70 LET ŠOLE NA "VILI" IN 180 LET ŠOLSTVA V ZIDANEM MOSTU

70 LET ŠOLE NA »VILI« IN 180 LET ŠOLSTVA V ZIDANEM MOSTU

PREDGOVOR Pisalo se je leto 1774, ko sta Marija Terezija in Jožef II. kot sovladarja uvedla Splošni šolski red, ki je uzakonil osnovno šolo za otroke od 6. do 12. leta starosti. S tem je bil postavljen temelj za osnovno šolo, kot jo poznamo še danes. Osnovne značilnosti osnovne šole bi naj bile, da je obvezna za vse otroke določene starosti, da pouk poteka v materinščini, da za vpis ne zahteva predznanja, da je namenjena vsem otrokom ne glede na spol, stanovsko ali razredno pripadnost in da je brezplačna.

67 let je trajalo, da se je šolstvo pričelo tudi v naših krajih, s pričetkom v Širju leta 1841. S prihodom železnice leta 1849 je nastala potreba šolstva tudi v Zidanem Mostu. Tako sta leta 1852 nastali kar dve šoli. Po porušeni šoli v času druge svetovne vojne so se odločili zgraditi novo šolo, katere 70-letnico praznujemo danes.

V dolgi zgodovini šole ni bilo generacij, ki bi imela takšne pogoje, kot so v današnjem času. Imajo skoraj idealne prostorske in materialne pogoje, dobre učitelje, ljubeče starše, kvalitetno stroko. Verjamem, da bodo te in bodoče generacije izkoristile vse dane pogoje in dosegle to, za kar so sposobne.

Da bi se zahtevam sodobnega šolstva ustrezno prilagodili, se je šola zadnjih nekaj let temeljito prenavljala in posodabljala. Vse to nam daje osnovo za kvalitetno izvajanje vzgojno-izobraževalnega procesa. Vsem, ki ste s svojim trdim delom in navdušenjem kakorkoli prispevali k uspešnemu delovanju šole in njenemu ugledu v preteklih letih, se iskreno zahvaljujem in iskreno čestitam ob jubileju. Zahvaljujemo se vsem, ki ste nam pomagali zbirati gradivo, posredovati informacije ali slikovno gradivo, nam podarili del svojega časa in spominov ali kako drugače pripomogli k izdaji zbornika in pri organizaciji in izvedbi vseh dejavnosti ob obletnici šole. Posebna zahvala gre Občini Laško, ki je prisluhnila našim potrebam po obnovi in modernizaciji podružnične šole Zidani Most.

Ravnatelj Osnovne šole Antona Aškerca Rimske Toplice Andrej Podpečan

RAZVOJ ŠOLSTVA V ZIDANEM MOSTU Mirica Štaut Začetki šolstva v Zidanem Mostu segajo v daljno leto 1841, ko je bila v Širju ustanovljena t. i. prostovoljna slovenska šola, ki je potekala sprva ob nedeljah in praznikih, kasneje pa tudi ob torkih in petkih v župnišču.

Otroke je poučeval lokalni kurat Anton Messner, kasneje pa njegov naslednik kurat Mašera. Pouk je kljub prepovedi potekal v slovenskem jeziku, poučevali pa so verouk in branje.

Z izgradnjo železnice leta 1849 se je v Zidanem Mostu pokazala potreba po sistemiziranem šolstvu. Tako so v letu 1852 v kraju odprli kar dve šoli – zasebno šolo za otroke uslužbencev oljarne, ki je bila nameščena v baraki poleg oljarne, in zasebno šolo za otroke železničarjev in ostale.

Leta 1854 so obe šoli združili in pouk je potekal na različnih lokacijah – na podstrešju Sevškove gostilne (kasneje Hotel Juvančič), v kleti Poševe hiše, kjer je bilo kasneje parno kopališče, in v železniških prostorih t. i. hrvaškega kolodvora in celo barakah. Šolo je v tem času obiskovalo od 40 do 50 otrok, pouk pa je potekal v nemškem jeziku. Poučevali so različni učitelji – sprva kurat Mašera, nato Jožef Novak iz Radeč, kasneje Jože Modrič. Po selitvi v barako pri kamnitem mostu pa je poučevanje prevzel bivši avstrijski feldwebel po imenu Rafael, ki se je raje kot knjige posluževal palice.

Ker so bili šolski prostori in oprema pod vsako kritiko, kot je zapisal graški list Telegraph 27. julija 1864, se je lastnik oljarne Meticke ponovno obrnil na knezoškofovski ordinat s prošnjo, da se ustanovi redna šola in zgradi šolsko poslopje. Predlog je sprva naletel na neodobravanje faranov, vendar je bil Meticke vztrajen in se je zavezal, da bo prispeval 150 goldinarjev za vzdrževanje učitelja. Svoj delež je prispevala tudi železnica. Tako so leta 1865 določili šolski okoliš, podrobnosti glede vzdrževanja šole, plače učitelja in 5.aprila 1865 odredili, da se ustanovi začasno občinsko šolo za obdobje petih let. 20. aprila 1865 je začel

Razvoj šolstva v Zidanem Mostu

poučevati Johan Vračko. Šolska soba je bila v pritličju Poševe hiše, šolo pa je obiskovalo 63 otrok, razdeljenih v tri skupine. Poučevali so naslednje predmete: spoznavanje črk, glaskovanje, slovensko in nemško čitanje, nemško slovnico, ravopis in spisje ter ustno in pismeno računanje. 1868. leta so dodali še slovenski pravopis in spisje.

25. maja 1865 je šolsko nadzorstvo izpod cerkvenih oblasti prešlo na posvetno oblast in z odlokom štajerskega deželnega šolskega sveta je 19. 12. 1872 zasebna šola v Zidanem Mostu postala enorazredna obča ljudska šola. Šolo so začeli obiskovati vsi, tudi otroci kmečkih staršev.

Leta 1877 je bila razširjena v dvorazrednico, leta 1888 pa v trirazrednico.

V Poševi hiši je pouk potekal vse do leta 1900. Šolo naj bi v tem času obiskovalo med 180 in 190 učencev, večinoma otrok železničarjev in delavcev. Ker objekt ni več ustrezal tedanjim normativom, je bilo potrebno razmišljati o spremembi.

Med leti 1892 in 1898 je šolo v Zidanem Mostu obiskoval tudi Anton Sovre iz Šavne Peči, kasneje klasični filolog in prevajalec, od l.1 953 stalni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) in velja za največjega slovenskega prevajalca antičnih grških del.

Novo šolsko poslopje so v Zidanem Mostu postavili na prelomu stoletja.

Stalo je neposredno ob cestnem mostu čez Savinjo in železniški postaji.

Imelo je štiri učilnice, pisarno, kabinet, 2 hodnika, 4 bivalne sobe in še tri prostore. Skupaj je tloris zajemal kar 367 kvadratnih metrov. Šola je imela tudi vrt v velikosti 498 kvadratnih metrov, katerega zemljišče je bilo v lasti železnice.

Mirica Štaut

Šola v Zidanem Mostu okrog l. 1930 (Vir: fototeka Slovenskega šolskega muzeja) Po koncu 1. svetovne vojne l. 1918 je šola postala Državna narodna osnovna šola, leta 1928 je bila razširjena v petrazrednico. Spomladi 1941 je šolo obiskovalo 155 učencev. Šola je imela tudi šolsko knjižnico, ki je štela 220 del za učence in 710 knjig za učitelje.

Razvoj šolstva v Zidanem Mostu

Zidani Most v času pred 2. svetovno vojno ( Vir: Arhiv PŠ Zidani Most) Med 2. svetovno vojno je bil večji del zbirke odpeljan v tovarno papirja Piatnik na Njivicah in uničen. Leta 1943 so šolo prvotno zasedli orožniki in policija, nato pa nemški vojaki. Šolo pa so preselili v prostore bivše oljarne.

Pred začetkom 2. svetovne vojne je bilo na šoli zaposlenih 5 učiteljev, ki so bili s prihodom okupatorja vsi odpuščeni. Med okupacijo je otroke izključno v nemščini poučevalo od 2 do 5 nemških učiteljev. Ker so učitelji grdo ravnali z učenci, je bil obisk pouka slab.

Med zavezniškim bombardiranjem 17. 11. 1944 je bila šola popolnoma porušena. ŠOLSTVO PO VOJNI Pouk se je v prvih letih po vojni odvijal v najetih prostorih bivše oljarne v lasti Trboveljske premogokopne družbe. V letih 1945/46 je imela šola 115 učencev. Pouk je potekal v štirih oddelkih, poučevali pa so šolski

Mirica Štaut

upravitelj Leopold Hrovat, Fanika Hrovat, Gabrijela Skok in domačinka Vida Žnideršič.

Na zboru roditeljev in volivcev 9. 2. 1947 so prisotni izglasovali predlog nove lokacije za gradnjo šole. Zemljišče je državi prodal kmet Rebernik (po domače Mrzlak). Veliko dela pri izgradnji šole so z udarniškim delom opravili kar krajani in učenci sami. Šolski upravitelj je leta 1947 postal Jože Groznik, ki je to funkcijo opravljal vse do l. 1955. Na šoli je poučevala tudi njegova žena Milena.

Otvoritev nove šole na Vili (Spodnje Brezno) je bila na dan republike 29. novembra 1951. Nastopila je tudi domača godba. Šola ob otvoritvi še ni bila povsem dokončana. Imela je tri učilnice. Ker ni bilo telovadnice, so otroci telovadili kar v prostorni šolski avli, ob lepem vremenu pa zunaj.

Šola na Vili okrog leta 1960 (Vir: Fototeka Slovenskega šolskega muzeja) Zgrajen je bil tudi nov vodovod. Na južni strani šole sta bila šolski vrt in drevesnica s čebelnjakom. Sprva so otroci malico nosili od doma, kasneje so jo prejemali v šoli. Okoli leta 1963 so na šoli dobili tudi TVsprejemnik. Pouk je sprva potekal od 1. do 8. razreda v kombiniranih

Razvoj šolstva v Zidanem Mostu

oddelkih. Zaradi pomanjkanja osebja so od jeseni leta 1959 učenci od 6. do 8. razreda nadaljevali šolanje na osnovni šoli v Radečah. Od leta 1964 so se jim pridružili še učenci 5. razreda, ki so nadaljevali šolanje na matični šoli v Radečah. V letu 1965 je pouk obiskovalo 71 učencev v štirih oddelkih, leta 1980 samo še 45 otrok v dveh kombiniranih oddelkih od 1. do 4. razreda.

V letu 1981 je šola postala prva in edina celodnevna šola v občini Laško. Šolo so temeljito prenovili, napeljali centralno ogrevanje, uredili kabinet za učitelje, pridobila je manjšo telovadnico in učilnico za samostojno učenje. Prenovili so tudi kuhinjo, jedilnico in sanitarije. V vseh prostorih so namestili novo pohištvo. Uredili so tudi okolico in zasadili grmovnice.

Do leta 1995 je bila matična šola OŠ Marjana Nemca Radeče, v šolskem letu 1995/96 pa se zaradi nastanka nove občine Radeče podružnična šola Zidani Most priključila matični šoli Antona Aškerca Rimske Toplice.

Celodnevno obliko dela je počasi nadomestilo podaljšano bivanje po pouku.

7. junija 2002 smo svečano praznovali 50-letnico šole. Igrala je godba, povabili smo nekdanje učitelje, učence, izdali brošuro, pripravili prireditev in razstavo.

V šol. l. 2003/04 je bil začetek obveznega devetletnega šolanja. V 1. razred je bilo vpisanih 6 prvošolcev devetletke in še zadnjič 5 učencev osemletke. Na šoli je bilo 34 otrok v treh oddelkih. V letu 2005/06 je bilo le še 22 otrok v dveh kombiniranih oddelkih. Z uvedbo devetletnega šolanja učenci obiskujejo podružnico do vključno 5. razreda. Nato nadaljujejo šolanje na matični šoli.

V poletnih počitnicah je leta 2014 potekala energetska sanacija šole.

Občina Laško je pridobila evropska kohezijska sredstva za energetsko sanacijo in jih namenila za obnovo naše PŠ. Dobili smo nova troslojna okna, vhodna vrata, izolirane zunanje stene, novo fasado, izolacijo v kleti in na podstrešju.

Mirica Štaut

Število učencev v zadnjih letih precej niha, in sicer od najnižjega vpisanega števila učencev, tj. 16. Nato začne počasi naraščati in v nekaj letih imamo zopet 36 učencev. A le za kratek čas, potem začne število spet počasi padati. Ljudje se izseljujejo, zaprli sta se trgovina in pekarna.

Vedno manj je delovnih mest na železnici in v Apnencu. Kraj se stara, mlade družine si iščejo delo in stanovanja v bližnjih večjih krajih.

Trenutno imamo 19 učencev v dveh kombiniranih oddelkih, enega s trojno kombinacijo (1., 2., in 3. r.) in dvojno kombinacijo v 4. in 5. razredu. Želimo si, da bi v naše lepo urejene šolske prostore vstopalo več otroških glavic, ki bi si nabirale učenost v urejeni 70 let stari gospe ŠOLI. VIR: Matej Hohkraut 2022. Zbrano gradivo o zgodovini šolstva v Zidanem Mostu

Šola danes (Vir: Arhiv PŠ Zidani Most)

BILO JE NEKOČ….

Sonja Kraševec Sem Sonja Krašovec in sem šolo na Vili obiskovala v letih od 1956 do 1961. Nato sem se eno leto šolala v osnovni šoli v Radečah, sedmi in osmi razred pa nadaljevala in zaključila v Celju, kamor smo se s starši in sestro Tatjano preselili leta 1964.

Spomini na obiskovanje šole v Zidanem Mostu so zelo lepi in še vedno živi. Pot v šolo je bila dolga, saj smo stanovali na nasprotnem bregu reke Savinje, tako da se je bilo potrebno preko Savinje peljati s čolnom, kadar pa je bila voda visoka ali pa pozimi, pa smo hodili peš več kot 4 km na vsako stran.

Vendar je bila ta pot zelo zabavna in zanimiva. Proučevali smo rastline, po poti prijemali živalce, ki so nam prekrižale pot, se večkrat malo stepli in si otroško nagajali. Pozimi pa smo se kepali in povsod puščali svoje sledove ustvarjalnosti.

Spomnim se hudih zim, ko nam je stric Nande splužil cesto in se nas, ker smo bili še majhni, skorajda ni videlo, samo naše bučke so migale iz snega, ko smo odhajali od doma ali se vračali domov.

Mama mi je za zimo spletla debele nogavice iz domače volne. Nisem jih hotela obleči, ker sem ugotovila, da sem v teh volnenih oblačilih debela.

Vendar je obveljala mamina volja. Resnično so bile nogavice tople, a po mojem mnenju grde.

Nekoč, ko smo se s čolnom peljali čez reko, sem nerodno stopila in padla v mrzlo, že rahlo zaledenelo Savinjo. Ker sem imela na sebi debele nogavice, se je njihova teža napolnila z vodo in me vlekla pod gladino. K sreči so me hitro potegnili iz vode, zavili v odejo in odnesli domov. Od takrat dalje mi ni bilo potrebno več nositi teh debelih nogavic.

Sonja Kraševec

Na poti v šolo smo si izbirali bližnjice po strmih poteh proti šoli, ki je bila nekoliko na hribu. Te poti so bile nevarne, saj si, če ti je zdrsnilo, lahko končal v bodičastem grmovju ali kar na cesti. Nekoč sem na taki poti padla, se udarila ter podrsala po kolenu. Brazgotino za spomin imam še danes. Šola me je zanimala, ko jo je začela obiskovati moja sestrica Tatjana, ki je bila dve leti starejša. Komaj sem čakala, da je prišla domov, odprla zvezke ali knjige, in že sem ji visela na vratu. Starša sta videla moje zanimanje za šolo, zato sta me naslednje leto vpisala v prvi razred. Tako sem začela hoditi v šolo, ko sem bila stara komaj pet let in pol. Z veseljem so me sprejeli na poskusno šolanje. Ker pa sem bila pridna učenka, s samimi peticami, sem smela šolo obiskovala kot vsi ostali učenci. V spričevalu je bila v vseh petih letih le ena štirica in to pri telovadbi.

Rada sem imela vse predmete, najbolj pa matematiko, ki se je takrat imenovala računstvo, in spoznavanje narave in družbe, ki nas je popeljalo v čudoviti svet rastlin in živali. Velik del pouka smo preživeli v naravi, proučevali rastline, predvsem drevesa v vseh letnih časih. Tudi od doma smo morali nositi različno sadje in zelenjavo, cvetlice in žuželke. Zelo zanimivi so bili izleti po bližnjih hribih in vaseh.

Izdelovali smo herbarije in skozi igro spoznavali rastlinski svet. To so bili res čudoviti izdelki. Kar tekmovali smo med sabo, kdo bo imel več rastlinic in katere so lepše.

Tudi pri likovnem pouku smo zelo veliko risali in barvali, predvsem naravo. Od doma smo nosili domače sadje in ga s svojimi očmi prenesli na papir. Nastali so res lepi izdelki. Posebno lepo je bilo, ko smo prinesli šope jesenskega listja in je vsak naredil svojo slikarsko umetnino. Vsa svoja dela smo nato dali na šolske razstave, kamor so bili povabljeni tudi starši. Kako smo bili ponosni na svoje unikatne, z otroško roko narisane slike.

Bilo je nekoč...

Pri pevskem pouku smo se naučili veliko pesmi, ki jih znam še danes. To so bile predvsem partizanske, domoljubne in lepe otroške pesmi.

Ponosni smo bili na svojo deželo in radi smo jo imeli.

Veliko časa smo preživeli tudi na šolskem vrtu. Ravnatelj, tovariš Mikulič, nas je ob petkih vodil na vrt, kjer smo spoznavali zelenjavo, zelišča in jagodičevje. Dovolil nam je, da smo vse jagode, ribez in maline pojedli, seveda pa smo pred tem morali opleti in okopati kakšno gredico.

Petki pa so bili posebni, saj smo imeli takrat na urniku manj ur pouka, lažje predmete in posebno malico. Dobili smo belo štručko, podobno kajzerici, notri pa kos salame in pest kislega zelja ter skodelico kave ali kakava. Včasih je bil namesto salame tudi kos rumenkastega sira. Kako je bilo to dobro! Še danes občutim okus po teh za tiste čase luksuznih dobrotah. Običajno so bili za malico črn kruh z marmelado, medom ali margarino. Pijačo smo dobili v pločevinastih lončkih, tudi krožniki so bili «plehnati.« Ob praznikih pa smo dobili še kakšno pecivo in sok. To je bil višek dobrot takratnega časa.

Tudi učilnice so bile drugačne od današnjih. Pri vhodu v razred je bil umivalnik z milom in brisačo. Tla so bila lesena iz širokih desk, ki so, če smo skakali po njih, spuščale prav zanimive glasove. Šolske mize so bile majhne, ob strani je bil prostor za torbo. Kateder je bil dvignjen, tudi učiteljev stol je bil čisto enostaven – lesen. Na stenah pa so bili naši likovni izdelki, kakšna obvestila, urnik … Še danes imam v spominu zunanjost šole z rumeno fasado, ki je spominjala na jutranje sonce. Ob šoli je bilo veliko igrišče, kjer smo trošili svojo energijo in se razgibavali. Čas hitro mineva, ostajajo pa spomini na mlada otroška leta, ki so bila resnično močno povezana z naravo, lepimi medsebojnimi odnosi, s spoštovanjem do učiteljev in do vsega tistega, kar nam je nudil tisti čas.

Sonja Kraševec

Veliko lepega sem doživela v vseh teh časih in tega se človek rad spominja.

Danes uživam na Gorenjskem ob soprogu in v bližini družine naše hčere in vnukinje, ki me razveseljujeta z obiski in mi lepšata dneve.

Učenci z učiteljem leta 1959/60 ( Vir: Marija L. Schuller)

Zakaj dobro poznam Slovenijo Jolanda (Strel) Gobec V 4. razredu smo spoznavali Slovenijo na zanimiv način. Domislila si ga je naša učiteljica Ljuba Golob. Najprej smo obravnavali določeno vsebino, npr. gorovja, reke in jezera, nižinski svet, naselja … in tako spoznavali Julijske Alpe in Karavanke, Pohorje, reke vse od Save do Drave, Panonsko nižino in Kras, podzemne jame pa velika in mala mesta.

Sledilo je najboljše. Učiteljica je na tablo obesila zemljevid Slovenije in poklicala dva učenca. Obrnila sta se s hrbtom proti zemljevidu in takrat je v razredu vse potihnilo. Nato je rekla: »Triglav!« Učenca sta se hitro obrnila proti zemljevidu in sedaj je bilo pomembno, kdo prej najde Triglav in s prstom pokaže nanj. Vsak par je dobil po tri vprašanja, nato so sledili drugi pari in nova vprašanja. Bilo je zelo razburljivo. Sodeloval je cel razred, saj smo iz klopi skušali usmerjati par pred tablo. »Bolj na levo! Ne preveč, malo nazaj! A ga ne vidiš?« Ni šlo na izpadanje ali za iskanje zmagovalca, ampak za utrjevanje snovi.

Zaplet je nastal, ko je učiteljica samo nakazala rešitev, npr. z delom imena: » …….. Bistrica!« »Hm, lahko je Ilirska, lahko je Slovenska, lahko je Kamniška?« Streljala je vprašanja: »Največje mesto ob reki Soči?« »Katera reka se izliva v slovensko morje?« »Najvišji vrh v Karavankah?« »Kje je Logarska dolina?« »Bohinjsko jezero?«

Jolanda (Strel) Gobec

Večkrat je podala vprašanje: »Krka?« Kmalu smo pogruntali, da je to njen rojstni kraj, v njegovi bližini pa izvira reka Krka. Obe rešitvi je priznala, saj je bil smisel v pomnjenju čim več geografskih imen in njihovega položaja na zemljevidu. Urili smo možgane, da se je kar kadilo. Tako smo bili zagreti, da smo odpirali okna in tako ohlajali glave. In vedno znova smo se razveselili, ko je stopila po zvitek v kotu in ga obesila na tablo.

Znanje je ostalo. Zato še danes vem, kje je dolina Krme, jama Vilenica, da sta reki tako Drava kot Dravinja, da so Bistrice mesta, vasi, vzpetine in reke, da je hribovje rjave barve in nižina zelena in da je Koper sosed od Izole.

In, ja, zemljevid. Še vedno je najljubši klasični, ki ga razgrneš, se jeziš na pregibe in napačno zlaganje. In je spomin na tistega v šoli, pred katerim smo stali, in na komentar v odmoru: »Danes je bilo fajn, smo stali pred zemljevidom, ne pred tablo!«

Učiteljica Ljuba Golob s svojimi učenci leta 1966/67 ( Vir: Jolanda Gobec)

Zakaj še danes ne štrikam Jolanda (Strel) Gobec V četrtem razredu smo pri gospodinjstvu naredili škatlo iz šivanih razglednic, rezali jabolka, hruške in štrbunclje iz šolskega vrta za kompot, šivali smo gumbe. Vse je bilo zanimivo in dobro mi je šlo od rok.

Potem pa je lepega dne prišlo na vrsto pletenje. Prinesli smo klobke volne in pletilke, učiteljica Ljuba Golob pa nam je nazorno pokazala, kako začeti. Najprej bomo obvladali same desne. Vsak po svoje smo se spoprijeli z novim izzivom, nekatere sošolke zelo uspešno, drugi manj.

Meni nikakor ni šlo. Obračala sem pletilke, nit mi je uhajala in se nekam izgubila. Enkrat sem zategnila preveč, drugič premalo. Komaj sem čakala, da se oglasi šolski zvonec.

Učiteljica nam je ob koncu ure naročila, naj doma vadimo in dopletemo cel decimeter samih desnih.

Na poti domov sem tuhtala samo o tem, kakšna je lahko rešitev.

Ugotovim, da je to moja oma, ki je pletenje obvladala. Pokažem ji mojih par vrstic, ona gleda in zmajuje z glavo. Videla je, da ni to vse skupaj nič.

Brez besed je razparala tiste vegaste vrstice in z vajeno roko v hipu izdelala gladek desetcentimetrski vzorček samih desnih.

In takšen je bil razplet po vsaki naslednji uri pletenja? Doma paranje tiste polomije iz šole in novo nastal všečen izdelek. Zato je v šoli izgledalo, da odlično obvladam tudi same leve, pa leve in desne, kašo in kar nekaj je še teh pletilskih izrazov. Slaba vest se je sicer oglašala, pa izzvenela ob čisti petici. Sem pa že takrat ugotovila, da pletenje ne bo nikoli moja veščina. Še čez leta sem večkrat pomislila, ali je učiteljica pogruntala, kaj je bilo v ozadju. Zagotovo je morala opaziti bistveno razliko med delom v šoli in izdelkom, ki sem ga prinesla od doma v šolo. Pa tudi ničesar spletenega

Jolanda (Strel) Gobec

izpod mojih rok ni nikoli videla, čeprav sva bili sosedi skoraj vse življenje.

No, mogoče je pa nagradila mojo iznajdljivost.

Vilski otroci pred šolo ( Vir: Jolanda Gobec)

Vilski otroci pred šolo ( Vir. Jolanda Gobec)

Spomini …

Marija Lipovšek Schuller Letos mineva 66 let odkar sem kot prvošolka prvič prestopila prag te naše šole. Moja prva učiteljica je bila gospa Vida Knavs – poosebljena nežnost in prijaznost, ki je izničila vse naše strahove in slabe občutke ob prvem odhodu od doma.

V drugem razredu je gospa Božičeva pokazala več strogosti in zagotovo se še danes vsi njeni učenci spominjajo črno bele palice iz slonove kosti, ki ji je služila kot kazalo na tablo in slike, včasih pa se je dotaknila tudi katerega izmed nas.

V zvezi s tem je tudi spomin na moj edini »šolski zapor«, ki sva ga prislužila s sošolcem Marjanom. Med poukom sem mu neučakano hotela pokazati srebrne papirčke – ovitke čokoladnih bonbonov, ki smo jih takrat zbirali in izmenjevali (današnji otroci bi se temu le smejali).

Gospa Slavinka je seveda opazila, da nisva zbrana, zato se je približala s svojo »kazalko« in naju kaznovala tako, da sva morala v šoli ostati še po pouku. Dejansko sva morala le pobrati papirčke izpod klopi (žvečilk takrat k sreči še ni bilo), potem pa sva lahko odšla domov.

To mi je koristilo, ker smo našo skupno pot iz šole navadno prehodili z več postanki, in tako sem še dohitela sošolce in se pravočasno vrnila domov.

Posebno lep spomin imam na svojo tovarišico četrtega razreda, gospo Ljubo Golob, ki je učila tudi moja sinova. Z njo sem ohranila tople stik prav do njenega slovesa v začetku leta 2021.

Večkrat razmišljam o tem, kako lepo in zanimivo bi bilo, če bi se sošolci še kdaj zbrali. Zagotovo bi privrelo na dan veliko takšnih in drugačnih spominov, saj je šolsko obdobje zagotovo za slehernega izmed nas eno najlepših!

Marija Lipovšek Schuller

Učenci z učiteljem ob katedru ( Vir: Marija Schuller)

Sodelovanje med šolo in krajem nekoč Mara Hohkraut Sem upokojena učiteljica razrednega pouka. Na Podružnični šoli Zidani Most sem poučevala 22 let, 18 let sem bila vodja podružnice.

V vaši prejšnji publikaciji sem opisala učno delo na šoli in oblike pouka, v katerih sem poučevala. Tokrat bi vam rada predstavila ljudi – naše krajane, ki so aktivno sodelovali s šolo in pomagali oblikovati razgibano delo v njej.

JOŽICA LIPOVŠEK je vrsto let vodila krožek ročnega dela in učence seznanjala z osnovami vezenja. Vsako leto je v šolski avli ob dnevu žena pripravila razstavo ročnih del, na kateri so poleg krajanov sodelovali tudi naši učenci.

ZLATA STREL je vsako leto poskrbela za obisk dedka Mraza na šoli in darila, s katerimi je obdaroval učence. Učiteljice in vzgojiteljice pa smo jim pripravile lutkovno predstavo.

FRANC LUBEJ je s sodelavci vodil gasilski krožek in učence seznanjal s pomenom prostovoljnega gasilstva.

MIRO STREL in MARJAN LIPOVŠEK sta v zimskem času, ko je bilo veliko snega, vodila smučarske urice za otroke in jih učila osnov smučanja.

FAIK TERZIČ je učence vodil v svet nogometa in na šolskem igrišču z njimi treniral spretnosti z žogo.

Sama sem vodila planinski krožek. Obiskovali smo bližnje hribe in vrhove: Kopitnik, Kozje, Zasavsko sveto goro, Kal, Lisco … Na izletih sta nas pogosto spremljala MILAN GOLOB in TONE ŠULIGOJ. Včasih so bili z nami tudi starši in LUDVIK RAZBORŠEK. Tako je bilo za varnost otrok dobro poskrbljeno.

Mara Hohkraut

MILAN GOLOB je imel v svojem sadovnjaku tudi čebelnjak. Z učenci smo ga večkrat obiskali, opazovali čebele in točenje medu. Seveda smo se s sladim medom tudi posladkali.

IVAN KLENOVŠEK je učencem predstavil pletenje košar in košev. LUDVIK RAZBORŠEK pa jih je učil izdelovati zobotrebce. Doma je imel tudi udomačeno veverico, ki so jo učenci radi obiskovali in ji nosili lešnike ter orehe.

MARJAN TRŽAN nas je povabil v svojo delavnico in nam prikazal, kako se izdelujejo košare oz. cajne.

Vsako leto smo se ob zaključku leta odpravili na izlet – enkrat v mesto, drugič v hribe. Največkrat smo obiskali našo prestolnico Ljubljano in si ogledali znamenitosti – spomenik Franceta Prešerna, tržnico, Tromostovje, univerzo, železniško postajo … Večkrat smo obiskali tudi živalski vrt in park Tivoli. Radi smo se ustavili pri sladoledarju v središču mesta, ki nas je obdaril z velikimi kepami sladoleda.

Na izlete smo se odpravili z vlakom, kar je bilo za učence še posebej zanimivo. Seveda smo se prej pogovorili o obnašanju in nevarnostih in moram reči, da so bili učenci ubogljivi in se nam nikoli ni zgodilo kaj neprijetnega. HELENA TERZIČ nas je na teh izletih pogosto spremljala in pomagala skrbeti za varnost.

DRAGO AJDIČ je v šolski kleti seznanjal otroke z osnovami streljanja z zračno puško. Starejši učenci pa so trenirali v strelišču Toneta Bostiča na Vili.

DIANA JANKO je vzgojiteljica v vrtcu, ki ima svoje prostore v šoli. Z vrtcem smo vedno in radi sodelovali. Skupaj smo pripravljali krajevne proslave in prireditve, ki jih ni bilo malo.

Vsem tem ljudem pa tudi staršem se lepo zahvaljujem za njihov doprinos k šolskemu delu.

Sodelovanje med šolo in krajem nekoč

Danes imate lepo obnovljeno šolo, ki je veliko boljša in lepša kot tista, v kateri sem poučevala jaz. Vesela sem, da je tako, in upam, da se v njej dobro počutite.

Ob vašem 70-letnem jubileju vam čestitam. Želim vam veliko uspeha in prijetnega druženja z vrstniki in vašimi učitelji. V šoli je lahko zelo prijetno, če se vsi malo potrudimo. Saj se boste, kajne?

Lep pozdrav vam in vašim učiteljem.

1. in 2. r. z učiteljico Maro Hohkraut decembra leta 1986 ( Vir –Arhiv PŠ Zidani Most)

Mara Hohkraut

Sodelovanje s športnim društvom. Gospa Zlata in gospod Miro Strel sta nas vedno prijazno sprejela v smučarski koči v Brišah. Zimski športni dan leta 2010. (Vir: arhiv PŠ Zidani Most)

Sodelovanje med šolo in krajem nekoč

Učiteljice in vzgojiteljice v lutkovni igrici za otroke decembra 1987 (Vir: arhiv PŠ Zidani Most)

Ko je bil vrtec še v pritličju šole. Vzgojiteljica Ladislava Glas z vrtečani (Vir: Mara Hohkraut)

Mara Hohkraut

Nastop v Domu Svobode leta 1985 (vir: Mara Hohkraut)

Spomini na prve šolske dni Matej Hohkraut V osnovno šolo sem vstopil kot prva generacija učencev v programu celodnevne osnovne šole v letu 1981. V tem letu so šolo povsem prenovili. Pred vstopom v ta hram učenosti smo celo poletje skupaj z vrstniki opazovali gradbince in postopno napredovanje gradbenih del, tako da je bilo to doživetje za nas prvošolčke še toliko bolj intenzivno in doživeto.

Ob prestopu šolskega praga nas ni pričakala samo nova šolska izkušnja, temveč novi prenovljeni prostori, nova oprema, telovadnica in tudi nova učitelja. Poleg moje mame, ki me je poučevala prvi dve leti, sta v tem času na šoli poučevala tudi učitelj Štefan Vukan in sokrajanka Anita Babič, ki jo je že v naslednjem letu zamenjala učiteljica Mira Štaut. Vsa štiri leta mojega šolanja se je pouk izvajal v kombiniranih oddelkih, kar pomeni, da smo v enem razredu pri pouku bili združeni učenci dveh razredov. V moji generaciji, torej polovici oddelka, nas je bilo enajst. Pet zidanomoščanov (Anita, Polona, Božena, Miran in Bojan), trije vilani (Marko, Dejan in jaz), ter trije velikoširjani (Drago, Roman in Sašo).

Po mojem spominu sodeč smo v tistih letih zelo radi hodili v šolo. Učne ure so bile zanimive, pristop učiteljev pa zelo individualen. Vsak od nas je imel veliko pozornosti učiteljev, med nami pa so vladali prijateljski odnosi, ki smo jih krepili tudi ob raznovrstnih športnih aktivnostih. Prav po športnih sposobnostih smo, kolikor se spomnim, izstopali tudi v nadaljevanju šolanja na matičnih šolah v Radečah in Rimskih Toplicah.

Posebnost našega 'celodnevnega' šolanja je bila, da smo vso učno delo, tudi naloge, naredili v šolskem času (do 15. ure). Tako so nam popoldnevi ostali za igro in druženje z našimi vrstniki in družinami, kar je po mojem mnenju bistveno vplivalo tudi na moj osebnostni razvoj in delovne navade. Tako tudi danes, ob vseh službenih obveznostih in

Matej Hohkraut

vodenju Slovenskega rodoslovnega društva, znam organizirati svoj čas in se še vedno lahko posvetim tudi prostočasnim aktivnostim in družini.

Da bi ušpičili kakšne večje neumnosti, ki bi jih bilo vredno opisati, se ne spominjam. V mojem spominu je ostalo le to, da sem v kasnejših letih, ko sem obiskoval matično šolo v Radečah, pogrešal pristop in način poučevanja, kot sem ga bil deležen v Zidanem Mostu. Nikjer nisem s strani učiteljev zaznal tolikšne predanosti svojemu poklicu in tako brezskrbnega in prijetnega okolja, kot ga je ponujala naša šola.

Ob tej priložnosti bi se rad zahvalil vsem učiteljicam in učitelju za njihov pomemben prispevek pri mojem izobraževanju in vzgoji, ki sta mi omogočila pestro osebno in poslovno kariero.

Prijatelji Matej, Dejan, Gabi, Marko in Danilo med igro (vir: Mara Hohkraut)

Spomini….

Mia Koritnik »Življenje ni stvar mehanikov, ampak trenutkov.« (Rose Kennedy) Čeprav je od takrat, ko sem obiskovala podružnično šolo v Zidanem Mostu, minilo že kar nekaj let, se še vedno rada spominjam časov, ko smo se učili v klopeh te šole. To so bili časi iskrenega veselja in otroških radosti, ko smo bili žalostni, če je deževalo in se nismo mogli igrati na šolskem igrišču.

Kadar pomislim na podružnično šolo v Zidanem Mostu, vedno rada obujam nešteto čudovitih in nepozabnih spominov – od odmorov, ko smo se lovili po šolski avli, pomladnih sprehodov med športno vzgojo, do vzgajanja paglavcev v učilnici, noči branja in matematičnih ur, ko smo računali na prostem. Z največjim veseljem se spominjam ravno tega, ko smo čas preživljali aktivno na svežem zraku. Spomnim se, kako smo enkrat zgodaj pomladi v razredu izdelali zmaje, nato pa jih šli spuščat na Križevec. Seveda pa človek ne more pozabiti zimskih dni, ko smo v šolo prinesli sani in se sankali ter zabavali na snegu.

Zidanomoške šole se spominjam tudi po izjemnem umetniškem duhu, ki je vedno vladal v šolskih prostorih. Kot otroci smo bili najbolj navdušeni, ko so bili naši izdelki razstavljeni po šoli, še posebej v prazničnem času.

Umetniški duh pa se je kazal tudi med našim petjem in plesom pri pouku, predvsem pa v organizaciji in na nastopih na šolskih prireditvah, ki smo jih pripravili skupaj z učitelji.

S šolo smo odšli tudi na mnoge nepozabne ekskurzije in šole v naravi.

Nikoli ne bom pozabila poti v Ankaran, kjer smo preživeli en teden. Bili smo petošolci. Naš razred je na vlaku, ki nas je peljal na obalo, našel kupe. Sezuli smo si čevlje in se celo pot veliko pogovarjali, zabavali in smejali. To je eden zadnjih spominov našega razreda iz podružnične šole, preden smo odšli na matično šolo v Rimske Toplice. Ena od tistih

Mia Koritnik

stvari, ki mi ob spominih na podružnično šolo na obraz narišejo največji nasmešek, pa je ta, ko se spomnim, kolikokrat smo se šalili in smejali.

Zanimiva izkušnja, ki nam je bila dana in bi morala biti ponujena vsakemu šolarju, je bil dan, ko smo učitelji in šolarji zamenjali vloge.

Dejstvo, da so učiteljice naenkrat sedele v klopi, naši sošolci pa so stali pred tablo, ni bilo samo strašno zanimivo, ampak tudi smešno.

Spominjam se, kako se nam je to kot otrokom zdelo noro zabavno in komično, ko učiteljica sedi v klopi z zvezkom pred seboj in s svinčnikom v roki.

Osebno imam zaradi izgube vida s podružnično šolo v Zidanem Mostu in vsemi učitelji ter tam zaposlenimi drugačno izkušnjo kot vsi ostali sedanji in pretekli šolarji. Toda moja slepota ni bila v šoli nikoli nikakršna ovira, ravno nasprotno, saj so učiteljice to velikokrat izkoristile tako, da so pouk izvajale z gradivom, ki ni temeljilo na vidu in je tako predstavljalo izziv za moje sošolce. Ob tem smo se kajpada vsi nasmejali, še posebej takrat, ko smo tipali naravne materiale in plodove dreves. Na ta način so mi dale učiteljice občutek vključenosti in mojo slepoto vzele kot prednost in ne kot oviro.

Zaradi slepote sem pri šolanju potrebovala in še vedno potrebujem dodatno pomoč, ki so jo učiteljice na zidanomoški šoli vedno rade ponudile. Njim gre tako največja zahvala, saj so zame prilagajale gradiva, pridobivale nova znanja in me vzpodbujale, kadar je šlo kaj narobe.

Učiteljica Mirica, učiteljica Monika, učiteljici Jasna in Jasmina – hvala za neštete ure, ko ste pripravljale pripomočke in gradiva ter tako skrbele, da nisem bila za nič prikrajšana; za mnoge vzpodbudne besede, ko nisem hotela več vztrajati; za vso vašo pozornost in skrb, ko ste me motivirale in mi vlivale pogum; predvsem pa za ves trud in čas, ki ste ga vložile vame. Tako ste mi pomagale, da sem postala oseba, kakršna sem, in upam, da veste, kako zelo vam bom za zmeraj hvaležna.

Popolnoma vse, kar človek v življenju doživi in izkusi, ima nanj tak ali drugačen vpliv. Upam si trditi, da vsak, ki je kadarkoli obiskoval

Spomini...

podružnično šolo v Zidanem Mostu, lahko reče, da brez nje in njenih učiteljic ne bi bil takšen, kot je. Sama bom za vedno hvaležna, da sem tam preživela pet nepozabnih šolskih let in spoznala toplosrčne in ljubeznive ljudi, ki skrbijo za šolo in njene otroke. Hvala za vse, kar ste mi dali, in za vse, kar še vedno dajete. Zaradi vas je svet lepši.

April, 2022

Zimske radosti na Križevcu ( Vir: arhiv PŠ Zidani Most)

Mia Koritnik

Opazovanje znanilcev pomladi ( Vir : Arhiv PŠ Zidani Most)

Spomini...

Zmaji miru so poleteli pode nebo (vir: arhiv PŠ Zidani Most)

Čarodej Andrej na obisku ( vir: Arhiv PŠ Zidani Most)

…IN JE DANES ….

NAŠA ŠOLA Naša šola stoji v majhnem kraju Zidani Most. Poleg šole je veliko igrišče. Šola je pravokotne oblike. Je svetlo in temno rumene barve. Zgrajena je iz opeke. Pokrita je z rdečimi strešniki. Na strehi sta dve strešni okni, dimnik in strelovod. Namenjena je učenju. Na sprednji strani je petnajst oken. Na oknih so nalepljene snežinke. Spredaj visijo 3 zastave. Prostori so zelo veliki. Imamo tri učilnice, majhno telovadnico, zgornjo in spodnjo avlo, tri stranišča, pisarno, zbornico, kuhinjo, jedilnico, ropotarnico, novo knjižnico in garderobo. V pritličju je tudi stanovanje, kjer živi gospa Helena. Zgoraj pa imamo tudi vrtec.

Katarina Košak, 3.e

Alja Krajnc, 4. e

To je naša šola. Stoji ob igrišču v majhnem kraju, imenovanem Zidani Most. Njena fasada je svetlo in temno rumene barve. Zgrajena je iz opeke in pokrita z rdečimi strešniki. Je pravokotne oblike. Na strehi je dimnik. Ima 2 strešni okni. Pod streho na desni strani je luč. Na sprednji strani je dvoje vrat in 15 oken. Okrašena so s snežinkami. V šoli se učimo. Ima veliko prostorov. To so tri učilnice, telovadnica, dve avli, kuhinja, zbornica, jedilnica, stopnišče, dve stranišči, ropotarnica, knjižnica in vrtec.

Ambrož Potočnik, 3. e

To je moja šola. Stoji v Zidanem Mostu ob igrišču. Je pravokotne oblike.

Ima fasado s svetlo in temno rumenimi pasovi. Naša šola je zgrajena iz opeke. Pokrita je z rdečimi strešniki. Na strehi so dimnik, 2 strešni okni in strelovod. Na sprednji strani so 3 zastave, 15 oken, okrašenih s snežinkami. Okna so postavljena v 2 vrsti. Na desni strani je luč za stanovanje. Še ena luč je pred vhodom v šolo. Šola je namenjena učenju.

V šoli so kuhinja, jedilnica, garderobe, 2 avli, knjižnica, 2 stranišči, 3 učilnice, zbornica, ropotarnica, pisarna, stopnišče, vrtec in eno stanovanje.

Mark Vrankar, 3. e

Miha Čolić, 2. r.

ZAKAJ RAD/-A HODIM V NAŠO ŠOLO? Da se lahko igram s prijateljicami, da se kaj naučim in da se učim sodelovanja. ALEKSEA V šolo hodim, ker imam tukaj veliko prijateljev, da se igramo. JAN V šolo hodim, da se kaj naučim. KRISTIJAN V šoli imam dobre prijatelje, prijazno učiteljico, najboljšo garderobo in učilnico, kjer se vedno kaj novega naučim. MOJCA Rad hodim v šolo, ker rad pišem. MIHA V šoli se vsak dan naučim kaj novega. KATARINA Rada hodim v šolo, ker se igramo odbojko in med dvema ognjema, imam prijatelje in rada ustvarjam. Imam dobro in prijazno učiteljico. NATALIJA Ker smo med odmori veliko zunaj, kjer se zabavamo in imamo veliko aktivnosti. Imamo dobre učitelje. MARK Rad hodim v šolo, ker vsak dan izvem nekaj novega. LUKAS Šolo imam rad, ker se lahko v njej družim s prijatelji. JAKOB Rada hodim v šolo, ker na odru vadimo pesmi in ker izdelujemo zeliščno sol. ANASTASIJA V šolo rad hodim zaradi prijateljev. ALEKS Zato, ker imamo novo knjižnico, zaradi prijateljev, ki jih imam tukaj in tudi zaradi učenja. TIA V šolo rada hodim zato, ker imam tukaj prijatelje, dobro učiteljico, lepo učilnico in garderobo. Ker gremo na ekskurzije in ker se kaj novega naučim. ALJA Ker imam tukaj prijateljice, ker dobim ocene in ker imam najboljšo razredničarko Magdo. GABRIJELA

Rad hodim v šolo, ker se učim, imam prijatelje in ker rad ustvarjam pri likovni umetnosti in rad računam. Imam tudi dobro in prijazno učiteljico.

STANE Zato, ker zunaj lahko igramo nogomet. AMBROŽ V šoli rad pišem nalogo, imam prijatelje, rad ustvarjam in rišem. DAVID

Po dveletni pavzi zaradi korona virusa smo letos spet izvedli NOČ BRANJA in ob tej priložnosti je med pavzo, ko nam je krulilo po želodčkih in mamljivo dišalo iz pečice v šolski jedilnici, nastala tale pesmica.

Sajenje medovitih rastlin (Vir: Arhiv PŠ Zidani Most)

Po dveletni pavzi zaradi korona virusa smo letos spet izvedli NOČ BRANJA in ob tej priložnosti je med pavzo, ko nam je krulilo po želodčkih in mamljivo dišalo iz pečice v šolski jedilnici, nastala tale pesmica: PICINO BRANJE

Pica je potovanje na pladnju dišav prek koruze.

Molčiš in poslušaš cvrčanje daljav in sveta iz pečice.

Kako si ščebečejo pice, kaj gobe siru govorijo, o čem med salamo sirčki zaljubljencem v mraku zadišijo?

In slišiš hrustanje pice in pravljični kečap iz davnine, škripanje konice noža, ko z rezilom drsi prek sredine.

Kako je nastajala pesem… (Vir: arhiv PŠ Zidani Most)

In zlat poper picerije utiša zvoke salame v čarobno pico slanine.

Pica je nagrada za branje.

Naše pice na noči branja (Vir: arhiv PŠ Zidani Most) Alja Krajnc, Mojca Stopinšek, Aleksea Gajić, 4. e

ŠOLA Na Vili stoji stara gospa, ki letos 70 let ima.

Otrok 19 v njej se uči, kar učitelje zelo veseli.

Igrišče pred njo stoji.

Tam gugalnice, avto in klopce imamo, nogomet in med dvema igramo, se veselimo in fino imamo.

Novo knjižnico smo dobili, knjige vanjo smo zložili.

Iz rok v roke smo jih preselili, goste na prireditev povabili.

Zdaj veliko bomo brali, da mnogo bomo znali.

Alja Krajnc, Mojca Stopinšek, Aleksea Gajić, 4. e

Prostori nove knjižnice leta 2022 (Vir: arhiv PŠ Zidani Most)

1.

2.

1: Učenci 1.in 2.razreda z učiteljico Maro Hohkraut leta 1993/94 (Vir: arhiv PŠ Zidani Most); 2: Na ekskurziji v mariborskem akvariju (vir: arhiv PŠ Zidani Most)

1.

2.

1: Na Kopitniku ob zaključku tabora tretješolcev (vir: arhiv PŠ Zidani Most) 2: Na Kopitniku ob zaključku tabora tretješolcev (vir: arhiv PŠ Zidani Most)

1.

2.

1: Na Veliki planini leta 2008 (Vir: arhiv PŠ Zidani Most) 2: Z ministrom za promet Patrikom Vlačičem pri otvoritvi nove ceste »Pod skalo« leta 2009 (Vir: arhiv PŠ Zidani Most)

1.

2.

1: Naravna jelka za natečaj Medex-2014( Vir Arhiv PŠ Zidani Most) 2: Izlet s starši v Ljubljano – vožnja z ladjico po Ljubljanici junija 2010 (Vir: arhiv PŠ Zidani Most)

1.

2.

1: Kuhamo marmelado (Vir: arhiv PŠ Zidani Most) 2: Mia in Jasmina pri delu (Vir: arhiv PŠ Zidani Most)

1.

2.

1: Izlet s starši na Veliko planino, 21. 6. 2008 (Vir: arhiv PŠ Zidani Most) 2: Novoletna delavnica (vir: arhiv PŠ Zidani Most)

1.

2.

1: Obisk knjižnice v Zidanem Mostu (Vir: arhiv PŠ Zidani Most) 2: Pustno rajanje (Vir: arhiv PŠ Zidani Most)

1.

2.

1: Srečanje nekdanjih učiteljic in učencev v Gorah leta 2012 (Vir: Mara Hohkraut) 2: Igralna urica z bodočimi prvošolci 2015/16 (Vir: arhiv PŠ Zidani Most)

1.

2.

1: Noč branja 2019 (Vir: arhiv PŠ Zidani Most) 2: Na kmetiji pri Lipovškovih (Vir: arhiv PŠ Zidani Most)

1.

2.

1: Naši čajčki (Vir: arhiv PŠ Zidani Most) 2: Marjetičini venčki leta 2021 (Vir: arhiv PŠ Zidani Most

1.

2.

3.

1: Na zeliščnem vrtu (Vir: arhiv PŠ Zidani Most) 2: Na zeliščnem vrtu (Vir: arhiv PŠ Zidani Most) 3: V živalskem vrtu v Ljubljani (Vir: arhiv PŠ Zidani Most)

1.

2.

1: Nastop ob otvoritvi knjižnice (Vir: arhiv PŠ Zidani Most) 2: Prenašanje knjig iz stare v novo knjižnico (Vir: Arhiv PŠ Zidani Most)

1.

2.

1: V novi knjižnici je živahno (Vir: arhiv PŠ Zidani Most) 2:Vrtečani v knjižnici (Vir: arhiv PŠ Zidani Most)

1.

2.

1: Praznujemo (Vir: arhiv PŠ Zidani Most) 2: Med rožicam (Vir: arhiv PŠ Zidani Most)

Kolektiv PŠ Zidani Most 2017-18 (Vir: Arhiv PŠ Zidani Most)

Publikacija ob 70-letnici šole na »Vili« in 180 letnici šolstva v Zidanem Mostu Prispevke zbrala in uredila: Mirica Štaut Fotografije: Arhiv PŠ Zidani Most, Mara Hohkraut, Jolanda Gobec, Marija Lipovšek Schuller, fototeka slovenskega šolskega muzeja Fotografije na naslovnici: Šol. l. 1951/52 (Vir: arhiv PŠ Zidani Most); Šol. l. 2021/22 (Vir: arhiv PŠ Zidani Most) Fotografije na zadnji strani: Razred nekoč (Vir: arhiv PŠ Zidani Most); Maj 2022 (Vir: arhiv PŠ Zidani Most) Lektoriranje: Janja Holcer Oblikovanje e-publikacije: Lenart Štaut, Jasna Koritnik Leto izdaje: junij 2022