32 Intervju Revija ISIS April 2016
Matjaž Sever Marjan Kordaš, Ljubljana Matjaž Sever: diplomiral na Medicinski fakulteti v Ljubljani leta 2002, doktorat na Medicinski fakulteti v Ljubljani leta 2013, specializacija iz hematologije leta 2009, docent za interno medicino leta 2014. V zadnjih letih sem bil zelo vesel privilegija, da sem po Vašem doktoratu lahko – nekako od strani – opazoval Vaš strokovni razvoj v hemato logiji. To seveda vključuje tudi delo v tujini. Tako ste v letih 2008/09 delali v Houstonu, ZDA, leta 2013/14 pa ste začeli postopek za daljše izobra ževanje v Hammersmith Hospital v Londonu. Prebral sem Vaša obširna poročila, ki ste jih pošiljali v Ljubljano, in dognal, da so imeniten temelj za intervju. Torej: opišite, prosim, (biro kratski) postopek, ki ste ga morali premagati, da ste v Angliji sploh lahko začeli delati. Ker sem imel v preteklosti dobro izkušnjo s kroženjem v tujini, sem si zamislil, da bi tudi za področje presaditve kostnega mozga odšel v odličen center in si pridobil izkušnje. Tu se moram zahvaliti prof. dr. Petru Černelču, dr. med., ki je vedno podpiral širjenje obzorij mlajših zdravnikov, in prim. Jožetu Pretnarju, dr. med., za nasvete pri izbiri centra. S področja presaditev je zgodovinsko prisotna in znana Hammersmith Hospital, ki je del Imperial College London. Trenutna predstojnica je Jane Apperley, ki sem jo osebno spoznal na evropski šoli o presaditvah krvotvornih matičnih celic (PKMC) leta 2010. Takrat sem bil najbolj presenečen nad njeno dostopnostjo. Tri leta zatem sem med predstavitvijo posterja na evropskem kongresu o PKMC pristopil k njej in se pozanimal za delo na njenem oddelku. Ponujali so več možnosti, vse pa so vodile preko registracije pri General Medical Council in nato prijave na delovno mesto. Nostrifikacija diplome in specializacije je administrativno zahtevna. Na njihovi internetni strani si lahko preberete vrstni red vseh postopkov. Končni rezultat je sveženj dokumentov in njihovih prevodov, ki sem jih nesel na intervju v priročnem valju Pošte Slovenije. Ta postopek sem končal avgusta 2013 in oddal prošnjo za mesto »bone marrow transplant coordinator« do novembra istega leta. Vendar pa je bil postopek za pridobitev mesta bolj zapleten. Pot do uradne zaposliteve poteka preko rekrutacijske službe –
London Deanery. Ta opravlja intervjuje glede na potrebe bolnišnic nekaj mesecev vnaprej pred ponujenim začetkom dela. Takrat nisem vedel, da sem v bistvu zamudil rok za tekoče leto. V mesecih čakanja sem se skoraj sprijaznil s tem, da iz vsega skupaj ne bo nič. Delo na Hematološkem oddelku in akademske zadolžitve v UKC Ljubljana so zahtevne in logistični projekt z začasnim izobraževanjem v tujini se težko vklaplja v vse skupaj. Potem pa sem junija 2014 prejel pošto, da se lahko uradno prijavim na razpis z rokom približno dva tedna. Podatki, ki jih zahtevajo, so demografski z veliko natančnostjo (kar mi je ostalo zelo v spominu, je npr. ali sem še vedno istega spola kot ob rojstvu), izobraževalna pot, reference mentorjev, bibliografija, na koncu pa splošna vprašanja esejskega tipa, nekatera zelo osebna. Končni dokument je obsegal 12 strani. Mojo kandidaturo so po nekaj dneh ocenili negativno, ker po našem izobraževalnem sistemu ni bilo jasno, koliko časa sem delal na področju hematologije in presaditev. Ker se mi je zdel argument preveč uradniško omejen, sem se naslednji dan pritožil in utemeljil svojo prijavo, nakar je bilo vse v redu. Kandidati, ki so bili sprejeti po pisni prijavi, so nato dobili povabilo na intervju. To se mi je zgodilo sredi dopusta s predlaganim enim samim terminom za intervju. Letalsko karto sem tako kupil še isti dan, ker je bilo časa manj kot dva tedna. Intervju je potekal v bolnišnici. Najprej je rekrutacijska služba preverila identiteto in nekaj dokumentov, nato pa nas je izprašala tričlanska komisija. Kandidati smo bili z vsega sveta. Eden od izpraševalcev je postavljal klinična vprašanja, drugi znastvenora ziskovalna, tretji pa socialnoetično-splošna. V sobi je bil prisoten tudi neodvisen član za zagotavljanje objektivnosti in nepristranskosti. Po intervjuju sem prosil enega od takratnih koordinatorjev, da mi je pokazal oddelek in delovišča. Po vseh dogodkih sem bil izmučen in naslednji dan prespal budilko, na letališče in letalo sem prispel petnajst minut pred vzletom. V nekaj