70 let Doma na Lubniku

ČASOVNI TRAK DOGODKOV DOMA NA LUBNIKU

22. maj 1932 … Otvoritev lesene brunarice na Lubniku

➢ izdelali razgledišče proti Škofji loki

➢ zunanjost koče obložili s salonitnimi ploščami

➢ 19. okt. 1941 … zaradi vojne je koča preneha poslovati

➢ 30. apr. 1943 … koča je bila požgana, da ne bi služila okupatorju

➢ od 1950 do 1953 … priprava in izgradnja novega doma na

Lubniku

24. maj 1953 … Otvoritev novega Doma na Lubniku

➢ 12. dec. 1954 … v domu je prvič zazvonil telefon

➢ 4. jul. 1958 … v dom je prišla elektrika

➢ 1989 … transport robe do koče se je olajšalo s tovorno žičnico

➢ maj 2003 … obnovljene sanitarije

➢ 2006 … zamenjava dotrajane skrilaste strehe s pločevinasto

➢ 2008 … obnova kuhinje, šanka in jedilnice

➢ 2010 … večje investicije v prenovo doma (vsa inštalacija, podstrešni prostori za prenočevanje in čistilna naprava)

➢ 2017 … Dom na Lubniku pridobi certifikat »Okolju prijazna planinska koča«

➢ 2020 … izdelan nadstrešek na vzhodni strani doma

➢ 2020 – 2022 … dom je bil zaradi globalne pandemije covid-19

nekaj časa zaprt oziroma je deloval s prilagoditvami

➢ 2022 … posodobitev ogrevanja Doma na Lubniku

DA NE POZABIMO

V letu 2023 se v Škofjeloškem planinskem društvu spominjamo dveh pomembnih obletnic – 70 let od otvoritve doma na Lubniku in 50 let Loške planinske poti. Tema dodajamo še lanskoletno 90 letnico izgradnje prve koče na Lubniku.

Dogodki iz preteklosti nam ob sedanjem tempu življenja hitijo v pozabo, zato je tem bolj pomembno, da so zabeleženi kot mejniki v naš spomin.

Želel sem, da bi se v tem zapisu srečali z ljudmi, ki so soustvarjali loško planinstvo. Na povabilo je bil skromen odziv. Prijetno pa bo prebrati zapis Marije Bratuž, hčere Mirka Klančarja, ki je bil pet let in pol oskrbnik doma. Oskrbovanje doma na Lubniku bi zaslužilo poseben zapis. Od prve oskrbnice Fani Galjot, od 16. oktobra 1952 do Ane Pirc 19. aprila 2004 se je izmenjalo kar 56 oskrbnikov, oskrbnic, kuharic in natakaric, ki so skrbele za obiskovalce Lubnika. V nadaljevanju je teh menjav manj.

Nekajkrat več je pa še prostovoljcev, ki so posebno ob koncih tedna ali ob različnih slovesnostih priskočili na pomoč. Teh, ki nas zadnji dve desetletji »pedenajo«, se pa spomnimo v živo.

Vsem iskrena hvala, ostanimo planinci z dobrimi navadami.

Jože Stanonik

DA

NE POZABIMO – 90 let prve koče in 70 let Doma na LUBNIKU

Korenine škofjeloškega Planinskega društva segajo daleč v leto 1907. Takrat, 24. januarja 1907, je bil na Češnjici v Selški dolini ustanovni shod podružnice Slovenskega planinskega društva (SPD) za Škofjeloški sodni okraj, 21. maja pa že prvi občni zbor novoustanovljene podružnice SPD. 12. maja 1929 se je po sklepu občnega zbora sedež podružnice prenesel

Otvoritev lesene brunarice, 22. maj 1932.

v Škofjo Loko. Z naraščanjem članstva je dozorevala ideja o izgradnji koče na Lubniku. Člani so poprijeli za delo, nadelali pot do vrha Lubnika, z donacijami pridobili les in postavili leseno brunarico v približnih merah 4 x 6 m. Svečano so jo predali planincem v uporabo 22. maja 1932.

Koča obložena s salonitnimi ploščami in dodano razgledišče.

Koča je bila hitro premajhna, saj so loški planinci prav radi hodili gledat Loko od zgoraj. Na vzhodni strani koče so zato naredili lepo razgledišče, zunanjost koče pa obložili s salonitnimi ploščami in jo tako zavarovali pred vremenskimi neprilikami. Da je bila koča na tako izpostavljenem hribu, kot je Lubnik, strateškega pomena, priča spominska plošča na vhodni klančini pred kočo. Svojo pripadnost planinstvu in domovini je z življenjem plačal sin oskrbnice – Jože Pavlica, njegov tovariš Jože Vergot pa je po nekaj dneh podlegel ranam v bolnišnici na Golniku. Izdaja je bila delo domačina. 19. oktobra 1941 je koča tudi prenehala poslovati. Koča je bila 30. aprila 1943 požgana, da ne bi služila okupatorju za nadzor

Poljanske in Selške doline ter okoliških hribov.

Gradnja novega Doma na Lubniku od leta 1950 do otvoritve leta 1953.

Takoj po vojni, 26. januarja 1946, so se loški planinci zbrali na prvem občnem zboru. Podružnico so poimenovali Planinsko društvo Škofja Loka. Za svojo prvo nalogo so si zadali obnoviti in označiti loške planinske poti in na Lubniku postaviti novo kočo. Pospravili so pogorišče, se organizirali v gradbeni odbor, Marjan Masterl je izdelal načrt za postavitev nove koče, pridobivali so sponzorje, kakor bi rekli danes, s

Vizitka, vabilo na otvoritev

Doma na Lubniku 24 . maja 1953.

pridnim delom ustvarili nekaj lastnih sredstev in v letu 1950 začeli z gradnjo nove koče na vrhu Lubnika. Navdušenje, ki se je tedaj odražalo v prostovoljnem delu, je bilo veliko. Priprava terena, mletje kamenja, postavitev barake za orodje in lovljenje vode, to je bil uvod v začetek zidarskih, tesarskih, krovskih in mizarskih del, ki so se izvajala v letih 1951 in 1952. »To ni koča, to je dom,« so modrovali. Poimenovali so ga Planinski dom na Lubniku. Slovesno odprtje, 24. maja 1953, je ob navzočnosti več kot 500 planincev opravil loški rojak in ljubitelj planin

Boris Ziherl. Podrobnosti o gradnji lahko preberete v knjigi 100 let Planinskega društva Škofja Loka 1907–2007.

Naj neskromno dodam, da sem kot učenec OŠ Petra Kavčiča tudi jaz sodeloval pri gradnji doma. Ob vsakem športnem dnevu smo šli v Breznico in od Kopišča nosili na vrh deske, opeko in pesek. Za opravljeno delo smo prejeli pohvalo Franca Žontarja, ki je vodil gradnjo doma. Na svoje delo smo bili ponosni.

Gospodarjenje z domom

V povojnem času je bilo težko za vsakršen material pa tudi za prehrano. Treba se je bilo znajti. Vodstvo PD, ki mu je kot prvi načeloval Tine Oman, je dobro sodelovalo z vsemi, ki so planincem lahko preskrbeli gradbeni material in prehrambne izdelke.

Novi Dom na Lubniku ob otvoritvi 24. maja 1953.

Največja vrednota pa je bila popolna pripravljenost vseh članov odbora in še mnogih drugih članov udarniško pomagati pri gradnji, oskrbovanju in pridobivanju širše pomoči v občini.

Z odprtjem doma je bilo opravljeno glavno delo. Zunaj in znotraj doma pa je bilo treba postoriti še marsikaj. Streha je bila, cisterna v kleti za kapnico pa premajhna. Tako so pod sedanjo južno teraso zgradili večje zajetje, ki je kar dolgo kljubovalo naraščajočim potrebam, kasneje pa so zvarili še cisterno v kleti. Z nadstreškom na vzhodni strani doma je bila oskrba z vodo rešena.

Kuhinjska in notranja oprema je bila le najnujnejša, razsvetljavo pa je zagotavljal bencinski agregat. Sobe so bile prazne, v ostrešnem delu še nedodelane. V nadaljevanju navajamo nekaj pomembnih mejnikov v zgodovini Lubnika.

Dom na Lubniku v 60-tih letih dvajsetega stoletja z geodetskim stolpom na najvišji točki.

Telefon v domu

Dobro leto po odprtju, 12. decembra 1954, je v Domu na Lubniku zazvonil telefon. Da se je to zgodilo, gre zahvala predvsem loški garniziji. Vojaki so s svojo opremo izkopali luknje za drogove, opravili preseke in napeljali železno žico na drogove. Seveda tega niso počeli sami, pač pa ob

sodelovanju številnih planincev, ki so sobote (če niso bile delovne) in nedelje preživljali ob delu za planince. S telefonom so bile pogoste težave. Če je le kje, tudi v daljni okolici, zagrmelo ali je udarila strela, je bil Lubnik brez telefona. Včasih je na linijo po grebenu padlo še kakšno drevo. Vse so z dobro voljo sanirali.

Pa pride tudi čas za modernizacijo. V sodelovanju z Elektro Gorenjske so spremenili traso, in sicer na sedanjo od Naceta, ter vkopali telefonski in optični kabel.

Tudi brez elektrike ne gre

V letu 1957 so začeli elektrificirati podeželske vasi. Elektrifikacije sta bila deležna tudi Gabrovo in Sopotnica. Po kar dolgih pogovorih so vanjo zajeli še Lubnik. 4. julija 1958 je na Lubniku zasvetila žarnica.

V Doma na Lubniku je 12. dec. 1954 prvič zazvonil telefon.

Žarnica je s pomočjo elektrike

zasvetila v Domu na Lubniku 4. jul. 1958.

Kar nekaj težav je bilo tudi z elektro napeljavo, vendar je bila vsaka kar hitro odpravljena. Moramo reči, da so bili električarji in telefonisti Lubniku vedno naklonjeni. Tudi danes je tako. Elektro kabel je vkopan in ne povzroča več težav ob vremenskih neprilikah ali ob snegu.

Oskrbovanje doma

Že v času gradnje doma je bilo treba na vrh Lubnika poleg materiala prinesti še v večjih in manjših kosih opremo za poslovanje. Omislili so si nošnjo z osličkom. Na njegov hrbet pač ne gre prav veliko, zato je bil tudi

Dom na Lubniku je bil najprej oskrbovan s

pomočjo osličkov kasneje pa s konji.

Na sliki je Pavle

Demšar, ekonom –oskrbnik na Lubniku od maja 1954 do januarja 1956.

njegov spremljevalec oprtan s krošnjo. Oslička je nadomestil konjiček. Potrebno robo za poslovanje je dovažal prav iz Loke po tedaj slabi

makadamski cesti, ki je nekdaj služila za gradnjo in oskrbo Rupnikove linije. Pod vrhom Lubnika so zgradili hlevček, da je bil pomočnik v nošnji vedno na razpolago. Postopno so tedanji planinci podaljševali tudi cesto in jo razširili vse do zgornjih jam. S podaljšanjem ceste je bilo kmetom olajšano tudi spravilo lesa iz gozda. Sodelovanje je bilo vedno dobro.

Do vrha je ostalo še približno 600 m ozke poti, ki smo jo najmanj dvakrat letno obnavljali, da je bila primerna za dostavo robe s konjem in vlečnim vozičkom. Dostavo je opravljal najbližji sosed Nace. Pa so leta pritisnila tudi nanj in na njegovega konja. Kaj zdaj? Planinci in sodelavci iz Terma in LTH v Vincarjih smo si nadeli nahrbtnike in krošnje ter 5 let nosili vse potrebno za oskrbo doma. Nacetovi so robo s traktorjem dostavljali v gozd, od tam dalje pa planinci na ramah. Tudi to je minilo.

Žičnica na Lubniku

Modernizacija je šla naprej in z njo naša volja. Pokazala se je možnost za postavitev tovorne žičnice. S pristojnimi v občini in tedanjimi lastniki

Osličke, konje in nosače je zamenjala tovorna žičnica.

gozda smo se uspeli dogovoriti. Geodeti so opravili meritev trase med domom in skladiščem ob cesti v Breznici. Zavihali smo rokave, se

organizirali in na soboto in nedeljo opravili celoten presek. Čiščenje trase in spravilo lesa sta trajala še kar nekaj časa. Po naključju smo na Zelenici videli jeklenice žičnice, namenjene odvozu na odpad. Poznanstvo je obrodilo sad. Namesto na Dinos so nam jih pripeljali v Breznico. Pogonski agregat smo našli pri gozdarjih v Tolminu, ki so nam ga tudi pripeljali in spravili na Lubnik. Po postavitvi na ustrezno mesto smo se vrgli v izdelavo nosilnih stebrov in privezov za jeklenico. Izjemno veliko pomoč sta nam pri izvedbi žičnice nudili obe omenjeni firmi, tako v materialu kot v delu in času, ki so ga porabili delavci. Tako sta bili leto 1987 in naslednje leto delovno zelo uspešni. V letu 1989 je bila zgrajena tovorna žičnica. Petletno delo številnih nosačev je šlo v spomine in zgodovino PD, kot pomemben mejnik v pogojih poslovanja Doma na Lubniku.

Spodobno bi bilo, da se ob tej priliki zahvalim organizatorjem delovnih akcij za oskrbo doma in pri gradnji žičnice. Veliko podporo smo imeli tudi v podjetjih. Uporabili smo domače znanje in voljo ter uspeli. Koliko nas je gradnja žičnice stala, sploh ni mogoče realno oceniti. Stotine

Ob spodnji postaji tovorne žičnice je bilo zgrajeno skladišče za potrebe Doma na Lubniku.

prostovoljnih ur, posek, izdelava lesenih in kovinskih opor, jeklenica, izkopi in še in še, vse to smo opravili sami s ciljem, da bi zagotovili Domu na Lubniku prihodnost.

50 let Doma na Lubniku

Posodobitev sanitarij

Tudi na naši loški gori teče čas enako hitro kot v dolini. Dom je prešel v zrela leta, ki so narekovala potrebo po obnovi in posodobitvi. Povečan obisk, ki se je kazal skozi vse leto, je pozitivno vplival na poslovanje. Vso »smetanco«, ki se je nabrala, smo vložili v razširitev in obnovo sanitarij.

Obnovljeno stranišče in umivalnik.

Podaljšek nadstreška pri vhodu je omogočil, da smo podenj postavili ločeno žensko in moško stranišče pa še pisoar in umivalnik. V maju, ko je Abraham obiskal Dom na Lubniku, so bile nove sanitarije predane obiskovalcem v uporabo.

Manjši poseg je bil tega leta opravljen še v kuhinji; bil je priprava za večjo obnovo opreme, ki je sledila čez pet let.

Streha kliče

Zima v letu 2005/2006 je bila precej muhasta. Sneg, dež, led so s strehe odnesli kar nekaj kosov skrila. Poiskali smo krovca, ki je imel izkušnje s

Streho iz skrila je zamenjala pločevinasta.

kritinami na planinskih objektih. Ko je v začetku julija stopil na streho, je ugotovil, da prekritje ni mogoče, ker se skril drobi. Kaj storiti? Ravno takrat, ko sem bil z osnovnošolskimi planinci na taboru na planini Razor, so me poklicali po telefonu. »Skril se drobi, železni žeblji so prerjaveli, prekritje ni možno, kaj narediti?« Mojster je predlagal kitajski skril ali posebno strešno pločevino. Za posvetovanje ni bilo časa, krovci so bili na strehi. Odločil sem se za pločevino, čeprav nisem vedel, kako bomo zbrali denar za plačilo, ki bo vsaj trikrat višje od načrtovanega. Streha je le streha, zato mora biti kakovostna. Mojo odločitev so takrat požegnali vsi odborniki, malo smo se zadolžili in dobili streho, ki od julija 2006 dalje kljubuje vsem vremenskim neprilikam.

Obnova kuhinje

Star, zidan štedilnik je pod težo loncev in let začel opozarjati na svoj konec. V Volči smo poiskali mojstra za kovinski del štedilnika. V LTH so

Najbolj zaslužni za novo kuhinjo v Domu na Lubniku ob njeni otvoritvi.

Nova kuhinja v vsem svojem »rostfrej« sijaju.

nas oskrbeli z nerjavečo pločevino, ki je bila tedaj pravo zlato. Pečar iz Komende je štedilnik pozidal in obložil s keramiko. Zmagali smo, pa ne v celoti. Pokazalo se je, da je treba obnoviti še vse inštalacije (vodne, električne, kanalizacijo). Če pa že kopljemo, pa dodajmo še šank in keramiko v restavracijski prostor. Spet je bilo treba v banko po denar, pa »na fehtarijo« v podjetja. Avgusta 2008 je bila obnova končana. S ponudbo je bilo treba precej improvizirati, saj smo morali ob delu še kaj zaslužiti.

Dom na Lubniku v novi podobi

Že kakšno leto je med planinci krožila vest, da bo Ministrstvo za gospodarstvo Republike Slovenije objavilo razpis za obnovitev planinskih koč. Odločili smo se, da poskusimo biti zraven. S kakšno vsebino? Dom je

bil že v šestem desetletju in potreben obnove prostorov v vseh etažah. Arhitekt Dušan Balderman je izdelal načrte obnove notranjih prostorov, tem pa smo dodali še namestitev čistilne naprave. V razpisu, ki je bil objavljen v letu 2009, smo uspeli in pridobili 74.000 € republiških in

Nov točilni pult v Domu na Lubniku in …

… prenovljena jedilnica.

evropskih sredstev. Fotografije nazorno kažejo, da smo morali menjati vso inštalacijo, poravnavati in obložiti stene, urediti dimnike, tla, povrhu pa zamenjati še stavbno pohištvo, kar prvotno ni bilo planirano. S privarčevanimi sredstvi, finančno pomočjo občine, Terma in banke smo uspeli pokriti celotno investicijo v višini skoraj 180.000 €. V oktobru 2010

V celoti prenovljeno podstrešje v sedanjemu času primerne sobe za prenočevanje.

smo obnovljeni Dom na Lubniku svečano dali v uporabo obiskovalcem. Lepo so ga sprejeli, kar se kaže v velikem obisku, ki nas vedno znova zadolžuje in spominja, kaj vse še moramo postoriti.

Ročni transport ene od dveh cistern za čistilno napravo na vrh Lubnika.

Večji obisk obvladujemo s kakovostno ponudbo, dobro postrežbo in z zmernimi cenami. K dobremu imenu Lubnika pomembno prispeva osebje, ki se trudi ustreči obiskovalcem. Pa kljub temu pride kdaj do težav, ki nam jih povzroči kar narava sama. Sušno leto izpostavi problem vode, kar smo delno rešili z nadstreškom na vzhodni strani doma. Zima oteži oskrbovanje koče in dostop. Pa vseeno ni dneva, da v domu ne bi bilo vsaj nekaj obiskovalcev. Običajno so to Lubnikarji.

Pomembna je tudi stalna posodobitev poslovanja, ki je povezano s pisarno PD. Veliko finančnih sredstev je bilo vloženih tudi v način ogrevanja, ki izkorišča naravne danosti lubniške lokacije. Funkcionira na principu zrak – zrak z dogrevanjem, ki ga z drvmi opravlja osebje. Vanj smo v letu 2022 vložili 23.000 €.

Varovanje okolja

PD Škofja Loka ima v svojem organizacijskem sestavu Odsek za varstvo gorske narave, ki daje velik poudarek varovanju okolja in izobraževanju

vseh starostnih skupin planincev. Učinek je viden, saj na planinskih poteh le redko opazimo, kar ne sodi v naravo. Tako je tudi na številnih stezah, ki vodijo na Lubnik. Držimo se tega, da je treba vse tisto, kar ne sodi v naravo, takoj odstraniti, povzročitelje pa ozavestiti, da tega ne bodo počeli. Lahko rečemo, da je okolje Doma na Lubniku primerno vzdrževano in bo tako tudi ostalo. Motijo, pa niti ne preveč, bližnjice, ki pa vse potekajo po gozdnih površinah in niso izpostavljene. Žal jih uporabljajo predvsem domačini, ki so pogosti obiskovalci Lubnika.

Dom na Lubniku je leta 2017 od Planinske zveze Slovenije pridobil certifikat »Okolju prijazna planinska koča«.

Lubnikarji

V avgustu se bo iztekla že 47. sezona sistematičnega vzpodbujanja hoje na Lubnik in vpisovanja v posebno knjigo v domu. Kaj je lubnikarstvo? Ljubitelji Lubnika smo se v davnem letu 1975 ustanovili Klub Lubnikarjev. Odločitev zanj je temeljila na večletni navadi pogostejšega obiskovanja

Milka Kolman, takratna predsednica

Lubnikarjev, izroča priznanje Janezu Kreku za 7000 vzponov na Lubnik.

Lubnika ali vzpona nanj. Podrobnejši opis nastanka lubnikarstva je predstavljen in z zapisnikom dokumentiran v knjigi 100 let PD Škofja Loka 1907–2007, na straneh od 138 do 143. Da je ideja padla na plodna tla, kažejo podatki. Vsako leto je v lubnikarski knjigi vpisanih okrog 25.000 obiskovalcev. Pretežna večina izpolni normo 15 vzponov v sezoni, ki traja od 1. septembra do 30. avgusta v naslednjem letu. Sezona se zaključi z zborom v domu ob koncu septembra. Na njem se objavijo rezultati sezone, podelijo priznanja in nagrade. Zbor se zaključi s prijetnim

druženjem, ki vsem daje vzpodbudo za novo sezono. Velja reči, da je postopna rast lubnikarstva, začeli smo s sestajanjem na poti pod domom,

Poti ki vodijo na Lubnik so vzdrževane in dobro označene.

kjer je bila skala z osvežitvijo, nadaljevali v hlevčku oslička in konjička in se končno preselili v kletni prostor Doma na Lubniku, dala korajžo še za preselitev v zgornjo etažo in za celoletno odprtje doma. Sedanji številni obiskovalci, ob koncih tedna kar cele družine, potrjujejo, da se je lubnikarstvo prijelo celo bolj, kot smo začetniki upali pomisliti. Hvala vizionarjem.

Stolpi ob domu

Lubnik je izpostavljena gora s čudovitim razgledom v vse smeri. Stopite gor pa boste videli, da to drži. Kot takega so ga spoznali tudi načrtovalci telekomunikacijskih povezav s širšim prostorom. Upravni odbor PD je dovolil ob domu postaviti pretvornik za loško TV, temu so sledili gorenjski cestarji, teritorialna obramba in slovenska TV. Res ni s stolpoma, ki sta danes ob domu, polepšan izgled Lubnika.

Telekomunikacije, oddajniki, pretvorniki

So pa koristi v dolini, za občane, organizacije, podjetja v ožji in širši regiji. Dobre telekomunikacijske povezave danes potrebuje vsak občan, ki želi komunicirati s svojim okoljem. PD z najemnino uporabnikov stolpov pridobi nekaj sredstev za vzdrževanje doma, žičnice in skladiščnega objekta v Breznici, kar tudi prispeva k uspešnemu poslovanju PD.

Zanimiva zgodba

Mirko Klančar je bil oskrbnik Doma na Lubniku od 1. 12. 1955 do 15. 6. 1961, njegova soproga Angela pa kuharica. Oskrbovanje je bilo s konjem, mulo ali oslom vse od začetka odprtja v letu 1953. Sedaj 90-letni

Mirko je moral vsak teden po nakupih v Loko, s konjem in vozom prepeljati nakupljeno v Breznico, od tam pa to znositi na Lubnik. V petih letih in pol se je nabralo kar nekaj zanimivih dogodkov. Enega je opisala njegova hčerka Marija, ki je bila rojena v Kranju, tri tedne po rojstvu pa že na Lubniku.

Ko je moj oče Mirko Klančar 1. 12. 1955 prišel na Lubnik, so v PD kupili novega konjička, tudi bosančka, nekje pri Sv. Duhu. Ime mu je bilo Mišo. Bil je posebne sorte in je pogosto brcal z zadnjimi nogami. Očeta ni nikoli brcnil, neznance pa zelo rad. V Breznici je brcnil konjskega mešetarja Jakopča, čeprav se je ta hvalil, da ga ne bo. Oče ga je seveda prej opozoril, da naj se pazi, da konj brca … Pa ni zaleglo, dokler ga Mišo ni brcnil tako, da se je zvalil po tleh.

Mišo je itak imel svojo pamet. Oče ga ni nikoli gnal za uzde. Spustil ga je, da je sam izbral pot. Vedno je hodil za njim. Oče se spominja, da se je enkrat zaklepetal pri sosedih in sta z Mišem v hudem nalivu in ob bliskanju ponoči krenila proti Lubniku. Pravi, da se ni nič videlo, baterije

pa tudi ni vzel s seboj, ker ni računal, da se bo toliko zamudil. Konja je prijel za rep in v trdi temi ga je ta varno pripeljal do vrha.

Ko je oče odšel z Lubnika, mislim, da junija meseca, je bilo za oba težko. Oče ga je težko pustil, ker sta bila zelo navezana drug na drugega. Mišo se je spuntal in novega lastnika ni maral. Pa tudi nihče drug ga ni mogel ukrotiti. Ni hotel jesti. Zelo je shiral. Dogovarjali so se že, da ga bodo, ker je tako slab, usmrtili na Lubniku in potem truplo pripeljali v dolino. Ko je oče to izvedel, se je ponudil, da bo šel on gor in ga pripeljal do Breznice. Tega se spomnim, ker sem šla zraven. Ko je oče prišel v štalo, je šel Mišo brez problema z njim do Breznice, kjer so ga naložili na tovornjak. Nazaj grede sva se z očetom peljala v kabini tovornjaka. Videla sem, da je oče imel solzne oči …

Mirko, ob tvojem osebnem jubileju ti loški planinci želimo zdravja pa še kdaj stopi na Lubnik.

Rekorderja lubnikarjev z 10.000 vzponi

Ivanka Pivk

1931

Ivanka je doma z Butajnove pri Šentjoštu, na robu

Notranjske, v smeri Žirov. V Loko je prišla v letu 1945 k svoji sestri in tu končala tedanjo nižjo gimnazijo.

Zaposlila se je v Gorenjski predilnici in bila tam vse do predčasne invalidske upokojitve. V Frankovem naselju sta z možem Francem zgradila prijeten dom, kjer danes uživa jesen

svojega življenja v prijetni družini. Ivanka pravi, da se ima lepo. Zdravstvene težave, ki so se pri njej kar vrstile, so jo privedle do redne vsakodnevne hoje. Naključje je hotelo, da je to Lubnik. Kar štiri desetletja so potekla od tedaj, ko je začela hoditi na loški Triglav. Pri roki je, primerno dostopen iz mnogih smeri in ne preveč naporen. Vpisala se je med Lubnikarje. Spoznala je, da jo hoja na Lubnik krepi in ji pomaga prebolevati zdravstvene težave. Včasih so bile tolikšne, da je bilo treba za nekaj časa obmirovati. Z voljo je premagovala vse.

Tudi Ivanki sem zastavil vprašanje, kaj jo vleče na Lubnik. Odgovor je bil pričakovan. »Vedno sem se zavedala, da moram za svoje zdravje skrbeti sama. Hoja me krepi, sem na čistem zraku, telo je razgibano, bolj sproščeno lahko o vsem razmišljam in rada imam družbo, prijetne sopotnike. Vsak letni čas, vsak dan in vsaka steza ti kaže nekaj novega, lepega, na novo doživetega. Zato se Lubnika ne naveličam in bom vztrajala, dokler bo to dopuščalo zdravje.« Zelo verjamem njenim besedam, saj razmišlja tako iskreno, kot da ne bi bila že 90+.

Ivanka je ob koncu leta 2022 opravila 10.000-i vzpon na Lubnik in se tako zapisala v njegovo zgodovino. Ta neverjeten podvig naj bo zgleden primer vsem, ki želijo krepiti svoje zdravje in možgančke. Ivanka, tebi moj spoštljivi poklon.

Jure Štancer 1959

Jure je že dolga desetletja eden od najbolj aktivnih

športnikov v škofjeloškem prostoru. Ob delu je svoj prosti čas popestril s streljanjem, košarko, tekom na smučeh, najbolj pa se je zapisal balinanju. V traškem balinarskem klubu Loka 1000 je prešel vse faze, od tekmovalca do trenerja, vzdrževalca in funkcionarja v času največjih uspehov kluba. Ko je spoznal dekle Mileno, sedanjo ženo, ga je ta popeljala še v hribe in gore, ki jih je sama doživljala kot nekdanja plezalka. Ko se oblikuje družina, se razmere spremenijo in temu se je bilo treba prilagoditi. Obiskoval je predvsem bližnje hribe, ki niso vzeli veliko časa. Pravšnji je bil zato tudi Lubnik. Nanj je stopil že zgodaj zjutraj, običajno pred dnevom in pred službo. V letu 1980 se je začel vpisovati v posebno knjigo Lubnikarjev in takoj postal rekorder po številu vzponov v eni lubnikarski sezoni, ki je tedaj trajala od začetka oktobra do konca septembra v naslednjem letu. Teh rekordov je postavil še veliko, vse do res blestečih 10.000 vzponov ob koncu leta 2022.

Jure, kaj te vleče na Lubnik, je bilo moje osrednje vprašanje. In odgovor: »Imel sem in imam veliko obveznosti. Ta jutranji čas na Lubnik je bil pravšnji, da sem temeljito razmislil o delu, ki ga moram opraviti, o težavah, ki jih moram rešiti. Misli so bile sproščene. Za vzpon in sestop sem uporabljal različne poti. Vsaka nudi nekaj svojega, zanimivega in prijetnega. Nikoli nisem čutil nekega dolgočasja. Nikoli tudi nisem bil sam, saj je Lubnikarjev veliko in so prijetna družba in sogovorniki, ko se najdemo na 1025 m.«

Jure ni predan le Lubniku. Prehodil je velik del slovenskih hribov in gora, tudi slovensko transverzalo. Kaj pa prihodnost, saj imaš šele 64 let?

»Vztrajal bom, saj s tem vzdržujem kondicijo in ohranjam zdravje,« je njegov odločen odgovor. Se zavedamo, da 10.000 vzponov pomeni v 27 letih in 4 mesecih vsak dan stati na Lubniku. Koliko km vzponov in spustov je to? Kako človek to zmore?

Jure je 17 let opravljal tudi funkcijo gospodarja Doma na Lubniku. Skrbel je za dostavo vsega potrebnega za poslovanje, kar ni bilo prepeljano z žičnico, za mala popravila v domu, za organizacijo priprave drva, vzdrževanje poti in še in še. Vedno je bil prisoten pri vseh delovnih akcijah, največkrat na čelu teh. Za Jureta velja, kot radi rečemo: »Takih ne delajo več.« Hvala ti!

Zaključne besede avtorjev

Obletnici 90 let od izgradnje prve koče na Lubniku in 70 let od postavitve Planinskega doma na Lubniku sta bili povod, da se tega spomnimo. Tolikšen obisk Lubnika nas tudi obvezuje, da povemo obiskovalcem, kaj se je dogajalo v teh desetletjih na naši gori, ki jo kot naravno kuliso tisočletni Loki obožujemo. Človek vedno bolj ceni svoje naravno okolje, ki mu daje vrsto možnosti, da z njim ustvari tesno povezavo. Naj zapisano vsaj malo prispeva k temu. V upanju je napredek in planinci smo tu zraven.

Zapis poklanjamo Lubniku in Planinskemu društvu Škofja Loka:

o Jože Stanonik

o Matjaž Čepin

o Rudi Zadnik

Fotografije: arhiv PD Škofja Loka

Lektorirala: Dana Mohar

Postavitev: Roman Jelenc

Tisk: Tiskarna Fara

Št. izvodov: 500

Založnik: PD Škofja Loka

20. maj 2023

Zapis »70 let Doma na Lubniku« PD Škofja Loka obiskovalcem Lubnika poklanja brezplačno.

Planinski dom na Lubniku je odprt skozi vse leto, razen ob ponedeljkih, če ni praznika ali dan pred praznikom.

Dostopi: iz Škofje Loke čez Gabrovo 2 uri, skozi Vincarje po grebenih 2 uri (zahtevnejša pot), iz Breznice 40 minut, iz Praprotna čez Sv. Tomaž 2 uri.

Poti na Lubnik so primerne za vse obiskovalce in v vsakem letnem času.