82 S knjižne police Revija ISIS Oktober 2015
Jose Saramago: Evangelij po Jezusu Kristusu Cankarjeva založba, Ljubljana, 2005, 317 str. Prevod: Barbara Juršič Terseglav
Marjan Kordaš, Ljubljana marjan.kordas@mf.uni-lj.si
... Bog je rekel, Nastala bo Cerkev, kar, kot veš, pomeni zborovanje, verska družba, ki jo boš ti ustanovil oziroma bo ustanovljena v tvojem imenu, kar je več ali manj isto, če se ustavimo pri tistem, kar je pomembno, in ta Cerkev se bo razširila po vsem svetu do zdaj še neznanih meja, imenovala se bo katoliška, ker bo vesoljna, kar, na žalost ne bo pomenilo, da ji bodo prihranjena nesoglasja in razprtije med tistimi, ki te bodo imeli za duhovno referenco bolj kot mene, kot sem ti že povedal, to pa bo trajalo samo nekaj časa, samo nekaj tisoč let, saj sem bil jaz že pred teboj in bom še vedno potem, ko boš prenehal biti, kar si in kar boš. Govori jasneje, ga je prekinil Jezus. To ni mogoče, je rekel Bog, človeške besede so kot sence in sence ne bi mogle nikoli pojasniti luči, med njimi in lučjo je in se vriva motno telo, ki jih poraja, Vprašal sem te glede prihodnosti, Saj govorim o prihodnosti, Želim, da mi poveš, kako bodo živeli ljudje, ki bodo prišli za menoj, Misliš na tiste, ki bodo hodili za teboj, Da, bodo srečnejši, Srečnejši, ne, ne bi rekel... str. 272 ... Bog je cincal, potem pa je z izčrpanim glasom rekel, Še, Inkvizicija je, ampak o njej bi, če ti je prav, spregovorila kdaj drugič, Kaj je Inkvizicija, Inkvizicija je še ena neskončna zgodba, Rad bi vedel, kaj je, Bolje, da ne veš, Vztrajam, V svojem sedanjem življenju boš trpel očitke vesti, ki so del prihodnosti, Ti pa ne, Bog je Bog, nima očitkov vesti, ... str. 280
Oba citata navajam kot vzorec Saramagovega sloga, ki precej odstopa od pravopisnih pravil. Vrh tega avtor vseskozi uporablja indirektni govor; bralec mora biti kar pozoren, da ugotovi identiteto govorca. Včasih pa to ni mogoče in zaradi negotovosti so možni različni sklepi. In ker, kot je zapisano zgoraj, »človeške besede so kot sence in sence ne bi mogle nikoli pojasniti luči,« dvomim, da mi bo v tej predstavitvi knjige
uspelo opisati vso sporočilnost Saramagovega razmišljanja. Knjiga ima tri posvetila: Prvo je »za Pilar«. Verjetno gre za novinarko Pilar del Rio, Saramagovo drugo ženo oz. žensko njegovega življenja. Drugo posvetilo je odlomek iz začetka Evangelija po Luku, z evangelistovim sporočilom, da je treba natančno opisati dogodke, ki so se zgodili (Jezusu) – in tako se je odločil tudi Saramago, ki pa podatke črpa tudi iz drugih evangelijev, kanoničnih in apokrifnih. Najbolj se to vidi pri sužnji Zelomi (oz. Salome, str. 59, 88 ter pri Jezusovih bratih in sestrah; Evangelij po Jakobu). Tretje posvetilo pa je znamenita izjava Quod scripsi, scripsi. Slišal sem jo že v otroštvu in se vseskozi zavedal, kaj pomeni. Nisem pa vedel, da jo je (prvič?) izrekel Poncij Pilat, potem ko je Jezusa obsodil (glej Evangelij po Janezu, 19:2022). V nekoliko starinski slovenščini v protestantskem Svetem pismu se bere takole: 19 Napiše pa Pilat tudi napis in ga dene na križ; bilo pa je pisano: Jezus Nazarečan, kralj Judov. 20 Ta napis je torej bralo mnogo Judov, ker je bil kraj, kjer so Jezusa razpeli, blizu mesta; in bilo je pisano hebrejski, grški, latinski. 21 Reko torej višji duhovniki Judov Pilatu: Ne piši ‘Kralj Judov’, ampak da je sam rekel ‘Kralj Judov sem’. 22 Pilat odgovori: Kar sem pisal, sem pisal.
Na spletu je kar nekaj podatkov o tej izjavi, menda znani v skrajšani obliki QSS, ter zakaj se je Saramago še enkrat odločil zapisati jo. Ker poznam težavnost Saramagovega sloga iz njegovega romana Zapis o samostanu, sem z branjem kar dolgo odlašal. A knjiga se mi je prvič odprla na str. 17 in nekakšno poskusno branje ni bilo prav nič težavno – nasprotno, bilo je skoraj zabavno že na str. 19, nadaljuje se pa takole, s klasičnim opisom t.i. zakonske dolžnosti: ... Marija, ki je ležala na hrbtu, je bila budna in pozorna, nepremično je strmela v