ohranjanje srednješolske belokranjske mreže in brezplačnega šolstva (to je aksiom socialne države!) je eden od osnovnih predpogojev možnega prihodnjega napredka. Dvig blagostanja Bele krajine in njenih ljudi je pomemben kazalec pravičnega in odgovornega skladnejšega regionalnega razvoja! Na južnih obronkih Gorjancih se ne sme končati obzorje slovenske državne politike! Ukinjanje metliškega srednjega šolstva in s tem tesno povezana vse bolj ogrožena prihodnost črnomaljskega dijaškega doma ob naraščajočih pritiskih na številčno šibkejše srednje šole v t.i. »robnih« območjih Slovenije kažejo, da bomo tako kot v vročih 60. in 70. letih preteklega stoletja ponovno potrebovali več uporniškega, aktivnega duha od Che Guevare, Jana Palacha do papeža Frančiška. Z vidika eksistenčno pomembnega ohranjanja belokranjskega srednjega šolstva je ključni, od Belokranjcev samih odvisen potreben odgovor lahko le eden: storiti vse, da bo bistveno več belokranjskih osnovnošolk in osnovnošolcev nadaljevalo šolanje - v belokranjskih srednjih šolah! Številke so namreč neizprosne, v zadnjem obdobju število dijakov Srednje šole Črnomelj (in s tem seveda tudi gimnazije) upada. Tako se je leta 2014 po zaključku osnovnega šolanja od več kot 200 osnovnošolcev na Srednjo šolo Črnomelj vpisala zgolj slaba tretjina (62!), od tega na Gimnazijo

Črnomelj le 39! Bistveno povečanje vpisa na Gimnazijo Črnomelj (vsaj za tri paralelke prvem letniku oziroma postopoma na okoli 250 dijakov namesto sedanjih slabih 190!) na naslednje šolsko leto je po mojem mnenju strateško pomembna domača naloga za belokranjske starše (morda je njihova naloga celo ključna!), vodstva osnovnih in seveda srednjih šol, svetovalne službe, občinskih politik… To je najboljši in nedvoumen odgovor na poskuse države, da krizno stanje »rešuje« tudi z nepovratnim procesom ukinjanja »majhnih« srednjih šol! Čeprav podatki za črnomaljsko gimnazijo kažejo, da kljub skromnemu število premore odlične dijake na maturi, z 100 % uspehom na maturi leta 2013 pa je bila najbolj uspešna v Jugovzhodni Sloveniji, torej pred novomeško gimnazijo! Raziskovalni »odličnjak« Jaka Šikonja pa je zgolj biser v nizu drugih dokazov mavrice uspeha izobraževanja in drugih dejavnosti, vpis na črnomaljsko gimnazijo je – zadetek v polno! Nikoli nisem niti za trenutek obžaloval, da sem septembra 1965 postal dijak črnomaljske gimnazije, zame je in bo mladostna ikona! Moja dolgoletna zaposlitvena želja je bila – biti profesor na črnomaljski gimnaziji. Po koncu univerzitetnega študija to pač v tistem trenutku ni bilo mogoče, nepredvidljivi življenjski valovi so me pač odložili drugje.

Hvala vsem , ki ste večplastno obogatili moje (naše!) gimnazijsko življenje, od profesorskega zbora do sošolk, sošolcev, nepozabne tovarišije »paralelke«, drugih takratnih gimnazijk in gimnazijcev. Osebni razlogi več, da se po svojih močeh torej potrudimo za nadaljevanje izjemnega večplastnega in nenadomestljivega poslanstva Gimnazije Črnomelj, gimnazije Bele krajine! Na črnomaljsko gimnazijo trajno ponosen: Dušan Plut - Dule

M Gimnaziji Črnomelj ob sedemdeseti obletnici

ed leti 1987 in 1991 sem srednješolska leta

preživel v Srednji naravoslovno-matematični šoli v rojstnem Črnomlju, ki se je leto ali dve zatem skupaj z družboslovno šolo preoblikovala v današnjo gimnazijo Črnomelj. Izobraževalna pot me je vodila v Ljubljano, kjer sem po nadaljnjih 14. letih prišel najprej do diplome iz filozofije in angleškega jezika, nato pa še do doktorata znanosti iz filozofije. Zdaj že deset let kot učitelj poučujem filozofijo na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Moj pogled nazaj v šolsko zgodovino, v pričujočem kontekstu v srednješolsko poglavje, je hvaležen, saj so se ta leta izkazala kot ključna za moj osebni in znanstveni razvoj. Zakaj? Nikakor ni odveč navesti objektivne kazalce uspešnosti šole, njenega učiteljskega zbora in učencev. Kolikor mi je znano, se črnomaljska srednja šola že leta uvršča v sam vrh slovenskih srednjih šol po rezultatih mature, pri čemer ni izjema leto 2014, saj se je po raziskavi fakultete Alma Mater Europaea – Evropski center, Maribor Gimnazija Črnomelj uvrstila na več kot zavidljivo 9. mesto na nacionalni lestvici. Druga, morda manj znana odlika šole je razvidna iz dejstva, da je Srednja šola Črnomelj od osamosvojitve naprej spadala med šole z najvišjim odstotkom fakultetno diplomiranega

učiteljskega osebja. Objektivni kazalci pa kljub njihovi nesporni dokazni moči še vedno ne povejo vsega. Ker zdaj od objektivnih vrednosti prestopam k subjektivno doživljanim kvalitetam šole, bo zdaj začela – brez najmanjše zadrege – govoriti moja silna hvaležnost temu obdobju in šoli. Zdaj že več kot pol življenja, torej več kot dvajset let, živim in delam v Ljubljani. In zaradi tega je lahko moj pogled nazaj toliko bolj jasen in moja hvala toliko bolj neomajna. Učiteljski zbor, ki sem ga imel priložnost spoznavati, poslušati (in kdaj, kot se morda spodobi, tudi pobalinsko preslišati) in se po njem osebnostno in znanstveno zgledovati, je bil zame brez ene same izjeme odličen učiteljski zbor. Ga ni bilo učitelja, ki ne bi predmetne vsebine podajal z osebnim angažmajem, z vnašanjem sebi najbolj lastnega življenjskega izkustva v učno snov, pa najsi je šlo za oplajanje vsebin s svetovnimi popotniškimi izkušnjami, z glasbeno-pesniškim navdihom, z navdušenostjo nad lepoto jezika ali matematične realnosti, z rigorozno ljubeznijo do osnovnih znanstvenih zakonitosti, s svetlo spoštljivostjo – toda ne podredljivostjo! – do velikih uvidov evropske znanstvene dediščine in velikih stvaritev evropske kulture, z vedro in psiholoških uvidov polno naklonjenostjo do razigrane mladosti in ne nazadnje spodbudno dobrodušnostjo do bolj ali manj okorne in zadihane rastoče telesnosti. Da niti ne omenjam čudovite povezanosti takratne ravnateljice z nami učenci, njene navezanosti na nas in obratno. V srednji šoli se mladi človek prvič resneje sooči z znanostmi in umetnostmi

in pri tem je ključnega pomena, kakšen je prvi od učiteljev negovani odnos do teh vsebin. Enako kot za osnovno šolo, kjer je potrebno posebno pozornost posvečati veselju, navdušenju, ljubezni do elementarnih gradnikov kulture, črk, barv, oblik, not, številk in gibov, je tudi za srednjo šolo ključnega pomena, da srednješolca, ki začenja naseljevati znanstveno-umetniško razvitejši prostor, učitelj navda z občutkom domačnosti, veselja, radovednosti in navdušenja, še preden se kasneje na fakulteti znajde v najtrši in najresnejši šoli znanosti in umetnosti. Ta moment je ključen zato, ker učitelji s to hvalevredno angažiranostjo mladega človeka izobražujejo v prvo in dobesedno najpomembnejšo resnico, da sta znanost in umetnost nekaj življenjskega, domačnega in intimnega. Da torej veličastne in častitljivo stare znanosti in umetnosti z vsemi svojimi veledosežki spadajo v mojo lastno intimo, da so intimni del vsake duše slehernega nadobudnega mladeniča in mladenke v dolini šentčrnomaljski. Seveda velja tudi obratno: vsako mlado dušo samo zato in samo zaradi vas zamika pokukati ven (geografsko, zgodovinsko, kulturno) iz svoje domače doline. In natanko v tem smislu je po mojem skromnem mnenju črnomaljska srednja šola tako dragocena popotnica za nadaljnjo pot v znanstveno raziskovanje, umetniško ustvarjanje ali pa v umetnost dobrega življenja. In tega ne morejo pokazati še tako objektivni kazalci in merilci že itak nesporne kakovosti šole. Samo spomniti se moram, kako totalno brez zadrege in s kakšno suverenostjo in samoumevnostjo, v prevodu se to sliši kot občutek domačnosti (le od koga

neki sem to prejel …), sem prestopil prag Filozofske fakultete med druge nadobudneže, in kako domačno se še danes počutim v svoji znanosti in znanstveni srenji. Tega nisem pridelal sam. To so mi dali učitelji moje drage srednje šole. Roko na srce – kapo dol. Prihajajo slabši časi, ki že nekaj časa udrihajo med drugim tudi po šolstvu, se pravi učiteljstvu. Vrtci, šole, fakultete so v negotovi situaciji. Krčijo se namenska sredstva, blati se lepota učiteljskega poslanstva, krade se zaupanje v učiteljski tip človeka. Ampak, prosto po Cankarju, tu slikam temò samo zato, da bi luč toliko bolj jasno zasijala. In luč ste vi, dragi učiteljski zbor. Če sem malo hudomušen: vi ste luciferji, vražje dobri nosilci luči, ki jo predajate mlademu življu. In kot sem trdno zaupal v vaš zgled že pred dobrimi dvajsetimi leti, in to zaupanje do danes ni prav nič pojenjalo, z enakim zaupanjem zrem v prihodnost vaše – naše, moje – šole, v vašo prihodnost, ki bo ostala noseča z zaupanjem, s tem ko boste – seveda ob izdatni podpori šolskega vodstva – ostali še naprej tako zvesti učiteljskemu poslanstvu, ki bogati slehernikovo intimo in vnaša prepih v nadobudno mlado dušo. Vi, dragi učiteljski zbor, ste izbrani izbor belokranjskega sveta, ker skrbite, da ostajajo njegova vrata na stežaj odprta in da mladi ljudje gledajo v širši svet z odločnostjo, s samozaupanjem in hvaležnim oziranjem v rodni kraj. Tega vam ne more odvzeti nobeno ministrsko poleno pod noge. Šoli želim uspešno nadaljnje poslovanje, šolski upravi polagam na srce, naj skrbno varuje, nagrajuje in razkazuje svoj največji dragulj, učiteljski zbor, ki

mu želim čim boljše delovne pogoje in čim več učiteljskega veselja, da bodo učenci in učenke odhajali v odraslost tako, kot se spodobi: suvereno, marljivo, vedro, z genialnostjo, ki premore hvaležnost. Srečno! Janko Lozar

Cvet B bodočnosti je v semenu sedanjosti

ilo je leto 1975 in čas zaključka osmega razreda. Začeli smo malo bolj razmišljati o bodočnosti. Kam? Kako?

Kje? To so bila vprašanja, ki smo si jih največkrat postavljali. Mnogi so natančno vedeli, kam, kako in kje se bodo izšolali za poklic. Nekaj se nas je navduševalo za Gimnazijo v Črnomlju, ki je bila tedaj še v Župančičevi ulici, v dijaškem domu. A glej ga, zlomka. Razredničarka nam je povedala novico, da bodo v našem mestu odprli oddelek pedagoške gimnazije in da bo šolanje trajalo dve leti, dve leti pa v Gimnaziji v Novem mestu. Nekaj se je govorilo tudi o tem, da bomo dobili štipendije. O, to pa bi bilo dobro, saj smo skoraj vsi izhajali iz delavskih družin, v katerih dohodki staršev niso bili veliki, redni pa in za skromno življenje dovolj visoki. Pa pojdimo poskusit. Sledil je vpis in nato čakanje na to, ali smo sprejeti. Še danes se spominjam poštarja, ki je prinesel dopisnico, na kateri je pisalo, da bom postal dijak črnomaljske gimnazije-pedagoškega oddelka. Na koncu je bil podpis: Janez Kambič, profesor. Minile so počitnice, prišla je jesen 1975, mesec september, in treba je iti v prvi gimnazijski dan. Spominjam se, da mi je mama dala belo srajco

(kitajski pregovor) 66

z dolgim koničastim ovratnikom, da sem bil kot sveža lilija, ki se je bleščala na jutranjem soncu. Oblekel sem tudi predolge kavbojke, ki mi jih je sestrična pretihotapila iz Italije. Odrezati jih nisem smel, češ da bom še rasel in mi bodo še nekaj let prav. Obul sem si čevlje z visoko peto, ki so bili takrat v modi, kupil sem si jih z denarjem, ki sem ga zaslužil na Belsadu med počitnicami s pranjem kumaric. In tako sem z novimi obrazi omenjenega leta prvič sedel v gimnazijske šolske klopi in si začel ogledovati nove sošolke in sošolce. Imel sem to srečo, da sem med temi obrazi imel kar nekaj starih znancev in prijateljev, s katerimi smo skupaj obiskovali osem let Osnovno šolo Mirana Jarca v Črnomlju in je bila zato trema manjša. Ko je šolski zvonec ozvonil začetek pouka, je v razred prišla profesorica. Predstavila se je: ,, Sem Mihaela Roth, vaša razredničarka, z vami bom dve leti, poučevala vas bom biologijo.« Spogledali smo se. Ni nam bilo jasno popolnoma nič. Ona je nadaljevala: ,,Zapišite si urnik. Tukaj, kjer ste zdaj, bo vaša matična učilnica. Vi ste bodoči pedagogi, moji bodoči sodelavci in bom od vas, prav tako tudi drugi profesorji, zahtevala znanje. Prosim, da se obnašate svojim letom primerno«. Imeli smo odprta usta in požirali njene besede z vsemi čutili in v zraku slišali komarja, ki je iskal izhod skozi najmanjšo špranjo okna. Nato nam je predstavila še ostale profesorje, ki nam

bodo v glavo vtepali znanje. Ko je bilo ure konec, smo obsedeli, skomignili z rameni in šli v drugi razred, k matematiki, k profesorju Janezu Kambiču. Ta prvi pedagoško gimnazijski dan je hitro minil. Nismo se razšli, ampak smo se sošolci zbrali pred gimnazijo, da bi se bolje spoznali. Darko, Mojca, Martin, Mladen, Vesna, Damjana, Jože, Darinka, Janez, Duška, Andrej, Biserka, Greta…so bila imena, ki so tedaj sestavljala legendarni 1. c razred Gimnazije Črnomelj-pedagoška smer. V razredu nas je bilo 30, od tega 22 deklet in 8 fantov. Na najpogostejše vprašanje, zakaj smo se vpisali na pedagoško smer, smo imeli različne odgovore:,, Zato ker bom imel štipendijo, ker bi rad bil učitelj ali vzgojiteljica, ker je tako hotela mama, zato ker bom doma, zato ker nisem vedel, kam bi se vpisal, zato ker je sestra že končala to gimnazijo in bila zadovoljna in zato ker starši nimajo denarja za šolanje v drugih krajih.« Po krajšem spoznavnem dopoldnevu smo se odpravili domov. Nekateri proti Metliki, nekateri proti Semiču, nekateri proti Vinici, nekateri pa smo ostali v Črnomlju. Gimnazijski dnevi so hitro minevali, ko smo se bolje spoznavali, večji prijatelji smo postajali, da smo lažje prebrodili prvi letnik. Polni novih znanj, izkušenj in spoznanj smo končali prvo leto šolanja. V drugem letniku nas je bilo vpisanih 20. Z isto razredničarko smo v letu 1977 odšli na delovno akcijo LOKVE

77. Tedaj smo spoznali veličino profesorice Mihaele Roth, ki nam je hotela, skupaj z ostalimi profesorji nakazati pošteno in z znanjem polno življenjsko pot. V šolskem letu 1976/1977 smo dijaki 2. c razreda postali tudi prvaki gimnazije v nogometu. In tako smo pedagogi, kakor so nas klicali drugi dijaki dokazali, da smo iz pravega testa. Po končanem 2. letniku nas je večina odšla na Pedagoško gimnazijo v Novo mesto, nekateri pa v srednjo vzgojiteljsko šolo v Ljubljano. Kaj se je dogajalo tam, bom pa napisal ob naslednji 70. letnici Gimnazije Črnomelj. Franci Mravinec

MozaiÄ?n del

MOZ

ZAIKA

Nesrečno dekle Dekle ob oknu sloni in solze toči. Po njem hrepeni. O, dekle ne joči! Odšel je dragi njen drugam, v tuji svet, daleč stran. Pripelo mu dekle zelen je rožmarin in dalo mu drhteč poljub v spomin. A zdaj trpljenja v sebi ne zmore več nositi. Z njim življenja ji ni dano deliti. Zaman čakalo ga dekle je zalo. Za vedno samo je ostalo, svoje srce njemu je dalo. V grenko bolečino se ovilo njeno je srce. Želi si tišine in da ljubilo bi lahko še enkrat le. Petra Mišica 3. bG

Pismo Ljubi! V slovo ti pišem te stihe, ko le mogel slišati moje bi vzdihe, ki po tebi hrepene zaman. Vem, odšel si z njo, odšel drugam, ker življenje svoje z njo bi rad delil, meni pa grenke solze si pustil. Mar veš, kako trpim, mar veš, kako si te želim? Ne najdem besed, ki bi opisale, kar mi leži na duši, vem le, da svet se mi ruši, odkar te ni. Le ti si tisti, ki te bom ljubila - večno, čeprav nesrečno moje bo srce. Ona zdaj ti je vse. Ne pozabi, da pustil si mi nate večno drag spomin. V uteho mi bo najin sin. Bodi srečen, ljubezen moja, jaz za vedno bom le Tvoja. Petra Mišica, 3.bG

Dan in noč Ob zori tvoj nasmeh želim ujeti. Pogled na njega skromen mi zadošča. Nemir, ki še srce mi užalošča, z nasmehom mi primoran kar zbledeti. Opoldne si želim te še objeti. Kako bližina tvoja mene sprošča, kako ljubezen se med nama zgošča, ljudem zares težko je doumeti. Zvečer bližine ne prenesem tvoje. Bojim se suženj tvoj postat’ za vedno, odreči trajno se svobode svoje. Ne vem, če to zares vse je vredno in lepše srcu biti je za dvoje. Le eno vem - da ljubim te izredno. árašid

10 N A KRA TKO

1. Najbolj si želim: da bi bili moji najbližji zdravi, srečni in zadovoljni. 2. V življenju ne bi nikoli: letela s padalom. 3. Ženske smo: klepetave. 4. Moja velika razvada je: bela čokolada. 5. Na SŠ Črnomelj mi je najbolj všeč: moja pisarna. 6. Najraje skuham: „makaronflajš“ - makaronovo meso. 7. Pri svojem poklicu imam rada: razgibano delo. 8. Moj recept za srečo je: razmišljaj pozitivno. 9. V letu 2015 si najbolj želim: osvojiti najvišji vrh Slovenije. 10. Moj najljubši rek ali pregovor je: nikoli ne bodi zadovoljen z doseženim, če želiš postati tisto, kar še nisi; kajti tam, kjer si postal zadovoljen, boš tudi ostal. - Tatjana Weiss

1. Najbolj si želim: mirne ureditve razmer doma (v Sloveniji) in v svetu. 2. V življenju ne bi nikoli: skočil s planiške velikanke. 3. Ženske so: komplicirane. 4. Moja velika razvada je: kava. 5. Na SŠ Črnomelj mi je najbolj všeč: delo z dijaki. 6. Najraje skuham: šparglje z jajci. 7. Pri svojem poklicu imam rad: delo z mladimi. 8. Moj recept za srečo je: poslušati sebe in upoštevati druge. 9. V letu 2015 si najbolj želim: zdravja. 10. Moj najljubši rek ali pregovor je: nikoli ne reci nikoli. - Marko Špringer

pripravila: Petra Mišica, 3. bG

zbornica se predstavi ali profesorski leksikon

Kaj je prva stvar ki jo naredite zjutraj? Prižgem radio.

Kaj je prva stvar ki jo naredite zjutraj? Vstanem in takoj pospravim posteljo.

Kaj radi delate v prostem času? Potujem, igram odbojko, grem na sprehod, na kavo...

Kaj radi delate v prostem času? Kuham, vrtnarim, plešem.

Vaš “happy place”? Mesto München.

Vaš “happy place”? Doma!

Vaš “guilty pleasure”? Ko grem s prijateljico na kavo, se pogovarjava nemško, da nas drugi ne razumejo :).

Vaš “guilty pleasure”? Pojem ogromno čokolade (med drugim). Nikoli ne zapustim doma brez: Ključev od hiše (sicer nisem vezana...).

Nikoli ne zapustim doma brez: Torbice. Najljubša hrana? Lasagne.

Najljubša hrana? Pohan (ocvrt) sladoled, sicer imam rada vso hrano (npr. svinjska pečenka, roštilj...) razen svežih paradižnikov.

Z eno besedo opišite sebe: prijazna.

Z eno besedo opišite sebe: “blond”.

Vzdušje v šoli od 1 do 10? 8

Vzdušje v šoli od 1 do 10? V razredu 10 (z dijaki), na splošno 8.

Alexandra Kočevar

Vesna Fabjan

Kaj je prva stvar ki jo naredite zjutraj? Odprem oči in vstanem.

Kaj je prva stvar ki jo naredite zjutraj? Se pretegnem.

Kaj radi delate v prostem času? Berem, hodim na sprehode, urejam vrt.

Kaj radi delate v prostem času? Berem, slikam...

Vaš “happy place”? Pozimi: fotelj ob zakurjenem kaminu; poleti: lesena miza pod košato lipo na domačem vrtu.

Vaš “happy place”? Peščena plaža s knjigo v roki. Vaš “guilty pleasure”? Čokolada.

Vaš “guilty pleasure”? Čokolade, sladice...

Nikoli ne zapustim doma brez: torbice.

Nikoli ne zapustim doma brez: Obleke, ključev.

Najljubša hrana? Testenine na tisoč in en način.

Najljubša hrana? Vse z veliko okusno pripravljene zelenjave in z malo ali nič mesa.

Z eno besedo opišite sebe: klepetava.

Z eno besedo opišite sebe: zahtevna (zlasti do sebe, posledično pa tudi do drugih).

Vzdušje v šoli od 1 do 10? 10

Vzdušje v šoli od 1 do 10? 7

Margaretka Šavli

Jelena Šikonja

pripravil: Matic Brinc, 3. bG

Gordani Popovič Lozar in delinkventom

Z ogorčenjem se obračam na storilce skrajno omalovažujočega dejanja zoper profesorico Gordano Popovič Lozar. Ne le, da je bilo storjeno dejanje za profesorico ponižujoče, delinkventi so se celo podpisali s psevdonimom árašid. Za to, kar se je zgodilo, ne prevzemam nikakršne odgovornosti, saj mi je bila pripisana iz popolnoma amoralnega in strahopetnega razloga. Omalovažujoče je izrabljati umetniški psevdonim za prestopniška dejanja, ki nimajo nikakršne povezave z njegovo pravo funkcijo - prikrivati mojo identiteto bralcem šolskega časopisa Mozaik. Kot razlog storjenemu pa vidim predvsem željo po zabavi, kar situacijo še poslabša. Zato vas javno pozivam, da: - prevzamete odgovornost in se opravičite profesorici, - prenehate s takšnimi dejanji in - prenehate uporabljati umetniške psevdonime za škodoželjne namene. Upam, da se zavedate, da takšna dejanja tako za profesorico kot tudi za vse ljudi z zdravo kmečko pametjo niso niti malo smešna, saj so neprimerna in neokusna. Upam tudi, spoštovana profesorica, da si teh dejanj niste vzeli k srcu, ker tega še zdaleč niso vredna. V čakanju na odziv edini pravi árašid

Samota V krošnjah bele breze ptičice pele so vesele, pod njo na klopci fant dekletu pel je o ljubezenskem poetu, nežno na strune ji igral, »rad te mam« ji tiho šepetal. A breza je odcvetela, še zadnja ptička je odletela, nežnih melodij več ni, klopca sama tam stoji, le popotnik se kdaj ustavi, preden v širni svet se odpravi. Petra Mišica, 3. bG

Vsak dan znova čakam na sonce, na svetlobo. Ko po ulici korakam, skrito nosim tesnobo srca. Čutim samoto. Kakor peščena ura se prevračam. In spet in spet in spet vsak dan znova čakam. Petra Mišica, 3.bG

zmaj

HORO SKOP

OVEN Zgrabite priložnost,ki se vam ponuja! Tisti/tista, s katerim/katero se naskrivaj spogledujeta sem in tja morda na skrivaj želi kaj več. Zberite pogum in naredite prvo potezo, zagotovo boste nad odzivom prijetno presenečeni. Tisti, ki ste v zvezi, pa se vam obetajo težave v komunikaciji,še posebej,če je vaš partner vodnar ali lev.

BIK April je pravi mesec za vas! Tako nevezani kot vezani boste okusili romantiko. Ni nujno, da partnerja iščete med kolegi in prijatelji, a se vseeno malce razglejte okoli sebe, lahko vas kdo preseneti. Če pa čutite, da zveza, v kateri ste, ni tista prava in ni vredna truda, je čas da jo čim prej končate.

DVOJCKA Prosti dvojčki se boste na sredini meseca zafrkavali in zabavali, potem pa se vam bo oko ustavilo na določeni osebi in ta vam bo popolnoma premešala štrene,saj si je ne boste mogli izbiti iz glave. Morda pa se vam obeta mikava romanca? Samo brez sramežjivosti!

LEV Približati se vam bo hotela oseba, ki na skrivaj goji čustva do vas. Obstaja verjetnost prekinitve nekaterih prijateljstev. Ne spuščajte se v zveze, dokler pri sebi ne razčistite, kaj je prava ljubezen. Še vedno niste prerasli prejšnje zveze, zato vam to predstavlja veliko oviro! Pogovorite se s tistim, ki mu najbolj zaupate.

RAK Nevezani raki boste glede na pretekle slabe izkušnje zelo pazljivi pri iskanju novih zvez. Ne boste nasedali spogledljivim pogledom in se boste raje osredotočali na čustva. Vezani raki pa pozabite na ljubosumje in dajte svojemu partnerju več svobode. Nadziranje vsakega njihovega koraka ni dobro.

DEVICA V tem mesecu lahko vezane device pričakujete burno spolno življenje. Nevezane device pa boste imele priložnosti za ljubezenske avanture, vendar bo ostalo le pri tem. Najbolje še boste razumeli z raki, škorpijoni in devicami. Za resno zvezo ne boste imeli časa niti volje.

TEHTNICA Mesec april vam napoveduje srečo v ljubezni, tako vezanim, kot tistim,ki svojo ljubezen še iščete. Možna so tudi prijateljstva, ki prerastejo v ljubezen, zato bodite pozorni na znake, ki vam jih daje določena oseba. Razpoloženi boste za eksperimentiranje, kar bo partner navdušeno sprejel. ŠKORPIJON Obeta se vam odlična ljubezenska avantura, a pazite, da vas ne preslepijo čustva! Partner morda ni to, za kar se izdaja, da je. Če ste v zvezi, bodite pozorni in reagirajte hitro, saj drugače lahko pride do prekinitve zveze. Morda lahko parterja večkrat prijetno presenetite in odnosi se bodo v hipu izboljšali. Če ste v paru s škorpijonom, se vam obeta prijetno presenečenje.

STRELEC Potrudite se imeti malce več prostega časa pa bo vaše ljubezensko življenje odlično. Prosti strelci poste že na začetku meseca imeli zelo izraženo željo po novi zvezi, a boste morali za stabilen in daljši odnos malce počakati, saj vam bodo zveze zaradi pogostih konfliktov in nesporazumov razpadale. KOZOROG V ljubezni boste imeli srečo. S partnerjem se bosta dopolnjevala in se razumela. Nevezanim kozorogom se obeta nova romanca. Vaša dolgoletna ljubezen bo na vsak način želela ponovno vzpostaviti kontakt z vami. Od vas pa bo odvisno, kako se bo zgodba zaključila.

VODNAR Prosti vodnarji boste brez problemov našli novega partnerja, saj boste zelo samozavestni in odprti pri navezovanju novih stikov. Izogibajte se le dvoličnim ljudem, to velja še posebej za nevezane vodnarke. Lahko nastopijo krajša obdobja, ko vam bo razpoloženje padlo, a bodo zelo hitro mimo. RIBI Ribe se lahko nadejajo ugodnemu ljubezenskemu obdobju. Pazite samo, če se bivši partner ponovno pojavi v vašem življenju. Proste ribe boste intenzivno iskale novo ljubezen, a do česa konkretnega ne bo prišlo, dokler ne boste zamenjali svojih navad. Ljubezen lahko doživite s tehtnico in devico, dvojčkov in kozorogov pa se izogibajte, saj bi zveza lahko bila težavna. Eva Šuštaršič, 3. bG

Erotična no. 1 Daj svoje roke na moje boke. Vrzi me na sedežno, prosim, nežno. Strastno poljubi mi prsi, popek in spusti se nižje. Oh, ljubi, pridi bližje. Veš, ni me sram, mokra sem, priznam. Daj pokaži mi greh in raj, takoj zdaj. Oh, čutim kako sva kakor eno telo, hitreje, hitreje, meja nama je le nebo. #mira

Erotična no. 2 Listje šumi, to sva jaz in ti. Čutim korenjaka, htela bi ga vsaka. Ja bi tebe na sebe. Hitro me pogrebi. Kira te nebi!? #mira

Gogi 3 Gradove mara. Oči v umetnost zrejo Rembrandta. Rubens jo očara. Doma pa pridno powerpoint pripravlja. Antična ljubi dela stara. Ne sili se v ospredje, A ni ji para! árašid

Pomlad prihaja Dežuje, dnevi so še vedno kisli. Daleč je poletni vonj po suši. Miro novo taško si omisli, Margaretko pa po grlu dúši. árašid

60g špinačnih listov 1 banana 0,5 limete 0,5 limone 0,5 pomaranče

Liste špinače očistimo, operemo in osušimo. Banano olupimo in narežemo na kolobarje. Polovico limone, limete in pomaranče dobro ožamemo. V električni mešalnik dodamo špinačne liste, kolobarje banane, sok citrusov in vse skupaj gladko zmešamo. Pripravljen smoothie nalijemo v kozarec in takoj spijemo.

250g čičerike iz pločevinke 40ml limoninega soka 45g tahinija 2 stroka česna 0,5 žličke soli 4 žlice olivnega olja

Čičeriko odcedimo. Tekočino prihranimo. Česen olupimo in narežemo na koščke. Limono operemo, prerežemo na pol in iztisnemo sok. Čičeriko, česen, tahini, sol in limonin sok stresemo v multipraktik in na hitro zmiksamo. Med mešanjem prilijemo olje in toliko prihranjene tekočine, da bo namaz lepo mazav. Mešamo še tri do pet minut oziroma dokler ni masa enotna in gladka. Postrežemo v servirni posodici s tortilija čipsom in svežo zelenjavo.

ZAGOVOR

bletnice, jubileji... če kje, potem smo Slovenci tu nemara svetovni fenomen, seveda v tem smislu, da nas prejle omenjene prej ko ne predvsem razdvajajo kot pa združujejo, so prave ne-bodi-jih-treba, brez njih pa spet ne moremo - pravkar je parlament uzakonil še en praznik...- Bi praznovali rojstvo ali smrt (Prešeren), zmago ali poraz (druga svetovna vojna), priključitev ali odcepitev...? Pri čisto osebnih jubilejih ni dvoma: Otroci bi kar takoj postali polnoletni, le da bi jih kasneje (to je leta) predvsem dame skrivale; a zlate poroke so pa že nekaj, pa stoletnice rojstva...super. Z institucijami kot je recimo šola pa ni več šale: Starejša je, bolj pridobiva na veljavi. Naša gimnazija je stopila v 71. leto življenja. Zaželimo ji, da “čimprej” dočaka svojo stoletnico! ČESA V MOZAIKU NI? IN KAJ JE?

Odločili smo se, da 70-letnico Gimnazije v Črnomlju obeležimo samo z izdajo jubilejne številke dijaškega glasila Mozaik. Zakaj? Doslej so ob obletnicah izšle že štiri publikacije oziroma zborniki, zato zainteresirane bralce napotujemo na njih branje, da ne bi več pisali, kar je že bilo napisano (kljub znanemu reku Repetitio est mater studiorum). Marsičesa ni, ker ne smemo najemati in plačevati zunanjih svetovalcev in sodelavcev. Kar pa ne pomeni, da kdo tega za hobi tudi ne počne. Nismo omenjali športa in sorodnih aktivnosti, saj bi za to potrebovali res natančno analizo in trezno presojo, kaj objaviti in kaj izpustiti, da bo volk ...itd. Naj to ostane za naslednjo proslavo. Dotaknili smo se delovanja gledaliških skupin, seveda v skromnem obsegu. Tudi tu se naj kdo resno loti dela, dokler se spomini ne razgubijo. Uvrstili smo prispevke štirih še živečih, ki so opravljali ravnateljske oziroma direktorske funkcije. Nič o pevskih zborih... nič o krožkih... nič o ... Veliko pa o zlatih maturantih, ki jih gojimo od leta 1995. V klas jih je šlo 43. Kaj so nam sporočili, si preberite v glasilu. KAJ SEDAJ? NAPREJ V NASLEDNJO ------ LETKO! Zadnja leta vpis na Srednjo šolo Črnomelj upada zaradi demografskih in drugih vzrokov. Prepoznali smo trend, ga pravilno ocenili, a prepozno ukrepali. Več kot pol generacije belokranjskih devetošolcev nadaljuje šolanje izven pokrajine.Vzrokov in razlogov je na desetine. Resda SŠ Črnomelj nudi premalo programov za celo generacijo, nekaj več pa bi jih vseeno lahko ostalo v domačem kraju. Mogoče bi poleg šolskih vodstev več naredili tudi župani in županje in njihovi svetniki. Seveda morajo najprej poskrbeti za infrastrukturo in podobno, kjer so zelo uspešni: vsepovsod so nove mrliške vežice, še malo in bomo imeli povsod vodovod, ni je večje vasi, kjer ne bi bile poti in ceste razsvetljene cele noči, v svetlobi žari vsaka kapelica, odpirajo nova in nova igrišča, ki so že sedaj prazna. Tudi pločniki se gradijo, ki se jih redko dotakne noga. In potem, leta 2029, ko bodo začeli delati Avtobahn na Vinico, bo nekdo opazil, da svetijo luči v prazno, da pipe odpirajo stare roke, in da nekaj ali nekdo manjka. Kje smo zgrešili? se bodo morda vprašali. A nemara prepozno. Baje je v slovenski prestolnici in širom belega sveta na kupe uspešnih, celo znanih Belokranjcev, ki bi lahko pomignili še s čim in ne le z mezincem in kaj postorili za nekoč opevano “deželo zlatih src”(T. Seliškar). ZAHVALA vsem, ki so kakorkoli pomagali, da je nastalo to, kar držite v rokah in z zanimanjem prebirate. Se opravičujemo za vse morebitne napake. Opozorite nas nanje, dobrohotno. Posebej hvala dijakom in dijakinjam, ki so opravili zastonjsko delo ob vsem tem, kar morajo početi kot obveznost ali kot tisto, kar radi počnejo. In največja HVALA! (sedaj poimensko) Štefki Fortun, ki je (in pravi, da še bo) bila na voljo kot «živ arhiv» in vzor natančnosti, vztrajnosti in dobre volje. Če kdo, je ona v živo («live») spremljala kot akter in opazovalec, morda kritičen evalvator, evolucijo srednejšolskega izobraževanja v Črnomlju pa tudi širše. M. Plut, mentor

MO Z A I K številka 3 11. april 2015

urednica: Petra Mišica Srednja šola Črnomelj sourednik: Matic Brinc Kidričeva ulica 18a oblikovanje: Matic Brinc 8340 Črnomelj mentor: Miroslav Plut, prof. založila: SŠ Črnomelj tel.: 07 / 30 56 120 Tiskarna Kapušin fax.: 07 / 30 51 092 naklada: 300 ss.crnomelj@guest.arnes.si

V Črnomlju, za Dobličico, tam najde vsak, kar si želi, tam čaka nate šola, da znanje ti da. Če si firbčen, če si mlad, želiš prijatelje spoznat, pridi k nam septembra koruzo zobat. Ko preživite fazofest, Debela peč vam bo za test, da drugo leto Krn osvojil boš. Smuči nabrusi, pripravi se, da skupaj v Cerknu zabavamo se, za konec pa okoli Slovenije greš. V Črnomlju, naši šoli, tam najde vsak, kar išče, prijatelje, učitelje svoj drugi dom, tekmuj, se uči, sodeluj in se z maturo odlikuj, po izkušnje, po mladost, da staršem boš v ponos.