PO SLEDEH ČLOVEKA
»učinkom« in storilnostjo nam jemlje ne samo življenjsko moč in živce, ampak tudi – in to je najhuje – srečo. Ne utegnemo biti srečni. Ne najdemo časa za srečo. Kdor hoče biti srečen, se ji mora posvetiti; si mora vzeti čas za srečo. Živeti v sreči, se pravi, živeti v miru. To se ne pravi: v brezdelju ali celo lenobi. Ne! Pač pa pomeni tisti mir, ki je potreben, da se človek svoje sreče sploh zave; da lahko dobrine, za katerimi se peha, tudi uživa. Še drugače bi lahko povedali: Srečo imamo le, če jo posedamo; posedati pa se pravi mirovati. To, kar nemirno mimo nas hiti, tega ne moremo niti posedati niti uživati; zato nas to tudi ne more osrečevati.
NIMAMO ČASA ŽIVE TI V tem je prava ironija, zgoščena v krilatici. Moderni človek živi danes tako hitro, v tako pospešeni hitrosti na vseh koncih in v vseh smereh, da ne utegne več živeti. To je temeljna ironija: tako hitro živimo, da nimamo časa živeti. Za vse imamo čas, kar pospešeno hitrost za vse, samo za življenje nimamo časa. Posledica: tudi za zdravje nimamo časa. Tako strašno smo angažirani v naloge in neposredne cilje življenja, da prav za življenje samo nimamo nobenega časa več. Boste rekli, da je to pretirano. Saj vsaj »za živeti« še človek zmeraj najde čas. Saj je življenje tudi zadnje in prvo, za kar mora človek imeti čas, če ne, je seveda tudi takoj vsega drugega konec. In vendar je to res, najsi bo še tako kruto in usodno resnično. In to ni individualna stiska, to je družbena stiska, ki je človek posameznik ne bi občutil, če ne bi živel prav v današnji porabniški družbi. Kakor hitro rečemo porabniški, nam postane ta krilatica takoj docela jasna; vsa pretiranost na mah izgine. V porabniški družbi namreč človek usodno zamenjava cilj s sredstvi; vrednostno lestvico postavlja na glavo. Kar bi mu moralo biti cilj, končni
256
PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 256
7/28/10 7:42 AM