Zverinice od A do Ž by Mozaik knjiga

29,95 €

Zbirka SONČNICA Urednik Andrej Ilc Polonca Kovač ZVERINICE OD A DO Ž Izbrane zgodbe za otroke Prvič izšlo leta 2007 Drugi natis Izbrala, uredila in spremno besedo napisala Marjana Kobe Ilustriral Marjan Manček Bibliografijo sestavili Breda Mahkota in Darja Lavrenčič Vrabec Likovno uredil Pavle Učakar Tehnično uredila Nina Berčič Demšar Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2012 Glavni direktor Peter Tomšič Glavni urednik Bojan Švigelj Natisnila Tiskarna Grafika Soča, d. o. o. © Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2006 Knjiga je izšla s finančno podporo Ministrstva za kulturo RS. Vse informacije o knjigah Založbe Mladinska knjiga lahko dobite tudi na internetu: www.emka.si CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.163.6-93-32 KOVAČ, Polonca, 1937Zverinice od A do Ž : izbrane zgodbe za otroke / Polonca Kovač ; izbrala in uredila [in spremno besedo napisala] Marjana Kobe ; ilustriral Marjan Manček ; [bibliografijo sestavila Breda Mahkota in Darja Lavrenčič Vrabec]. - 2. natis. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2012. - (Zbirka Sončnica) ISBN 978-86-11-17845-5 260727040 Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.

ZVERINICE Z VEČNE POTI

Pitonova zgodba

V živalskem vrtu živi piton. Zvit leži v kletki za stekleno steno, in kdor ga zagleda, pravi: »Kako je grd!« Ali pa samo: »Hu!« In steče stran. Piton je sedem let mirno prenašal takšno govorjenje. Nekega pomladega dne pa, ko je to rekel že šestinsedemdeseti obiskovalec živalskega vrta, mu je bilo zadosti. »Vse, kar je prav! Kaj pa hočejo od poštene kače? Naj nosim lasuljo in mini krilo? Vsega sem se naveličal, kar odšel bom,« si je mislil. 7

ZVERINICE OD A DO Ž

Res je odšel, pa še vrata je zaloputnil za sabo. Bil je že mrak, ko je prišel v gozd za živalskim vrtom. Tistega večera sta se po gozdu potikala dva podjetna slepca. Bila sta še mladeniča in precej neizkušena. Sova Nerga, ki je na svojem drevesu ravno odprla rumene oči, ju je zagledala in si mislila: »Danes bom pa brez truda prišla do zajtrka. Lahko še malo zadremljem, ujela ju bom za prvim ovinkom.« Za prvim ovinkom pa sta slepca naletela na pitona. »Ci-ci-ciril,« je razburjeno zajecljal eden, »poglej, tamle gre afriški kralj!« »Ha, še sanjalo se mi ni, da sem afriški kralj. Kaj vse človek zve, samo da od doma pride,« si je zadovoljno mislil piton. Spodbudno je pokimal mladima slepcema in to je Cirila tako opogumilo, da ga je poprosil za avtogram. Piton je z repom napisal na jagodov list: gospod Pi Ton, afriški kralj. V tem hipu je izza ovinka neslišno priletela sova Nerga, ki je hotela svoj zajtrk. Že je hlastnila po Cirilu, ko je v praproti za njim zagledala ogromno kačjo glavo. »Uj uj uj!« je v grozi zavzdihnila Nerga in se nezavestna sesedla v praprot. To je bilo veselja med malimi gozdnimi živalmi! Nerga jih je vse preganjala, in ker je sedaj nezavestna ležala v praproti, so priredile veselico. Na veselico je prišlo trinajst slepcev, dve številni mišji družini, pobegli morski prašiček, ki se je venomer tresel pred Nergo, in zapeljiva belouška. Ta je venomer zapirala in odpirala oči in govorila: 8

ZVERINICE Z VEČNE POTI

»Da, gospod Ton. Vam lahko rečem kar Pi?« Veselica je dosegla višek, ko so pitonu podelili medaljo in ga oklicali za rožniškega kralja. Murenčki toliko da si niso izpahnili nožic, tako so godli in vse je veselo rajalo. Morski prašiček je plesal z mišjo gospodično in se ji navsezadnje niti ni zdel več grd, čeprav ni imel repa. Cirilu sta rešitev in čudovita noč tako zlezli v glavo, da je poskočil na štor, se izprsil in ukal kot Tirolec. In tako je bil prvi slepec v zgodovini, ki je bil tako nadarjen. Ko je noč obledela in je na Rožniku posijalo sonce, so se vsi utrujeni in srečni poklonili pitonu in se razlezli po svojih luknjicah. Nerga je v praproti nekajkrat šibko zaukala »uj uj«, vendar se ni zbudila iz nezavesti. Piton je zlezel na vrh Rožnika in legel za gostilno v gredo solate. Jutranje sonce ga je prijetno grelo, utrujen je zatisnil oči in mislil na prekrasno noč, ki jo je preživel. Enkrat ga je zmotila Evica, ki je prišla na vrt po peteršiljček. Narahlo je vzkliknila, ko ga je zagledala, in rekla: »Strela, kaj pa ti tukaj? Mislila sem, da si cev za škropljenje.« »Nič, sončim se. Danes sem si vzel prost dan,« ji je povedal piton. Evica je bila s pojasnilom zadovoljna, pobrala je svoj pe teršiljček in odšla. V mestu se je hitro razvedelo, da je iz živalskega vrta ušla kača velikanka. Iskali so jo policaji, gasilci in vojaki. Seveda so hodili tudi po Rožniku in nekaj jih je zavilo v gostilno na 9

ZVERINICE OD A DO Ž

kozarček. Beseda je dala besedo in povedali so, da iščejo pobeglo kačo velikanko. »Mamica, ali je piton kača velikanka?« je vprašala Evica. »Če je, leži pri nas med solato.« To je zašumelo med iskalci! Na zelenjavni vrt je takoj odšla cela četa. Dvanajst jih je stražilo vrt, dvanajst jih je držalo mrežo in dvanajst jih je naganjalo pitona v mrežo. Pitonu se ni dosti ljubilo, bil je utrujen in zaspan, toda mislil si je: »Naj se kar malo potrudijo! Saj nimajo vsak dan opraviti z dvakratnim kraljem.« Končno se je le pustil prevaliti v mrežo in iskalci so ga zmagoslavno odnesli v živalski vrt. Tam so ga spet zaprli v kletko za stekleno steno. Spet so ga hodili gledat obiskovalci. In spet so govorili: »Kako je grd!« Ali pa: »Hu, gnusoba!« Piton je ležal zvit v svoji kletki in z enim očesom včasih malo poškilil na obiskovalce. Mislil si je: »Kako so neumni! Gledajo in gledajo, pa ne vidijo, da sem kralj afriški in rožniški. Neumnemu mlademu slepcu pa je bilo to takoj jasno.« In tako leži in si misli še danes.

ZVERINICE Z VEČNE POTI

Kamelina zgodba

V živalskem vrtu živi kamela. Tja je že pred leti prišla z vlakom naravnost iz Afrike. Ker so v naših krajih kamele bolj redke in ker je uredniku tistega dne manjkalo drugih novic, je mestni časopis objavil kamelino sliko in točen prihod vlaka, s katerim bo dopotovala. To je kamelo zelo razveselilo, kajti na vsem svetu je imela najraje, če so jo gledali in občudovali. V Afriki se je zato tudi prostovoljno javila za živalski vrt. Želela si je občinstva, ne pa prenašanja vreč ves ljubi dan. »Čedno dekle sem,« si je govorila, »rojena za živalski vrt, ne pa za tovorno živinče.« Na postaji si je uredila frufru, nabrala gobček v prijazen nasmeh in ljubko stopila iz tovornega vagona. Toda na peronu ni bilo žive duše. Tisti dan je bil ravno prvi april in bralci so bili prepričani, da je kamelin prihod le prvoaprilska šala. »S takole debelo nas pa časopis že ne bo vlekel za nos,« so si govorili in tudi najbolj radovednega otroka ni bilo na postajo. Kamela je bila nadvse razočarana. Nič več se ni trudila s 11

ZVERINICE OD A DO Ž

prijaznim nasmeškom. Besno je topotnila z nogo, pokazala zobe in odvihrala v živalski vrt. Tja je prišla zelo nataknjena. Tistega dne je v živalskem vrtu levji par dobil dvojčke. Vsi so bili razburjeni in nihče ni imel tisti hip časa, da bi se ukvarjal s kamelo. Enostavno so jo zaprli v ogrado in tekli proti levji kletki, kjer je srečni oče venomer rjovel in zahteval dvojni viski. Kamela se je besno ozrla po ogradi, v katero so jo zaprli. V njej so bili dva ponija in ljubezniv osliček. Ponija sta se ves dan igrala, da nastopata v cirkusu. Kopitljala sta ob ograji, vrtela repka, pela in žvižgala: »Konjička mala, fletkana, v cirkusu nastopata.« V svojem galopu sta se skoraj zaletela v kamelo. »Umakni se no, ti kamela!« je zaklical eden in že sta odvihrala naprej. Kamela je od besa kar otrdela in ni spravila iz sebe niti besede. Oslu se je zasmilila in nagovoril jo je: »Uboga kamela, ne bodi žalostna, ker si v živalskem vrtu. Saj te ponija nista hotela razžaliti, samo otročja sta.« Zdaj je kamela spet prišla do sape in besede. »Noben osel mi ne bo pravil uboga kamela!« je zakričala in brcnila osla v levo taco. In še je vpila na ubogega oslička, ga žalila in brcala. Osliček je bil res pravi osel. Namesto da bi kameli povedal, kar ji gre, se je prestrašil in jo milo prosil: »Pomirite se, gospa, pomirite se, gospa!« 12

ZVERINICE Z VEČNE POTI

Končno je kamela vsa hripava prenehala vpiti in zapičila oči v osličkove jasli. »Seno!« je rekla z mučeniškim glasom in zavila oči. »Od sena dobim vendar motno dlako.« 13

ZVERINICE OD A DO Ž

»Oprostite, oprostite,« je zamrmral osel in raztreseno ugriznil v otep sena. Toda kamela ga je odrinila in pričela goltati seno, osel pa je obupano gledal, kako izginja njegovo kosilo. Nenadoma je kamela potresla z glavo, da ji je frufru padel na čelo, priprla oči in pričela žvrgoleti kot kanarček. Osel se je zaprepaden zastrmel vanjo – bila je čisto druga kamela, vsa mila in ljubka, kot da nikoli ni kričala in brcala. Zibaje se je oddrobnela proti mreži in ves čas žvrgolela. Pri mreži sta stali Jasna in Ana in jo gledali. »Kakšna lepa kamela,« je rekla Jasna, kamela pa je vsa srečna šobila gobček in še slajše žvrgolela. Začuden je tudi osel prišel k mreži in še vedno strmel v kamelo. Saj je bila vendar še pred minuto čisto drugačna! »Tudi osliček je ljubek,« je rekla Ana in ga pogladila po dolgem uhlju. Osliček je od ugodja kar zamižal, pa je še v tistem trenutku dobil neusmiljen udarec. Kamela ga je na skrivaj brcnila in mu zašepetala tako ledeno »poberi se od mreže«, da mu je šlo prav do kosti. Otožno je sklonil glavo in odkopitljal k svojim praznim jaslim. Bil je preveč uvideven – kot vsi osli. Tako je šlo od prvega dne naprej. Kadar sta bila sama z osličkom, je kamela sitnarila in se znašala nad njim, ko pa so se nabrali ob mreži obiskovalci, se je cedila od prijaznosti, osliček pa se je skril za jasli. Je že tako na svetu, osel ostane osel, kamela pa kamela.

ZVERINICE Z VEČNE POTI

Racmanova zgodba

Sredi živalskega vrta je ribnik, v katerem živi vse polno rac. Spomladi se je tam izvalil racman Vinko, ki se je znal zelo lepo pogovarjati. Drugi racmani so se podili po ribniku, se šli viteške igre za kos deževnika, škropili mlade račke in delali skrbi izkušenim racam. Vinko pa je raje čepel v svojem kotičku med trsjem, držal glavico postrani in pletel zabavne in poučne pogovore. Imel je samo eno napako: pogovarjati se je znal le, če je bil sam. Če se je moral postaviti pred kom drugim, mu je zmanjkalo besed, pobesil je kljunček in odplaval v svoj kotiček med trsjem. Tam mu je seveda takoj prišel na pamet pravi odgovor. Tako je bilo, ko je starejšim racam stopil v pičo in prevrnil skledo. Vse so jezno zagagale in njegova teta ga je s kljunom lopnila po glavi in gagnila: »Bog te nima rad, neroda!« Vinko je od zadrege zamižal in se pognal v svoj kotek. Šele tam mu je padlo v glavo, kaj bi moral reči teti. Še enkrat je v mislih stopil v pičo, race so zagagale, teta ga je kljunila in rekla: 15

ZVERINICE OD A DO Ž

»Bog te nima rad, neroda!« Vinko bi jo milo pogledal in rekel: »Glavno, da me imaš ti, tetka!« Pa kaj, ko so mu taki v redu odgovori padli v glavo samo, če je bil sam. Včasih se je skušal priključiti mladim racmanom, ki jih je vodil Jakec Razbijač. Ravnokar se je razvedelo, da so pelikanom nasuli več piče, kot jim gre, in racmani so sklenili, da jim jo prevzamejo. Tudi Vinko si je zaželel, da bi bil enkrat junaški in podjeten, zato se je priključil na rep. Jakec Razbijač ga je opazil in vprašal: »Koliko si star, prijatelj?« »Dva meseca,« je resnicoljubno odgovoril Vinko. Vsi so se zasmejali, Jakec pa je grozeče rekel: »Odstopi, prijatelj, zgubi se! Taka mladost!« je še zaničljivo dostavil. Vinko je spet povesil kljunček in odplaval v svoj kotek. Tam se je ustavil, nagnil glavico postrani in rekel svoji sliki v vodi: »Mladost sama od sebe hitro mine, brez skrbi.« Moral se je zahahljati. Kaj takega Jakcu Razbijaču gotovo ne bi seglo v njegovo razbijaško glavo. Pa kaj, za podvig »pelikanova piča« je bilo že prepozno. In take stvari so se dogajale Vinku kar naprej. Nekega dne je v račjem svetu izbruhnila prava vojna. Jakec Razbijač je nabunkal Roberta, Robertov stric se je zaradi tega sporekel z Jakčevim prastricem in tako naprej, dokler niso bile skregane vse race v ribniku. Razen Vinka – ta je kot 16

ZVERINICE Z VEČNE POTI

ponavadi čepel v svojem kotičku in se sam s sabo pogovarjal o račji vojni. »Zakaj je Jakec nabil Roberta?« je vprašal svojo sliko v vodi. »Robert je rekel Tomažu, da je Jakec važič in reva.« »Kaj ni Tomaž Jakčev prijatelj?« »Seveda je. Njegov najboljši prijatelj je.« »Potem pa Tomaž tega gotovo niti za trenutek ni verjel.« »Ne, on že ne.« »Zdaj pa res ne razumem, kaj je moglo Jakcu škoditi. In če Tomaž tega ni verjel, zakaj je o tem pripovedoval drugim? In povzročil toliko hrupa, da je prišlo do vojne?« 17

ZVERINICE OD A DO Ž

Vinko še ni utegnil sam sebi odgovoriti, ko je iz trsja za njim z glasnim gaganjem sprhutala Vinkova teta, ki je tam malce počivala in slišala Vinkov pogovor. »Gaga – Vinko ima prav – gaga – vojna je odveč!« je kričala in plavala v krogih po ribniku. »Zakaj? Gaga, zakaj?« so kričale druge race in plavale za njo. Toda ko so Vinka prosili, naj svoje misli ponovi pred vsemi, je samo zmedeno pogledal in rekel: »Hm, – – hrm, – – p,« potem je povesil glavo in odplaval v svoj kotiček. Dar govora se mu je povrnil šele, ko ni nih če več gledal vanj. Vojna se je kljub temu srečno končala, saj je Vinkova teta vse razložila in race so uvidele, da se prepirajo za prazen nič. Dan po tistem se je Jakec Razbijač oglasil v Vinkovem kotičku. »Poslušaj, prijatelj,« je pričel pokroviteljsko. »Če bi še kdaj rad šel na pelikanovo pičo, se kar oglasi. Jaz sem tisti, ki kaj velja v tem ribniku.« Preden je odplaval, je še pokimal Vinku in dostavil: »Robert je butec, Tomaž pa pravzaprav tudi. Kompleten cepec.« Ko je Jakčev repek izginil za ovinkom, je Vinko ponovil: »Kompleten cepec, hehe, se je oglasil.« Občepel je v svojem kotičku in se menil sam s seboj. Ker je bil pameten in duhovit fant, je bila to kar dobra družba.

ZVERINICE Z VEČNE POTI

Pingvinska zgodba

V živalskem vrtu živi devetindevetdeset pingvinov. Če eden reče »ja, ja«, takoj tudi preostalih osemindevetdeset reče »ja, ja«. Če eden kihne, kihnejo tudi vsi drugi, in če enemu pade v glavo, da prične peti Na planincah, že vsi pojejo Na planincah. Med njimi pa je bil eden, ki je imel malo bolj debelo glavo in včasih tudi kakšne svoje misli. Rad se je kam zagledal in potem ni opazil, kaj počno drugi. Tako je bil vedno v spotiko in vzrok za prepir. Imel je majhnega bratca, ki je bil zelo ubogljiv in se je najbolj na svetu bal spotike in prepira. Zato se je vedno tresel za svojega zamišljenega brata, in če je le mogel, je prikril njegovo obnašanje. Če so se na primer vsi postavili na glavo, Debeloglavček pa je gledal v nebo in skušal ugotoviti, kam veter piha, ga je še pravočasno dregnil, da se je tudi on lahko postavil na glavo. »Rad bi vedel, ZAKAJ moram vedno delati tako kot vsi drugi. Jaz sem jaz in vsak hip mi bo tega zadosti,« je godrnjal in škilil navzgor, kam veter žene oblake. Bratca pingvinčka je ob tem predrznem govorjenju kar 19

ZVERINICE OD A DO Ž

groza spreletela in zardel je globoko po svojem belem trebuščku. »Lepo te prosim, tako me je strah! Spet se bodo jezili,« je rotil brata in ga venomer opozarjal, kako se mora obnašati. Ta pa mu ni bil nič preveč hvaležen. »Ti si reva brez značaja,« mu je pravil. Pingvinček ni vedel, kaj je to značaj, toda mislil si je, da je gotovo grozno, če ga nimaš. Pa je vse rad potrpel, da le ni bilo prepira. Nekega dne se je pričel usipati z neba dolgo zaželeni sneg. To je za pingvine, ki so zimske živali, vedno dan veselja. Najprej so zapeli: »Naprej v sneg, vihar plove naj pingvin mornar!« nato pa so pričeli s telovadbo: »Predklon levo, en, dva – predklon desno, en, dva.« Debeloglavček pa se je zagledal v snežinke, ki so priplesale izpod neba. Vsaka je bila drugačna, spuščale so se iz neznanega in ni jih bilo ne konca ne kraja. Na glavi se mu je naredila visoka snežena kučmica, on pa je kar strmel. Bratec ga je zaskrbljeno dregnil, toda Debeloglavček je bil danes nataknjen. »Nočem in ne bom,« mu je zabrusil in zraven še gromko pljunil. Drugi pingvini so se pričeli mrščiti, tedaj pa je bratcu pad 20

ZVERINICE Z VEČNE POTI

la v glavo rešilna misel. Še on je pljunil in se zagledal v snežinke. Kot bi mignil, so vsi pingvini prenehali s telovadbo, pljunili in se zagledali v snežinke. Od tega dne bratec ni imel več skrbi. Kadar se je Debeloglavček obnašal drugače, ga je pričel posnemati in že je ves pingvinji rod šel za njima. Tako je Debeloglavček postal nekakšen general, zato pa se je imel zahvaliti samo svojemu plašnemu in ubogljivemu bratcu.

ZVERINICE OD A DO Ž

Jazbečeva zgodba

Jazbeca je v živalski vrt prinesel kmet, potem ko sta se šla mance na njivi koruze že vso jesen. Kmet je čuval svojo koruzo in hodil prežat na jazbeca s puško in baterijo točno ob desetih zvečer ali pa ob enih ponoči. To so ure, ko hodijo jazbeci krast koruzo. Če mu takrat posvetiš z baterijo v nos, se ne premakne več, pa ga imaš. Tale jazbec pa je imel prav prebrisan način, kako je kmeta goljufal. Morda je že slišal za novo matematiko, ali pa si jo je izmislil sam, toda čas je štel enkrat po trojiškem pravilu, pa spet po dvojiškem in drugič po štiriškem, tako da ubogi kmet nikdar ni prišel ob pravi uri. A neke noči ga je le ujel. Zgodilo se je nekaj nepričakovanega in proti nepričakovanim dogodkom tudi matematična pravila ne pomagajo. Sijala je polna luna, koruza je šuštela in na Gori je ura bíla deset. Jazbec je sedel pred jazbino in štel do 27 – bil je ravno v trojiškem pravilu. Potem se je odpravil na njivo. Nič ni pazil, ropotal je in prhal in se mastil s sladkimi koruznimi storži. Naenkrat je med koruzo zagledal glavico, ne dosti večjo 22

ZVERINICE Z VEČNE POTI

od mačje, ki se je gugala na dolgem vratu. Bila je sivkasta in vsa prepredena z drobnimi gubami kot uvelo jabolko v marcu. Z okroglimi živo rumenimi očkami je begala sem in tja, nato jih je zapičila v jazbeca in hripavo zašepetala: »Buge vas primi, gralva jazbec!« Tako so se v zelo starih časih pozdravljali odličniki, toda jazbec, ki se je zanimal samo za matematiko, ni tega še nikoli slišal. Sedel je na rep in zinil: »Kaj?« Glava se je v zadregi zahihitala in rekla: »Kocel koruzo – ham, ham – požret!« Izpod črnega smrčka se je prikazal uvel jeziček in se nekajkrat nemirno obliznil. »Aha, že razumem,« je rekel jazbec. »Ti si Kocel in bi rad nekaj moje koruze. Prosim, izvoli!« in mu je ponudil nekaj storžev. Kocel jih je pogoltnil, kot bi mignil, milo pogledal s svojimi rumenimi bucikami in rekel: »Kocel še ham, ham.« Jazbec mu je dal še nekaj storžev in se čudil. Nove živali si ni mogel dobro ogledati, ker se je luna nenadoma skrila za čuden, nazobčan hrib, ki ga jazbec do nocoj tudi še ni nikoli opazil. »Kje si pa doma?« je vprašal Kocla, ker se mu je čudno zdelo, da ga do danes še ni srečal. Kocel ga je zamišljeno pogledal in rekel: »To bit Himalaja ali Šmarna gora? Kocel ne vedet velik, Kocel imet majhna glava in velik trebuh. – Še ham, ham.« 23

ZVERINICE OD A DO Ž

Koruza je kar izginjala in jazbec se je spraševal, kam neki gre. Potem se je pozanimal: »Koliko si pa star?« »Milijon let, pa še malček. Kocel ne vedet. Še ham, ham.« Preden je jazbec lahko premislil, po katerem pravilu je Kocel star milijon let, na njivi ni bilo nobenega koruznega storža več. »Ni več,« je žalostno ugotovil Kocel, spet iztegnil svoj uveli jeziček in se temeljito obliznil. Potem je nabral smrček v slovesne gube in pozdravil: »Buge vas primi, gralva jazbec! – Kocel priden, Kocel zna pozdravit. To mama naučila, ona bit dvorna dama kralja Dinozavra.« »Kaj?« je spet zinil jazbec in bil precej zmeden. Kocel mu je pomežiknil s svojim rumenim očesom in glavica je izginila med šuštečo koruzo. Tisti hip se je premaknil tudi čudni nazobčani hrib in spet je zasijala luna. V njenem svitu je jazbec opazil, kako hrib odhaja. Imel je štiri tace in dolg vrat, na katerem se je gugala smešna Koclova glavica – vse skupaj je bil Kocel. »Primojstolčenamarela!« je rekel jazbec, obsedel na njivi in pretresen gledal za zadnjim dinozavrom, ki je izginjal tja pod Blegoš. Tisti hip je na Gori ura udarila eno. Kmet je prišel s svojo baterijo in posvetil na začudenega jazbeca.

ZVERINICE Z VEČNE POTI

»Si ga videl?« je vprašal jazbec, ki je čisto pozabil, da se gresta s kmetom mance. No, tako ga je kmet ujel in prinesel v živalski vrt. Tu ima mirno življenje. Trikrat na dan dobiva koruzo in ves svoj čas lahko porabi za ljubo računanje. Čisto srečen pa le ni, ker dobro ve, da nekaj neznanskega, nekaj pustolovskega – dinozavra v mesečini – v živalskem vrtu ne bo srečal.

29,95 €