Intervju z nominiranko: Viki Petrovič

Viki Petrovič je višja tehnična svetovalka, ki pri svojem poklicu združuje komunikacijo s strankami in razvoj specifičnih tehnoloških rešitev zanje. Za oboje potrebuje veliko radovednosti in vztrajnosti, pa tudi discipline, truda in samoiniciativnosti.

Znanje in sposobnosti ne poznajo spola

Se našim bralcem lahko na kratko predstavite?

Sem Viki Petrovič, po poklicu sem inženirka računalništva in informatike. Zaposlena sem v podjetju Loftware, ki je največji ponudnik programskih rešitev za označevanje in oblikovanje podobe izdelkov. V zasebnem življenju pa veliko časa posvetim svoji družini ter športu, predvsem v naravi, s čimer se sprostim in kjer dobivam tudi nove ideje.

Kakšno vlogo ima programska oprema pri označevanju izdelkov?

Po domače to pomeni, da ponujamo programske rešitve v oblaku, s pomočjo katerih stranke lahko hitro, enostavno in v skladu z regulativami poskrbijo za izdelavo vseh potrebnih komponent, kot so etikete, nalepke in druge aplikacije za označevanje izdelkov, ki jih potrebujejo v svojem logističnem procesu.

Kakšna je vaša vloga pri tem?

V podjetju sem zaposlena kot višja tehnična svetovalka, kar pomeni, da se ukvarjam z izdelavo tovrstnih rešitev po meri. Ko stranka pride do nas z neko specifično zahtevo, najprej analiziram njene potrebe in nato predlagam tehnično rešitev za strankin izziv. Naslednji korak je programiranje oziroma razvoj te rešitve, ki ji seveda sledita predaja rešitve stranki ter podpora pri uporabi.

Nam lahko vseeno malce orišete, kako je videti vaš delovni dan?

Dan večinoma začnem s kratkim dnevnim sestankom s svojo ekipo (in s kavo), kjer s sodelavci na hitro preletimo dnevne naloge in morebitne težave, ki jih imamo pri delu. Nato se moji dnevi nadaljujejo zelo raznoliko, večinoma pa del dneva preživim na sestankih s strankami, kjer oblikujemo specifikacije in zahteve za njihove nove rešitve. Preostali del delovnika pa večinoma namenim razvoju rešitev oziroma programiranju. Moji dnevi v pisarni so torej zelo dinamični in zanimivi.

Vam je bližje programiranje ali komunikacija s strankami?

Težko izberem eno ali drugo. Pri mojem delu mi je všeč ravno kombinacija teh dveh stvari, saj tako lahko združim dve področji, ki me zanimata in sta na neki način protiutež ena drugi.

Bi lahko rekli, da je programiranje vaša strast? Kaj najraje programirate?

Iskreno? Ne. Programiranja ne morem označiti za svojo strast, je pa vsekakor nekaj, kar me zanima in veseli. Všeč mi je predvsem ustvarjalni in intelektualni proces pri programiranju, kjer moraš najprej identificirati cilj oziroma izziv, ki ga rešuješ. Potem pa dobro razmisliti, kako se tega problema lotiti in najti primerno rešitev. Programiranje jemljem kot odličen trening za možgane, saj vedno znova naletiš na kakšen nov izziv. Čeprav se marsikomu programiranje zdi dolgočasno in monotono, je v praksi vse prej kot takšno.

Kakšni pa so vaši »svetovalni izzivi«?

Najtežji del je zagotovo delo z ljudmi. Tehnični koncepti in dejstva so vedno znani, izziv pa jih je ustrezno predstaviti strankam, posebej tistim, ki do nas pridejo z že izoblikovanimi mnenji in idejami. Poleg tega je tukaj prisotna še močna človeška komponenta – komuniciranje z različnimi karakterji ljudi, v moji vlogi pogosto ne poznam osebe na drugi strani, saj jo vidim prvič. Poleg tega, da moram kot svetovalka dobro poznati svoje področje, da lahko zagovarjam in utemeljujem svoje tehnične rešitve, moram to storiti še na način, ki je osebi na drugi strani blizu in razumljiv.

Kako pa se odzovete, če stranka od vas »želi nemogoče«?

Redko se zgodi, da ima stranka res nemogoče želje. V primerih, ko želje niso realne oziroma uresničljive, stranki argumentirano pojasnim, zakaj je tako in predlagam alternativno rešitev. Po mojih izkušnjah stranke take situacije razumejo in alternativo tudi sprejmejo.

Kaj vam sicer predstavlja največji izziv v poslu?

Poleg že omenjenega dela z ljudmi se mi zdi glavni izziv, kako ostati v koraku s časom in skrbeti za svoj osebni in poslovni razvoj. Tehnološki svet se izredno hitro spreminja in če želiš ohraniti konkurenčnost, je treba venomer spremljati, kaj se dogaja, in se nenehno izobraževati. Ob vseh obveznostih in poplavi novih tehnologij je to zame osebno največji izziv.

Kako gledate na nadaljevanje svoje kariere, kakšni so vaši načrti?

Trenutno sem zelo zadovoljna s svojo kariero, na delovnem mestu se vsak dan srečujem z novimi situacijami in izzivi ter sem obkrožena z ljudmi, od katerih se lahko veliko naučim. Rada bi ostala povezana s tehničnim področjem, sicer pa se v bližnji prihodnosti želim preizkusiti tudi v vodenju ekipe zaposlenih.

Kako pa ste doživeli nominacijo za inženirko leta?

Nominacija mi je pomenila predvsem veliko priznanje mojega truda in dela, ki sem ga vložila v izobrazbo in v dosedanje delo. Občutek, da sodelavci opazijo, da delaš dobro, je najboljša pohvala za posameznika, zato sem bila nominacije res vesela. Poleg tega pa me tudi veseli, da so kolegi in žirija izbora v meni prepoznali nekoga, ki je lahko vzor in spodbuda mlajšim generacijam deklet, ki se šele odločajo za inženirske poklice. Sama bi si želela, da bi projekt Inženirka leta obstajal že v času mojega šolanja.

Ko ste ravno omenili šolanje – kaj je bilo tisto, kar je vas navdihnilo za inženirski poklic?

V bistvu sem do poklica inženirke prišla bolj kot ne po naključju. Dokler ni nastopil čas za vpis na fakulteto, nisem veliko razmišljala o svojih poklicnih željah. Potem pa sem se po pogovorih s prijatelji, družino in partnerjem med drugim odločila tudi za obisk informativnega dne na Fakulteti za računalništvo in informatiko v Ljubljani. S tehniko sem bila vedno posredno v stiku, predvsem doma preko očeta in dedka, ki sta se ukvarjala z računalništvom in mizarstvom. Zato sem se na »FRI« hitro našla, predvsem pa mi je bila všeč perspektivnost poklicev in širina področja, v katerem lahko vsak najde nišo, ki mu ustreza.

Kako pa gledate na vlogo žensk v inženirskih poklicih?

Predvsem sem zagovornica enakopravnosti in ne nujno tudi enakosti spolov. T. i. STEM-poklici so res raznoliko in zanimivo področje, poleg tega znanje in sposobnosti nimajo spola. Verjamem, da razlike v delovanju, komunikacijiin razmišljanju med spoloma pripomorejo k boljšemu delovanju ekip in zato močno podpiram mešane ekipe zaposlenih. Sicer pa se mi zdi zastopanost žensk v tehničnih poklicih še vedno prenizka, zato pozdravljam iniciative, kot je Inženirka leta. Sama nisem nikoli imela slabih izkušenj kot ženska v pretežno moških kolektivih, kvečjemu obratno, moje izkušnje so izredno pozitivne.

Kaj v vaših očeh naredi dobrega inženirja/inženirko?

Poleg tehničnega znanja in nenehnega izobraževanjana svojem področju se mi zdi ključna predvsem sposobnost dela v ekipi. Inženirske rešitve pogosto povezujejo različna področja, zato sta sodelovanje in dobra komunikacija z ekipo in strokovnjaki z drugih področji tisto, kar lahko projekt naredi boljši.

Morda veste, kaj bi sicer počeli v življenju, če ne bi bili inženirka?

O tem nisem nikoli razmišljala, bi pa verjetno počela nekaj čisto drugega – najverjetneje bi opravljala kakšno dejavnost, povezano s preživljanjem časa v naravi.