Inženirka leta 2024: REBEKA KROPIVŠEK LESKOVAR

Udeleženci izbora Inženirka leta 2024 in številni gledalci pred malimi zasloni so odkrito navijali za »Piko Nogavičko«. Rebeka Kropivšek Leskovar, prejemnica omenjenega naziva, pa ni prepričala zgolj s svojo opravo, temveč predvsem z besedami in dosedanjimi dosežki na področju socialne in kolaborativne robotike ter strojnega vida.

Se lahko našim bralcem na kratko predstavite? Kdo je Rebeka, inženirka leta 2024?

Svojo karierno pot sem začela že v času študija mehatronike, ko sem kot študentka v popoldanskem času pomagala v modelarski delavnici. Tam sem skozi ročno izdelavo različnih razsvetljav, scenografij in kiparskih instalacij krepila svojo ljubezen do fizičnega dela z rokami. Po zaključenem dodiplomskem študiju sem svoje karierno zanimanje usmerila v bolj znanstveno smer, in sicer v področje socialne robotike. Tako sem se znašla na Institutu Jože Stefan, kjer sem istočasno nadaljevala magistrski študij in postala del Laboratorija za kolaborativno robotiko (CoBoTaT), kjer sem bila zadolžena za razvoj novih načinov krmiljenja robotov, ki bi ljudem nudili bolj udobno in intuitivno izkušnjo med fizičnim sodelovanjem z roboti.

Poleg študija in raziskovanja sem sodelovala tudi v znanstveni redakciji na Radiu Študent, kjer sem ustvarjala različne poljudnoznanstvene oddaje s svojega področja. Ustvarjanje poljudnoznanstvenih vsebin se namreč zdi ključno, da približamo znanost in inženirstvo širši javnosti ter na ta način izboljšamo splošno informiranost in razumevanje javnosti o tehnologijah prihodnosti. Po zaključku dela na Institutu Jožef Stefan me je želja po nadaljnjem ustvarjanju tehničnih vsebin pripeljala do trenutne zaposlitve v skupini Interblock, kjer sem začela kot tehnični pisec vsebin, sedaj pa sodelujem pri razvoju tehnologij strojnega vida za pomoč pri vodenju živih iger.

Najprej seveda čestitke za prestižni naziv Inženirka leta. Kako gledate nanj?

Naziv mi predstavlja veliko priložnost in istočasno odgovornost, da s svojim delom aktivno navdušujem nove generacije inženirjev ter jim predstavim nov pogled na svet in tehnologijo, ki daje v ospredje dobrobit ljudi. Prepričana sem, da obstajajo inženirke, tako trenutne kot prihodnje, ki so bolj sposobne od mene in bi si bolj zaslužile tega naziva, vendar mogoče še niso zbrale dovolj poguma, da predstavijo svoje ideje ali pa sploh začnejo svojo pot v inženirstvu. Če sem lahko vsaj eni osebi motivacija, da naredi naslednji korak do te spremembe, je zame to večja zmaga kot sam naziv inženirka leta.

Zdaj so vtisi še povsem sveži – kako ste doživeli sam dogodek, posebej podelitev?

Dogodek se mi je zdel zelo navdihujoč, poln pozitivnih sporočil in slave, ki si jo vsi nastopajoči zaslužijo. Moram ponoviti besede, da so bile letos res vse kandidatke izjemne in sem vesela, da sta se kljub razglasitvi ene kot nosilke naziva za leto 2024, enakomeren čas in pozornost posvetila vsem. Pomembno je, da se pokaže čim več raznolikih, a enakomerno navdušujočih zgodb, saj smo tudi ljudje izjemno raznoliki in vsak se lahko najde v zgodbi vsaj ene izmed nas.

Slogan izbora Inženirka leta je v preteklosti sporočal »Od nevidnosti k navdihu«. Zdaj izbor poteka že sedmič, inženirke ste bolj medijsko izpostavljene in tudi prepoznavne. Kako se vi spopadate z močno povečano pozornostjo?

Po pravici povedano je za zdaj še prezgodaj, da bi znala odgovoriti na to vprašanje. Predlagam, da se k njemu vrneva čez eno leto in narediva pravo retrospektivo.

Kakšen je oziroma bo vaš recept, kako še več deklet privabiti v naravoslovne oziroma tehnične poklice?

Najboljše povabilo ali navdih mladim bo, da živim svoje življenje avtentično in v skladu s svojimi načeli. Kdor je zmožen tega, bo zagotovo našel svoje mesto na tem svetu in postal zgled tistim, ki se poistovetijo z njim. Vsaj take so moje izkušnje.

Kaj bi sporočili mladim, vsem, ki kolebajo med družboslovno in naravoslovno potjo?

Predvsem to, naj nikar ne prenehajo krepiti obeh poti. Biti je treba radoveden in iskati povezave med znanjem, ki se mogoče na prvi pogled zdi nepovezljivo. Razdalja med družboslovjem in naravoslovjem je namreč manjša, kot si ljudje pogosto predstavljamo.

Od kod pa izvira vaš navdih za inženirski poklic?

Moje zanimanje se je zares rodilo iz otroškega zanimanja za znanstveno fantastiko. Predvsem so moj interes za znanost spodbujale tv-serije, kot sta Star Trek in Doktor Who. Skozi njih sem si ustvarila zelo optimističen, če ne celo utopičen, pogled o tem, kako lahko s tehnologijo izboljšamo svet.

Očitno je delovalo. Kaj sicer v vaših očeh naredi dobrega inženirja?

Radovednost, iznajdljivost, kreativnost in zmožnost logičnega ter kritičnega mišljenja. Tako nekako kot lastnosti dobrega novinarja. (smeh)

Študirali ste mehatroniko, poklic, ki je tudi med strojniki postal bolj prepoznaven šele v zadnjem desetletju. Kaj vas je pritegnilo prav k temu študiju?

Všeč mi je bila razgibanost znanja, ki ga pridobiš ob študiju mehatronike, v primerjavi z drugimi strojniškimi smermi. Mehatronika namreč združuje področje strojništva, elektrotehnike, programiranja in deloma tudi dizajna.

Prebral sem, da ste se po zaključenem študiju podali še v znanstveno smer, na področje robotike. In spet na novo razvijajoče se področje socialne in kolaborativne robotike, ki obljublja več sodelovanja in interakcije med človekom in strojem. Kaj ste razvijali oziroma razvili?

Moje delo je bilo osredotočeno predvsem na raziskovanje specifične dinamike odnosa »vodja–sledilec«, ki se pojavi popolnoma naravno, kadar ljudje sodelujemo med seboj. V tej dinamiki eden izmed ljudi avtomatsko prevzame vlogo vodje, drugi pa sledilca, zato da lahko uspešno opravita zastavljeno nalogo. Pri raziskovanju me je zanimalo predvsem, ali je mogoče to dinamiko poustvariti, tudi kadar človek sodeluje z robotom, ki ne vidi ne sliši, temveč čuti zgolj dotik svojega človeškega partnerja in kam ga ta usmerja. Zmožnost, da prepoznamo in razporedimo vlogi vodje in sledilca, bi prišlo izjemno prav v zdravstvu, kjer bi lahko kolaborativne robote uporabljali pri rehabilitaciji gibanja. Med terapijo mora namreč robot prevzeti vlogo vodje, da nauči človeka pravilnega giba, nato pa mora stopiti v vlogo sledilca oziroma podpore, da omogoči človeku trenirati naučeni gib.

Strokovnjaki nam napovedujejo skorajšnje sodelovanje z roboti na vseh ravneh. Kako hitro bodo roboti vstopili v naše domove oziroma gospodinjstva in kaj bodo počeli?

Tehnično gledano že imamo robote v gospodinjstvu – lep primer je robotski sesalnik. Verjetno pa niste imeli v mislih takih robotov, saj so robotski sesalniki recimo temu precej omejeni, vsaj kar zadeva njihove druge sposobnosti onkraj sesanja tal. A razvoj ne počiva. Na trgu že obstaja nekaj prvih primerov socialnih robotov, vendar ti za zdaj niso finančno dostopni množicam. Večina obstoječih socialnih robotov je namenjenih predvsem za druženje oziroma povezovanje z mlajšimi otroki ali starejšimi ljudmi, ki potrebujejo dodatno skrb oziroma nego.

Ker ste se ukvarjali s sodelovanjem človeka in stroja, nam lahko zaupate, kako bo videti naša interakcija z njimi? Se bomo z njimi pogovarjali, jim dajali ukaze, ali pa nam bodo nemara kar sami brali misli?

Interakcije med robotom in človekom so, tako kot med ljudmi, lahko zelo raznolike. Pri robotu je način komunikacije najbolj odvisen od tega, kaj vse je robot zmožen zaznavati. Če bi se z robotom radi pogovarjali, potrebuje mikrofon, da nas sliši, če pa želimo, da razume našo neverbalno komunikacijo ali geste, mu moramo dodati strojni vid, da lahko gleda svet okoli sebe. Tudi branje misli bi bilo mogoče, če bi bili z robotom povezani preko naprave, ki zna dešifrirati možganske signale. Sama sem na primer uporabljala robota, kjer sta človek in robot komunicirala preko dotika. Tudi dotik je namreč eden izmed načinov, kako komuniciramo med seboj.

Za zdaj se zdi, da se ljudje robotov kar nekako »pavšalno« bojimo, čeprav številni ne znajo pojasniti, zakaj gojijo takšna čustva. Kako bi vi robote in z njimi povezane tehnologije približali javnosti oziroma ljudem?

Po mojih izkušnjah je najboljše protisredstvo strahu razumevanje. Popolnoma naravno je, da se ljudje bojimo stvari, ki jih ne razumemo, saj se tako obvarujemo pred nepričakovano nevarnostjo. Ko človeku razložiš, kako neka tehnologija deluje, na način, ki mu je razumljiv, se ta strah postopoma razblini, namesto njega pa se lahko pojavita le sprejemanje ali kritičnost, ki sta veliko bolj produktivna.

Kaj še manjka robotom, da bi bili privlačnejši v očeh netehnično podkovane populacije?

Zelo pomembno vprašanje področja socialne robotike je v bistvu ravno to – kako narediti robota, ki bo ljudem všeč in bodo z njim dejansko želeli sodelovati. Precej pogosto se izkaže, da so nam zares najbolj privlačni roboti, ki se na neki način obnašajo kot mi. Tako obnašanje nam je namreč poznano, zato v nas zmanjša občutek ogroženosti in ukroti naš strah do »drugačnega«, ki ga ljudje nosimo v sebi. Kaj točno to pomeni, pa je odvisno od funkcije, ki naj bi jo robot opravljal. Na primer, roboti, ki so namenjeni za pomoč ali oskrbo ljudi, so nam najbolj privlačni, kadar nas s svojimi kretnjami in glasom spomnijo na stereotip idealne mame z lastnostmi, kot so nežen ženstven glas, mirni in počasni gibi ipd.

Kako to, da ste razvoj na področju robotov zamenjali za službo v podjetju Interblock, kjer sedaj razvijate precej ožje področje rešitev – računalniški vid?

Ne zdi se mi, da s fokusom na strojni vid razvijam ožje področje rešitev. Sama tehnologija strojnega vida je zelo široko aplikativna, prav tako pa so vse znanje in izkušnje, ki jih pridobiš ob razvoju posameznega specifičnega produkta, izjemno prenosljivi. Področje dela sem zamenjala zgolj zaradi iskanja novih izzivov in znanja. Včasih namreč za poživitev inspiracije potrebujemo novo okolje.

Kaj konkretno razvijate oziroma želite razviti?

Kar zadeva specifično uporabo strojnega vida, razvijamo naprave, ki so namenjene za pomoč pri vodenju iger v živo. Strojni vid tako spremlja igro skupaj s človekom, ki jo vodi, na koncu pa mu samodejno pomaga razbrati pravilen rezultat. S tem zmanjšamo mentalno breme človeku in možnost napak, ki bi jih naredil človek. Poudarila bi, da je naprava v tej vlogi še vedno zgolj pomočnik, glavno besedo pa ima na koncu vedno človek.

Kaj je sicer največji izziv pri vašem delu?

Enostavno: vsako jutro vstati pravočasno, da ne zamudim v službo. (smeh)

Dedek mi je vedno govoril, da je tehnologija postavila svet na noge, a da ga bo tudi ugonobila. Kako pa vi gledate na vlogo tehnologije v družbi, nas opolnomoči, razslojuje, dela nečloveške ipd.?

Tehnologija je vedno zgolj orodje. Zdi se mi, da ne smemo stopiti v past, kjer začnemo prelagati krivdo in odgovornost za trenutno stanje našega sveta na to orodje namesto na odločitve, ki smo jih ljudje sprejeli na poti do sem. Menim, da smo trenutno na prelomnici, na kateri ima tehnologija delno vse vloge, ki ste jih našteli, katera bo prevladala v prihodnosti, pa je odvisno zgolj od nas.

Kaj pa neverjetno hiter tempo tehnološkega razvoja, ki mu je z vidika posameznika praktično nemogoče slediti. Zdi se, da smo se še včeraj o umetni inteligenci pogovarjali kot o znanstveni fantastiki, danes pa jo dnevno uporabljamo in nosimo v dlani. Kaj po vašem mnenju še čaka človeštvo v prihodnosti?

Prihodnost je uganka in všeč mi je, da ostaja tako. Namreč, dokler neka pot ni zacementirana, vedno obstaja možnost spremembe, ta pa je vedno odvisna od odločitev, ki jih ljudje sprejmemo danes.

Morda veste, kaj bi (najverjetneje) počeli v življenju, če ne bi bili inženirka?

Zelo verjetno bi ostala pri svoji prvotni poti in ustvarjala znanstveno fantastiko v obliki filmov. A dvomim, da ne bi prišel dan, ko bi se, prav tako kot sedaj, po naključju znašla v vlogi inženirke.