Etnografska in domoznanska zbirka Štefana Galiča

Za vsako pokrajino in vsak kraj je značilno specifično izžarevanje, imata samosvoje karakteristike, poteze, nedrje in duha. Vse to še posebno velja za rojstno pokrajino, ki je za slehernega človeka središče sveta. Rojstna pokrajina ima posebno in magično moč celo takrat, ko človeku morda povzroča grenkobo in žalost. V trenutku rojstva se duh, svetloba in okus pokrajine za vselej nastanijo v telesu. Neizbrisne vibracije rojstne pokrajine spremljajo človeka vse njegovo življenje in jih je mogoče še najbolje primerjati z materinimi prsmi in z njeno toplo, ljubečo, božajočo in zdravilno roko. Gorje tistemu, ki se mu pretrga naravna navezanost na rojstno pokrajino in mater! Pokrajina Hetés, Lendava z okolico in Őrség oziroma Stražna pokrajina, ki tvorijo življenjski prostor Madžarov v Sloveniji, so zaradi specifičnega naravnega okolja in zgodovine izoblikovali značilno ljudsko kulturo, ki jo je mogoče zelo dobro očrtati. To območje sodi med tiste pokrajine Karpatskega bazena, ki se niso docela, ali bolje, dovolj učinkovito in v pravem trenutku vključile v delitev dela med velikimi pokrajinami širše regije in blagovno proizvodnjo znotraj nje, zato je imela samopreskrba tod vse do začetka 20. stoletja še prav posebno velik pomen. V kmečki kulturi je veljalo za osrednjo vrednoto, če sta znala gospodar in hišna gospodinja izdelati vsa preprostejša orodja za rabo okoli hiše, razne uporabne predmete, igrače, kose oblačil in druge tekstilije. V ljudski kulturi Prekmurja je prišlo to še izraziteje do veljave. V njej je namreč globoko ukoreninjeno rokodelstvo in marsikje se je razvilo že kar do umetniške ravni. Pomislimo, na primer, na rezbarstvo, na umetniško izdelane tesane in poslikane skrinje za balo, na tkane in vezene kose pražnjih oblačil ali pa na lončarske izdelke, ki so jih lončarji izdelovali v neskončni raznovrstnosti. Ročna spretnost, ustvarjalna volja in usvojitev veščin obrti so se samoumevno prenašale z očeta na sina. Glina, les in platno so se v rokah in srcu prekmurskega človeka na ta način skozi stoletja in tisočletja spreminjali v uporabni predmet, umetniško obliko in estetični izdelek. Likovnoumetnostna nadarjenost naših mladih ustvarjalcev ima svoje korenine v dedovanju ročnostnih genov naših prednikov. To je varuh Lendave z okolico, to je duh hetéške grude, valov Mure, močvirskih cvetlic, vinogradov lendavskih goric in lesenih vaških zvonikov. Tako so postali nekdanji rokodelci naše pokrajine danes svetovno znani umetniki. Pomislimo le na slikarja Janeza Akvilo, kiparja Györgya Zalo ali grafika Štefana Galiča. Prav njegova etnografska in domoznanska zbirka je primer ljubezni do domačega kraja, v okviru katere je rojstna pokrajina vir navdiha, umetnik pa jo bogati s svojimi umetninami.

Genius loci v ateljeju Štefana Galiča

Zbirateljska strast je stara prav toliko kot človeštvo. Najpomembnejši vzroki so naša ukaželjnost, želja po spoznavanju sveta in posedovanju dragocenosti. Tudi ko stopimo v lendavski atelje Štefana Galiča, nam pride na misel najprej to, da ga je zanimalo vse, kar je

lepega in v čemer se zrcalijo svetovi, nadarjenost in vrednote. Tako kakor mnogim drugim ustvarjalnim dušam je bilo tudi njemu dano odkriti čisti praizvor v ljudski kulturi. Štefan Galič je odraščal v svetu, ko so prebivalci Prekmurja življenje še dan za dnem preživljali na tradicionalen način in ko je še bilo mogoče srečevati avtentične elemente kmečke kulture. Koline, pustno šemljenje, ljudski običaj na gregorjevo, bedenje ob mrliču in tradicionalna gostija so bili še živa stvarnost. Umetnik je ljudsko kulturo poznal že v otroštvu in je pozneje kot likovni pedagog v Dvojezični osnovni šoli v Genterovcih, in Dvojezični srednji šoli v Lendavi zavestno usmerjal pozornost učencev in dijakov na njene estetske vrednote. Na urah likovne vzgoje so učenci pogosto proučevali in risali predmete iz zakladnice ljudske umetnosti, npr. okrašene lončene posode, ki so jih prinašali iz svojega vaškega okolja. Mojstrova zbirka pa ni rasla le zaradi darov učencev in prijateljev; največ predmetov je dobilo svoje mesto v umetnikovem ateljeju zaradi njegove zavestne zbirateljske dejavnosti, starine pa je pogosto tudi kupoval. Že na začetku opisa zbirke lahko ugotovimo, da prvotni namen Štefana Galiča ni bil ustvariti znanstveno zbirko, ampak svoj atelje opremiti s predmeti, ki so blizu njegovi duši in imajo posebno estetsko vrednost. Zato njegovo zbirateljstvo ni doseglo takšne organizacijske stopnje, da bi starine z znanstvenimi metodami načrtno ločeval, jih opremljal s številkami in podatki in jih nato vnašal v evidenco in da bi zapisoval značilnosti kraja njihovega izvora in z njimi povezanih zgodb. Predmete je zbiral zaradi njihove estetske vrednosti, ne zaradi njihove funkcije, rabe. V zbirki je tudi več predmetov, ki so bodisi poškodovani, ali pa je ohranjen le kakšen njihov delček, toda ker so nosilci estetske vrednosti, jim je bilo v zbirki zagotovljeno njihovo »spoštovanja vredno mesto«. Etnografski predmeti na stenah in policah pričarajo v atelje s svojo množičnostjo, prečiščeno, pradavno obliko in estetskim značajem rustikalni svet panonskega prostora. Za njihovo razvrstitev je značilno, da si je Galič funkcijsko in tipološko sorodne predmete prizadeval namestiti druge poleg drugih. Na področju gospodarjenja so to sredstva in orodja, ki so jih naši predniki uporabljali pri ribolovu, lovu, nabiranju, čebelarjenju, kmetovanju, živinoreji in vinogradništvu. Napušč pred vhodom je podprt s stebri, katerih funkcijo opravljajo vretena starodavnih lesenih stiskalnic za grozdje. Na eno steno so z žeblji pritrjeni otke, grebeni, enojni in dvojni jarmi, kolesa in podkve, drugo steno pa krasi približno 40 različnih pečnic. Lesene posode iz dog so na umetnikovem dvorišču nekoč rabili za cvetlične lonce. V ateljeju pa najdemo še harpune, sprednje stranice poslikanih skrinj za balo in poslikane panjske končnice, nože za obrezovanje vinske trte, bakrene zvonce, pletene košare za shranjevanje žita in stročnic, oselnike in tudi del mlinskega kamna. V zbirki je dobilo svoj prostor tudi orodje za predelavo lanu in konoplje, kot so npr. sestavni deli statev, grebeni, česalniki za lan in konopljo, trlice in končni produkti tovrstnega dela doma tkano platno, ročna dela, pa tudi okrasne tkane brisače. Med uporabnimi predmeti so še posebno mikavni sprehajalne palice, pipci in pipe, katerih površino je oplemenitila človeška roka.

Veliko skupino etnografske zbirke tvorijo predmeti za opremo stanovanja, pohištvo in gospodinjske potrebščine, npr. tesane in poslikane skrinje za balo, stoli, držala za brisače, korita, ročne stope in možnarji, ključi, ključavnice, okna, ogledala, stenske ure, preproge iz krp in stekleničke za različne namene. Vsekakor je treba tudi omeniti, da je bilo nekaj poslikanih skrinj za balo, ki jih je zbral umetnik, restavriranih na pobudo Galerije-Muzeja Lendava. V Galičevi zbirki ima največjo etnografsko vrednost skupina predmetov, v kateri so orodje raznih obrtnikov in rokodelcev in njihovi izdelki, med njimi mizarsko orodje, modrotiskarski model, ključavničarski izdelki, prevladujejo pa lončarski izdelki. Atelje krasi skoraj 400 vrčev, krožnikov, skled in loncev. Večina jih izvira iz lončarskih centrov Stražne pokrajine in Prekmurja. Zbirka posod za peko je najbogatejša med prekmurskimi etnološkimi zbirkami. Znotraj te skupine je najzanimivejših okoli 120 »bidrač« oziroma pekačev za šarklje. Med najdragocenejše uvrščamo tiste, ki so okrašeni s Kristusovim monogramom IHS. V teh so pekli potice ob praznikih. Zbirka vsebuje tudi predmete, povezane z verskim življenjem, kot so npr. kropilnice, stare podobice, svečniki, blagoslovljene sveče in nabožni kipci. Iz lesa izrezljano razpelo in tri na steklo naslikane podobice imajo v skupini sakralnih predmetov posebno vrednost. Podobice so naslikane v t. i. Hinterglas tehniki, ki je značilna za nemško govorno območje in skupnosti, ki so bile z njo v tesnem stiku. Na eni od slik je upodobljena Marija z detetom, na drugi na križ pribit Kristus in na tretji sveti Lenart. V zbirki je tudi nekaj predmetov s področja ljudskih običajev, mednje sodijo tudi pisanice. V ateljeju je tudi lepo število spominkov. Mnogi se spominjajo, da se Štefan Galič ni vrnil z nobenega potovanja v tujino ne da bi prinesel s seboj kakšen etnografski spominek. Tako najdemo npr. v njegovem ateljeju vazo iz Tunizije, kopije antičnih kipcev, znamenit hortobágyski bič in majolike iz Koronda. Po smrti Štefana Galiča je Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije vpisal umetnikov atelje v svoj register. V primeru vsake zbirke, ki je sestavni del kulturne dediščine, in tako tudi v primeru eksponatov Galičeve etnografske zbirke, bi bilo treba nenehno opravljati konzervatorska in restavratorska dela. V njegovem ateljeju pa so bila konzervatorska dela opravljena le enkrat, in sicer septembra 2003. Možnost za izvedbo teh del je bila dana v okviru sodelovanja med zavodom Galerija-Muzej Lendava in Narodnim muzejem Republike Madžarske. Sodelujoči so očistili, dezinficirali, konzervirali in zlepili eksponate. Razvrstitev predmetov so dokumentirali s fotografskimi posnetki, da je bilo mogoče po opravljenih delih vzpostaviti prvotno stanje in ozračje ateljeja.

Zbirka razglednic Štefana Galiča, na katerih je upodobljeno mesto Lendava

Štefan Galič pa se ni obdal le z estetskimi, ampak tudi z domoznanskimi, rojstno pokrajino simbolizirajočimi predmeti. Zbiral je – če omenimo le nekaj stvari – tudi stare slike, fotografije, okvire za slike, knjige, pečnice in lekarniške steklenice. V njegovi domoznanski zbirki pa pripada prav posebno mesto razglednicam o mestu Lendavi. Prve razglednice so bile bakrorezi, pozneje pa so jih zamenjale tiskane razglednice v črno-beli, nato pa še barvni tehniki. Razglednice s konca 19. in začetka 20. stoletja je mogoče, širše gledano, uvrstiti med umetniške stvaritve. Na razglednicah sta združeni ljubezen do rojstne pokrajine in likovna umetnost, zato nas ne preseneča, da je Galiča privlačilo tudi zbiranje teh. Trdna namera umetnika je bila, da razglednice o svojem rojstnem mestu s Sándorjem Szúnyoghom in Miklósem Tomko predstavi v reprezentativni publikaciji. Vsi trije so zato navezali stik z drugimi zbiratelji, raziskovali v muzejih in arhivih, med drugim tudi v Göcsejskem muzeju v Zalaegerszegu, v Arhivu Županije Zala, v Zemplénskem muzeju v Szerencsu, v Arhivu Železne Županije, v Galeriji-Muzeju v Lendavi, v Pokrajinskem arhivu Maribor in Pokrajinskem muzeju Murska Sobota. Štefan Galič je razglednice zbral in jih uredil v lastnoročno izdelanem albumu v določenem zaporedju, ki je rabilo za vzorec pri urejanju publikacije. A izdaje albuma ni dočakal, izšel je šele po njegovi smrti leta 1997, založila in izdala ga je Občina Lendava z naslovom Pozdrav iz Dolnje Lendave - Üdvözlet Alsólendváról in podnaslovom Mesto na razglednicah v letih 1898 do 1945. Publikacijo je uredil Sándor Szúnyogh, posvetil pa jo je Štefanu Galiču v spomin. Sándor Szúnyogh je hkrati avtor uvodnih poglavij z naslovoma »Zgodovina lendavskih razglednic« in »Mozaik iz zgodovine mesta Lendava od njenih začetkov do konca II. svetovne vojne«. Naslovnica publikacije pa je bila oblikovana na podlagi osnutkov Štefana Galiča. Knjiga vsebuje s sliko z naslovnice vred 174 razglednic. Podatke o lastnikih fotografij vsebuje le album, ki je bil za vzorec pri urejanju publikacije. Iz njega izvemo, da je bilo 51 razglednic last Štefana Galiča, 46 razglednic je pripadalo dr. Miklósu Tomki, preostale razglednice pa so bile deloma zbrane v zgoraj omenjenih muzejih in arhivih ali pa so bile v lasti Marije Boldižar, Matilde Fideršek, Márie Gerencsér, Ferenca Gericsa, Istvána Gyökéra, Ferenca Hajósa, Margit Kocuván, Marije Lepičnik, Károlya Pojbicsa, Terézie Soós, Sándorja Szúnyogha, Györgya Tomke in Sándorja Varge. V primeru osmih razglednic njihov darovalec ni naveden. Razglednice so izjemno dragocen vir pri raziskovanju zgodovine, predvsem domoznanstva, saj nudijo učinkovito pomoč, predvsem pri raziskovanju tem iz zgodovine arhitekture, urbanizma in industrije in tem o načinu življenja in oblačilne kulture. Napisano velja tudi za Lendavo. Na večini razglednic so upodobljene najpomembnejše ulice nekdanje Dolnje Lendave, njena javna poslopja in pokrajina, ki obdaja mesto. Iz njih lahko spoznamo

npr. nekdanji sistem utrdb lendavskega gradu, ki je bil porušen leta 1947, za njegovo rekonstrukcijo pa so razglednice nepogrešljive. Rabijo tudi v dokaz o tem, da je stolp lendavskega gradu vse do leta 1945 krasila freska Device Marije. Slika, katere izdelavo je naročila rodbina Esterházy, je bila zazidana v času enopartijskega sistema, in vse od takrat čaka na svoje ponovno odkritje. Na podlagi teh razglednic lahko vidimo, kakšen je bil glavni portal lendavskega gradu z dvoriščne strani, ki ga danes ni več, v kakšnem stanju je bila na začetku 20. stoletja mumija Mihaela Hadika, kakšna so bila pročelja nekdanjih poslopij, ki se vrstijo druga ob drugi na Glavni ulici, na njih je predstavljeno občudovanja vredno secesijsko strešno sleme dežnikarne Hungária, imena nekdanjih mestnih obrtnikov in trgovcev in še na tisoče drobnih zanimivosti. Približajo nam tudi zgodovinske trenutke, kot so npr. razstrelitev mostu v Murskem Središču ali poplave. Ne bi smeli pozabiti niti na to, da so bile nekatere lendavske razglednice tiskane prav v našem mestu, v tiskarni družine Balkányi in so zato za nas pomembne tudi s tega vidika. Povedati je mogoče, da je knjiga z naslovom Pozdrav iz Dolnje Lendave vse do danes ena najbolj priljubljenih lendavskih publikacij. Atelje umetnika slikarja in grafika Štefana Galiča ni le umetnostnozgodovinski, ampak tudi domoznanski zaklad, za katerega ohranitev morajo dediči in skupnost nemudoma najti dostojno rešitev. Nemudoma bi bilo treba konservatorsko obdelati in temeljito raziskati njegovo zbirko. Tako bi postala veliko več kakor le množica predmetov estetske vrednosti. Če bo uspelo še pravi čas raziskati funkcijo, starost, kraj izvora in izdelave predmetov zbirke, bo ta lahko pomemben vir za etnografske in domoznanske raziskave Lendave z okolico.