Pixel, februar 2017, št 13 by Info Smgs

Pixel februar 2017, št. 13

Dr. Miro Cerar, prvi predsednik vlade na SMGŠ Pixel Časopis dijakov Srednje medijske in grafične šole Ljubljana Odgovorna urednica Martina Holešek Tehnična urednica Sabina Mihevc Naslov uredništva Srednja medijska in grafična šola Ljubljana Pokopališka 33 1000 Ljubljana e-mail: pixel@smgs.si Tisk SMGŠ Naklada 600 izvodov

V septembru nas je obiskala ministrica za izobraževanje, znanost in šport dr. Maja Makovec Brenčič

Info dan Dragi osnovnošolci! Te dni je čas, ki ste ga čakali v upanju, da vam potrdi vašo odločitev, ali je izbira poklica, s katero se spogledujete, prava. Misli, ki vas begajo z vprašanji, dilememi in nevednostjo, so popolnoma normalne. Da bo odločitev lažja, smo v tej številki časopisa predstavili, kako izdelamo družabno igro Ena – od zamisli do izdelka.

INTERVJU

Predsednik vlade dr. Miro Cerar: »Če delamo s srcem, delamo dobro.« V predprazničnih decemberskih dneh nas je na šoli obiskal predsednik vlade dr. Miro Cerar. Z njim se je pogovarjala dijakinja Dolores Kirhmajer. To, da letos praznujemo 25. obletnico osamosvojitve, že vrabčki čivkajo na vejah. O tem, kako ste videli Slovenijo takrat in kako jo vidite

Prihod predsednika vlade dr. Mira Cerarja.

Ogled animacijskega studia.

danes, ste že veliko povedali. Mene kot bodočo študentko pa le bolj zanima, ali se še dobro spominjate let, ko ste bili stari 25?

Foto: Nejc Suhadolnik

Foto: Maša Balon

Ravno takrat sem se zaposlil na Pravni fakulteti, končal sem študij prava in sem mislil, da bom šel za odvetnika. To me je veselilo, pa tudi oče je imel odvetniško pisarno. Ponudili so mi, da bi ostal na fakulteti - da bi delal s študenti. To me je zelo pritegnilo. Pomenilo je, da bom nadaljeval študij: opravil magisterij, doktorat. Tako sem ostal na fakulteti. Delo s študenti je bilo zelo zanimivo. Glede na to, da sem bil tako mlad, so mislili, da sem eden izmed njih. (Smeh.) To je bilo prelomno obdobje za našo državo. Takrat Slovenija še ni bila samostojna. Marsikaj se je dogajalo, leta 1988. Začel se je znani proces zoper četverico. Takrat smo vsi, ki smo bili v takšnih službah, občutili neko dolžnost, da bi kot Slovenci nekaj storili za našo bodočo samostojnost. In takrat sem se tudi sam angažiral in skupaj s profesorjem Boštjanom Zupančičem ter s skupino kolegov iz fakultete, lotil priprave ene knjige, v kateri smo zagovarjali to četverico in skušali poudariti, kako pomembno je, da ima Slovenija svojo samostojnost. Takrat sem postal družbeno kar močno angažiran. Kako je bilo pred 25 leti v šolstvu? To je pa dobro vprašanje. Spomnim se, da sem še diplomo, to je bilo 1987. leta, tipkal na star pisalni stroj. Ni bilo ne računal-

nikov, telefonov, tudi fotokopirnih strojev ne. Diplomo sem tipkal na indigo papir in delal sam kopije. V osnovi čas niti ni bil tako zelo drugačen od današnjega. Če gledamo študente, mlade ljudi. Živeli smo tako kot vi. Radi smo se zabavali, morali študirati … tako kot vi. Imeli smo veliko možnosti, da gremo kam ven. Ni bilo mobitelov, socialnih omrežij. Veliko smo se neposredno družili, dobivali v lokalih ali kje drugje. Danes se toliko dogaja na Facebooku, Twitterju, Pinterestu, da je resnično težko slediti vsem objavam. Ampak tole me pa resnično zanima. Kako ste se vi počutili kot dijak? Takrat tega ni bilo. Seveda je pod mizo kdo bral kakšno revijo ali pa se dolgočasil. Ravno tako kot danes. Ponekod je bilo zelo zanimivo in smo vsi radovedno poslušali. To je isto. V osnovi se ni nič spremenilo. Če imaš zanimivega učitelja, zanimiv predmet te potegne, poslušaš, če pa ni zanimivo, pa že iščeš nekaj, kar boš počel ali pa niti ne prideš na predavanje, če si na fakulteti in ta niso obvezna. Dejstvo je, da se je svet zelo spremenil s to tehnologijo. Takrat smo se osebno zelo veliko družili, manj je bilo stika na daljavo – pač so bili le telefoni. Takrat je bilo manj dražljajev s temi informacijami. Danes dobiš v enem dnevu ogromno in-

INTERVJU

Kako ste spremljali aktualne novice? Danes jih prek računalnika, telefona … Prek časopisov. Takrat so bili tiskani mediji, televizija z mogoče tremi programi. Imeli smo zelo malo primerjav, dva časopisa in dva programa. (Smeh.) Danes veliko fantov igra glasbila. Ali znate tudi vi kaj zaigrati? V osnovni šoli sem igral harmoniko. Šest let sem hodil v nižjo glasbeno šolo in bil šolski harmonikar. To so bili še časi bivše Jugoslavije, ko je na primer prišla kurirčkova pošta in so bile državne proslave ter je bilo treba imeti harmonikarja in zbor. Jaz sem spremljal tiste, ki so peli, ali pa hodil v koloni, ko smo imeli kakšno štafeto. Vse skupaj je bilo včasih zelo neprijetno. Sem se pa v gimnaziji sam lotil kitare. Izjemno mi je bil všeč zvok kitare. Imel sem nekaj osnovnega znanja o glasbi, zato mi je bilo lažje. Igral sem v skupini, ki smo jo imenovali Alan Ford, po stripu. Bilo je zabavno. Mojim sošolcem se še na športni dan ne da in iščejo najrazličnejše izgovore. Ali ste se v dijaških letih ukvarjali s športom? Kaj pa pri 25. letih? Kaj pa danes? V vseh časih se najde kakšen takšen. (Smeh.) Dejstvo je, da smo se takrat več gibali, tudi zaradi tega, ker ni bilo toliko socialnih medijev. Spomnim se časov, da če se je kdo peljal z avtom v trgovino, smo se mu kar malo posmehovali. Kaj se pa ta gre – se obnaša kot Američan. V moji mladosti je bilo normalno, da si šel v trgovino peš, z vrečko. Trgovin ni bilo veliko, bile so majhne. Kasneje so se z razvojem razvile tudi veleblagovnice. Kar se tiče pa športa … Jaz sem

bil vedno bolj športen. To imamo v družini. Navsezadnje je bil oče legendarni športnik. Najprej sem hodil na gimnastiko, v osnovni šoli sem bil zaljubljen v nogomet, kasneje sem pa igral košarko. Košarko sem resno treniral, nazadnje sem igral na Slovanu. Vse, dokler nisem šel po končani srednji šoli v vojsko. Pa vendarle niso bili vsi taki. Tudi takrat so bili fantje in dekleta, ki se jim ni ljubilo ukvarjati se s športom. Mislim, da je šport pomemben za zdravje. Pa ne le zdravje telesa, ampak tudi za zdravje duha. Dobro je, da najdemo ravnovesje. Prav je, da smo tako za računalnikom, kot da se tudi športno udejstvujemo. Ni dobro, da bi se tako močno oddaljili, da ne bi šli v neposredni stik z ljudmi, saj smo socialna bitja. Kot pravimo zdrav duh v zdravem telesu. V nekem članku sem prebrala krasno popotnico za življenje. »Videz je pomemben, pamet je pomembnejša, srce najpomembnejše.« Vam je znana? (Smeh.) Da, seveda. To sem napisal sam. Domislil sem se za svoja otroka. Ko sem nekaj let nazaj razmišljal, da bi jima napisal rek za popotnico, sem prišel do teh besed. Danes se mi zdi to še posebej aktualno, ker smo v veliki meri postali družba videza. Strašno je pomembno, kako izpadeš navzven, ko si na sliki, filmu, videu. Tudi v politiki je izredno pomembno, kako se predstaviš navzven, ampak v resnici, da, videz je pomemben – kako si oblečen, kako govoriš … vendar je še bolj pomembna pamet, ki je neka vsebina, ki jo moraš imeti, ker le videz ni dovolj. Na koncu je pa zelo pomembno srce. Se pravi to, kar čutiš, kar potem s tem videzom in pametjo narediš. Verjamem, da ima naše življenje tolikšen smisel, koliko delamo dobrega

Foto: Nejc Suhadolnik

formacij. Življenje je bilo bolj počasno in umirjeno.

Dijakinja D. Kirhmajer, predsednik vlade dr. M. Cerar in ravnateljica A. Šterbenc.

Šolska TV ekipa.

Foto: Maša Balon

za druge. To pa pomeni, da si srčen. Nekaj se naučiš, rasteš, se izobražuješ, ampak to uporabljaš za druge. Da daš nekaj družbi, sočloveku, kajti s tem se plemenitiš – daš nekaj sebi in drugim. Mislim, da je to bistvo našega razvoja.

osem ur v službi, pa je to nekaj, kar te bo sčasoma pripeljalo do psihiatra. Tisto, s čimer se ukvarjamo, nam mora biti veselje; moramo to srčno početi, ker potem bomo tudi dobri. Na koncu je tako, da če ne delamo s srcem, nismo dobri.

Kaj bi še dejali za konec? Res je, da se je pomembno izobraževati in delati neke prakse, a vendarle je na koncu najpomembnejše, da se odločiš za nekaj, kar te veseli. Če te neka dejavnost, kasneje poklic, veseli, potem greš zjutraj v službo z veseljem. Če pa ne in si rečeš, ojoj, spet za stvar, znova bom

Iskreno se Vam zahvaljujem za pogovor in srečno v novem letu. Hvala tudi vam in srečno. Povzetek zvočnega zapisa: Martina Holešek

INTERVJU

Ministrica dr. Maja Makovec Brenčič:

»Verjemite vase.«

To ni bil le obisk ministrice za izobraževanje, znanost in šport na SMGŠ, temveč tudi prijeten intervju. Pogovor v družbi dijakov četrtih letnikov, nekaterih profesorjev in ravnateljice Ane Šterbenc sta vodila Dolores Kirhmajer in Danijel Vrtovec. Kaj vas je ob ogledu šole najbolj navdušilo? Vsekakor vaša vpetost v vse, kar se dogaja. Tako pri delu v studiu kot pri animacijah. Ko takšne izdelke gledam na televiziji, se mi zdi, da so kar samoumevni. A vendarle se pokaže, da je za to potrebno ogromno znanja. In to vaše znanje me je navdušilo. Ali se vam zdi, da sta poklica medijskega in grafičnega tehnika poklica prihodnosti? Ne le prihodnosti, ampak tudi sedanjosti. Namreč že danes so takšne veščine znanja na neka-

Sproščen pogovor z ministrico.

terih področjih dela že zelo potrebne, na primer oglaševalne veščine … Takšna vedenja pomenijo zmagovalne poti. Danes ljudje živimo z mediji ter jih vsak dan, pravzaprav vsako sekundo, sprejemamo. Kakšno popotnico bi dali dijakom četrtih letnikov za nadaljnji študij? Predvsem to, da najprej verjamete vase, v svoje sposobnosti. V to, kar radi delate, počnete, se učite. Rada bi, da ste trdni na svoji poti, da ne obupate, ampak vztrajate in si ob tem najde-

te številne prijatelje in posameznike, ki vas ob tem podpirajo. Znanje šteje, je vrednota in vam ga nihče ne more vzeti. Letos praznujemo 25. obletnico samostojnosti Slovenije. Kako se je razvijal šolski sistem? Šolski sistem ima že nekaj stoletno tradicijo. Nedavno sem gostovala na Kozjanskem, kjer smo imeli 550 let obeležja šolstva v teh krajih. Pravzaprav je to zelo dobro za nas, za narod, za državo. Šolstvo mora biti dobro in kakovostno. Pomembno

je, da lahko vsi dostopate v sistem izobraževanja in da znamo kakovostno razvijati nova znanja, jih soustvarjati in prenašati aktualne vsebine. Tiste vsebine, ki so potrebne, da bo vaša karierna pot in seveda tudi pot razvoja vnaprej, bila predvsem takšna, da vas bo trg dela sprejemal in da boste tudi vi znali kaj dodati v ta trg dela. In to vsekakor vaša šola že dokazuje. Šola nam omogoča veliko izmenjav in tako smo dobili vpogled v različne šolske sisteme. Kateri je vam najbolj blizu? Naš. Slovenski. (Smeh.) Mislim, da v resnici krepimo kakovosti, ki so potrebne in nam jih narekujejo globalni izzivi. A vendar tudi tisto, kar mora biti in tudi je najpomembnejša vrednota našega sistema, da znamo čuvati znanje, ki je tudi del našega sistema, zgodovine kot tudi vseh nas.

Foto: Maša Balon

Kaj se vam zdi največja prednost našega sistema?

INTERVJU

Obdaritev ministrice s 3D zapestnico.

Foto: Nejc Suhadolnik

V animacijskem studiu.

Vključevanje, dostopnost in kakovost. Na začetku prejšnjega šolskega leta smo gostili evropskega komisarja, gospoda Navracsicsa in je z jasnimi dejstvi potrdil, da je slovenska šola dobra šola, da je sistem trden, da se razvija. V to ne le da verjamemo, ampak moramo v sistemu tudi drug drugemu pomagati, da bo še boljši. Vedno so stvari lahko še boljše. Ali bi vi kot ministrica kaj spremenili v šolskem sistemu? Kar veliko idej je, kaj bi lahko spremenili. A kot rečeno postopno, umirjeno, premišljeno. Tudi vi imate sami radi, da veste, kaj vas čaka. Imate pričakovanja in želje, ki jih lahko skupaj s profesorji uresničite. Vsako spremembo je treba premisliti z vsemi vami. Ali bi se zgledovali po kakšni državi? Imamo veliko primerjav. Sodimo v zbir OECD držav; tistih, ki nas štejejo z dobrim šolskim sistemom in se tudi vključujemo v raziskave in primerjave. Tukaj lahko izpostavim tako skandinavske države, kot seveda tudi nekatere naše sosednje države in pa nemški ter francoski sistem. Vse vrste, sistemi

Ravnateljica Ana Šterbenc in dr. Maja Makovec Brenčič.

pa nastajajo iz konteksta zgodovine, iz okolja, v katerem se sistem razvija. Zato ne moremo kar tako prenašati neka spoznanja in znanja iz drugih sistemov ali načinov izkušnje delovanja, ampak jih moramo umestiti v slovenski prostor z njegovimi značilnostmi. Ali mislite, da bodo nove tehnologije spremenile klasičen pouk? O, ja, saj ga že spreminjajo. Vi ste dokaz, da tehnologije spreminjajo način poučevanja pa tudi način učenja; tako s strani učencev in učiteljev. In zakaj je to pomembno? Zato da vpenja-

Foto: Nejc Suhadolnik

mo modernejše vizije in tudi videnja razvoja pouka, a vendarle hkrati ohranjamo ravnotežje. Tudi tradicionalni del, ki se recimo kaže skozi bralno pismenost, kako biti pripravljen na življenjske izzive, pa vendarle potrebuje tudi velik del socialnega sobivanja – ustvarjanja medčloveških odnosov. Tehnologija ne more tega nadomestiti, lahko nam pa pomaga v sobivanju in razvoju te. Mislim, da je oboje potrebno. To,kar ste danes opazovali, je v bistvu naše vrste pouk. Kako vam je všeč? Super. (Smeh.) Pridem še.

Foto: Nejc Suhadolnik

Midva z Dolores se na naši šoli počutiva odlično, med dijaki je odličen odnos, tudi profesorji so odlični, oprema je sploh neprecenljiva. Me pa zanima, kako ste se vi počutili na srednji šoli? Tudi zelo dobro. Obiskovala sem družboslovno šolo, današnje Poljane. Bilo je imenitno. Usmerjeni smo bili v jezike … krasen razred, s katerim se še kje srečam - kot s posameznicami in posamezniki. Je pa bil to pretežno ženski razred. Prevladale smo punce. Lahko rečem, da smo bile pridne, pa vendarle tudi kdaj nagajive. Najlepše se zahvaljujeva za vaš obisk in čas. Tudi sama se najlepše zahvaljujem. Želim, da ohranite svojo radovednost, raziskovalnost in še enkrat poudarjam, verjemite vase. To je nekaj, kar najbolj šteje v življenju. Povzetek zvočnega zapisa: Martina Holešek

DRUGI O NAS

Gazela 2016 Dijake dobro opremijo za potrebe digitalnega sveta Za snemanje in videoprodukcijo filmov o nominiranih podjetjih ter snemanje izjav finalistov so letos skrbeli dijaki Srednje medijske in grafične šole Ljubljana.

deča nit letošnjega projekta Gazela je povezovanje odličnosti gazel s talentom mladih. Tako so mladi sodelovali pri večini faz priprave regijskih izborov najboljših najhitreje rastočih podjetij. Dijaki SMGŠ so pod mentorstvom profesorice Justine Gračner Botonjić snemali videopredstavitve podjetij, ki so bila nominirana za gazelo pokrajine, in posneli nove predstavitve sponzorjev. Srednja medijska in grafična šola je edina šola v državi, ki v celoti izobražuje za medijske in grafične poklice. V šolskem letu 2000/01 so prvi v državi začeli program medijski tehnik. Pet let pozneje se je šola preimenovala v Srednjo medijsko in grafično šolo Ljubljana. Šolo obiskuje okoli 650 dijakov, pouk poteka v sodobno opremljenih učilnicah, televizijskem in animacijskem studiu ter v delavnicah za tisk in dodelavo.

»V šoli si prizadevamo, da bi dijakom poleg obveznega kurikula ponudili nekaj več. Dijaki višjih letnikov se udeležujejo filmskih in fotografskih delavnic, sodelujejo pri pripravi programa za spletno televizijo in šolsko prireditev, zelo uspešni pa so tudi na tekmovanjih. Že kar tradicionalno je sodelovanje s partnerskimi šolami v tujini. Kar nekaj naših dijakov vsako leto odide na praktično usposabljanje k delodajalcem v Švedski, Finski, Malti, Poljski in Nemčiji,« je naštela Justina Gračner Botonjić. »Našo šolo odlikujejo strokovnost, pedagoški eros, odlični pogoji za delo. Zahvala gre ravnateljici Ani Šterbenc. Odlikujejo pa nas tudi mladostna ustvarjalnost, barvitost in pozitivno vzdušje.« In kako je doživljala sodelovanje dijakov v letošnji Gazeli? »Odlično! Sicer za nas tovrstno sodelovanje ni novo. Z

Petra Hlebš pri izdelavi posnetkov v gibanju.

Foto: Maša Balon

dijaki skušamo izvesti čim več praktičnih projektov.« Šola sodeluje tudi z Izobraževalnim središčem RTV Slovenija. Dijaki spoznajo profesionalne studie, režijo, strokovno osebje, dinamiko njihovega dela. V drugem in tretjem letniku v RTV Slovenija opravljajo tudi obvezno prakso. Sicer pa si veliko izkušenj naberejo tudi v šolskem studiu, ki je zelo dobro opremljen in so v njem posneli predstavitve sponzorjev projekta Gazela 2016. »Kamor koli bodo šli naši dijaki, kjer koli bodo našli zaposlitev, se bodo srečali s pospešeno digitalizacijo. Na naši šoli pridobljena znanja jim bodo vedno prišla prav, zlasti če si bodo za študij izbrali nekaj povsem novega, saj bodo znanja s področja medijev in grafike odlična dopolnitev. Podjetja iščejo mlade ljudi z več različnimi znanji. Naši mladi so zagotovo v pred-

nosti, saj znajo na primer fotografirati, urejati spletne strani, poznajo animacijo, televizijsko in filmsko produkcijo. Naša šola daje tako široka znanja, da jim s tem zagotovo daje tudi možnosti za boljšo zaposljivost.« Za zavzete, talentirane in delovne mlade ljudi se vedno najde mesto, je prepričana mentorica. »Taka sodelovanja so tudi najboljša pot do zaposlitve. Podjetja namreč potrebujejo čas, da spoznajo mladega človeka, da vidijo, iz kakšnega testa je, kako vedoželjen je in ali je sposoben delati v delovni skupini. K temu jih ves čas spodbujamo tudi pri nas, saj projekte delamo timsko.« Pri izbiri dijakov, ki so sodelovali pri snemanjih v podjetjih, niso imeli nobenih težav, četudi se je njihovo delo dejansko začelo že konec avgusta, torej še med šolskimi počitnicami. »Na teren sta hodila dva, v šoli pa je ena dijakinja

Priklop opreme pred dogodkom v Cankarjevem domu.

Foto: Kristjan Kaluža

MI O SEBI montirala posneto. Nekatere najbolj zagrete smo morali kar malo držati nazaj, saj bi najraje delali samo obšolske projekte, a je treba opraviti delo tudi pri drugih predmetih,« je v smehu pripovedovala Justina Gračner Botonjić. Jana Petkovšek Štakul, Dnevnik

Televizijska ekipa, v sestavi Andraž Domnik, Danijel Vrtovec in Dolores Kirhmajer, se je v šolske klopi novega šolskega leta vrnila že ob koncu avgusta. Potekalo je namreč sodelovanje s časopisno hišo Dnevnik, ki že 16 let zaporedoma izvaja projekt Slovenska Gazela, kjer se izbira najboljše slovensko hitrorastoče podjetje. Pri tem projektu so pod mentorstvom profesorice Justine Gračner Botonjić ter ob pomoči profesorja Mihe Goloba sodelovali kot produkcija za 18 videov, v katerih so se predstavljala posamezna sodelujoča podjetja letošnje izvedbe projekta. Andraž in Danijel sta v zadnjem tednu avgusta in prvem tednu septembra obiskala 18 različnih podjetij po celotni Sloveniji, od Primorske do Prekmurja, od Dolenjske do Gorenjske. V vsakem podjetju sta posnela izjavo

Priprave na snemanje z žerjavom.

direktorja, spoznala delavce ter s kamero ujela vse, kar v posameznih podjetjih delajo. Medtem ko sta Andraž in Danijel obiskovala podjetja, se je na naši šoli dogajalo še marsikaj. Profesorica Justina je z novinarjem Dnevnika, Vitom Auguštinom, snemala voiceover, zvok, ki smo ga podložili pod posnetke; v studiu, na Chromakeyu, pa posnela sponzorje projekta Gazela 2016, izjave direktorjev ter glavnih v podjetjih, kot so npr. Gorenjska banka, Telekom, Butan plin … Ko sta se fanta vrnila s terena, sta posnetke neposredno predala montažerki Dolores, ki jo je čakalo zelo veliko dela. Sprva je izdelala videz pasic in napisov, ki so se prikazovali v vseh videih, nato pa je začela obdelovati videe. Pregled materiala, sestava v logično zaporedje posnetkov, obdelava zvoka, končen videz posameznega videa so vzeli kar nekaj časa. Po izračunih ji je za vse videe vzelo časa okrog 100 ur (100 ur dela v šoli, po pouku). Vsak dan po šoli se je namestila v šolski režiji ter v šoli ostala vse, dokler ni šole zapustila zadnja čistilka. Požrtvovalno delo, kajne? Vsak četrtek od 8. septembra je morala imeti Dolores zaključene 3 videe, v dolžini dveh minut,

Foto: Maša Balon

kajti projekt je potekal tako, da so sprva potekali regijski izbori Gazel 2016 po šestih različnih šolskih centrih po Sloveniji, 19. oktobra pa je potekal zaključni izbor v Cankarjevem domu, ker so med zmagovalci regijskih gazel izbirali zlato gazelo 2016. In z videi se delo naših dijakov ni zaključilo. Televizijska ekipa je bila prisotna na regijskih gazelah, kjer so snemali celoten dogodek, na koncu pa se posneli izjavo zmagovalca. Na finalnem dogodku v Cankarjevem domu pa sta moči skupaj združili televizijska in filmska ekipa, kajti dogodek smo na platno v dvorani prenašali v živo.

Projekt Gazela 2016 je za nas po dveh mesecih intenzivnega dela zaključen. Kot zmagovalec je bilo zbrano podjetje Nice Label Euro Plus d.o.o., za kar mu čestitamo. Čestitamo pa ne glede na vse tudi sami sebi, kajti to je bil projekt, ki nas je preizkusil glede vzdržljivosti, zanimanja in prav vsi smo si enotni: v življenju želimo početi prav to! In zato ne dvomimo v uspeh. Smo ljudje, ki vemo, kdo smo, imamo postavljene vrednote in točno vemo kam smo namenjeni.

Napotki in dogovarjanja pred projekcijo v živo.

Dolores Kirhmajer, 4. G

Foto: Kristjan Kaluža

Izjava zmagovalca na regijski prireditvi Gazela 2016. Foto: Justina Gračnar Botonjić

DIAMANTNI MATURANTKI

Kjer je volja, je tudi pot. Pravijo, da je vsak človek diamant. Pa se tega res zavedamo? Kaj pa, ko nam to pove predsednik države? Na začetku oktobra sta predsednik države Borut Pahor in ministrica za izobraževanje, znanost in šport dr. Maja Makovec Brenčič na Brdu pri Kranju priredila sprejem za diamantne maturante. Na šoli smo imeli lansko šolsko leto dve diamantni maturantki, in sicer Špelo Bricman in Marušo Železnik. Pa je res bilo težko? S kakšnim uspehom oziroma ocenami si prišla na SMGŠ? Špela: Z odličnim uspehom. Maruša: Na SMGŠ sem prišla s prav dobrimi ocenami. Ali si bila vsako leto odlična? Koliko truda si vložila v ta uspeh? Špela: Vsako leto sem bila odlična. V 2., 3. in 4. letniku sem imela povprečje ocen 5.0. Za odličen uspeh mi ni bilo treba vložiti veliko truda, saj sem se veliko naučila že pri samem pouku,

snemanje, animacija, TV)? Špela: Ukvarjala sem se samo s šolskimi zadevami. Maruša: Bila sem na fotografski delavnici, sodelovala sem tudi kot statistka pri izdelavi filma, pokrivala pa sem tudi reportažo iz delavnice Popravljalnica igrač. Povabljena sem bila tudi k sodelovanju pri animacijski delavnici, vendar preprosto ni bilo časa, saj se je matura naglo bližala.

Kdaj si se odločila postati uspešna maturantka? Špela: Mislim, da se je želja biti uspešna maturantka prvič porodila, ko smo na koncu 1. letnika pri profesorju Baaru pregledovali zaključne ocene in je dejal: »Vi bi pa lahko bili zlata maturantka.« Takrat se mi je matura seveda zdela še daleč. Srednješolska leta pa so hitro minevala in pred mano je bil Špela Bricman. Foto: Arhiv dijakinje že 4. letnik. Takrat sem si zadala cilj, saj sem sodelovala. Pred testi in da postanem zlata oz. še bolje – spraševanji sem tako snov samo diamantna maturantka. še dodatno utrdila in se po nava- Maruša: To sem se odločila na di začela učiti 2 dni prej – odvi- koncu 2. letnika, saj sem želela sno od predmeta. sama sebi in drugim, ki so vame Maruša: Odlična sem bila šele dvomili, dokazati, da zmorem v tretjem letniku. Ves prosti čas doseči najboljše rezultate. sem namenila učenju in vložila zelo veliko truda v svoj uspeh. Ali te je menjava profesorjev v četrtem letniku zmedla? Pravzaprav me zanima, ali si Špela: Niti ne, saj smo jih večsodelovala pri izvenšolskih krat zamenjali čez celo srednjo projektih (fotografija, film, šolo. V končni fazi pa se to doga-

ja, seveda iz različnih razlogov in je treba stvari sprejeti ter se jim prilagoditi. Maruša: Pravzaprav ne, saj sem se že navadila v ostalih letnikih. Bilo pa se je težko navaditi na drugačen način dela.

Ali je, postati diamantni maturant, tudi v dobro družbe, je dobro vprašanje. Trenutno širša družba od tega nima koristi, v prihodnosti pa mogoče le. Bomo videli. Je pa res, da ta dosežek lahko profesorjem da povratno informacijo, da so bili uspešni v svojem poklicu. Lahko so ponosni in jim ni žal časa, če so se preveč ukvarjali, konkretno z mano in če so mi na različne načine nudili dodatno pomoč. Hvala vsem profesorjem za pozitivne spod-

Ali je program SMGŠ zahteven? Se ti zdi, da profesorji preveč zahtevamo? Špela: Ne in ne. Maruša: Po mojem mnenju je vsak program težak, če te ne zanima, ali ne vložiš niti trohice truda vanj. Zame je bil precej zahteven, sploh prvi dve leti, saj je bilo veliko novih informacij, veliko stvari se je bilo treba učiti na novo in seveda so tukaj še programi, v katerih smo delali. Odvisno je od profesorja. Vsak zahteva ravno toliko, kot se zdi profesorju, da nam bo čim bolj pomagalo v prihodnosti, sploh v našem po- Maruša Železnik. Foto: Arhiv dijakinje slu. Ker se stvari stalno spreminjajo v multime- bude in le tako naprej. diji, se prav tako spreminjajo Diamantnost pa mi je seveda znanja in pričakovanja, da bo to tudi omogočila, da sem se roznanje tudi naučeno in pravilno kovala s predsednikom države Borutom Pahorjem in z njim uporabljeno. naredila selfija. (Smeh.) Mogoče Kaj ti je diamantnost prinesla je bila to prva in edina možnost, dobrega v življenje? Ali je to, da sem ga lahko srečala v živo. da postaneš diamantni matu- Ob mojem uspehu pa se je seveda veselila tudi moja družina. rant, v dobro družbe? Špela: Dala mi je vedeti, da lah- Da, ponosna sem nase in starši ko v življenju dosežem prav vse, name in to je prijeten občutek. Maruša: Za začetek mi je pokače se bom le potrudila.

ISKANJE RESNICE zalo, da zmorem veliko več, kot sem sama od sebe pričakovala. Seveda če v to vložiš veliko truda in se veliko stvarem odpoveš. Diamantnost pomeni samo to, da si izvrstno opravil začetni izpit v življenju odraslega človeka. Ni pa tudi nujno, da to pomeni, da sedaj znaš vse. Je ravno nasprotno. To dokaže, da se z vztrajnostjo da priti daleč in doseči velike stvari. Kdo ima pri takšnem uspehu največjo vlogo? Dijak, profesor, starši … Špela: V največji meri seveda dijak sam, potem pa so tukaj še profesorji in starši, ki te pri tem spodbujajo. Starši tudi v vlogi, ko nam stojijo ob strani. Profesorji pa; bolj so domiselni, iznajdljivi in snov odpredavajo zanimivo, pri dijakih dosežejo večje zanimanje in posledično tako vplivajo tudi na boljše ocene. Tu bi poudarila še poštenost profesorjev. Ta je veliko vredna in mi daje občutek sprejetosti, predvsem pa spoznanje, da bom za trud tudi pravično ocenjena. Na SMGŠ so bili vsi z mano pošteni in pravični. Maruša: Vedno ima prvo vlogo pri tem dijak. On je tisti, ki se odloči biti najboljši od najboljših in je pripravljen pri tem tudi vztrajati. Potem pa je odvisno od človeka, kdo ima več vloge pri njegovem uspehu. Pri meni je bila to moja boljša polovica, saj me je spodbujala pri vsem, česar sem se lotila. Kakšen občutek te je spreletel, ko si izvedela novico? Ali se ti je zdelo, da imaš moč spremeniti svet? Špela: Neverjetni občutek – mislim, da sem celo rahlo zajokala od sreče. Da. In kar takrat bi ga začela spreminjati. (Smeh.) Maruša: Ko so prišli rezultati, nisem mogla dojeti, da sem zares zlata maturantka, sploh ker je bila izredno težka matura oziroma vsaj strokovni del. Niti

sanjalo pa se mi ni, da je kakšna možnost, da bom diamantna maturantka. In ko sem bila poklicana kot zadnja od vseh dijakov in mi je ravnateljica zašepetala, da sem tudi diamantna, so mi usta padla do tal. (Smeh.) Še nekaj dni po tem nisem dojela, da so se mi sanje o takem uspehu dejansko uresničile. Sama se ne počutim ravno, da lahko spremenim svet. Lahko pa nekomu dam nasvet ali ga podprem, da bo on za začetek spremenil sam sebe, saj verjamem, da se spreminjanje sveta začne s spreminjanjem samega sebe. Prosim, da podeliš nekaj nasvetov prihodnjim maturantom. Špela: Začnite se učiti pravi čas. 4. predmeta (torej izdelka) se lotite čim prej, saj bo kasneje vedno manj časa in več učenja. Če potrebujete dodatno pomoč, jo raje poiščite prej kot pozno ali celo prepozno. Zavedajte se, da brez dela uspeh ne bo tak, kot bi ga želeli ali pričakovali. Zavedajte se, da je samo od vas odvisno, kako uspešni boste. Naj vas spremlja misel, da ste sposobni več, da ste sposobni biti še bolj uspešni, le nekaj truda je treba vložiti, predvsem pa vztrajati. Bodite pozitivno naravnani. Maruša: Za začetek ne obupajte, če vam kdaj kaj ne gre. Meni še vedno kakšna stvar dela preglavice. Vendar ne smete obupati. Če vam spodleti, se iz tega nekaj naučite in pojdite naprej v svet. Bodite ustvarjalni, vztrajni, imejte se radi med sabo in ne krivite vedno učiteljev za svoje neuspehe. Predvsem pa si zadajte cilje, nad katerimi ne obupajte. Želim vam uspešno šolsko leto, predvsem 4. letnikom, ki pa se izkažite na maturi in začnite spreminjati svet na boljše. Martina Holešek

Ljubezen, sreča, najstniki Prvi in osnovni pogoj za uspeh na katerem koli področju je veselje do življenja, ki je posledica ljubezni do samega sebe in samospoštovanja. Ljudje, ki se imajo radi in ki se spoštujejo, imajo radi življenje, veselijo se vsakega dne in vsakega izziva. Ljubezen do samega sebe ni pogojna ljubezen. Nihče si ne reče »Imel se bom rad, če bom končal študij.« ali »Imel se bom rad, ko bom bogat.« Ljubezen do samega sebe je ali pa je ni. Šele takrat, ko se nekdo ima rad, naredi nekaj dobrega zase; konča šolo, postane bogat in uresniči druge cilje.

skanje ... Težka beseda z veliko pomenov. Najstniki smo izgubljeni. Zelo malo je primerov, v katerih so najstniki našli sebe ali pa pravo pot. Vedno več ljudi ima vse višja pričakovanja od nas. Vsakič, ko upihnemo novo svečko na torti, za eno leto več. Pridejo na plan vse višja pričakovanja. Vprašanje je sedaj, kako? Na kakšen način to vse izpeljati. Kako izbrati pri 14 letih pravo šolo in prihodnost, ki si jo želimo ... Ponovno vprašam, kako? Meni je problem izbrati, kaj si bom oblekla naslednji dan, kaj šele, kaj bom počela v življenju ... Zelo malo število odraslih se zaveda, da ne zmoremo vsega. Smo mladi, da, ampak nismo vsemogočni. Kako naj sem dobra v šoli, imam aktivno življenje, športam, imam čas za prijatelje in družino ... Kako prosim, povejte mi! Bila sem pri obisku prijateljic na psihiatriji ... Sta le dve, ki jima je uspelo sprejeti dejstva, da ne zmoreta in sta se zlomili in se zdravita ... Kaj pa drugi, ki si ne želimo pomoči, ki si želimo sami pomagati? Zatiramo si oči s tem, da ni nič narobe z nami, ... saj je večina takšna ... NE! To je zelo narobe. Večina najstnikov je v depresiji ali pa imajo probleme z resnimi skrbmi.

Kako lahko starejši sprejmete dejstvo, da je 80 odstotkov otrok v težavah? Ne znamo si pomagati, zaidemo na napačne poti. To ne pomeni, da podpiram, da zaidemo, ampak velika večina zaide. Mi smo vaša prihodnost, svet bo odvisen od nas čez nekaj let in kaj delate vi z nami? Nas uničujete, enega po enega. Vse več možnosti je za nakup drog in pomirjeval in vsega, kar vam pade na misel. Seveda bomo. Vsak, ki ima skrbi, bo nekaj vnesel vase, da ne bo vsak naš korak ali pa korak drugih, slišati, kakor da padajo stolpnice zraven nas ... Prosim, pomagajte nam, ne silite nas ... Pomagajte nam, da najdemo svojo pot, ki jo iščemo! Ksenija Kominka, 1. D

Obdaja jo gluhi zid samote, brez zavedanja svoje lepote. Zvečer v solzah zaspi, samo zato, ker preveč trpi. Enega dne bo odšla v svet in ne bo zgolj le ena smet. Ksenija Kominka

ANIMIRANI FILMI

6. mednarodni festival otroškega in mladinskega filma »Mali slon« Od 11. do 16. oktobra 2016 je v Mariboru potekal že 6. mednarodni festival otroškega in mladinskega filma »Mali slon«. Festival Mali slon je eden izmed mednarodnih festivalov, ki spodbuja otroke in mlade k ustvarjanju filmov, tako igranih kot tudi animiranih in jim omogoča svoje izdelke predstaviti širši javnosti, ter omogoča mednarodno izmenjavo idej, znanj in mnenj.

ilme iz tekmovalnega programa oceni mednarodna žirija, vsi prikazani filmi pa se potegujejo tudi za nagrado občinstva Youth Cinema Network Award, ki jo podeljuje mednarodna mreža festivalov otroške in mladinske filmske produkcije iz vse Evrope. Filmi so razdeljeni v tri starostne skupine: – MINI do 10 let, – MIDI od 11 do 14 let in – MAXI od 15 do 19 let. V predizbor je letos prispelo 250 filmov in animacij iz več kot 30 držav. V tekmovalni program pa se je uvrstilo 106 filmov in animacij, od teh 4 animirani filmi naših dijakov. Otvoritve smo se udeležili 13. oktobra v Mariboru in si ogledali 14 animacij izmed teh tudi dve naši z naslovom

Kemija je nevarna stvar.

Kemija je nevarna stvar in Sovica Evelina. V naslednjih dneh festivala se je predvajala tudi animacija drugih dijakov z naslovom Legenda snowboarda. Po ogledu vseh animacij je voditelj otvoritvenega dela festivala ter producent festivala Mali slon Rene Puhar na oder povabil avtorice animiranega filma Kemija je nevarna stvar Urško Gnidovec, Anjo Eržen, Nino Hribernik, Mišo Kokalj ter mentorico profesorico Mojco Guštin. Zastavil jim je vprašanja o izdelavi animacije in jim čestital. Festivala se je udeležila tudi naša bivša dijakinja Maja Jenko, ki je izobraževanje na naši šoli zaključila lani, s svojo animacijo Moj Valentin. Na festivalu je bila od vsega začetka. Povedala

Avtorice: U. Gnidovec, A. Eržen, N. Hribernik, M. Kokalj

Sovica Evelina.

Avtorji: L. Novak, Z. Zalar, B. Suhadolnik, A. Smrekar

je, da je bila s festivalom zelo zadovoljna in se ga bo še kdaj udeležila. Ogledala si je najrazličnejše igrane in animirane

Legenda snowboarda.

filme ljudi z vsega sveta. Udeležila se je tudi animacijske delavnice pri Timonu Lederju, ki je znan slovenski animator.

Avtorji: Jaka Žurga, Janez Škulj, Diana Padovac

ANIMIRANI FILMI

Moj Valentin.

Njena izjava: »S festivalom v Mariboru sem bila zelo zadovoljna. Poleg ogledov najrazličnejših igranih ali

animiranih filmov je tudi odličen način za spoznavanje ljudi z vsega sveta, ki se zanimajo za filmsko kulturo. Imeli smo tudi

organizirane animacijske delavnice. Jaz sem se udeležila delavnice animiranja v kolaž tehniki s l o ve n s ke g a animatorja Timona Lederja. Dobila sem tudi dobre odzive in preAvtorica: Maja Jenko dloge za svoje delo naprej. Na festivalu sem zelo uživala in ga priporočam komurkoli, ki se zanima za filme in bi rad v tem napredoval.«

Zahvaljujemo se šoli, profesorici Mojci Guštin, da nam je organizirala ogled otvoritve, profesorju Davorinu Babiču za spremstvo in ravnateljici za organiziran prevoz do Maribora. Za več informacij o Festivalu Mali Slon obiščite FB stran Festivala Mali Slon: https://www.facebook.com/ events/1052991201425569/ Animirane filme, ki smo jih ustvarili, pa si lahko ogledate na šolski spletni strani: http://www.smgs.si/uspehi-nasih-dijakov-na-festivalu-mali-slon-2016/ Laura Novak, 4. C

Razstava animiranega filma Slovo V sklopu Mednarodnega festivala animiranega filma Animateka, katerega 13. edicija se odvija med 5. in 11. decembrom v Kinodvoru, Slovenski kinoteki in Stari mestni elektrarni, smo si ogledali razstavo animiranega filma Slovo, Leona Vidmarja.

rojekt Oživljamo neživo predstavlja zakulisje nastajanja animiranega filma. Avtor Leon Vidmar nas je popeljal skozi razstavo in podrobno razložil nastajanje celotnega filma.

Plakat

Film je bil posnet v tehniki stop-motion (sličica za sličico) animacije. Seveda se je vse začelo z idejo, ki jo je režiser dobil nekje v letu 2013, končan film pa izdelal junija oziroma julija letos (2016). Po ideji je vse svoje zamisli najprej prikazal z zgodborisom, od tu naprej pa so sledila srečanja s scenografi, izdelovalci lutk, fotografi, animatorji … Sledilo je izdelovanje lutk. Sprva je režiser sam izdelal lutke iz plastelina, da je dobil boljšo predstavo, nato pa z Žigom Veberjem odlil lutke iz silikona v kalupe. V lutkah so skeleti, saj je tako najlažje animirati. Po izdelanih lutkah je sledila postavitev kamer in snemanje. Za vse skupaj so potrebovali pet mesecev, saj v enem dnevu posnamejo pet sekund. Ko je bilo vse posneto, je seveda sledila še

montaža, ki jo je Leon opravljal tudi sproti, a na koncu je ta proces trajal en mesec. Sam Leon je povedal, da z vsakim manjšim gibom lutka zaživi in s tem dobi še večje veselje

in zagon do dela. Po končani razstavi smo se lahko tudi sami preizkusili v animiranju krajšega filma z modelom ribe.

Udeleženci razstave animiranega filma Slovo.

Anastasija Spirovska, 3. F

Foto: Mojca Guštin

INTERVJU

Na krilih metulja z dijakinjo Dolores Kirhmajer Verjetno najbolj zagnana dijakinja naše šole, ki ima za sabo že obilico projektov, šolskih in osebnih. Sestala sem se z njo v kavarni ter se čudila, kako ji uspe delati toliko stvari naenkrat. Kaj vse dela? Kakšna je njena vloga? Preberite si v nadaljevanju. Kot za večino je bila tudi zate vstop v srednjo šolo kar velika prelomnica. Kako to, da si se odločila za SMGŠ in kakšna so bila tvoja pričakovanja? Že od malega sem si želela postati novinarka ali TV voditeljica. V 7. razredu sem izvedela za to šolo in sem si rekla »moram se vpisati«. Moja pričakovanja so bila dvoumna, ker nisem imela nobenih predhodnih izkušenj, vseeno pa sem si močno želela, da bom lahko sodelovala pri čim več krožkih in da me bodo naučili veliko stvari s področja novinarstva.

Veliko svojega časa posvetim knjigam, če sem čisto iskrena. Napisala sem dve, sicer otroški, ki obsegata okrog 20 strani. Če pa sem še bolj natančna, njun naslov je Na krilih metulja in laboda (2014) ter V srcu in duši, za boljše življenje (2015). Pa so te knjige šle v prodajo v kakšne trgovine, morda na kakšen natečaj?

Natečaj, na katerem si sodelovala, je potekal mednarodno, pa imaš mogoče še kakšne druge mednarodne izkušnje? Da, v 3. letniku sem opravljala tri tedensko prakso na Malti pri delodajalcu. Gre za mednarodno izmenjavo, na katero se lahko prijavijo dijaki naše šole, in to je bila zame znova ena ogromna mednarodna izku-

To je bila moja dolgoletna želja že pred odhodom na Malto oziroma prakso, ampak nisem vedela, kako se bodo ostali sostanovalci strinjali s tem, potem pa smo se dogovorili, da jaz pišem blog, drugi pa priskrbijo fotografije, pa bomo tako zadovoljni vsi. In na koncu je zares odlično izpadlo. Blog je imel vse tri tedne isti slog in tisti, ki so ga redno brali so bili navdušeni. Poleg knjig in bloga pa sem zasledila, da je izpod tvojih pisarskih rok nastal še scenarij za film. Za kakšen scenarij gre? Res je, napisala sem scenarij za film Partija. Gre za slovenski kratki igrani film, ki je bil posnet na začetku aprila 2016. Premiera filma je bila junija v Kinu Bežigrad, danes pa je film dostopen že na You Tubu, tako da si ga z veseljem lahko ogledate.

Že v prvem letniku si sodelovala pri nekaterih dejavnostih na šoli, (kot so) filmska in televizijska ekipa ter dramski krožek. In glede na to da si prišla brez predhodnega znanja, na kakšen način si sploh pripomogla k izvajanju projektov? Dramski krožek sem obiskovala že v osnovni šoli, tako da to področje mi ni bilo tuje. Pri filmski in televizijski ekipi pa sem bila novinka; izkušnje sem si pridobivala sproti, saj so me ostali dijaki spodbujali, bodrili, naučili veliko stvari poleg samega novinarstva.

V trgovine mi ju ni uspelo prodati, poslala sem ju na mednarodni natečaj za najboljšo otroško in mladinsko knjigo v Avstriji, kjer sta bili nagrajeni.

Ali si v tem času ustvarjala tudi kaj izven šolskih dejavnosti? Seveda. Že od nekdaj rada pišem članke, bodisi za šolo bodisi za kakšen časopis. Poleg tega pa tudi rada ustvarjam s pisanjem, naj bodo to pesmice ali knjige.

Ti je to dalo motivacijo za ustvarjanje še naprej? Seveda, glede na to da je bil tako dober odziv na moje pisanje, zdaj ustvarjam že tretjo knjigo in upam, da se bo ta vendarle prodajala v trgovinah in uresničila moje želje.

Dolores na Brionih s kamero Canon C100.

šnja. Živeti nekje v tujini skoraj mesec dni, je neopisljiva izkušnja. »Vržen« si nekam, kjer se moraš znajti, uporabiti svoj jezik, iznajdljivost ... Malta mi je ogromno pripomogla tudi pri razvijanju angleškega jezika. Tudi tam pa nisem prenehala s pisanjem. Tam sem si vendar izpolnila dolgoletno željo ter pisala blog, vse tri tedne.

Za sabo imaš zares že kar nekaj izkušenj. Kaj pa redne obveznosti v šoli, tvoj uspeh je bil vsako leto odličen, če se ne motim? Kako ti je vse to uspelo? Tako je. Tudi za tem stoji zanimiva zgodba. Ko sem dobila odobreno Zoisovo štipendijo na začetku prvega letnika, sem si rekla: »Jaz želim biti vsa štiri leta odlična,« in to je bil moj prvi cilj na tej šoli. Mislim, da se s trdim delom in vztrajnostjo lahko vse doseže, samo cilj si moraš postaviti.

Je bilo pisanje bloga tvoja osebna želja?

Čestitke Dolores. Patricija Zupan, 4. F

Foto: Petra Hlebš

INTERVJU

Na dirkališču s Katjo Pivk Katja Pivk je odličnjakinja iz 3. D razreda in športnica, ki je zapisana disciplini, kjer dekleta in fantje tekmujejo skupaj. Katja pravi, da je zato še toliko bolj vsaka zmaga še slajša. Kakšni so bili tvoji začetki v tem športu? Karting sem srečala čisto po naključju. Moja mami je atiju kupila vstopnico za vožnjo z električnim kartom v BTC-ju v RollBaru. Jaz sem takrat lahko le gledala, kako se vozita. Ko sta končala, sem želela poskusiti še sama. Ati me je peljal do karta, a do pedal mi je manjkalo pol metra. Stara sem bila šele pet let. Takrat je k nam pristopila Lucija Živec, ki je tekmovala v railiju ter formuli 3. Povedala nam je,

Koncentracija pred štartom.

da imajo karte tudi za mlajše in tako sem se lahko preizkusila. Kasneje sem začela hoditi v karting šolo in jo tudi zaključila. Naslednje leto smo kupili lasten kart in se udeleževali dirk. Glede na to, da je to bolj moški šport, koliko deklet tekmuje? Da, to je res bolj moški šport, ampak, kot vsi govorijo, vedno morajo biti izjeme. Mislim, da smo dekleta samo tri ali štiri od

vseh dirkačev na tekmovanjih. Karting je tudi eden redkih športov, pri katerem moški in ženske tekmujejo skupaj, zato je zmaga vedno veliko slajša, če zmaga dekle. Ali je karting nevaren šport, si se kdaj že poškodovala? Mislim, da karting ni tako nevaren šport. V vseh dvanajstih leti sem videla nekaj pretresov možganov in par polomljenih reber, kaj hujšega pa se ni zgodilo. Na eni izmed dirk se je nekdo

Foto: Arhiv dijakinje

obrnil na glavo, na srečo mu ni bilo nič hudega. Sama sem bila kar nekaj krat udeležena pri trkih – po večini so drugi lezli čez moje rame in volan. Kako poteka tekmovalna sezona? Sezona ima okoli osem dirk. Začnejo se na začetku marca in končajo najkasneje oktobra. Tekmuje se na dirkališčih, ki so za dirke posebno opremljena in imajo izletna območja. V Slo-

veniji ni primernega dirkališča, razen poligona varne vožnje na Vranskem, zato se vozimo na dirke v Italijo, Avstrijo in na Hrvaško. Največkrat grem na treninge med vikendom, da ne manjkam v šoli, čez teden pa sama skrbim za kondicijo in priprave na tekmo. Lahko bi rekli, da so dirke podobne formuli 1, saj imamo tudi mi dan pred tekmo uradne treninge, naslednji dan pa kvalifikacije in dve dirki. Po zadnji dirki prvouvrščeni dobi venec, kasneje na

za najboljšega voznika/voznico kartinga 2014 in 2016, 9 krat na dirki za evropsko prvenstvo in uvrstitev na svetovno prvenstvo 2014. Kakšne so tvoje želje za naprej? Najprej si želim, da bi lahko še naslednje leto dirkala, saj moramo letos zamenjati okvir. Želim si narediti čim boljši rezultat in oditi na svetovno prvenstvo. Če pa bi bila možnost, bi se z veseljem zapeljala tudi s formulo.

Priznanje za najboljšo voznico leta 2016, v panogi karting.

podelitvi pa prvi trije pokal. Na koncu sezone prejme vodilni v skupnem seštevku vozovnico za svetovno prvenstvo, ki je vsako leto v drugi državi. Letos bo na Portugalskem. Kakšni so tvoji dosedanji dosežki in na katere si najbolj ponosna? 3 krat državna prvakinja, 3 krat pokalna prvakinja, 4 krat državna podprvakinja, 5 krat pokalna podprvakinja, 2 krat priznanje

Foto: Arhiv dijakinje

Ti ta šport veliko pomeni? Da, vsekakor mi ta šport pomeni veliko. 12 let je več kot dve tretjini mojega življenja in s tem sem zrasla. Enostavno brez tega športa ne morem živeti, je nekako način življenja. Ali se ukvarjaš še s kakšnim drugim športom? Da, poleg kartinga se ukvarjam tudi z lokostrelstvom. Kristina Prašnikar, 3. D

RAZREDNA URA

Načrti v moji glavi

in z glasbo. Pa mislim, da bi se še kaj našlo. Gradiva imaš doma polne omare. Kaj, če bi ga kdaj uporabila?«

ali razmišljanje bodoče razredničarke.

Prof. Jakob: »To je vse res. Kaj pa, če jim to ne bo všeč? Če se jim bo zdelo brez zveze? Kaj pa, če ne bo delovalo?«

Prof. Jakob: »Jeseni dobim nov razred. Nov začetek. Vsakič pravim, da bom poskusila z razredom delati drugače, bolje. Pa je, na žalost, vedno približno enako. In teh začetkov ni prav veliko v eni delovni dobi.«

loge se delijo in ne množijo … uspeh je boljši. Ni res?« Prof. Jakob: »Ja, če tako postaviš vso stvar, potem je mogoče res izboljšati uspeh tudi s tem, da se razred dobro razume. No, recimo, da se strinjam in grem v

Mateja: »Ja, zakaj pa samo 25 minut. Vzemi si celo uro. In ne ukvarjaj se toliko z opravičili in ocenami. To dijakov ne zanima preveč. Postavi razredno uro v urnik in jo naredi zanimivo. Saj znaš … vem, včasih ti celo med matematiko uspe. Hahaha.«

Mateja: »Hmmm … in če se letos potrudiš? Ali bi bilo res tako težko? Daj no, »prfoksa«, saj imaš že desetletja izkušenj, a ne bi bilo res vredno poskusiti?«

Mateja: »Poskusi najprej, no. Saj si taka kot dijaki, samo jamranje. Če ne bo šla ena stvar, bo šla pa druga. Ženska, ti pa res kompliciraš!« Prof. Jakob: »A ti sploh veš, kaj vse si dijaki želijo od profesorja? Da je pošten, strokoven, zabaven, da upošteva mnenja in pripombe dijakov, da snov razlaga na zanimiv način, da … in jaz naj naredim razredne ure take, da bodo ustrezale vsem tem zahtevam?«

Prof. Jakob: »Bilo bi vredno. Ampak, če grem po vrsti, se moram najprej vprašati, zakaj? Zakaj bi delala drugače?«

Mateja: »Ja. Zmoreš. In ni več kaj dodati.«

Mateja: »Hja, najlaže bi bilo reči, da zato, ker sem jaz tako rekla. Ampak v resnici iz dveh razlogov. Zato, ker zmoreš in zato, ker bo to za »fazančke« dobro. Če se bodo dobro počutili v razredu, bodo raje hodili v šolo … kolikor to sploh gre.«

Razredna ura v 1. D.

Prof. Jakob: »No, in naslednje logično vprašanje je, zakaj bi se morali v šoli počutiti dobro? Saj nismo društvo za zabavo najstnikov. Sem se pridejo učit in moja naloga je, da poskrbim, da šolo čim bolje opravijo, da ne špricajo pouka in da se obnašajo, kot je treba.«

spremembe. Recimo, da tudi razumem, zakaj. Naslednje vprašanje je seveda, kdaj naj najdem čas za to. Saj veš, matematika je sila pomembna zadeva in ur je tako malo. Teh že ne mislim krajšati zato, da bom delala kaj drugega. No, kdaj naj se ukvarjam z razredom?«

Mateja: »Saj si ne verjameš čisto, a ne? Kar poslušaj se? In spomni se svojih šolskih let. Česa se spomniš? Učiteljev? Razreda? Snovi? Kar priznaj, da so bili sošolci tisti, ki so naredili šolo znosno? In tebi se ne zdi vredno, da poskrbiš, da se razred dobro razume? Če se dobro razumejo, si pomagajo, šola je znosnejša, stres je manjši, na-

Mateja: »In ti učiš matematiko??? Kje je tvoja logika? Saj imaš razredne ure. Čemu pa so namenjene, če ne razredu?«

Prof. Jakob: »Ja, če priznam, da sem zmaj in se opravičim, da imam samo eno glavo in ne morem odgovarjati trem hkrati, kot bi lahko, če bi imela tri. Sem bolj navaden model zmaja. No, prav. Razredna ura bo cela šolska ura. Kaj pa naj se pogovarjam z njimi? Saj veš, da se ne znam pogovarjati. In pridig ne maram. Dijaki pa tudi ne. To je najboljši način, da dosežem, da me nihče več ne posluša. Kaj naj torej delam na teh razrednih?«

Prof. Jakob: »Ampak to je samo 25 minut na teden? In vsa opravičila in opozorila glede ocen vzamejo ves ta čas. Ti sploh ne veš, kako dolgočasno je to ukvarjanje s papirji in ocenami!«

Mateja: »Domišljije pa res nimaš nobene. Kot da nisi bila nikoli stara petnajst let. Mislim, da ne moreš zgrešiti z igrami, team buildingom, pogovori o temah, ki jih zanimajo, s filmi

Foto: Mateja Jakob

Prof. Jakob: »Torej, če povzamem: letos bom imela razredne ure celo šolsko uro, pogovarjali se bomo o temah, ki so dijakom blizu, igrali se bomo, gledali bomo filme, poslušali bomo glasbo in še kaj. Vse to zato, da bodo dijaki razmišljali o sebi in drug o drugem, da bodo znali osmisliti, zakaj hodijo v šolo in zakaj se učijo, in da se bodo lažje spopadali z vsakodnevnimi problemi. Če mi bo vsaj približno uspelo, bi moralo biti vzdušje v razredu dobro in uspeh boljši. Je to to?« Mateja: »To je to. Lahko pa kdaj pa kdaj prineseš čokolado na razredno uro. To pomaga.« Prof. Jakob: »Zdaj pa utihni že. Glavo imam že polno idej. Grem jih zapisat in se pripraviti.« Mateja Jakob

I Z M E N J AVA

Estonija Estonija, deželica z modro – črno zastavo, je velika za dobri dve Sloveniji (45.226 km2), v njej pa živi le 1,4 milijona prebivalcev. Ima odlično lego ob Baltskem morju, meji na velesilo Rusijo na vzhodu in na Latvijo na jugu, po morju pa na Finsko in Švedsko. Zaradi te lege ima dobro razvit pomorski promet, ladjedelništvo in ribolov, na severu pa živinorejo.

roti koncu novembra sva se z Anastasio Spirovsko odpravili na mednarodno izmenjavo v Estonijo. Zgodaj zjutraj smo se dobili na ljubljanskem letališču in polni pričakovanj počasi odpotovali v baltsko državico. Najbolj naju je skrbela zmeda, kako se bova ustalili v državi, navadili na ljudi, promet ter njihove navade. Malce naju je skrbel tudi njihov jezik, saj nisva vedeli, ali znajo vsi govoriti angleško. Estonščino bi težje razumeli, vendar se je na srečo izkazalo, da znajo tamkajšnji prebivalci dobro angleško. Ko sva stopili skozi vrata letališča, sva najprej začutili mraz, ki pa ni bil tako hud kot sva pričakovali. Sedli sva na avtobus in se iz Tallina peljali proti Tartuju. Opazili sva, da ima avtobus wifi, kar je bilo zelo dobrodošlo, saj sva se lahko javili domačim. Naslednje dni smo spoznavali mesto in ljudi. Pri tem sva naleteli na kar velik šok, saj se nihče ni želel družiti z nama, vsi so se izogibali očesnemu stiku, nihče se ni želel pogovarjati. Na kratko povedano, vsak je živel svoje življenje. To se nama je zdelo zelo čudno, saj sva obe zelo družabni dekleti, ki sva si želeli pridobiti nove prijatelje. Na srečo nama je šola Kunstikool, kjer sva opravljali prakso, dodelila vodičko Zoe Mirzojevo, ki bi nama pomagala in naju vodila. 20 letno dekle nama je razkazalo mesto, pomagala pri nakupu avtobusne vozovnice in nama razložila ter pomagala

pri vsem kar sva želeli in potrebovali. Z njo sva navezali prijateljski odnos. Prve dni prakse v umetniški šoli Kunstikool sva se kar lovili, saj nisva vedeli, kje so razne učilnice, nisva poznali profesorjev in njihovega načina, tako da nama je bilo sprva zelo težko. Vsak dan nama je bilo opravljanje prakse in učenje lažje. Spoznali sva njihov način pouka, ki je zelo sproščujoč, saj lahko zamudiš in ti nihče nič ne reče. Profesorji so z dijaki zelo sproščeni, tako da ni čutiti odnosa nadrejenosti in podrejenosti. Vsak dijak oziroma študent dobi določeno nalogo, ki jo mora opraviti sam. Brez pritiska in večje omejitve s časom. Večino časa smo risali s svinčniki in čopiči, kar je bilo meni osebno kar všeč, Anastasii pa je bilo bolj pri srcu oblikovanje na računalnikih. Najbolj zabavno je bilo raziskovanje mesta Tartuja in izlet v Tallin. Obe mesti sta zelo lepi za turiste. Imajo tudi veliko izbiro raznih trgovin za ženske zapravljivke, pa tudi za moške bi se kaj našlo. Prosti čas sva večinoma preživeli zunaj v mestu, ko se je zmračilo pa v kakšni prisrčni slaščičarni. Čas nama je prvi teden ob spoznavanju in privajanju minil zelo počasi, saj sva bili obe na začetku malce šokirani, ker nisva navajeni njihove kulture. Drugi teden nama je šel hitreje, zadnji pa nama je kar švignil. Ob odhodu v Tallin nama je bilo kar malce težko, saj sva se morali posloviti od najinih novih dveh

Anastasija Spirovska.

Nika Rijavec.

prijateljic Zoe in Karine. Takoj, ko je vlak speljal iz Tartuja proti Tallinu, sva obe imeli čuden občutek, saj sva vedeli, da še dolgo ne bova videli te lepe državice. Prvi teden na dan četrtka sva se z Anastasio odpravili v šolo. Prišli sva malce prej, da ne bi zamudili pouka. Čakali sva pred učilnico, kjer bi moral biti pouk, ampak tam ni bilo nikogar. Zdelo se nama je malce čudno, saj je minilo že pol ure od začetka ure, ampak sva še malce počakali. Po kaki urici čakanja sva se odločili, da poiščeva profesorja, ki bi naju moral učiti. Profesorja nisva našli in sva se odločili, da greva spet pred učilnico.

Foto: Nika Rijavec

Foto: Anastasija Spirovska

Usedli sva se na okensko polico in čakali. Družbo nama je delal šolski maček Igor. Po treh urah čakanja je do naju stopil profesor in povedal, da bo začel učiti šele čez eno uro. Izmenjava v Estoniji je bila zelo prijetna izkušnja, pri kateri je bilo kar nekaj grenkih stvari, ki sva jih skupaj prebrodili. Po izmenjavi sva postali samostojnejši in bolj odprti. Znava se tudi prilagajati in preizkušati nove stvari. V Estonijo bi se radi še kdaj vrnili na počitnice. Nika Rijavec, 3. F

Malta Vse se je začelo septembra, ko sem vsa vesela v upanju, da bom izbrana, oddala prijavnico za mednarodno izmenjavo. Kmalu smo izvedeli, da smo med ožjimi kandidati in kam bomo odpotovali na prakso.

oja je bila Malta. Bila sem presrečna, nato pa so se pojavila vprašanja kot: kaj pa, če se ne izkažem, kaj naj vzamem s seboj, kaj pa, če me ne bodo sprejeli ... Naše potovanje se je začelo 30. 10. 2016 na dolgem mostu v Ljubljani. Od tam smo se odpravili proti Trevisu in po dveh urah in pol vožnje prispeli na letališče. Po hitri oddaji prtljage, na srečo ne pretežke, smo se odpravili skozi pregled, nato pa počakali prestavljen let. Po uri in pol v zraku smo pristali na topli Malti. Na prvi pogled nisem mogla ravno oceniti, ali mi je všeč ali ne, saj smo prispeli ponoči. Delala sem v podjetju Retail International Group. Bila sem fotografinja in fotografirala izdelke znamk Marks&Spencer

Ogled akvarija v Buggibi.

I Z M E N J AVA ter Aldo. Te fotografije sem morala tudi obdelati po njihovih merilih, saj jih bodo objavili na socialnih omrežjih za promocijo izdelkov. V podjetju so me zelo lepo sprejeli ter mi zaradi natančnega, organiziranega in vestnega dela ponudili poletno delo pri njih. V podjetju sem se počutila res prijetno, saj so me vsi zelo lepo sprejeli ter ravnali z mano, kakor da sem njihova sodelavka že veliko dlje, kakor sem v resnici bila. Naučila sem se dobro uporabljati Photoshop, še najbolj pa sem se naučila odnosa s strankami ter profesionalnega odnosa s sodelavci. Spoznala sem ogromno sodelavcev ter prišla do spoznanja, da so Maltežani res prijazen in odprt narod. Prosti čas, ki ga je bilo malo, smo preživljali z ogledom mnogih znamenitosti ter naravnih lepot, kot so Blue lagoon, Blue grotto, akvarij, otok Gozo, s Špelo pa sva si ogledali tudi nogometno tekmo med Slovenijo in Malto. Ogledali smo si tudi mesta, kot so Valletta, Mosta, Sliema, St. Julian ... Za to izkušnjo sem zelo hvaležna in je ne bom nikoli pozabila. Lahko bi jo imenovala tudi kot »Once in a life time opportunity«, saj take možnosti ne dobi vsak. Zdi se mi, da se po vrnitvi znam mnogo bolj samostojno organizirati za delo, izbrati pravilne odločitve ter se sporazumevati z nadrejenimi. Te vrline mi bodo v življenju vedno koristile.

Foto: Nika Pirih

Ana Kozlevčar, 3. C

Skupinska fotografija v Mosti.

Foto: Matjaz Kamničar

Pogled na Sliemo iz Vallette.

Foto: Luka Usenik

Pogled na Valletto iz Slieme.

Foto: Erik Intihar

I Z M E N J AVA

Portugalska Portugalska je razpeta med sodobnost in bleščečo preteklost kolonialnih časov. Ob morju se nizajo znamenitosti, v notranjosti pa smo doživeli čutno portugalsko bit. Zelo sem bil vesel, ko sem izvedel, da odletim na Portugalsko.

sredini novembra smo učenci Srednje medijske in grafične šole Ljubljana obiskali mesto Guimares na Portugalskem. Preden sem se odpravil od doma, sem si predstavljal majhno mestece z veliko prebivalci in veliko dreves in sonca. Ko smo pristali, nas je pričakal kombi, ki nas je zapeljal do hotela v velikem mestu, kar je bilo v nasprotju z mojimi pričakovanji. Videl sem veliko zelenja, ampak bolj malo sonca, kar me je razočaralo. Na vreme pač ne moremo vplivati. V tem tednu sem doživel kar veliko stvari. Najbolj pomembna zame je bila izkusiti novo hrano, recepte in okuse. Prav tako sem imel priložnost videti njihove spomenike in razne druge znamenitosti, ki so v primerjavi z našimi nekajkrat večji. Na tem potovanju sem izvedel veliko zanimivih informacij o sami državi in kakšno pot je ubrala skozi zgodovino. Atmosfera ni

tako drugačna od Ljubljanske. Edina stvar, ki smo jo opazili vsi, je, da se mesto prebudi dve uri kasneje kot Ljubljana. Promet se mi je zdel varnejši in vozniki so bili zelo strpni, zato si lahko prečkal cesto kjerkoli, ne da bi se bal za življenje. Spoznal sem zelo veliko novih in zanimivih ljudi; najbolj so mi ostali v spominu Portugalci, Poljaki in Čehi. Ampak največ druženja sem opravil s Čehinjami, saj jim je angleščina dobro šla in zato je bila komunikacija vedno zabavna in tekoča. Najbolj me je presenetila kremna juha za vsak obrok, ki smo ga dobili v restavracijah. Vesel sem bil vrnitve v Slovenijo, a po kakšnem tednu ali dveh bi z veseljem spet odletel na Portugalsko in si ogledal še ostale dele države. Moja anekdota je bila, da sem izvedel, da v osnovni šoli učijo ples ob drogu …

Na šoli Semana do Agrupamento Fernando Tavora.

Rok Pristavec, 2. C

Foto: Lara Komac

Ustvarjanje spominov v Bragi.

Foto: Tjaša Jankovič

Ogled kmečkega muzeja.

Foto: Tjaša Jankovič

Slovenska ekipa v Bom Jesusu.

Foto: Augusto Murgolo

I Z O B R A Ž E VA N J E U Č I T E L J E V

Osnove sitotiska Konec oktobra je na šoli potekal seminar z naslovom: Osnove sitotiska, ki so se ga udeležili učitelji iz Zavoda za gluhe in naglušne Ljubljana, Ekonomske šole Novo mesto, Šolskega centra Celje (Srednja šola za strojništvo, mehatroniko in medije) in učitelji naše šole.

aučili smo se korakov - postopka izdelave preslikačev za tekstil (majice) v tehniki sitotiska. Po izdelavi osnutka – logotipa smo začeli s procesom izdelave šablone in tiska. Najprej smo izbrali sito primerne velikosti z ustrezno linijaturo mrežice. Izbrali smo format sita 700 mm x 500 mm z linijaturo mrežice 43 l/cm ter napetosti 20 N. Sledilo je oslojevanje mrežice iz obeh strani s svetlobno občutljivim kopirnim slojem FOTECOAT 1010. Svetlobno občutljiv sloj smo nanašali s posebnim žlebičem, ki nam je omogočal enakomeren nanos po celotni površini mrežice. Sledilo je sušenje sloja na mrežici s toplim zrakom. Po operaciji sušenja smo nadaljevali s postopkom osvetljevanja v osvetljevalni enoti (vakuumski mizi). Pred osvetljevanjem smo na oslojeno sito postavili kopirno predlogo – film. Spodaj imamo prikazano osvetljevalno

Oslojevanje mrežice.

enoto, ki je opremljena z vakuumsko komoro. Ta je ključnega pomena, saj med slojem, ki smo ga predhodno nanesli in črnino na kopirni predlogi, ne sme biti zraka. V nasprotnem primeru bi lahko prišlo do »spodkopiravanja«. Za vakuum skrbi vakuumska črpalka, ki je vgrajena na spodnjem delu mize. V komori so nameščene posebne žarnice za osvetljevanje sit. Velikost kopirnega okvirja znaša 1305 mm x 1050 mm x 900 mm. Po končanem osvetljevanju smo začeli z razvijanjem, kar pomeni, da smo osvetljeno sito sprali z vodo in tako odstranili neosvetljene dele na mrežici. Na ta način smo dobili tiskovne površine, ki bodo prepuščale tiskarsko barvo (odprti deli mrežice). Po končanem razvijanju je sledilo sušenje sita in korektura (pregled sita). Tako pripravljeno sito smo zaščitili, pripravili na tisk ter vpeli v čeljusti na tiskarskem stroju. Sledila je

Foto: Danijel Vrtovec

nastavitev sita, tiskovnega materiala, nastavitev višine mize, položaj, pot/hod in pritisk rakla in predrakla. Pri tisku smo uporabljali sodobni stroj, ki je namenjen potiskovanju različnih tiskovnih materialov. Prednosti so v enostavnem rokovanju, hitri menjavi elementov na stroju ter natančna regulacija vseh za tisk pomembnih predmetov. Nekaj osnovnih podatkov o stroju: – ¾ avtomatski sitotiskarski stroj »vlaganje ročno ostalo avtomatizirano«; – max. velikost uporabljenega okvirja je 900 mm x 700 mm; – max. tiskovni format je 500 mm x 300 mm; – max. višina mize je 80 mm. Po končani nastavitvi smo začeli s tiskom barve. Odtis je moral skozi sušilni tunel, v katerem se je tiskarska barva na plastizolni osnovi ustrezno posušila. IR - infrardeči električni sušilni tunel, ki smo ga uporabljali za sušenje tiskarske barve, omo-

Osvetljevalna komora.

goča enostavno rokovanje in ekonomično delovanje. Heavyduty izolacija preprečuje, da bi toplota uhajala iz samega dela stroja. Sušilni tunel pa je povezan s tiskarskim strojem, ki omogoča izlaganje potiskanih pol neposredno na neskončni trak sušilnega tunela. Širina neskončnega traku je 610 mm in dolžina 2330 mm. Dolžina sušilnega tunela je 1140 mm. Tu lahko enostavno izbiramo med različnimi možnostmi pri nastavitvah želene temperature in hitrosti neskončnega traku, kar je velika prednost. Po končanem tisku transferjev in nanosu lepila je naša tiskovina obrnjena zrcalno, ker se kasneje s pomočjo preše prenaša na majico. Vrstni red tiska je obraten kot pri neposrednem tisku na tiskovni material. To pomeni, da smo pri tisku transferja npr. za črno majico tiskali najprej cyan, magento, zeleno, rdečo zatem pa belo podlago in na koncu še lepilo. Po končani izdelavi transferja je bilo potrebno prenesti tiskovino na tekstil oziroma majico. To smo naredili s pomočjo tiskarske preše, ki je bila pod pritiskom 4 bara, 173 oC in času stiskanja 13 sekund. Florjan Pezdevšek

Foto: Danijel Vrtovec

I Z O B R A Ž E VA N J E U Č I T E L J E V

Priprava na tisk.

Foto: Danijel Vrtovec

Sušilna komora.

Foto: Florjan Pezdevšek

Vpenjanje sita.

Foto: Danijel Vrtovec

Preša za prenos transferja/preslikača.

Foto: Florjan Pezdevšek

Nastavitev sitotiskarskega stroja in sušilnega tunela.

Foto: Danijel Vrtovec

Odtis na tekstilni podlagi.

Foto: Danijel Vrtovec

INFO DAN

Ena – družabna igra Z opisom procesa izdelave izdelka vam poskušamo pomagati pri lažjem razumevanju in predstavljanju osnovnih del na področju grafične in medijske tehnologije. Pri medijski tehnologiji zajamemo grafično pripravo izdelka, pri grafični tehnologiji pa tisk in dodelavo izdelka. Družabna igra, ki vam jo predstavljamo, je poznana pod več imeni (Enka, Uno) in pravili. Mi smo izdelali svojo in potiskali karte v barvah, ki so osnovne za našo šolo.

porabo tiskovnega materiala (papirja in kartona), ki ga bomo potrebovali za izdelek. Odločili smo se, da bodo karte potiskane v barvah, ki so osnovne za našo šolo (magenta, zelena, cian) in dodali rumeno.

S pomočjo računalniških programov smo karte oblikovali v končni izgled. Pri tem smo upoštevali vse zakonitosti, ki jih potrebuje nadaljnji grafični proces. Tiskar potrebuje oznake za barvno skladje in kontrolne kline. Dodelava pa oznake za izsek, pregib in porezavo.

Potiskana pola zadnje strani kart.

Priprava za tisk škatlice.

0 0 1 1 2 2 3 1

3 4 4 5 5 6 6 →

→

→ →

→

STOP

→

7 7 8 8

→

STOP STOP

→

Dodelava Potiskane pole papirja smo v dodelavi oblikovali v končni izdelek. To pomeni, da smo z izsekovalnim orodjem izsekali potiskane pole kart in škatlico s pokrovom. Potem je bilo potrebno vse skupaj združiti v komplete. Delo ni bilo težko, saj smo imeli vsako barvo kart na svoji poli papirja. Naš izdelek je pripravljen za novo igro. Z njim vam želimo veliko prijetnih in veselih trenutkov. Sabina Mihevc

Potiskana pola sprednje strani zelenih kart.

Tisk Za tisk smo potrebovali tiskovne forme (s pomočjo teh se tiskarska barva prenaša na valj, ki je prevlečen z gumo, in z njega na papir), tiskarske barve, tiskovni material (papir) in tiskarski stroj. Natisniti je bilo potrebno karte in elemente na škatlici. Tiskovne forme smo vpeli na ploščne valje v posamezne tiskovne člene, nastavili vlagalni in izlagalni sistem, tako da je tiskovni material nemoteno tekel skozi tiskarski stroj. Poskrbeti je bilo treba tudi za barvo

v barvnikih in vlažilni sistem. Nastavili smo še skladje posameznih barv, da so se odtisovale na točno določeno mesto. Odtise smo večkrat merili z denzitometrom in s tem preverjali njihovo kakovost.

ENA

1 1

ENA

Grafična priprava Potrebno je bilo izdelati načrt in določiti velikost izdelka. S tem smo dobili podatke za izdelavo tlorisa škatlice in velikost igralnih kart. Pomembno je, da smo s tem predvideli tudi