Forum Popravek V novembrski številki je v članku Joachima Grossa: Ali je etično zdraviti s homeopatijo?, objavljenem na str. 37–38, zaradi tehničnih težav izpadel del besedila. Odstavek, iz katerega je izpadlo besedilo, zato objavljamo ponovno. Avtorju in bralcem se opravičujemo in prosimo za razumevanje.
Učinek placeba V Sloveniji zelo pogosto slišim mnenja, da homeopatija ni nič več kot učinek placeba. Če se ozrem na leta svoje homeopatske prakse, lahko rečem, da ima homeopatija zelo dober učinek placeba, vendar je tudi več kot to – toda pustimo to za zdaj ob strani in se vprašajmo, ali je izraba učinka placeba etična. Ali zavajamo svoje paciente, če pri zdravljenju izrabljamo učinek placeba? Še enkrat, to je vprašanje etike, na katerega moramo jasno odgovoriti kot zdravniki, tako v šolski medicini kot v homeopatiji. Še enkrat, etično načelo »nil nocere« nam pomaga pri tej odločitvi, znanost pa ne. Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) in Svetovno zdravniško združenje (WMA) obžalujeta, da zdravniki zelo redko uporabljajo učinke
Uredništvo
placeba, ter menita, da bi ga morali uporabljati pogosteje. Medicina je znanost, vendar ni samo to. Biti zdravnik pomeni biti človek – človek, ki je v interakciji z drugimi ljudmi. Homeopatske anamneze so pogosto daljše od ene ure, to je priložnost za intenzivno interakcijo in komunikacijo. Kot vsi zdravniki, tudi mi vplivamo na svoje paciente, onstran tablet in operacij, kot ljudje, z našim odnosom, z našimi vrednotami. Naš odnos do pacienta hote ali nehote vpliva na izid zdravljenja. Če to počnemo na odgovoren način, to ni le etično korektno, ampak je lahko tudi sestavni del učinkovitega zdravljenja. S stališča etike bi bilo vprašljivo, če ne bi izkoristili te priložnosti v dobro naših pacientov. Seveda pa je homeopatija več kot le učinek placeba, deluje pri živalih, deluje pri dojenčkih, deluje celo pri nezavestnih pacientih na intenzivnem oddelku.
Delo nekdaj in sedaj ter njegova relativna vrednost Tomaž Rott Mnogokrat slišim, kako je bilo včasih bolje. Gotovo to drži glede medsebojnih odnosov pri delu, z ustreznimi odmerki resnosti in radoživosti. Verjetno je k temu pripomoglo tudi zavedanje, da si se po končanem izobraževanju lahko relativno hitro zaposlil, kot zdravnik na terenu pa si imel velikokrat tudi zagotov ljeno stanovanje. Delo je bilo mnogo bolj sproščeno in kljub morda navidezni lagodnosti tudi uspešno. Podobne še bolj izrazite občutke sem imel med obiskoma Avstralije. Ni bilo čutiti pretirane vznemirjenosti, hitenja, in vendar je vse delovalo natančno, mirno.
Včasih so med nami vladali večja medsebojna povezanost, zaupanje in solidarnost. Morda so temu pripomogle tudi večinoma ne prevelike generacijske razlike. In tudi s starejšimi smo se ob dolžnem spoštovanju razumeli, saj so se radi vključili tudi v naše družabno življenje in ga podpirali.
Med odmori, na sestankih in tudi med samim delom je bilo veliko sproščenosti, veselja, zadovoljstva, pa čeprav naši dohodki niso bili na zasluženi ravni. Med nami se še niso razvile pretirane tekmovalne ambicije. Tudi v tujini, na sestankih, na katerih smo pripravljali ali analizirali obsežne skupne mednarodne študije, sproščenosti ni manjkalo, prav tako iskrivih domislic. Sproščenost je verjetno vplivala na večjo vnemo pri delu. Vendar pa verjetno nisem bil edini, ki sem
sovražil nefiziološki »tovarniški« delovni čas, in včasih si po nočnem delu doma zjutraj potreboval kar nekaj časa, da si se vključil v normalen delovni ritem. Še huje je bilo ob uvedbi poletnega časa, ko smo morali priti v službo še dodatne pol ure prej – še sedaj ne vem, zakaj.
Za celoten kolektiv smo pripravljali mnogo skupnih praznovanj rojstnih dni sodelavcev, skupaj smo se veselili prihodov novih družinskih članov, strokovni dosežki posameznikov so predstavljali praznik tudi za vse sodelavce itd. Organizirali smo strokovne izlete po Jugoslaviji in celo v tujino. Sami smo si organizirali vesela druženja, sodelavke so se izkazale z različnimi kulinaričnimi dobrotami, sami smo poskrbeli za glasbo, ki je omogočala ples pozno v noč ali do jutra. Spominjam se, da sem v službo privlekel poleg gramofona, ojačevalca in disketarja tudi velike zvočnike. Celo na šport nismo pozabili, saj smo se merili v odbojki in odigrali tudi dve hokejski tekmi (v hali Tivoli in na Slovanu). Ob odhodu, bodisi v drugo službo ali v pokoj, smo se slovesno poslovili. In danes? Vzdušje je marsikje vse prej kot prijetno. In spet je treba omeniti negotovost glede zaposlitve in kasneje omejene možnosti napredovanj. Mnogo večji so medsebojna tekmovalnost in individualizem, klansko povezovanje, ponekod so že kar kronične medsebojne zamere, lahko celo nerešljivi spori, vsak gleda predvsem nase, med sodelavci ni prave empatije,
Revija ISIS - December 2014
05 Forum.indd 35
35
21.11.2014 14:02:12