Pixel, junij 2017, št 14

Pixel junij 2017, št. 14

Deset let mednarodnih projektov V sodelovanju z Nacionalno agencijo Cmepius na naši šoli že polnih 10 let izvajamo projekte mobilnosti dijakov in učiteljev v programih Leonardo da Vinci, Comenius in Erasmus plus. V tem času je več kot 150 naših dijakov imelo možnost preživeti od enega tedna do treh mesecev na izmenjavah, bodisi v projektih individualne mobilnosti, šolskih partnerstev bodisi na tritedenskem praktičnem usposabljanju na šolah in v podjetjih v tujini. Skoraj vsi naši učitelji so imeli možnost sodelovati v projektih kot mentorji in spremljevalci dijakov ali se usposabljati v tujini.

Ustvarili smo mrežo partnerjev na Finskem, Švedskem, Danskem, Madžarskem, Poljskem, Češkem, v Nemčiji, Italiji, Franciji, Estoniji, Litvi, Latviji, Severni Irski, Turčiji in Veliki Britaniji, s katerimi vzajemno izmenjujemo dijake in učitelje ter sodelujemo v skupnih projektih.

V šolskem letu 2016/2017 smo obiskali Guimaraes na Portugalskem in Plzen na Češkem ter gostili dijake in učitelje iz Turčije, Portugalske, Italije, Češke in Poljske v projektu šolskih partnerstev »Together We Learn, United We Stand«.

Naši dijaki so preživeli tri tedne na praktičnem usposabljanju na Malti, v Tamperah na Finskem, v Tartuju v Estoniji in Clermont-Ferrandu v Franciji v okviru Erasmus+ projekta mobilnosti osebja in dijakov poklicnih šol: »SMGŠ on the MoVE«.

Istočasno smo gostili 10 dijakov in dijakinj iz Francije, Estonije, Finske in Švedske na praktičnem usposabljanju na naši šoli.

Več na straneh od 4 do 7.

Vladimir Janež

Drage maturantke, dragi maturanti, Pixel Časopis dijakov Srednje medijske in grafične šole Ljubljana Odgovorna urednica Martina Holešek Tehnična urednica Sabina Mihevc Naslov uredništva Srednja medijska in grafična šola Ljubljana Pokopališka 33 1000 Ljubljana e-mail: pixel@smgs.si Tisk SMGŠ Naklada 300 izvodov

verjamem, da smo v štirih nepozabnih letih skupnega druženja na Srednji medijski in grafični šoli Ljubljana vsi pridobili. Vi prav gotovo dobro izobrazbo, nam pa ste pustili svojo mladostno energijo in nas učili, da se da na stvari pogledati tudi drugače … … Danes, ko lepi in mladi stojite pred mano, je tudi najprimernejši čas za hvaležnost. Najprej jo izrazite svojim staršem. Vsak od vas najbolje ve, kako velik je njihov prispevek k temu, da danes blestite v tej čudoviti dvorani. Ravno tako ne pozabite na zahvalo svojim profesorjem, ki so vas spremljali na poti do izobrazbe in vam poleg obveznega kurikula ponudili še kup dejavnosti, zaradi katerih je šola tako zelo zanimiva. Spoštovani starši, učiteljski zbor, zahvala tudi v mojem imenu ...

Več na straneh 18 in 19.

Ravnateljica Ana Šterbenc

ANIMACIJA

2

Delavnica animiranega filma V mesecu februarju smo na šoli v koprodukciji z zavodom za film in avdiovizualno produkcijo – ZVVIKS, pripravili enotedensko delavnico animiranega filma. Delavnico sta mentorirala zunanja strokovnjaka s področja stop-motion tehnike animiranja Leon Vidmar ter Jaka Kramberger v sodelovanju s profesorico mojco Guštin in profesorjem Davorinom Babičem. Delavnice so se udeležili dijaki 3. letnikov.

P

red uradnim začetkom delavnic smo imeli nekaj kratkih sestankov, v svojem prostem času pa smo pričeli z nabiranjem idej za animacijo. Na zadnjem sestanku smo predstavili svoje ideje in pretehtali, katere bi vsem najbolje ustrezale oziroma bile najbolje sprejete. Ko smo prišli do ideje, s katero smo se vsi strinjali, smo se vanjo natančneje poglobili, se domislili,

kako jo bomo prikazali in tako dokončno določili svojo prihodnjo zgodbo, ki bo zaživela v obliki animacije.

Sporočilo animacije z naslovom SVOBODA je, kako smo ljudje v današnjem svetu preveč zasvojeni in zagledani v elektronske naprave, ali računalnike, tablice ali telefone. Ne zavedamo se svoje okolice in dejstva, da ne potrebujemo medmrežja, da spozna-

Zgodboris.

Upodobitev odvisnosti prikazana z vrvicami.

Foto: Miha Jan Strehovec

Foto: Nejc Maček

mo nove ljudi in vidimo zapeljive prizore z lastnimi očmi tudi onstran elektronskih naprav. V sami animaciji je upodobitev odvisnosti prikazana z vrvjo, ki predstavlja neomajljivo zlo, ki ljudi spaja z družbenimi omrežji in jih drži v svojih krempljih.

Animacija govori o najstniku, ki se je uspel odklopiti z mreže. Ta občuduje prekrasno okolico in prisede k prikupni stari gospe, s katero se začne pomenkovati.

Ko je napočil prvi dan delavnic, smo se razdelili v skupine in vsaka je dobila delo. Izdelati smo morali silhuete ljudi, ozadja, ikone omrežij, lika in okolico. Mentorja sta nam pomagala in svetovala pri večini težav, na katere smo naleteli.

Naučila sta nas tudi nekaj več o animacijskih tehnikah, ki smo jih uporabljali. Uporabljali smo stop-motion tehniko animacije (animacija iz kolaža ter animacijo iz plastelina in predmetov).

Najprej smo iz kolaž papirja izdelali ikone družbenih omrežij.

Pri silhuetah smo izrisali obrise ljudi, ki uporabljajo telefone in jih izrezali. Nekatere so bile sestavljene iz več kosov in imele spete okončine za lažje premikanje rok. Lika sta izdelana iz plastelina. S pomočjo mentorjev je glavni lik dobil skelet iz žice, ki nam je kasneje olajšal premikanje. Drugi lik je pa za osnovo imel samo žogico iz stiropora, saj njegova vloga ne vključuje večjih premikov.

Za okolico smo uporabili naravni material, ki smo ga sami nabrali zunaj - mah, majhne vejice in kamenčke. Kasneje smo dodali še kroglice “orbeez” za jezero. Ozadje, ki prikazuje stavbe, je izdelano iz kartona in lepenk ter prebarvano z voščenkami.

Ko smo vse dokončno izdelali, smo pričeli z animacijo. Za vsak premik lika, okolice, vrvic ali silhuet je bilo potrebno zajeti sliko. Uvodna špica, začetek ter konec smo naredili z down-shooter fotoaparatom, ki je za 90 stopinj obrnjen navzdol. Like,

Jaka Kramberger mentorira pri izdelavi ozadja.

Foto: Nejc Maček

ANIMACIJA ki smo jih uporabljali v stop-motion tehniki, smo slikali, ne da bi kadarkoli premaknili stojalo fotoaparata. Kljub svojemu trdemu delu, nam je ostala še post-produkcija.

V postopku postprodukcije smo sinhronizirali zvok z animacijo ter naredili barvno korekturo, da bo bila animacija primerna za distribucijo za katero bo poskrbel zavod ZVVIKS. Odpravili smo se v zvočni studio na Letališki cesti v Ljubljani, kjer nam je pri snemanju zvokov pomagal gospod Miha Šajina, ki je pravi strokovnjak za zvok. Najprej smo uskladili ideje in glede na izgled animacije in dogajanje določili kakšna glasba bo na delih animacije.

Ena izmed dijakov ki so bili na tej delavnici je bila Špela Hribar.

Poznate jo kot kitaristko in pevko iz mnogih šolskih predstav.

Ker je imela s seboj še kitaro in kahon, smo posneli inštrumentalno verzijo ene izmed njenih avtorskih pesmi.

Nato smo morali posneti dialog glavnega lika, babice in množice ljudi. To je vzelo kar nekaj časa saj je bila to za nas prva izkušnja z snemanjem glasov. Po tem smo dodali še nekaj zvočnih efektov in ambientnih zvokov, da je dobil zvok animacije večjo globino. Celoten proces izdelave zvoka za našo animacijo nam je

vzel približno 2 uri, potem pa je še Miha celoten zvok uredil in vstavil v animacijo za kar pa je porabil še kar nekaj časa. Ko smo bili zadovolnji z izdelkom je bil čas da pride na vrsto barvna korektura.

Barvno korekturo smo opravljali v studiu zavoda ZVVIKS. Tam smo se s strokovnjakom za barvno korekturo Miranom Bratuš najprej pogovorili o tem kaj bomo delali in katero programsko orodje bomo za to potrebovali (Davinci Resolve). Razložil nam je pomembne faktorje v barvni korekturi, kaj želimo, česa se želimo znebiti, razložil je različne tehnike in povedal kateri programi so najbloljši za to delo. Po pogovoru smo šli v studio, ki je bil zelo majhen prostor, v katerega smo komaj prišli vsi dijaki, ki smo se odločili sodelovati ta dan. Proces barvne korekture je bolj pomemben in zahteven kot bi si mislili saj je našo animacijo spremenil v pravo mojstrovino. Pokazal nam je kako deluje njegova oprema za barvno korekturo, predstavil nam je program in nam na koncu dovolil, da se tudi sami preizkusimo v programskem okolju Davinci Resolve . Ko smo vse barve in svetlobo uskladili, smo še malo nasičili barve kjer je bilo potrebno, popravili kakšne nepotrebne sence ali preosvetlje-

Miha Šajina in Špela Hribar pri snemanju glasbene podlage.

Foto: Mojca Guštin

ne dele slike in tako zaključili barvno korekturo. Za tem nam je pokazal še nekaj drugih projektov na katerih je delal in koliko dela je vloženo že v samo eno profesionalno sceno animacije.

Pokazal nam je kako je uredil video »The Extraordinary« od Kolja Sakside, kasneje, ko smo se odpravljali, smo ga pa tudi spoznali. Celoten proces izdelave animacije je bil zelo zanimiv od pred produkcijo do post produkcije, naučili smo se veliko saj je bil to eden izmed prvih večjih projektov izdelave animiranega filma. Pridobili smo tudi zelo pomembne izkušnje in smo ponosni na končan izdelek.

Na koncu lahko zaključimo, da na delavnicah ni manjkalo vzdušja in prigrizkov. Bili smo

3

organizirani in navdušeni nad delom. Vsak dan smo skupaj odšli na kosilo in kasneje iz šolske menze dobili še nekaj priboljškov, natančneje peciva, s katerim smo se posladkali. Te delavnice bi priporočili vsem, ki obožujete, ali pa bi radi izvedeli več o animaciji.

Animirani film z naslovom SVOBODA, ki je nastal na delavnici si lahko ogledate na spletni strani šole pod SMGŠ Youtube kanalom: https://youtu.be/ kqgHamkXcRA Kaja Kogoj, Kristina Gradišar, Adis Nuhanović, 3. E Miha Jan Strehovec, Bor Zagoričnik 3. F

Miha Šajina in dijak Jan Miha Strehovec pri snemanju govora. Foto: Mojca Guštin

Izdelava ozadja.

Foto: Mojca Guštin

4

M E D N A R O D N A I Z M E N J AVA

Erasmus+ v Sloveniji V obdobju med 12. 3. 2017 in 19. 3. 2017 se je na Srednji medijski in grafični šoli odvijalo 4. in predzadnje srečanje v sklopu projekta Erasmus+ Together We Lear, United We Stand. V projektu so sodelovale naslednje države: Turčija, Portugalska, Italija, Češka in Poljska.

S

rečanje se je začelo s prireditvijo, ki sva jo vodila Anastasija Spirovska in Jernej Žakelj.

Na prireditvi smo prijazno pozdravili in izrekli dobrodošlico vsem gostom, nato pa tudi prepustili besedo njim, da predstavijo svoje dijake in profesorje.

Po prireditvi smo se skupaj odpravili na prvi ogled - Ljubljanski grad. V spremstvu prijateljev iz ostalih držav smo obujali spomine ter se urili v angleškem jeziku.

Naslednji dan smo se dobili v samem središču Ljubljanskega centra, pod kipom Franceta Prešerna, kjer smo začeli z vodenim ogledom po Ljubljani.

Gostujočim smo razdelili delovne liste, na katerih je bilo nekaj vprašanj o Ljubljani. Odgovore so pridobivali sproti, saj smo se premikali po Ljubljani in se ustavili pri vsaki pomembni znamenitosti. Po ogledu smo

se sprehodili skozi park Tivoli in obiskali pivski muzej Union, nato pa je sledilo kosilo v restavraciji. Po kosilu je sledil bovling turnir, ki je bil zelo zabaven, saj smo države prijateljsko tekmovale med seboj.

V sredo je sledil prvi izlet izven Ljubljane! Namreč napotili smo se v Postojno. Tam smo si seveda najprej ogledali Postojnsko jamo, nad katero smo bili navdušeni prav vsi, gostujoči dijaki kot mi Slovenci. Sledil je obisk gradu Predjama, nato pa je skupina Royal Order of the Eagle pripravila reenakcijo srednjeveškega boja. Bilo je zelo zanimivo, saj je vmes tudi pritekla kri, a ni bilo nič resnega.

Zatem so pripravili tudi manjšo igro. Vsaka država se je postavila v svoj kot oziroma postala ena skupina. Izbrati smo nekoga, ki ga bomo oblekli v srednjeveško viteško obleko. Slovenci

smo pomagali Turkom in skoraj zmagali. Za las so nas premagali Portugalci. Zatem smo se odpravili še do parka vojaške zgodovine v Pivki, kjer smo se sprehodili skozi muzej.

V četrtek smo dan začeli s prireditvijo ob dnevu šole v Španskih borcih. Na prireditvi smo kot vsako leto sodelovali slovenski dijaki, letos pa smo del programa tudi odstopili obiskovalcem. Vsaka država je predstavila svojo točko; nekateri so peli, plesali, pripravili kviz o svoji državi in jeziku. Po končani prireditvi smo se vrnili nazaj v šolo, kjer smo pripravili delavnice, v studiu pa se urili v intervjujih.

Intervjuvali smo dijake in koordinatorje oziroma profesorje.

Prav vsem se je to zdel odličen dodatek k programu. Proti večeru je sledila še poslovilna večerja v Vodnikovem hramu.

Vsi smo se imeli zelo dobro, saj

Pred gradom Predjama.

nas je ob dobri hrani spremljala tudi dobra glasba.

Na zadnji delovni dan smo imeli kar dolg in zanimiv urnik, zato smo se zgodaj zjutraj z avtobusom sprva odpeljali do Šempetra, kjer smo si na kratko ogledali in slišali o Rimskih nekropolah. Po končanem ogledu smo nadaljevali vožnjo do Ptuja. Tam smo si najprej ogledali Ptujski grad. V sklopu ogleda gradu smo tudi obiskali muzej najstarejših pustnih mask. Za konec dneva pa smo se odpeljali do Celja, si ogledali Celjski grad, nato pa se vrnili v Ljubljano.

Zadnji dan srečanja smo se najprej odpeljali do letališča Jožeta Pučnika, kjer smo se poslovili od svojih Turških prijateljev, nato pa nadaljevali vožnjo do Bleda. Najprej smo si seveda ogledali Blejski grad. Razgled in sam grad sta bila neverjetna. Po ogledu smo se odpravili do mesta, kjer smo naredili nekaj fotografij ob Blejskem jezeru, nato pa si privoščili kremne rezine.

S tem izletom se je uradno končalo srečanje.

Slovo od prijateljev je bilo težko, a vemo, da bo Slovenija prav vsem ostala v spominu kot odlična in nepozabna izkušnja!

Anastasia Spirovska, 3. F

Foto: Žan Rekić Zupančič

M E D N A R O D N A I Z M E N J AVA

5

Moi! SMGŠ on the MoVE Finska, čudovita dežela, polna čudovitih stvari, čudovitih ljudi … Kaj vse smo se naučile?

R

es ogromno stvari … celoten potek oddaje od postavitev luči, kamer, sestavljanja teksta in dela v režiji. Delo je bilo nepozabno, poučljivo in zabavno, ko bi le lahko ostale dlje.

Nismo želele oditi. Tukajšnji ljudje so nam omogočili izredno osebnostno rast, vsaka izmed nas je uspela razširiti svoja obzorja, izkušnja je nepozabna.

Takrat še nismo bile zmožne opisati svojih občutkov, čisto preveč smo si kar nekako obu-

pano želele ostati tam. Pisale smo blog in po licih nam še kar polzijo »krokodilje« solzice, ko jih prebiramo. Pogrešale bomo tisto čisto sproščeno vzdušje v šoli, pa da ne boste mislili, da smo lenarili. Čeprav večino časa z nami ni bilo mentorja, saj je imel dodatno delo, smo stvari opravili. Pogrešale bomo večere preživete z ljudmi, ki poznajo samo »pozitivo«; pogrešale bomo mentorja, ki nas je odlično usmerjal in nam dal dodatno

Neža, Ana, Julija in Katja pred šolo Mediapolis.

Ana med predavanjem o postavitvi kamer.

Foto: Florjan Pezdevšek

Foto: Katja Pivk

motivacijo za uresničitev svojih ciljev. Predvsem bomo pogrešale miselnost tukajšnjih ljudi, ki ne gledajo na videz, poznajo le dobroto, so dobri poslušalci, čisto nesebični. To so ljudje, ki živijo drug za drugega. Ljudje, ki so navajeni trdega dela, medsebojnega spoštovanja in sodelovanja. Zato se zahvaljujemo projektu Erasmus+, Srednji medijski in grafični šoli Ljubljana, ker ste nam omogočili to izkušnjo. Zahvala gre tudi našim

družinam, ker ste nas spodbujali na naši poti ter trpeli z nami, ko je bilo še posebej težko. Kaj smo se poleg celotnega poteka snemanja in snemanja samega ter mnogo drugih stvari še naučile v teh treh tednih? Da so veliki ljudje tisti, ki vedo, da je duhovna moč močnejša od materialnega, saj svetu vladajo zgolj pozitivne misli.

Katja Pivk, Ana Demšar, Julija Krautberger in Neža Sovec, 3. D

Julija in Neža med praktičnim poukom.

Foto: Ana Demšar

Katja v muzeju v Helsinkih.

Foto: Ana Demšar

6

M E D N A R O D N A I Z M E N J AVA

Francija, Cermont-Ferrand Erasmus+/ »SMGŠ on the MoVE« J

az, Samo, Bor in Miha smo skupaj s profesorjem Vladimirjem Janežem iz Zagreba odleteli v Pariz in iz Pariza v Clermont-Ferrand.

Tam smo se srečali z našo mentorico gospo Nadio Mussaoui. Z avtom smo se odpeljali do naše hiše, kjer smo preživeli nepozabne tri tedne na praktičnem

Na šoli La Fayette.

V studiu.

Foto: dijak šole La Fayette.

delu v srednješolskem centru La Fayette.

Prvi teden je bil najlažji saj smo večino časa preživeli na šoli.

Spoznavali smo dijake in jih

Foto: dijak šole La Fayette.

spraševali o življenju v Franciji.

Naredili smo tudi predstavitev naše države ter naših najbolj znanih krajev. Slovenija se jim je zdela zelo lepa, najbolj jim je bil všeč Bled.

Drugi teden smo preživeli v tako imenovanih delavnicah, kjer smo dijakom, ki smo jih spoznali v prvem tednu, pomagali s fotografiranjem in animacijo. Ogledali smo si tudi Virtual Reality postajo, ki je bila najbolj zanimiva. Snemali so tudi serijo.

Zadnji teden nam je minil najhitreje. Počasi smo se poslavljali od vseh, ki so skrbeli za nas in nam delali družbo v šoli in izven nje. Gospa Nadia Mussaoui nam je pripravila večerjo, ob kateri smo še bolj spoznali njeno družino. Najtežje se je bilo posloviti od ljudi, ki jih ne bomo tako pogosto videli, a nikoli pozabili.

Na koncu bi napisal le to: bodite spoštljivi in motivirani, da tudi vi odidete na izmenjavo.

Dragan Spasovski, 3. E

Miha in Bor snemata video.

Foto: Samo Cajnar

M E D N A R O D N A I Z M E N J AVA

7

Malta, Klemen in Lara S

Klemnom sva odletela iz Italije na Malto, kjer sva preživela tri čudovite tedne. Prvi teden sva raziskovala otok, spoznavala njihove običaje, hrano in kulturo. Konec tedna pa sva imela intervju s fotografom Johnom Grech. Delo z njim nama je bilo zelo všeč. V studiu sva urejala slike s programom Photoshop. John se ukvarja predvsem s fotografijo plesa, zato nama je omogočil slikanje baletnega treninga ter nama pokazal nekaj trikov. Peljal naju pa je tudi na soline, kjer smo fotografirali sončni vzhod.

Kakšna pa Malta sploh je? Tam se vsi najbolj pritožujejo nad avtobusnim prevozom, ki vedno zelo zamuja. Vendar je meni veliko boljši od našega, saj so vozniki prijaznejši in potrpežljivejši. Ljudje so prijazni in vedno priskočijo na pomoč. Velik vpliv na njihova življenja ima vera.

Pri vsaki hiši stoji kipec svetnika, ki jih varuje, vsaka hiša pa je tudi poimenovana. Na Malti imajo zelo vroče vreme. Vsako jutro ko sem šla v službo, je bilo okoli 25°C, tako da sva bila s Klemnom velikokrat v kratih hlačah, nekateri Maltežani pa so hodili okoli še v bundah.

Zadnje tri dni sva si ogledala še nekaj prečudovitih kotičkov tega otoka ter sosednjih dveh.

Klemen je bil najbolj navdušen nad Cominom, ki je zapuščen otoček s prečudovito plažo, kjer sva se tudi kopala, meni pa je v spominu najbolj ostala Valletta, mestece na vrhu griča s prečudovito arhitekturo in pogledom na morje.

Malta me je zares zelo navdušila in upam, da jo bom imela še kdaj možnost obiskati in jo še bolj doživeti.

Lara Mihajlov, 3.E

Lara in fotograf John Grech na delovnem mestu.

Klemen Petrič, prof. Lea Golob in Lara Mihajlov.

Foto: Klemen Petrič

Foto: Klemen Petrič

8

M E D N A R O D N A I Z M E N J AVA

Češka V ponedeljek, 8. maja 2017 smo se dijaki SMGŠ-ja Jernej Žakelj, Luka Javornik, Rok Pristavec, Anastasia Spirovska, Sara Poropatič, Lara Komac, Eva Lavrič in Graal Lucignano s profesorji Vladimirjem Janežom, Jožetom Iskro, Urošem Klausem in Ivanom Zupancem ob 6 uri zjutraj iz šole z minibusom odpravili v mesto Plzen na Češkem. Vozili smo se okoli 11 ur, med potjo smo se kar nekajkrat tudi ustavili. Ob 17h smo končno prispeli do hotela, kjer smo se nastanili. S profesorji smo se sprehodili po mestu, zatem pa smo se dobili še z dijakinjami iz Češke, ki so nam mesto še malo bolj razkazale.

V

torek smo sprva zajtrkovali v hotelu, zatem pa smo se odpravili do središča mesta, kjer se je začel voden ogled. Dobili smo nalogo, da fotografiramo pomembne stavbe in znamenitosti, katere slike so bile stiskane na listu papirja. Vsako skupino je vodil češki dijak, ki nam jih je pomagal najti. Ko je bilo vodenja konec, smo dobili nekaj vprašanj o stavbah in znamenitostih, ki smo jih obiskali.

V Pragi, pred gradom Hradčani.

Nato smo odšli do Pilsenške sinagoge. Je druga največja sinagoga v Evropi in tretja največja sinagoga na svetu. Po kosilu smo prispeli na sedež mestnega sveta, kjer so nas lepo pozdra-

vili in nam predstavili Plzen in češki šolski sistem. Ta je precej podoben našemu. Po koncu predstavitve smo se odpravili nazaj v center, kjer smo hodili do vrha Plzenškega stolpa. Bilo je veliko stopnic in do vrha stolpa smo prišli skoraj tako težko, kakor pridemo do 3. nadstropja na naši šoli, ampak razgled na vrhu je bil vreden hoje. Potem smo šli nazaj dol na voden ogled katedrale svetega Jerneja.

teljske šole. Tam je sledila predstavitev te šole in predstavitve, ki smo jih pripravile ostale partnerske šole. Nato smo imeli odmor za kavo, kjer so nas dijaki lepo presenetili in pogostili, zatem pa smo jedli še obilno kosilo. Po polnih želodčkih so sledile delavnice po šoli. Ločeni smo bili po državah. Slovenci smo začeli z delavnico o zdravstveni higieni in nadaljevali s socialnim delom, izmenjavami

Potem smo dobili nekaj ur prostega časa, ki smo jih preživeli vsak na svoj način.

V sredo smo se po zajtrku z minibusom odpravili do gosti-

Foto: Luka Javornik

učiteljev, prehransko delavnico in prvo pomočjo. Po delavnicah smo imeli zopet odmor in nato smo se odpravili z minibusom proti hotelu. Do večerje smo imeli prosto, lahko pa smo odšli

tudi na kratek voden ogled mesta. Ob 19. uri smo imeli večerjo in podelitev certifikatov, zatem pa smo imeli prosti čas, katerega je del skupine izkoristil za obisk fitnesa v hotelu.

V četrtek smo po zajtrku z minibusom prišli v Prago. Ko smo prispeli, smo hodili okoli Praškega gradu, kjer se je začel naš kratek ogled mesta. Skozi pot po mestu nam je Jan Malata, Češki koordinator, povedal še nekaj informacij in zanimivosti o krajih, ki smo jih videli. Praški Grad se nahaja na Mali Strani.

Nato smo se sprehodili čez čudovit Karlov most do drugega dela mesta. Ustavili smo se na trgu starega dela mesta, kjer smo slišali, da je arhitekt, ki je gradil Cerkev na tem trgu, bil oslepljen, da ne bi mogel nikoli več narediti tako dobre ali boljše cerkve, kot je ta. Potem smo imeli kosilo v bližnji gostilni. Po našem kosilu smo dobili prosti čas. Seveda, smo se najprej odločili poskusiti trdelnik.

To je sladka češka jed oziroma pecivo, ena izmed najbolj priljubljenih jedi v Pragi! Bil je zelo slasten. Potem smo uživali v ogledu mesta in naredili nekaj postankov v trgovinah s spominki, Starbucksu in Hard Rock caffeju. Z avtobusom smo se odpeljali nazaj v Plzen na večerjo, po kateri smo šli spat.

Petek smo znova začeli z zajtrkom, zatem pa smo se 3 ure peljali do mesteca po imenu Češky Krumlov, ki se nahaja na

M E D N A R O D N A I Z M E N J AVA jugu Češke. Okrog 12. ure smo imeli kosilo v gostilni v središču mesteca. Po kosilu smo imeli nekaj prostega časa. Ta čas smo izkoristili z ogledom tega lepega mesteca, ki je del svetovne kulturne dediščine in res smo videli, zakaj. Mesto je majhno, a polno lepih arhaičnih stavb, ozkih ulic in lepih majhnih trgovin. Obiskali smo še vas Holašovice, ki je prav tako del svetovne kulturne dediščine.

Ko smo prispeli, nam je Jan pojasnil, da je bila vas grajena v 13. stoletju. Hiše so bile zgrajene v baroškem slogu. Glavni razlog, da so bile vaške hiše tako lepe, je bil, da so kmetje pokazali njihovo lepoto in tekmovali, kdo je imel več denarja. Okoli 16. stoletja je skoraj vse izmed njih pobila kuga in od takrat je bila ta vas posebna. Danes tam živi samo še 140 ljudi. Vas Holašovice je bila tako lepa in posebna, ker je bila vsaka hiša bolj ali manj enaka, vendar je hkrati imela tako veliko podrobnosti, ki so jo naredilo drugačno od ostalih. Zatem smo se odpravili nazaj v Plzen, pojedli večerjo in šli na kratek sprehod po mestu pred spanjem.

V soboto smo po zajtrku ob 9. uri zapustili hotel in se odpravili do pivovarne Pilsner Urquell, ki se je nahajala le 10 minut hoje stran. Ko smo prispeli, smo se razdelili v dve skupini; profesorji in dijaki. Vsaka skupina je bila posebej vodena. Ko se je vodenje začelo, smo prvič slišali nekaj informacij o zgodovini pivovarne in kako se je razvila skozi leta. Nato smo nadaljevali turnejo in prvič videl mikro pivovarno, ki je 6-krat manjša od navadne pivovarne. Videli smo tudi dejansko proizvodnjo piva; kako je kuhano, kako se delajo steklenice, koliko je pivo staro, in še veliko več. Po vodenju smo imeli okusno kosilo v restavraciji, ki se nahaja v istem območju kot pivovarna. Popoldne smo se

9

ponovno odpeljali na pot z našim minibusom do dvorca Kozel. Ko smo prispeli, smo imeli nekaj časa, da si ogledamo okolico dvorca, ki je polna vrtov in lepih travnikov. Zatem je sledilo vodenje po dvorcu, ki pa ni bilo ravno najboljše, saj je vodička znala govoriti samo češko. Po vodenju smo se odpravili nazaj v Plzen in dobili nekaj ur za nakupovanje pred večerjo, po kateri smo šli spat.

V nedeljo smo obiskali grad v Klatovyi. Tam smo si ogledali notranjost gradu, prosti čas pa smo porabili za sprehod okoli njega. Po ogledu smo se odpeljali na kosilo v restavracijo na temo divjega zahoda, kjer smo bili deležni zelo dobrega kosila na žaru. Sledila naj bi nogometna tekma med državami, ki pa je zaradi slabega vremena

Graal na oddelku za zobno higieno.

skupna večerja in z lepimi pozdravi, objemi in stiski rok smo se morali raziti.

V ponedeljek, 15. maja 2017, smo se po zajtrku ob 8.15 začeli peljati proti Sloveniji. Ko smo zapuščali Češko, so nam tekle

Skupinska fotografija vseh sodelujočih.

in zasedenosti igrišča odpadla.

Imeli smo prosto, zato smo se odpravili po spominke in se sprehodili po mestu. Sledila je večerja in govori koordinatorjev in gostiteljev. Bila je naša zadnja

Foto: Lara Komac

staršem razlagali o naših dogodivščinah. Projekt se je za nas končal. Ob tej priložnosti bi se zahvalili tudi vsem, ki so nam omogočili udeležbo.

Najlepša hvala v imenu vseh sodelujočih vsem gostojočim

Foto: Luka Javornik

solze ob spominih na vsa naša druženja. Ob 18.15 smo se vrnili pred šolo, kjer smo se zahvalili profesorju za še eno čudovito izkušnjo, ki bo ostala za vedno v naših srcih. Veseli pa smo tudi

državam, koordinatorjem in vsem, ki so pomagali pri tem projektu.

Jernej Žakelj, 2. G

10

NA PRAKSI

S praktičnega usposabljana Radio 1 Komaj sem čakal … Ob prihodu sem izpolnil še zadnjo papirologijo v tajništvu, nato pa sem spoznal mentorico Nino, ki je tudi med glavnimi osebami v podjetju in ima ogromno izkušenj. Predstavila mi je prostore in med njimi tudi moje delovno mesto, ki sem ga zavzel nekaj momentov po ogledu. Učil sem se najrazličnejše stvari - vse od rezanja zvočnih posnetkov do pisanja radijskih člankov. Ker ta dela niso moje področje, oziroma tega znanja nismo pridobili v šoli, sem se sproti še zelo lovil.

Kljub temu pa mi je uspelo in vesel sem, da sem prakso izkoristil maksimalno.

Mislim, da bi praksa morala biti daljša, saj tako pridobiš največ znanja in izkušenj. Vzdušje na radiu je precej sproščeno, a vseeno morajo biti vsa dela opravljena. Bilo je tudi veliko zabave in smeha zaradi različnih humoristov, kot so Denis Avdić, Tadej Bricelj, Jean Frbežar in drugi slavni radijski voditelji.

Njihov odnos do novincev je bil zelo primeren, saj so bili vedno pripravljeni pomagati.

Jaka Glavan, 2. G

Radio Aktual in TV Veseljak Komaj dva tedna. Ogromno izkušenj.

Najprej sem mislila, da bom delala le v Photoshopu in Illustratorju. Izkazalo pa se je, da bom pridobila veliko več novega znanja. Vsako dopoldne sem napisala intervju z gostom tistega dne in ga oddala voditeljici za osnovo intervjuja. Do 14.00 sem v Photoshopu oblikovala prikazane slike s pasicami gosta v popoldanski oddaji, ki so se med oddajo pokazale na

TV zaslonih. Uro pred oddajo sem pripravila sceno v studiu, sprejela gosta, ga fotografirala, nato pa sva s snemalcem opravila vse potrebno za snemanje.

Slike sem urejala v Photoshopu in skrbela za ažurnost podatkov na spletnih straneh radia in televizije.

Komaj čakam naslednje leto.

Nove izzive in nove cilje.

Leja Poljanšek, 2. D

RTV Slovenija Dobili smo se pred izobraževalnim centrom na Trubarjevi 76. Najprej smo odšli v sobo za montažo, kjer smo se spoznali z mentorjem Jožetom. Dogovorili smo se za snemanje filma in

počakali predavatelja, s katerim smo rešili test o varnosti pri delu. Omogočili so nam ogled RTV, kjer smo videli arhiv, si ogledali snemanje oddaj Vem in Dobro jutro.

V glavni stavbi nas je Jože popeljal v arhiv, kjer nas je presenetil razkrajajoč vonj filmskih trakov.

Kmalu smo si lahko malo oddahnili, saj smo odšli na ogled režije in sobe s strežniki, kjer je bilo kar hladno.

Končno smo začeli s snemanjem lastnega filma, ki smo ga snemali kar s fotoaparati. Ko smo končali, smo se prestavili v montažersko sobo, kjer smo začeli montažo. Tu ni bilo veliko dela, saj sta za delo bila potrebna le dva, drugi pa so lahko opa-

Snemanje filma.

Foto: Nejc Jordan

zovali in se zraven učili. Treba je bilo pretvoriti datoteke in jih kasneje sestaviti v celoto.

Praksa je bila za skupino zelo zanimiva in poučna. Predvsem smo se naučili snemanja z mikrofonom. Naučili smo se tudi pripraviti različne kadre in ustvarjati različne scene s pomočjo studijskih luči. Nekaj scen smo posneli tudi zunaj studija, kjer smo uporabljali naravno svetlobo in smo se morali prilagoditi okolju in vremenskim razmeram.

Matic Jakšič, 2. G Praktično usposabljanje z delom sem opravljala na RTV Slovenija. Najbolj mi je bilo všeč, ko so nam predstavili Virtualno Realnost in vsak je imel možnost vstopiti vanjo. Nato smo imeli pogovor, kako bi lahko Virtualna Realnost pripomogla k današnjim medijem. Ogledali smo si tudi generalko prireditve EMA, kjer so nam predstavili delo upravljavca luči ter nam razkazali reportažno vozilo.

Urška Lupša, 2. D

Adtisk Naučil sem se veliko o vseh vrstah tiska. Bolje sem se spoznal z računalniškim programom Correl. Ljudje, s katerimi sem delal, so bili zelo prijazni. Vedno so mi bili pripravljeni pomagati in mi dodatno razložiti neznano. Naučil sem se, kako se učinkovito dela z različnimi vrstami papirja. Izdelal sem veliko majic, hlač, vrečk.

Zelo mi je bil všeč način dela.

Nisem imel občutka hitenja ali da je kdor koli pod stresom.

Delo je bilo sproščeno in zabavno. Bilo mi je zelo všeč.

Tilen Oblak, 2. D

EKO

11

Skrb za okolje, v katerem živimo V

tednu, ko se spominjamo dneva Zemlje, ki ga obeležujemo 22. aprila, se odvijajo dogodki za ozaveščanje glede varovanja okolja. Čas, ko še malo bolj skrbimo za naše prebujajoče se okolje na SMGŠ obeležimo s že tradicionalno akcijo zbiranja starega in odpadnega papirja, ki je letos potekalo 18. in 19. aprila. Dijaki in profesorji smo tako zbrali 1.580 kg odpadnega papirja in prispevali dobrih 100 evrov v šolski sklad. Naša šola je nasploh močno povezana s papirjem in zato je res po-

Še malo in bo.

Radi si pomagamo.

membno, da se zavedamo, kako k procesu končnega izdelka v medijskem prostoru pripomore racionalni odnos do surovin in odpadkov. Z vzgojo dijakov, da je recikliranje in odnos do narave zelo pomemben dejavnik za uspešno delo in poslovno rast se vsakoletno trudimo pomagati našemu okolju.

Ne samo recikliranje in pravilno ločevanje odpadkov, ogledalo družbe je tudi okolica, v kateri živimo, tako smo se letos pridružili čistilni akciji – Za lepšo

Ljubljano, ki jo je 25.aprila organizirala MOL in podjetje Snaga.

S profesorji in dijaki smo pomagali in tako počistili del okolice šole in mestnega okoliša Moste in Zelena Jama. Dijaki nimajo težav s samim čiščenjem, je pa vse prevečkrat zavedanje, da smeti ne sodijo na tla zelo slabo. Vsakodnevno čiščenje okolice šole in celo prostorov šole nam priča o tem, da se prenekateri dijaki težko premaknejo do koša, kamor bi odložili svoje odpadke. Odnos do okolja nam je lahko v ponos ali sramoto,

Foto: Marcel Kovačič

1580 kg papirja.

Foto: Marcel Kovačič

Popij in odvrzi v koš.

vsak se mora vsakokrat, ko ima v roki papir ali smet odločiti, v kateri koš ga bo odložil in tako sprejeti odločitev, ki nam je v tistem trenutku nepomembna, a ko te trenutke seštejemo, vidimo, da pripomorejo, k bistvenim spremembam v okolju.

Gabi Dernulove

1580 kg odpadnega papirja

Foto: Marcel Kovačič

Foto: Darko Savić

12

P R E D S TAV L J A M O

Na drugi strani katedra Tokrat morda malce nenavaden intervju opravljam s profesorico slovenščine Tino Holešek, ki ima zadnja leta velike zasluge za razne projekte ter uspešnost šolskega časopisa Pixel na SMGŠ. Zakaj nenavaden? Morda zato, ker ne boste izvedeli pozabljeno razliko med stavkom in povedjo, niti nič novega o Cankarju ali Prešernu. Temveč, kako je biti profesor na drugi strani katedra z drugačne perspektive.

Na začetku me zanima nekaj čisto vsakdanjega. Ko ste bili srednješolka, katero srednjo šolo ste obiskovali in česa se najbolj spominjate?

Obiskovala sem Srednjo zdravstveno šolo v Celju, saj sem si želela predvsem pomagati ljudem. Takrat še nisem vedela, kako si želim pomagati … In ker me profesorji niso razumeli in sem večkrat preveč naglas pomagala prijateljem, sem zadnji mesec pred maturo pridobila ukor celotnega učiteljskega zbora. Ja, tega dogodka se na vseh obletnicah spominjamo.

Danes je zelo smešno, takrat ni bilo. Sploh doma ne.

Glede na to, da sedaj učite, kaj se je zgodilo po maturi?

Že v drugem letniku sem se odločila, da ne bom ostala v zdravstvu, saj me bolezen in smrt preveč užalostita. Tega je bilo na praksi v bolnišnici enostavno preveč zame in sem večkrat razmišljala o splošni maturi in Filozofski fakulteti. Po izkušnji – obdukciji – v četrtem letniku sem bila več kot prepričana, da to ni zame. (Smeh) Danes mi znanje, ki mi ga je dala srednja šola, ves čas pomaga pri vsakdanjem življenju in sem hvaležna, da imam tudi to izobrazbo.

In zakaj slovenščina?

V literaturi je toliko znanja, izkušenj, rasti … Knjige nam lahko res veliko dajo, če si le dovolimo. In ob raziskovanju in študiranju literarnih del se

je odprlo novo področje, psihologija. Danes razmišljam o tej vedi. Razmišljam, raziskujem in se čudim.

Katera je vaša najljubša knjiga?

Težko bi izbrala le eno … Močno me je zaznamovala Imenovali so jo dvoje src, pisateljice Marlo Morgan, pa knjige o Caminu ter vsa možna besedila, ki popisujejo življenje v Siriji, Afganistanu, Indiji, Egiptu … in me spomnijo, kako mi je tukaj, v Sloveniji, lepo. Pa večkrat prelistam Vesno Milek in Manco Košir. Tudi roman o ljubezni in pogumu, Pod marmornim nebom, mi je bil všeč. In Pavček mi je noro všeč, ja, res mi je. Zelo. Pa antična književnost. In krog se zaključi.

Glede na to, da ob reševanju vaj večkrat poslušamo glasbo, vam je blizu. Katera zvrst najbolj?

Nietzche je rekel nekako takole: »Življenje brez glasbe bi bilo napaka.« in globoko se strinjam. Vse sorte glasbe me lahko prepričajo. The Beatles in Oasis za obujanje srednješolskih dni, Pink Floydi za konec tedna, pa Green day, aaaa letošnji koncert v Ljubljani. Krasno bo. In še nekaj slovenskega; dobro se slišita Siddartha in Big foot mama.

Rada grem tudi na koncert Perpetuum Jazzila in na kakšen musical.

Kaj pa najljubši film?

(Smeh.) Pa me imaš … Trenutno s prvimi letniki gledam Odisejo, nazadnje sem s tretjimi Gospo Bovary. (Smeh.)

Kaj bi spremenili, če bi se lahko vrnili v najstniška leta?

Nič. Verjamem, da se vse zgodi z namenom in tako, kot je prav.

Za kaj ste najbolj hvaležni v življenju in česa se najbolj bojite?

Hvaležna sem za vse izkušnje, ki so za mano. Odisej je rekel, da se ničesar ne boji – jaz se vsega bojim.

Na počitnicah berem in lenarim.

Foto: Sara Teršar

Kaj za vas pomeni beseda uspeh?

Uspeh mi pomeni, da ti v tem času in prostoru uspe biti to, kar si globoko v srcu želiš. Brez slabe vesti tako do sebe kot do drugih. To je izjemno potovanje skozi preteklost v sedanjost in naprej … po poti naših želja,

P R E D S TAV L J A M O naših občutkov in ne na koncu potreb, vrednot. Ko se zdiš sam sebi uspešen, iščeš le rešitve in ne izgovorov.

Kako ste začeli pot na SMGŠ?

Ali je to vaša prva služba?

Vaš uspeh?

Ne, ni prva služba. Že kot srednješolka sem delala v trgovini in iskala molje in črve v moki.

To je bila moja prva naloga.

(Smeh.) Kot študentka sem bila zaposlena na Občini, kjer sem županu kuhala kavo, tiskala elektronska sporočila, pisala najrazličnejše govore – ko sem se poročila, čez več let, mi je prebral »moj« govor – pa kasneje na TIC-u pisala oglede po domačem kraju (Šentjurju) in vodila skupine po Sloveniji, saj sem imela opravljeno licenco turističnega vodnika. Vsako poletje sem odšla kot vzgojiteljica za več tednov na morje z otroki (kolonija) prek Društva prijateljev mladine.

In tako diplomirala ter se zaposlila za eno leto na osnovni šoli, pa na srednji in znova na osnovni ter tako po šestih letih pristala na Srednji medijski in grafični šoli v Ljubljani.

Koliko let ste že odgovorna urednica šolskega časopisa Pixel? Kaj vam je najbolj všeč pri tem delu? Je to oblikovanje besed, lektoriranje, prebiranje samih člankov izpod peresa dijakov, ali si najbolj oddahnete, ko je Pixel natisnjen?

Februarja 2012 je izšla prva številka. Pred tem sva se s profesorico Mihevc odločili, da ponudiva dijakom možnost ustvarjanja časopisa, ki ga bodo z veseljem brali. Še danes mi je všeč, ko berem članke dijakov, kako so navdušeni nad dejavnostmi, ki jih nudi šola. In kdaj si najbolj oddahnem? Pravzaprav šele takrat, ko najdem na tiskani verziji slovnično napako. To me potolaži, da sem še vedno človek.

Ste razredničarka 2.D. Kaj je za vas glavna lastnost, ki jo mora imeti vsak razrednik?

Glavna lastnost? Ni glavne lastnosti, je le skupek več lastnosti hkrati. Mora imeti? Nič nam ni treba imeti. Vsak je takšen, kakršen je. Verjamem, da se vsi trudimo po svojih najboljših močeh in opravljamo delo tako, kot se nam zdi, da je prav.

Ali se kdaj prepoznate v karakterju dijaka?

Seveda se. Saj smo si podobni in različni hkrati. Imamo podobne in različne zgodbe, ki nas oblikujejo. Zgodbe, zaradi katerih smo si lahko blizu ali pa zelo daleč. A v vsem tem prepoznavanju je ključno, da se ne ranimo.

Se vam zdi služba profesorja naporna, glede na to da morate učence navdihovati ne zgolj o slovenščini, temveč nanje vplivati kot na osebe, ki se postopoma razvijajo v »odrasle ljudi«?

V bistvu svojega dela ne sprejemam kot službe. Se ne počutim kot sluga, ki bi hodila v službo, se požigosala, oddelala zahtevano količino ur in odšla domov.

Mogoče mi tudi zato ni naporno. Tudi ne vem ravno, če je moj cilj navdihovati dijake o slovenščini. Predvsem jezikoslovje je veda, ki nam lahko pomaga pri izražanju, sporazumevanju in pisanju, a nisem prepričana, da se sedaj že tega zavedate. Večkrat se trudim, predvsem pri književnosti, da bi se lahko čim več pogovarjali, debatirali in se ne strinjali. (Smeh) Razmišljali in izpostavljali svoje mnenje.

Pa čeprav potem nastane kaos.

(Smeh.)

Bi se strinjali z Adamsovim zapisom: »Učitelj se dotika večnosti, nikdar ne ve, do kod bo segel njegov vpliv.«?

Seveda se strinjam. Biti učitelj je resnično odgovoren poklic.

Je pa res, da ste tudi dijaki sedaj

13

bolj sproščeni in večkrat poveste, kaj vam je ostalo v spominu, naredilo na vas vtis, vam dalo razmišljati … In ko prejmem od dijakov pohvalo ali zahvalo že ko odidejo iz šole in hodijo po novih poteh življenja, si rečem: To je to.

Se Vam zdi, da je trenutni učni program "dotolkel" celoten šolski sistem v državi?

Ne bi sodila o tem. Česa so Vas dijaki v vseh letih poučevanja naučili?

Ogromno. Vsak dan nekaj. Vsak dan kdo izusti kakšno, da potem razmišljam o njej. (Smeh.)

Katero osebo občudujete in zakaj?

Največkrat je to oseba, ki me veliko nauči. Ni le ena. Pride in gre … In znova pride nova in gre. Če želi, lahko tudi ostane. Že dalj časa ugotavljam, da je vsak uni-

verzalen ter da lahko na vsakomer kaj občudujem.

Kaj vas spravi v dobro voljo?

Ko stopim v vežo in mi otroka skočita v objem. Neprecenljivo.

Kam bi se odpeljali, odšli ali odleteli, če bi imeli neomejene možnosti?

Na začetek ali konec časa.

S kakšnimi aktivnostmi se radi zaposlite med poletnimi počitnicami?

Aktivnostmi? Ali niso počitnice namenjene počitku? Ves čas sem na morju … berem, lenarim na plaži pod borovci, berem … ali sem že povedala, da berem?

Najlepša hvala za odgovore.

Katarina Hekič, 3. E

Drugi letnik se končuje, vsak načrte za poletje kuje.

Starši nas močno držijo, iz rok le s težavo nas spustijo.

Biti učitelj – tega ne zmore vsak, le ta dandanes je junak.

Da nas dijake ukroti, potrebuje veliko supermoči.

V vsakem se talentov veliko skriva, saj vrednote v nas odkriva.

Biti moraš slavist, matematik, motivator, da lahko si neutrudni animator.

Pri sporih pravičen razsodnik, takoj za tem si tolažnik.

Velikokrat si pogajalec, v dani vlogi tudi igralec.

Zato za učitelje velikokrat smo breme, saj sejati ste morali znanja prvo seme.

Vemo, da z nami ni vedno lahko, a z vztrajnostjo nam v prihodnosti lažje bo šlo.

Tilen Kemperle, 2. G

FOTOGRAFIJA

14

Sem Žan Zupančič, dijak drugega letnika ...

S

fotografijo se ukvarjam štiri leta. Začel sem s svojim prvim kompaktnim Nikonovim fotoaparatom in kmalu začutil potrebo po nadgradnji opreme, ki bi mi omogočala večji nadzor nad svojo fotografijo in tako tudi priložnost boljšega samoizražanja. Poletne počitnice so bile dobra priložnost za prvi DSLR fotoaparat, saj sem si s počitniškim delom (in s pomočjo mame) prislužil dovolj denarja za nakup. Tega uporabljam še danes. Zadnja odskočna deska pa je bilo socialno omrežje Instagram (@stalker_iz_ljubljane), na katerem sem spoznal veliko fotografov s podobnimi interesi, ki so me o fotografiji kot umetnosti naučili veliko.

Brez teh poznanstev ne bi bil tam, kjer sem danes. Trenutno se največ ukvarjam s portretno ter »candid« oziroma nezaigra-

no fotografijo. Fotografije objavljam na socialnem omrežju Instagram, kjer pridobim veliko nasvetov. Sodelujem s sovrstniki, ki jih zanima fotografija, saj tako dobim nove ideje in tudi novo znanje. Kot modele uporabljam ljudi, ki so z mano zunaj,

Foto: Foto: Žan Zupančič

kdaj pa tudi pišem komu, ki je rad pred objektivom, da mi pozira. Fotografiram v večini z naravno svetlobo, saj sem mnenja, da je osvetljevanje, ko je zunaj sonce, nesmiselno, saj je videti preveč umetno. Fotografiram z Nikonom D5200 s 70-300mm

Foto: Žan Zupančič

Foto: Foto: Žan Zupančič

f/4-f5.6 ter 18-55mm f/3.5-f/5.6.

Moja največja uspeha, na katera sem zelo ponosen: – razstava, ki sem jo imel v Ljubljanskem Ziferblatu. Razstava je trajala dva tedna, ogledalo si jo je pa približno 100 ljudi; – na festivalu Špas na vas, ki je potekal poleti 2016, sem bil uradni fotograf skupaj s svojim bratrancem (Marcel Kovačič).

Poleti imamo nekaj mladih fotografov namen narediti »meet up« mladih fotografov, da si izmenjamo mnenja in nasvete. Še nasvet za vse, ki se šele uvajate s fotografijo: naj vas ne bo strah fotografirati. Če je to s telefonom, kompaktnim fotoaparatom ali pa fotoaparatom na film. Več kot boste fotografirali, več napak boste naredili. Pa saj veste, da se največ naučimo ravno iz teh. Žan Zupančič, 2. C

Foto: Foto: Žan Zupančič

V R AV N OV E S J U

15

Uresničitev ideje v praksi P

o zmagi na lanskoletnem tekmovanju Mladi podjetnik, ki ga organizira GEA College – Center visokih šol, sta tudi letos dve skupini dijakov Srednje medijske in grafične šole Ljubljana predstavili svoji ideji in se potegovali za naziv »Mladi podjetnik«. Skupina »Giftee«, ki so jo sestavljali Jaka Boštjančič, Matic Dolničar, Elmin Fazlić, Žan Žuber, je v prvem krogu predstavila aplikacijo, ki bi nam olajšala izbor daril za naše najbližje. Skupina »Od kmeta«, ki so jo sestavlja-

le dijakinje Nikita Bucik, Ajda Hlebš in Dolores Kirhmajer, pa je predstavila idejo za aplikacijo, ki bi mladim in mladim po srcu ponudila lokalno pridelano hrano na okolju prijazen in tehnološko dovršen način. Dijakinje so tekmovanje po izboru v finalno skupino zaključile na 4. mestu, zmagala pa je ideja za aplikacijo, ki bi trenerjem košarke omogočila bolj učinkovito načrtovanje in izvedbo treningov.

Miha Golob Četrto uvrščeni.

Skupina »Od kmeta«.

V akciji.

Foto: Gorazd Krumpak

Foto: Miha Golob

Dolores Kirhmajer.

Foto: Miha Golob

Foto: Miha Golob

Skupina »Giftee«.

Foto: Miha Golob

16

EKSKURZIJA

Po poteh zamejske Slovenije Učenci prvih letnikov smo se odpravili na enodnevno ekskurzijo v Trst

V

ožnja proti Italiji je bila pestra, zabavna in za nekatere tudi poučna. Vodič nam je pripovedoval o samem dnevu, kako bo potekal, kaj vse si bomo ogledali in o sami zgodovini mesta. Nekateri smo poslušali, nekateri so peli, večina pa se nanj ni ozirala, zato

so raje poklepetali s svojim sosedom. Ko smo prispeli v sam Trst, smo si ogledali nekatere mestne znamenitosti. Šli smo na pomol, vodič nam je razlagal o sami zgodovini mesta, značilnostih, ter povedal nekaj zanimivosti. Sledila je vožnja do veličastnega dvorca Miramar,

romantično stavbo iz 1860. leta.

V dvorcu je živel Ferdinand Maksimilijan, brat Franca Jožefa in njegova žena Charlotte. Videz same stavbe, notranjost in velik park z redkimi eksotičnimi rastlinami, ki jih je Ferdinand Maksimilijan prinesel s svojih potovanj, nas je vse zelo nav-

1. F pred objektivom.

Foto: Laura Vitežnik

dušil. Po vsem lepem nas je pot popeljala do Gradeža, ki je znan kot »Otok sonca«. Vodič nam je mesto razkazal, nato smo imeli prosti čas. To smo komaj čakali, kajti veliko nas je že bilo lačnih ter nekateri že tudi utrujeni.

Ko smo si nabrali dovolj moči, se najedli, naredili nekaj fotografij, smo krenili proti Ogleju, kraju oglejskih patriarhov. Po krajših sprehodih smo si ogledali arheološki muzej, Poponovo baziliko, v kateri so ohranjeni talni mozaiki, ki prikazujejo zgodbe Stare zaveze. Bazilika nas je tudi zelo navdušila, še posebej zaradi kakovosti ohranjenih talnih mozaikov. Po želji smo se lahko odpravili v tamkajšnji stolp, visok več kot 50 metrov. Na vrhu nas je pričakal razgled vse tja do morja. Za konec smo še obiskali Redipugle, eno največjih vojaških pokopališč oziroma grobnic v Evropi padlim vojakom v 1. svetovni vojni. Naša ekskurzija se je končala. Pot smo nadaljevali mimo Goric, skozi Vipavsko dolino v Ljubljano.

Timi Oražem, 1. F

Benetke – mesto legend in številnih znamenitosti Učenci drugih letnikov smo se odpravili na enodnevno ekskurzijo v Benetke.

Z

jutraj smo se zaspani zbrali v Tivoliju in se z dvema avtobusoma počasi odpravili proti Italiji. Med vožnjo nam

je vodička govorila o zgodovini Italije in njenih dveh dežel, po katerih smo se vozili, Benečije in Furlanije - Julijske krajine.

Izvedeli smo veliko novih stvari.

Po štirih urah vožnje in dveh 20 minutnih postankih smo prišli do obale, kjer smo se vkrcali na

ladjico, ki nas je odpeljala proti Benetkam. Vozili smo se približno pol ure preden smo prišli do mesta. Ko smo pristali v

EKSKURZIJA Benetkah nas je vodička najprej popeljala po rivi, mimo zapora, Doževe palače, mostu vzdihljajev, do trga Svetega Marka in majhnega trga pri Rialtu, kjer smo imeli tudi dve uri prostega časa, ki smo ga izkoristili za sladoled, malico ter raziskovanje mestnih znamenitosti, kot so: most Rialto, Bazilika Svetega Marka ter Canal Grande. Naredili smo sprehod po beneških uličicah. Veliko nas je imelo s sabo fotoaparate in smo lahko fotografirali vse zanimivosti Benetk. Nekateri so šli na ogled bazilike Svetega Marka in na Zvonik cerkve Svetega Marka.

Okoli dveh popoldne smo se zbrali na obali, kjer smo se ponovno vkrcali na ladjico in se odpravili na ogled otoka steklarstva Murano. Tam smo si

Prijateljici.

Znova na kopnem.

ogledali predstavitev procesa izdelave steklenih izdelkov.

Mojster steklar nam je pokazal, kako izgleda izdelava steklene vaze in steklene skulpture laboda. Po predstavitvi smo lahko tudi kakšen spominek kupili.

Po ogledu otoka Murano smo se z ladjico odpeljali do otoka Burano, ki je znan po čipkarstvu.

Burano je mesto s prelepimi hiškami ki so vsaka posebej pobarvane v drugo barvo. V mestu je tudi veliko majhnih trgovinic, kjer si lahko kupiš raznorazne izdelke s čipkami.

Pred odhodom smo naredili še eno skupinsko fotografijo, po fotografiranju pa smo se z ladjico počasi vrnili do našega izhodišča in se ob pol sedmih zvečer z avtobusoma odpravili proti domu. Vmes smo naredili še en

17

postanek. Na avtobusu smo si z glasbo popestrili vožnjo in peli vse do Ljubljane. Prijetno utrujeni smo ob desetih zvečer prispeli nazaj v Tivoli, in se vsak po svoje odpravili domov z nasme-

.

Foto: Žan Zupančič

Nasmejani obrazi.

Foto: Žan Zupančič

Vodna ulica.

hom na obrazu. Ta ekskurzija nam bo ostala v lepem spominu in upamo, da še kdaj gremo na kakšno podobno. Žan Žak Martinjak, 2. G

Foto:

Foto: Žan Zupančič

Foto: Žan Žak Martinjak

18

MATURANTSKI PLES

Uspelo nam je!

S

ošolci, sošolke, vsi dijaki!

Uspelo nam je! Konc smo!

Konc! Ampak bi vas rad spo-

Govor dijaka Danijela Vrtovca.

Zahvala ravnateljici Ani Šterbenc.

mnil. Prevrtimo film za manj kot tisoč dni nazaj, ko smo prvič sedli v klopi SMGŠ kot dijaki.

Foto: Anastasia Spirovska

Foto: Anastasia Spirovska

Grozno! Celi pofazanirani, prestrašeni, izgubljeni. Prvi dan je šel mimo in končno smo lahko zares zaživeli življenja dijakov.

Začeli smo redno hoditi v šolo, se učiti, pobrali nekaj prvih šutov, spoznali nekaj odličnih profesorjev in profesoric, morda kdaj pa kdaj morali zaviti tudi v drugem nadstropju do konca hodnika pa na levo, do vrat gospe ravnateljice na pogovor.

Srednja medijska in grafična šola, človek bi rekel: »Ah, neka strokovna srednja šola, to na-

rediš z levo roko in na koncu moraš itak naprej, ker drugače nisi nič.« Ne bo držalo! Take izobrazbe kot nam jo nudi naša šola, ne vem, če nudi še katera druga. Na naši šoli smo se res naučili veliko stvari. Vsi rečejo: »Aja, tam ste neki mal pofotkal, posnel par filmčkov, glih tok da ste 2 dobili, to pa je to.« Še enkrat! Ne bo držalo! V 1. letniku, se spomnim, smo se naučili recimo veliko stvari: od likovne umetnosti do informacijskih tehnologij, raznih uporabnih stvari o delovanju računalnika

Četvorka.

Foto: Anastasia Spirovska

Aleks s soplesalko.

Foto: Anastasia Spirovska

MATURANTSKI PLES in spleta ter komuniciranja … V drugem letniku smo znanje na likovnem področju in področju grafičnega oblikovanja na računalnikih še nadgradili. Spoznali smo se tudi z izdelavo spletnih strani, 2D animacijo in predvsem fotografijo. V 3. letniku smo iz preproste 2D animacije prišli že na malo zahtevnejšo 3D animacijo, fotoaparatom so mesto prevzele video kamere in spoznali smo se o video ustvarjanju. Zraven animacije in upravljanja s sliko smo se učili tudi uporabe programov, kot so Photoshop, Ilustrator in InDesign. Izdelovali smo razne plakate, brošure, revije, preurejali slike in delali razne fotomontaže. V 4. letniku smo znova vse znanje, ki smo ga pridobi-

li že v vseh preteklih letih, še nadgradili in na novo spoznali tudi svet zvoka. Iz srca bi se rad zahvalil vsem! Ampak res čisto vsem profesorjem in profesoricam, ki so nam vse to našteto znanje podali in poskrbeli, da smo kljub kakšnim negativnim ocenam ali zamujenim rokom oddaj izdelkov uspeli prilesti do konca. Še enkrat hvala!

Posebej bi se rad zahvalil gospe ravnateljici in vodstvu šole, da so poskrbeli, da je na šoli potekalo vse tako, kot mora! Gospo ravnateljico moram posebej pohvaliti za nadobudno spremljanje vseh dogodkov, ki smo se jih dijaki udeležili! Kjer koli smo se dijaki predstavljali na kakršen koli način, nas je gospa ravnateljica spremljala in seveda na tak

način izkazala veliko podporo; in zato vam zares hvala!

Na koncu ne smem pozabiti na naše starše, ki so nam zavzeto

.

19

stali ob strani in nas spodbujali.

Resnično hvala.

Danijel Vrtovec, 4.F

Foto:

Minela in Samo..

Foto: Anastasia Spirovska

Ogled razrednega filmčka.

Foto: Anastasia Spirovska

Razred se predstavi.

Foto: Anastasia Spirovska

Govor razredničarki Ivi Molek..

Foto: Anastasia Spirovska

INTERVJU

20

Matic Jakšič, svetovni prvak v Ju-jitsu Matic Jakšič, dijak 2. G razreda, je eden izmed izredno uspešnih športnikov na SMGŠ, ki svoj čas večinoma preživlja v telovadnici v Kočevju. Matic je v desetih letih treniranja dosegel več kot odlične rezultate: večkrat je postal državni prvak, je državni reprezentant in svetovni prvak ter evropski podprvak. Poleg tega da je odličen športnik, je vedno nasmejan in dobre volje.

Jure: Kdo te je navdušil nad Ju-jitsem?

Matic: Ju-jitsu sem prvič spoznal na predstavitvi v osnovni šoli, ko sem bil še učenec. Vem, da je dobro, da se dnevno rekrairamo. Ko sem obiskal prvi trening, sem bil navdušen.

Jure: Koliko časa treniraš?

Matic: Treniram že okoli 10 let.

Jure: Koliko so te starši podpirali pri tem? Te še vedno?

Matic: Starši so me pri tej odločitvi podpirali, saj je vsaka stvar, ki jo treniraš dobra za človeka.

Jure: Kdo je tvoj vzornik in zakaj?

Matic: Moj vzornik je trener, saj vedno ve, kaj je potrebno narediti. Večkrat tudi sam stopi

Jure: Katera zmaga se ti je najbolj vtisnila v spomin?

Matic: V spomin se mi je najbolj vtisnila prva medalja iz večjega prvenstva, in sicer srebrna.

na blazine z nami in nas ne le gleda. Name večkrat naredi vtis, saj je dober človek tudi takrat, ko nismo na treningu.

Jure: Po čem se razlikuješ od sotekmovalcev?

Matic: Mislim, da je vsak tekmovalec malo drugačen.

Jure: Kakšni so tvoji načrti za prihodnost?

Matic: Vsekakor osvojiti prvo medaljo v članski kategoriji na tekmi v Abu Dabiju ter uvrstitev na svetovne igre.

Jure: Kaj počneš v času, ki ga ne preživiš v telovadnici ali šoli?

Matic: Ob slabem vremenu sem na računalniku, kot večina mladih. Drugače na igrišču s prijatelji igram odbojko ali nogomet.

Jure: Koliko časa na dan treniraš?

Matic: Treniram od 3 do 5 krat na teden, odvisno od tekem.

Treningi pa trajajo vse od 1 do 3 ure in pol.

Jure: Si imel kdaj kakšne poškodbe?

Matic: Ne, zaradi športa ne.

Jure: Imaš kakšen poseben ritual pred tekmami?

Matic: Pred tekmo si nadenem slušalke in poslušam glasbo ter razmišljam o tekmi. Takrat se dobro oblečem, saj smo že ogreti, da se ne ohladim.

Jure: Pred kratkim se je odvijalo svetovno prvenstvo v Atenah. Kako si se odrezal?

Matic: V Atenah sem osvojil zlato medaljo in s tem naslov svetovnega prvaka v Ju-jitsu do 18 let.

Jure: Kateri so tvoji najboljši rezultati?

Matic: Največji dosežki so svetovni prvak in podprvak ter evropski podprvak. Osvojil sem tudi več naslovov državnega prvaka in mednarodnega prvaka.

Jure: Kako usklajuješ šolo s treningi in tekmami?

Matic: Brez težav.

Jure Čebela, 2. G

Matic Jakšič.

Foto: Nejc Jordan

Osvojena medalja.

Foto: Matic Jakšič