65 V spomin Revija ISIS Maj 2016
Prof. dr. Zora Janžekovič, dr. med. 30. september 1918–17. marec 2015
Prim. Erik Vrabič, dr. med., UKC Maribor Mineva leto dni, odkar se je od nas tiho in skromno, kot je živela, poslovila prof. dr. Zora Janžekovič. Njeno ime bo ostalo zapisano z velikimi črkami na vseh področjih družbenega življenja. Malo je Slovencev, ki so živeli tako skromno življenje, a so na svojem poklicnem področju dosegli uspeh, ki mu vsa svetovna strokovna javnost priznava genialnost. Zato bo njeno ime ostalo trajno zapisano ne samo v zgodovini slovenske, temveč tudi svetovne medicine. S svojim delom in zgledom je dokazala, da se da z veliko volje, z idejami in trdim delom narediti veliko in doseči izjemne rezultate tudi s skromnimi materialnimi možnostmi in v neugodnih družbenih razmerah. Sedanje generacije se teh enostavnih in temeljnih pravil žal vse manj zavedamo, ali pa jih enostavno nočemo sprejeti kot najpomembnejše vrednote. Prof. dr. Zora Janžekovič se je rodila 30. septembra 1918 v Slovenski Bistrici, kjer je obiskovala osnovno šolo. Po zaslugi starega očeta, ki je bil uspešen podjetnik in posestnik, je otroštvo preživljala v ugodnih materialnih razmerah. Ker se je že zelo zgodaj odločila, da želi postati zdravnica, je šolanje nadaljevala v Mariboru, kjer je obiskovala gimnazijo. Študij medicine, ki ga je skoraj ogrozilo nenadno materialno poslabšanje družine, je pričela leta 1938 na medicinski fakulteti v Zagrebu. Del finančnih sredstev, potrebnih za pričetek študija, si je prislužila sama. Med drugo svetovno vojno je morala študij za nekaj časa prekiniti. V tem obdobju se je zaposlila v varaždinski bolnišnici, kar ji je omogočilo obdržati stik z družino. Tam je pridobila svoje prve medicinske in kirurške izkušnje. Od predstojnika kirurgije dr. Steva Nikoliča, tedaj v širšem okolju enega najbolj priznanih kirurgov, se je naučila, kako dobro opazovati in logično kirurško razmišljati. Kot je mnogokrat poudarila, je bila to dobra popotnica in varaždinska izkušnja ji je kasneje pri njenem delu izjemno koristila. Študij je zaključila leta 1947 in se še istega leta zaposlila v mariborski bolnišnici. Verjetno nihče od tistih, ki so jo
zaposlili, in gotovo tudi sama ni slutila, da bosta kmalu prav po njeni zaslugi postali mariborska bolnišnica in slovenska medicina znani celotni svetovni medicini. To je bilo obdobje, ko so na Vojaškomedicinski akademiji v Beogradu s pomočjo britanskih kirurgov pričeli razvijati plastično in rekonstrukcijsko kirurgijo. Od tam se je kmalu prenesla v vse večje bolnišnice naše nekdanje skupne države. Tako je prof. Janžekovičeva že leta 1955 prevzela ustanavljanje, organizacijo in vodenje Odseka za plastično kirurgijo, sedanjega Oddelka za plastično in rekonstruktivno kirurgijo v UKC Maribor. Oddelek je bil ustanovljen predvsem za zdravljenje opeklin, katerih število je v tedanjem času močno naraščalo. Skupaj z majhno skupino, za tovrstno delo neizkušenih sodelavcev, z arhaičnimi instrumenti, skoraj brez finančnih sredstev, vendar z veliko tega, kar nam danes pogosto manjka, je pričela ustvarjati zgodbo o uspešnejšem zdravljenju opeklin. Trpljenje opečenih ob vsakodnevnih prevezah, mnogokrat otrok na eni strani in pogosta fizična ter psihična izčrpanost sodelavcev, nenehen občutek lastne nemoči in celotne medicinske znanosti na drugi strani so jo silili v vsakodnevna razmišljanja in iskanja novih, boljših rešitev. Opekline so do tedaj zdravili z vsakodnevnimi prevezami opečenih površin, dokler ni prišlo do spontanega odluščenja uničenih delov kože in drugih tkiv. To je lahko trajalo tudi več tednov, ko so bile opečene površine končno dovolj čiste, da so jih lahko prekrili s prostimi presadki kože. Velika večina resneje opečenih tega trenutka niti ni dočakala. Prav dejstvo, da je treba opečeno površino globoke opekline na koncu vedno prekriti s prostimi kožnimi presadki, je botrovalo ideji o takojšnji kirurški odstranitvi z opeklino uničenih tkiv in neposrednem kritju s kožnimi presadki. Nastala je doktrina takojšnjega kirurškega zdravljenja opeklin. Danes, skoraj šestdeset let kasneje, se zdi to razmišljanje povsem enostavno in logično, takrat pa je bilo za to treba imeti veliko poguma in volje, saj je pomenilo spremi-