84 Zavodnik Revija ISIS April 2016
Ali dandanes živimo bolje kot prej? Marjan Kordaš, Ljubljana marjan.kordas@mf.uni-lj.si
Menim, da je samoumevno, kaj pomeni »prej«. V zadnjem času je slišati to vprašanje in nato odgovor: »Ne!« Za moj odgovor naj se torej najprej lotim dobe, ki je bila »prej«, tako da opišem predvsem duh časa. In če bo opis uspešen, bo primerjava z »dandanes« verjetno prav lahka, mar ne? Za duh časa, takratno vzdušje, naj naštejem nekaj primerov: Duh časa se odraža npr. v vicih. Takole: Vic se praviloma širi kot infekcijska bolezen prek osebnega stika, tako da se pripovedovalec najprej ozre, če v bližini morebiti ni t. i. tretjega, nato pa se približa poslušalcu. Slednji potem morda celo nastavi uho, nato pa pripovedovalec pove vic. Potihoma ali celo šepetaje. In če je vic smešen, je tudi smeh zadržan. In vse je v najlepšem redu, če v bližini res ni tretjega. A znani so mi primeri, ko je bil »tretji« kar pripovedovalec sam, ki je nato na »pristojnem mestu« takoj poročal, ali se je poslušalec smejal ali ne. In obratno, ko je bil tretji kar poslušalec sam. Čim hujša je stiska, tem bolj duhoviti so vici. Pojem stiska v bistvu pomeni politično stisko, ki je praviloma hkratna z materialno stisko. Večino svojega življenja sem preživel v času tako duhovitih vicev, da so bili nekateri smrtno nevarni. A v vsakem obdobju so bili predvsem vici tisti, ki so vse ljudi delili na »nas«, ki smo jih radi poslušali in širili, ter na »njih«, ki so vice preganjali. Resnični, anekdotični vic mi je nekoč povedal naš Francl, nepozabni pojem na našem inštitutu, prvoborec in partijec že leta 1941, graditelj ene partizanskih bolnišnic v Kočevskem rogu, največji poštenjak v mojem življenju. Takoj po ustanovitvi Inštituta za patološko fiziologijo (leta 1945) je prof. Župančič nadaljeval svoje raziskovanje iz predvojnega časa na mrež nici goveda. Za nabavo oči v ljubljanski klavnici zaklanih krav je bil zadolžen Francl. Takole mi je pripovedoval: »Zavrtel sem običajno telefonsko številko in takoj naravnost vprašal: ‘Ali boste danes kaj klali?’
Ker me tisti na oni strani ni razumel, sem še enkrat vprašal: ‘Ali boste danes kaj klali?’ ter dobil tale odgovor: ‘Tukaj notranja uprava!’ Pomotoma sem zavrtel telefonsko številko UDBE.« Ob tem se je Francl značilno nasmihal. Francl pa mi je pripovedoval tudi reči, ki nikakor niso bile vic. Npr. kako je v partizanskem času na partijskem sestanku dobil povelje, naj ustreli enega od sopartizanov. Francl je potegnil svojo pištolo, jo položil na mizo in rekel: »Prej morate ustreliti mene.« Čez nekaj let je Francl izstopil iz partije. Duh časa se odraža tudi v vedenju ljudi. Takole: V drugem letniku nas je od 280 brucev ostalo le še 80 in ker nas je bilo manj, smo se kar dobro poznali. Tako sem se že dobro seznanil z X-om, ki je bil eden najboljših študentov v letniku. Ko sem nekoč slišal njegov komentar o entropiji, sem dolgo časa tuhtal: ali nima pojma in se je s svojim odgovorom izvrstno izmazal – ali pa ta fizikalni pojem obvlada tako odlično, da mi je duhovito dokazal moje neznanje. No, X mi je nekoč tudi mimogrede omenil, da pozna absolventko medicine, doma iz Kamnika. Seveda tega nisem komentiral, sem se pa začel spraševati, od kod ta njegova vednost. Menim, da je bilo v decembru 1951 ali v januarju 1952. Med odmorom med predavanji iz fiziologije smo zvedeli, da se v prvem letniku pripravlja stavka. Ko smo tej novici prisluhnili, je za kateder planil X in nas začel prepričevati, naj se stavki ne pridružimo, saj bi bila stavka voda na mlin našemu sovražniku. Ker pa za njegov govor nismo pokazali niti najmanjšega zanimanja, nas je nehal prepričevati in zavpil: »Komunisti ven!« in odšel iz predavalnice. In potem smo le še zijali: vstalo je kakih deset kolegov in vsak je s sklonjeno glavo, kot