Imel sem vizijo, kako umazano tehnologijo narediti čisto
Dolgoletni prokurist družinskega podjetja FerroČrtalič Bojan Črtalič se je letos upokojil, vodenje podjetja pa prepustil hčerkama Mojci in Anji. Uresničil je namreč svojo vizijo, sedaj pa uživa v tem, ko vidi, da drugi njegovo poslanstvo nadaljujejo in nadgrajujejo.
Če začneva pred davnimi desetletji, kako ste vstopili v svet peskanja, kakšne ambicije ste imeli?
Peskanje je bilo sestavni del procesov v očetovi kovinarski delavnici, lahko bi rekel, da sem z njim odrasel. V strojih za peskanje sem videl priložnost, kako jih narediti preprosto boljše za uporabnika. Peskanje je pred desetletji veljalo za »črno«, umazano in težko delo. Delo, ki ga nihče ne želi opravljati. Spomnim se, da me je novinar pred približno 35 leti vprašal, zakaj sem se odločil za tako umazan posel. »Ne bo več dolgo tak,« sem mu odgovoril. Zadal sem si namreč cilj, da bom razvil take stroje za peskanje, da jih bi lahko – karikirano – uporabljali v dnevni sobi. Danes smo tu.
Kako se spominjate svojih začetkov, se vam je kaj posebej vtisnilo v spomin?
Spominov je res veliko, tako dobrih kot slabih. A za enega prelomnih trenutkov v svoji karieri bi označil predvsem dan, ko sem obiskal konkurenčno podjetje. V dobri veri, in očitno precejšnji naivnosti, sem obiskal konkurenčno podjetje, ki je izdelovalo stroje za peskanje s turbinami, mi pa smo takrat že 5 ali 6 let razvijali svoje stroje za zračno peskanje s kompresorji. Moj predlog je bil, da bi sodelovali, saj bi lahko strankam na enem mestu ponudili obe rešitvi, ki se v praksi dopolnjujeta. Doživel sem stavek »Vaše pihalice nas ne zanimajo!«. Domov sem se odpravil poklapan in se čudil lastni naivnosti. Pri sebi sem se zaklel: »Boste že vi videli, kaj so pihalice!«. Ta trenutek me je res podžgal in mi dal neverjetno motivacijo. Zdaj smo prerasli vse konkurente.
Vam je bilo tedaj najtežje v poslu?
Ne. Najtežji časi za podjetje so prišli sočasno z osamosvojitvijo Slovenije, ko smo malodane čez noč izgubili vse trge v bivši skupni državi. Takrat smo namreč sodelovali s podjetjem Iskra Avtomatika, preko njegove prodajne in servisne mreže smo distribuirali svoje stroje za peskanje. Leta 1991 je podjetje propadlo, ostali smo brez prodaje, servisa in strank. Takrat smo dobesedno začeli z ničle in zgradili lastno blagovno znamko. Za piko na i smo bili sredi velike investicije, nad glavo sem imel milijon mark kredita in ogromne skrbi.
Kako ste prebrodili težko obdobje?
Preusmerili smo se v izdelavo drugih kovinskih izdelkov, kot so fitnes in rehabilitacijski trenažerji, naročila pa smo uspeli pridobiti predvsem v tujini. Vrnili smo se tudi k očetovim programom – izdelovali smo opremo za šole, vrtce, bolnišnice, vzpostavili smo serijsko proizvodnjo miz, stolov, klopi ...
Kaj pa peskanje?
Peskanja nikoli nismo opustili, vedno je predstavljajo vsaj tretjino našega posla. Rad se pošalim, da je bilo peskanje meni praktično položeno v zibelko.
Kdaj pa ste začutili, da morate uresničiti svojo vizijo?
Okoli leta 2000 sem se odločil, da bomo »krizne« programe zaključili, odprodali in se posvetili predvsem tehnologijam obdelave površin.
Danes večino svojih rešitev prodate v tujino. Je v tujini »kruh bolj bel«?
Predvsem bi odgovoril takole: svet je velik, zato je na njem veliko kruha, lahko celo nekoliko izbiraš, kakšnega boš jedel. V Sloveniji se za vsak projekt »tepe« 15 podjetij.
Kako pa ste začeli svoj prodor v tujino?
Začetki so bili zelo težki, saj smo se predstavljali kot podjetje z novim imenom, ki ga nihče ni poznal, v očeh tujcev smo bili neuveljavljen ponudnik. A smo jih prepričali s svojimi izdelki in delom.
Zanimiv je tudi pogled na »vaš zemljevid sveta«. Medtem ko večina slovenskih podjetij kot tujino vidi predvsem države v jadranski regiji, pa morebiti še kakšno severno in zahodno sosedo, vi stavite predvsem na trge ZDA, Indije, Kitajske, celo Oceanije. Čemu?
Ob našem začetku so bili trgi v Evropski uniji bodisi zasičeni ali pa ne dovolj razviti za naše tehnologije peskanja. Zato smo posel iskali drugje, zanimala nas je predvsem letalska industrija. Ta je bila v EU malodane »zaprta« z obstoječimi ponudniki, smo pa zato uspeli prepričati podjetja v ZDA in Turčiji, kjer smo kmalu sklepali milijonske posle, nato pa te uspehe razširili še na azijsko-pacifiški bazen.
Imate načrt, kako »napasti« (še) Evropo?
Iskreno? Ne. Z razvojem lastnih tehnologij peskanja in obdelave površin smo naredili velik tehnološki preskok ter dosegli to, da nas trgi, ki so nas v preteklosti ignorirali, zdaj rabijo. Dober občutek je, ko se stranke javljajo kar same, jih ne rabimo iskati. Bolj kot na evropske trge se srednjeročno osredotočamo na Indijo, kjer dosegamo izjemno stopnjo rasti.
Naj kaj ste v življenju najbolj ponosni?
Najbolj ponosen sem na družino, ki je uspela obdržati in razviti velik posel. Vsi v podjetju dihamo za skupne cilje. Imam tri otroke, četrti otrok je podjetje, žena pa povezuje vse skupaj.
Kaj boste počeli v pokoju? Se boste umaknili poslu?
Vsi, ki me poznajo, vedo, da posla ne morem kar obesiti na klin. Vedno bom spremljal, kako se podjetje razvija, ne bom pa aktivno udeležen v njegovem poslovanju. Rad potujem, obiskujem sejme in konference, tudi predavam. Verjamem, da se bo v pokoju našlo nekaj več časa tudi za hobije.
