44
•
Yann M art el
»Ojej! Ojej! Tvoj sin! … Koliko krvi! … Kakšna sla-
va! … Zmeraj srečen! Cesarska rodovina.«
Sin Julijan: … je bil podoben Jezusu. Dobil je zobke, ne da bi
količkaj zajokal.
… ga je mati naučila peti. Da bi ga vzgojili v pogu-
mu, ga je oče posajal na velikega konja …
Zelo učen star menih ga je učil Svetega pisma …
… je graščak prirejal gostije starim bojnim tovari-
šem … so se spominjali bitk, naskokov na trdnjave z
butanjem ovnov in nenavadnih ran. Julijan jih je poslu-
šal in vzklikal; zato je bil oče povsem prepričan, da bo pozneje, ko odrase, osvajal. Ko pa je zvečer po avemariji odšel med sklonjene ubožce, je tako ponižno in tako
plemenito segal v mošnjiček, da se je mati povsem zanašala, da bo še učakala, ko bo nadškof.
V kapeli … naj je bilo opravilo še tako dolgo, je ves
čas klečal na klečalniku … s sklenjenimi rokami.
Henry je nato prišel do namiga, čemu mu je bralec poslal povest, do odstavkov o mladem Julijanu, ki jih je bralec skrbno in vestno obarval z rumeno: