88 SISI
Revija ISIS April 2016
Jesen življenja Tomaž Rott Sem slab v zobeh in trd v kosteh. Kot kamen trd še nisem krt, da ždel bi pod zemljo. Sem mar že star? Sploh ne, nikdar, saj zemlja je starejša. Upehan smeh ne gre več v greh, ves čas ta aritmija mi v srcu zdaj razbija. Ko je pomlad, pregrešni sad se izmika tja v poletje, ki ga imam predvsem čez dan le še za pravo gretje.
Jesen je tu, lasje sive, rumenorjavi so zobje, če jih je kaj ostalo še. Smeha sijaj srebrnih zob ugasnil je, in vsak grižljaj upočasnil je. Kot staro listje sem zmečkan in pege rjave se množe, na licih, nosu, hrbtih rok, ki včasih tudi pomodre. In plave ustne, hlad v nogah, koža zorana je povsod, na vratu, rokah in drugod. Povesil se je ustni kot in slina v njem cedi. Si padel TII že v objem? Je slaba moč v rokah, nogah in v glavi pravi vrtiljak, zahteva oporo v vsak korak, zdaj hojca je prijatelj blag.
Življenje že postaja mrak, pozabljam toliko stvari, imena ljubic svojih dni ter rojstne dneve vseh otrok. In pozabljiv zdaj kot otrok obuti čevljev več ne znam, po ulici divjam okrog v copatah ali bosonog. Res, zdaj sem tamkaj v tistih letih, ljubezni čarov že izpetih, romantične so serenade zamenjale le še balade obiskov v bolnici in pri zdravniku, s katerim sem v vsakdanjem stiku.
Na komando pa res ne! Marjan Kordaš
[...] »Pridite semkaj!« – Šel je k postelji, a ona je s posebnim nasmehom premerila njegovo krepko postavo. In strogo je rekla: »Slecite se!« – Tako se je zgodilo, da je dobri vojak Švejk lahko poročal zvečer, ko se je vrnil nadporočnik iz vojašnice: »Pokorno javljam, gospod obrlajtnant, da sem izvršil vse ukaze milostlive gospe in ji stregel pošteno po vašem ukazu.« »Hvala, Švejk,« je rekel nadporočnik. »Ali je imela mnogo želja?« »Menda šest,« je odgovoril Švejk. »A zdaj spi kot ubita. Storil sem ji vse, kar si je le želela.« [...] J. Hašek: Pustolovščine dobrega vojaka Švejka v svetovni vojni. April je zagotovo čas, v katerem se na poseben način preverja ne le navidezna resničnost, temveč tudi resnična navideznost. Pripoved je bila neznansko zanimiva. Pa ne le zato, ker opisuje značilen čas, kraj in ljudi v posebnem kulturnem krogu. Tu je veljalo, da ni pomembno, kaj se o ljudeh govori, temveč kaj se o njih lahko laže.
Zvočni zapis bi bil boljši; pripovedovalec je z intonacijo posnemal dramatičnost in sočnost povečeval z izvrstno vojaško srbohrvaščino. Vsega tega v mojem zapisu po spominu žal ni. Sem pa ohranil obvezne srbokroatizme, upajoč, da mi bo – tudi s pripovedovanjem v prvi osebi – uspelo ohraniti vsaj senco balkanske
sočnosti dogajanj v nekdanji JNA (Jugoslavenska narodna armija): Nekega dne v decembru 1958 po kosilu nismo odkorakali v barake SOŠ (Sanitetska oficirska škola [v Beogradu]), temveč v našo učilnico v VMA (Vojno-medicinska akademija) na vakcinacijo proti tifusu, paratifusu in tetanusu. Vse je potekalo hitro, a že ko smo se pred učilnico spet postavili u stroj, sem začel kašljati. Na poti do barak sem med kašljanjem začel pljuvati redek izpljunek, kar nisem doslej doživel še nikoli. In ko sem se v sobi ulegel na posteljo, me je skoraj zadušilo. Spoznal sem, da gre za perakutni alergični edem glotisa, in če nočem tvegati, da se zadušim, moram ukrepati na lastno pest, čim prej se vrniti v učilnico in zdravniku, ki nas je vakciniral, povedati svojo diagnozo. Stražarju, ki me seveda ni hotel spustiti ven, sem rekel idi u kurac, in