62
»Krčev nimam,« je rekel. »Kmalu bo gori in vzdržal bom. Moraš vzdržati. Še govoriti ne smeš o tem.« Pokleknil je na krnu in si za trenutek spet položil vrv na pleča. Zdaj si bom odpočival, medtem ko bo delala svoj krog, potem pa vstanem in se je lotim, ko pride bliže, se je odločil. Huda je bila skušnjava, da bi počival na krnu in pustil ribo, da bi delala krog sama, ne da bi jih iztrgal kaj vrvi. Ali ko je napetost vrvi pokazala, da se je riba obrnila in da prihaja proti čolnu, se je starec spravil pokonci in začel spet vleči, nihaje in vrteč se, daje dobil nazaj vso vrv, kolikor je je riba prej izvlekla. Bolj sem utrujen, kot sem bil kdaj, je pomislil, in vzdiguje se pasatnik. Ampak dober bo, da spravim z njim ribo k čolnu. To mi je nujno potrebno. »Počival bom pri naslednjem obratu, ko pojde ven,« je rekel. »Veliko boljše mi je. Potem še dva ali tri obrate, pa jo bom imel.« Slamnik mu je čepel daleč na temenu, in sesedel seje na kljun, ko je vrv potegnila in je začutil, da se riba obrača. Zdaj delaj ti, riba, je pomislil. Ko se obrneš, se te lotim. Morje seje bilo medtem precej razburkalo. Ali to je bil še vedno veter, ki piha ob lepem vremenu, in potreben mu je bil za vrnitev domov. »Krmaril bom kar proti jugozahodu,« je dejal. »Na morju ni človek nikoli izgubljen in otok je dolg.« Ob tretjem obratu je prvič zagledal ribo. Videl jo je najprej kot temno senco, ki je tako dolgo plavala pod čolnom, da ni mogel verjeti njeni dolžini. »Ne,« je rekel. »Tako velika ne more biti.«