91 SISI
Revija ISIS April 2016
Končno se je ženska naveličala joka, si obrisala solze in čemerno obsedela na kavču. Gledala je mimo mene in na mojo prošnjo vsakokrat odsekano odgovorila: »Neću!« In ker je oficirka kot zakonska žena zagotovo poznala, kako se streže tem zadevam, sem tuhtal, ali naj ji pomagam z znanim dejstvom, zajetim v naslednjem stavku: »Iako bi hteo, sada svakako ne bi mogao!« a sem si brž premislil, saj ni pametno drezati v osir ženske vrste. Moj zapor je trajal kako uro. Nato pa je ženska nenadoma vstala, vrata
odklenila in se spet molče vrgla na kavč. In ko sem ugotovil, da ne stanovanjska ne vhodna vrata niso zaklenjena, mi je res odleglo. Že na poti v kasarno sem ugotovil, kakšen tip maščevanja si lahko ta ženska privošči kot žena oficirja JNA. Bilo me je pošteno strah, saj je bilo jasno, da bi njej vsi vedno verjeli vse, meni pa nihče nikdar nič. Na srečo se v prihodnjih dneh in tednih ni zgodilo nič posebnega. Seveda sem bil vesel in hkrati upal, da je dovolj pametna, da se ne bova videla nikoli več.
Prošnja za novo stranišče1
Tu v Ferdrengu nas je skoraj 600 žen, iztrebljanje čreves, mehurja je problem, ki mnogo škode dela disciplini in bridke ure marsikteri duši fini. Če šraufa te v zadnji plati in v dolgi vrsti moraš stati, bi rada dala marsiktera, če bi ‘opravek’ bil že vkraj.
Ljuba Prenner
Znano je od pamtiveka, da gre tisto od človeka, kar v obliki vode, hrane skozi usta vase vzame. Znani niso običaji, ki so bili v prvotnem raji glede kakanja in scanja in fekalij stran spravljanja. A že ljudstva star’ga veka niso več trpela dreka, da od hiš in stavbnih sten bi zaudarjal tak parfem. Res, bilo še ni papirja; vendar driska – pa naj dirja – spravi se na figov list in Rimljan je zopet čist. 1.
A sem se zmotil. Nekega dne se je spet pojavila v ambulanti. Na srečo bolničarjev ni bilo, tako da se je takoj usedla za mizo meni nasproti. Nekaj časa je molčala, nato pa: »Da si ne bi nešto mislili!« Jebenti, sem pomislil, še bolj je neumna, in odvrnil: »Pa – naravno.« Molčala je, in končno iztisnila: »Nije bilo ono, što mislite!« Res sem se potrudil, da sem odgovoril ravnodušno: »Pa – naravno.« Na komando pa res ne!
Vitezi in pa fevdalci niso bili cajtng bralci, a zaslužni za naš svet izumivši nam sekret. In odtlej se v tihi celi to opravi, kar dan beli videt’ noče, ker je rit in denar pač treba skrit. »Gorje mu, kdor v nesreči biva sam in srečen ni, kdor mora srečo uživat sam«, samo ‘Bonton’ najstrožje ukazuje nam, da lulat, kakat mora vsakdo sam.
Avtorica, dr. Ljuba Prenner (1906–1977), odvetnica v Ljubljani, med vojno aktivistka OF, je bila po vojni večkrat zaprta, leta 1949 pa obsojena na 10 mesecev DKD (družbeno koristno delo), med drugim tudi v Ferdrengu na Kočevskem v obupnih higienskih razmerah. Očitno je zapor, samica in delo v kamnolomu niso strli, kar kaže tudi ta prošnja v verzih (podatki: Gabrič A, Kekec P, Rajšter B: Odvetnica in pisateljica Ljuba Prenner. Korenine, Nova revija, Ljubljana, 2000).
Trije sekreti borno so število za dnevno žetev preobilno, ki se povrh še krog barak odlaga na tekoči trak. Lahko je reči: ‘Babe usrane’ in se jezit na ‘te poscane’, a pomni naj, kdor to stori, da tudi sam brez riti ni. In blagor mu, ki nihče ga ne čaka, ne drenja vanj, ga ne priganja, da še končat ne more sranja. Prelepa je poletna noč, pregrozna pa je driske moč, ki žrtev njena trepetaje, po štengah dol mečka, se maje, vsa strta k sekretu se privije, »prepozna« vzdihne in se skrije. Zato naš komandant preljubi, Ti pišemo v svoji tugi in ne prosimo ne cigaret, pač pa en tak pošten sekret, da bomo imeli vsak svoj mir – za higieno pa papir. Posredoval: Marjan Kordaš