PO SLEDEH ČLOVEKA
rasti »do popolnega moža«, v katerem se je »razodela dobrotljivost in ljudomilost Boga« (Tit 3,4). Človeštvo je v hoji za tisto njegovo veličino, ki se bo uresničila šele v prihodnosti, h kateri pa teže vse osebnostne silnice iz preteklosti skozi ozko sedanjost. Vsi smo obrnjeni vanjo in njena podoba, ki lebdi v svetlobi prihod nosti pred našim duhovnim obzorjem, usmerja in oblikuje vse človeško prizadevanje za boljše življenje. Razvoj v pravo človečanstvo, v osebno veličino, ki je duhovna in neminljiva, se je šele komaj začel. Najvišji vzponi človeštva so še pred nami. Med te najvišje vzpone spada tudi splošnost spoznanja lastne človeške podobe sredi stvarstva; nedeljeno spoznanje in priznanje človekovega duhovnega bistva in smisla življenja. Hrvaški fizik Ivan Supek postreže tu s presenetljivo mislijo: »Splošnost je v vsakem tudi najosebnejšem izrazu; v kriku, spoznanju, kretnji, bolečini, radosti. Mi razumemo drugega človeka, ker se tudi sami na isti način izražamo, seveda s svojo poseb nostjo ... Uničiti to splošnost v sebi, je samomorilni korak v brezno ... oni razpeti Kristus na Golgoti ... je poosebljeno človeštvo.« A tu je človekova podoba kakor svetilnik pred našimi očmi; daleč naokrog razsvetljuje prostor, samo njegovo podnožje je v senci. Da, samo podnožje človekove sedanjosti je v senci, ne vidimo ga dobro; človek svoje lastne podobe in njene veličine ne prepozna prav. Svetovna zgodovina je tak tek za lastno človekovo podobo in njeno veličino. Človek je kakor vesoljska raketa, ki jo sprožimo v vesolje, nikoli ne bo dosegla »konca«. V vsej eksistencialni napetosti in vznemirjenosti si zastavlja vprašanje, ki ga je zastavljal že genialni humanistični mislec Erazem Rotterdamski: »Kako naj pridem do pristnega človeštva?« Ta prispodoba pa nam pomaga še za korak naprej. Človeštvo je kakor pahljača raket ali kot bilke rastline, ki poženo iz iste baze, iz skupne korenine, ki pa se vzpenjajo kvišku v različnih lokih. Nekatere kmalu omahnejo in klecnejo k tlom; druge se dvignejo visoko, a zavijejo nazaj v orbito, najmočnejše pa premagajo težnost Zemlje in se sproščeno poženo v neizmerno vesolje.
27
PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 27
7/28/10 7:42 AM